petek, 15. junij 2018

Oblastna avtoritarnost – ali res?


Brcanje 'v meglo' postaja že neke vrste slovenski nacionalni šport. To je med drugim uspelo tudi profesorju ustavnega prava Andražu Teršku, o tem pa piše v svoji sveži kolumni tudi pronicljivi Mladinin kolumnist Janko Lorenci.

Najprej pa moram zapisati, da Andraža Terška zelo rad berem in verjetno celo uživam v njegovih razmišljanjih, še bolj pa v njegovih zaključkih. Toda ko sem videl njegovo razmišljanje in pogled na dogajanje v sodni palači in o konfliktu med sodnikom in varnostnim uslužbencem, sem se prvič vprašal – pa kaj se je zgodilo s Terškom?

Lorenci citira Terška in ponovi njegovo misel – »Zanima me samo še eno vprašanje, ki je temeljno in odločilno. Dogodek, arhiviran tudi s posnetkom, jasno in nedvoumno prikazuje arbitrarno oblastno držo, izvajano s policijsko vlogo ob glavnem vhodu na sodišče. Nesprejemljivo je, da se sodnika vrhovnega sodišča zaustavi tako, kot je bil zaustavljen, dotakne, kot je bil dotaknjen, in obravnava, kot je bil obravnavan.«

Lorenci nato ugotavlja povsem zgrešeno Terškovo zaključevanje in razumevanje dogodka, sploh tisti del, ko Teršek smatra, »da ne gre za varnostno vprašanje, ampak izključno za 'oblastno avtoritarnost', gospodovanje policista…« Toda Teršek se v tem zaključevanju tukaj ne zaustavi in to razmišljanje še nadgradi s svojo poanto, češ da so ljudje nagnjeni k podrejanju sleherni obliki gole avtoritarnosti, »enakost vidijo v enakem gospodovanju nad vsakomer in v dolžnosti vsakogar, da se vselej in brez spraševanja po razlogu ponižno prikloni komurkoli v vlogi oblasti. Tudi zato pri nas ni etike, svobode, demokracije in vladavine prava…«! No, in to pa je tista – brca v meglo!

Zakaj? V tem primeru sploh ne gre za izvajanje neke splošne prakse, ki bi izhajala predvsem iz prakse in ravnanja sodnega policista. To 'pobeg' ni ravnanje nekega sodnika ali povsem običajnega državljana v mestnem parku. Ne v tem primeru gre za vstop nekoga v sodno palačo, ki je sama po sebi objekt varovanja in zaščite. Torej, če kdor misli, da v času razpasenega terorizma v svetu in tudi v EU ne more prisiliti tudi sodnika vrhovnega sodišča, da v stavbo prenese zgolj v jopiču, pod svojo obleko 2 -3 kg semtexa, se grdo moti.

Torej ni osnovno vprašanje ali je središče te teme sodnik in ali je on osnovni in v bistvu edini objekt varovanja. Če bi to bilo res, potem ne bi horde ljudi kar nekaj zadnjh let vpile pred poslopjem »krivosodje, krivosodje…«! Preprosto, gre za elementarno razumevanje, da je sodni policist moral izvajati predpise, ne po svoji volji ali 'obsedenosti' s avtoritarnostjo, temveč zgolj zaradi doseganja zaščite objekta. To je vrhovnega sodišča.

Če sicer človek hoče razumeti navedeno, potem na žalost ni dovolj da je ustavni pravnik, moral bi razumeti tudi vlogo in bistvo sistema varnosti. Tukaj pa se pojavi naslednji problem – ne morem se znebiti občutka, da je Teršek svoje videne 'kršitve pravic' sodnika videl skozi prizmo civilne družbe, ni pa mu uspelo na dogodek pogledati iz vidika politične države. Želostno je v vsej zadevi to, da je ravno Teršek povsod in ob vsaki priliki opozarjal na nujnost širšega gledanja na pravne probleme in njihovega obravnavanja. Še posebej pa je opozarjal na slabost »črkobralstva« zakonov.

V tej luči Lorenci še kako lucidno ugotavlja bistvo Terškovega nerazumevanja, ko zapiše »In po Terškovi logiki se je drugi sodnik, ki se je dal pregledati, ponižno klanjal avtoritarnosti sistema.«

Če bi se 'morala' lahko uzakonila, to ne bi več bila morala (etika) – temveč zapovedani kodeks države, nekaj kot »civilni kazenski zakonik«. Sicer pa, kaj ni že dovolj moralnih pravil zapisanih v sami ustavi, le najti jih moramo in razumeti!


 





nedelja, 27. maj 2018

Žižek o "Levici" in levici


Po dveh letih sem si privoščil da si kupim Delo, zaradi Sobotne priloge seveda. Pa ne bi z nakupom ničesar izgubil, je pa mojo pozornost pritegnil le članek izpod peresa Slavoja Žižka, z naslovom »Levica« in levica.

Najprej pa moram zapisati, da nikoli nisem imel razloga da podvomim v lucidnost misli Slavoja Žižka, še več – vedno sem ga imel za genialnega opazovalca dogajanj in tako tudi to pot v tem njegovem zapisu.

Naj torej omenim nekaj njegovih svaril in opozoril:
- tako pravi, da je »ljudstvo« v populizmu megleni sen organske enotnosti, ki jo ogroža takšna ali drugačna zunanja nevarnost (in našteva: imigranti, korumpirana elita, kulturni in moralni relativizem ter dodaja imigrantske množice, ki se valijo proti Evropi, pokvarjeni bankirji brez patriotskega čuta) ter ugotavlja da se naša skupnost lahko dojame kot harmonična organska celota, katere ravnotežje je porušil zunanji sovražnik - če tega sovražnika likvidiramo, bosta spet zavladala red in harmonija.
-  ugotavlja tudi, da je pravi cilj novega antifašizma eliminacija radikalne levice, ki se ji z razkrojem zmerne levice v Evropi odpira nov prostor. Obscenost tega položaja je osupljiva: globalni liberalni kapitalizem se zdaj predstavlja kot zadnja zaščita pred fašizmom in če kdo poskuša opozoriti na to dejstvo, je obtožen da skrito podpira fašizem.
- navaja, da se tudi Slovenija približuje temu stanju in fetišu, ki mu je ime 'Janša'. Pri tem pa skoraj porogljivo ugotavlja, da se obstoječi (samooklicani) levosredinski blok prav nič ne meni za pravice najbolj revnih in ogroženih, poleg tega pa je zapleten v stalne korupcijske afere in poslušno izvaja ukaze mednarodnih finančnih institucij ter se upravičeno sprašuje – kaj pri tem pomaga patetično sklicevanje na partizanstvo (rdečo zvezdo), ko pa služi zgolj kot figov list za prikrivanje naše lastne bede.
- zaključi pa z ugotovitvijo da je stranka Levica edina, ki se ne definira kot Antijanša in čeprav se po njegovem seveda ni mogoče zmerom strinjati z vsem, kar posamezni njihovi predstavniki rečejo, je osnovna usmerjenost stranke vseeno takšna, da govori drug jezik kot ostale stranke.
- njegova zadnja misel pa je optimizem, da kar se tiče strahu, da stranka Levica nima izkušenj z vladanjem, da je prav v tem njena prednost saj nima nobenih izkušenj z zakulisnim barantanjem med lobiji in podobnim. Po njegovem si zasluži mesto v vladi prav zato, ker v družbo v kateri se bo znašla, ne spada.

Nič ne pomaga, da so vsi ti njegovi zaključki briljantni, ker so vsi znotraj njegovega diapazona izkušenj in miselnih shem. 

Kaj pa je jedrni problem vladanja – ali je to sprejemanje zakonov ali je to njihova implementacija v uredbe, pravilnike, strategije, nacionalne akcijske programe,  nacionalne razvojne programe…! Zadeve niso tako enostavne, da bi lahko dejali – če si v opoziciji pač zgolj opozarjaš na probleme (Ljudmila Novak), če pa si v poziciji, pa udobno vladaš. Bitka za oblast se ne vodi samo v zakonodajni veji oblasti, kar nam tako rada kaže naša RTV s svojim 3. programom, še hujša se bije v izvršilni veji oblasti. Toda to so že podrobnosti, ki se tičejo sposobnosti izdelav nacionalnih strategij, NAP (nacionalnih akcijskih planov) in DRP (državnih razvojnih planov)...

Mogoče bo sedaj vsaj nekdo razumel zakaj se je naš del koalicije ZL tako zelo zavzemal za vstop v vladno koaliciji – zgolj zato, da se čim prej ustvarijo razmere za potrebne spremembe v družbi (državi) – ampak ta čas je bil nepovratno izgubljen.

In naj dodam nekaj bogokletnega – kljub temu, da so mladci iz nekdanje ZL v teh štirih letih dokazali, da po podlosti ne zaostajajo za mladci iz desnice, pa najsi gre za tiste iz SDS ali one iz NSi, tekme znotraj izvršilne veje oblasti ne morejo dobiti – tukaj pa res nimajo niti znanja, niti izkušenj niti politične modrosti! Zato je tudi to laskanje Žižka in še marsikaterega volivca predvsem izraz njegove goreče želje, da se pač nekaj zgodi.



Norost ima res mnogo obrazov!

Danes je naš DZ zopet upravičil svoj sloves »Zbora norcev«. Ob sprejemanju Strateških obrambnih dokumentov je sploh blestel poslanec NSi, ki...