Slovenci smo nekoč
poznali pregovor – ljudski rek »Dobro blago se samo hvali!« Danes že zdavnaj ni
več tako! Stroški marketinga se v podjetjih v povprečju sučejo med 15% do tudi
20%, kar pomeni da je tudi samo blago dražje za najmanj eno četrtino! Kaj hočem
reči, da smo uspešni, da prodamo čim več, moramo lagati, zavajati in
poveličevati blago. V ta namen smo pripravljeni vlagati nenormalno visoka sredstva, tako
v strukturi BP, kot tudi BDP.
Po drugi strani pa
se na začetku 21. stoletja srečujemo z izzivi, ki napovedujejo temeljito
prestrukturiranje sveta, kakršnega poznamo danes. Kakor lahko sklepamo iz
podatkov zadnjega desetletja, bo to stoletje zaznamovala Azija, ki postaja
središče svetovne proizvodnje in poglavitna izvoznica. Ob nadaljevanju
zdajšnjih trendov bosta Evropa in ZDA do leta 2025 izgubili vodilno vlogo
tudi v znanosti in tehnologiji, Azija pa bo postala središče raziskav in
razvoja poslovnega sektorja. Demografske spremembe v Evropi bodo povzročile
močno povečanje javnih izdatkov za zagotavljanje potreb starajoče se
populacije. Naraščajočim ekonomskim in političnim migracijam se bodo pridružile
okoljske. Svet se bo srečal s pomanjkanjem naravnih virov, kot so energija,
hrana in voda, ter z večjimi grožnjami, ki bodo posledica podnebnih sprememb.
Ti izzivi kličejo
po kritičnem razmisleku in raziskovanju vzrokov za tako stanje, predvsem pa po
prenovi načina življenja, delovanja, ustvarjanja, proizvodnje in povezovanja.
Procesi, ki smo jim priča, še bolj poudarjajo potrebo po ustvarjalnosti in
znanju kot dobrinah, ki izpolnjujeta posameznika in mu dajeta ustrezno mesto v
sodobni družbi, omogoča družbeno vključenost, trajnosten način življenja in
trajnostno gospodarstvo, kar vse omogoča visoko kakovost življenja in
pravičnejšo družbo.
Čeprav država
Slovenija ob upoštevanju družbene odgovornosti priznava trajno privrženost
znanosti in razvoju ter ugotavlja njuno pomembno vlogo pri družbenem napredku
in ustvarjanju blaginje za svoje državljane in se zaveda, da brez skupnega
nastopanja in prepletanja različnih znanstvenih disciplin ni mogoče razumeti
razvoja družb in tehnologij, pa tudi njena odločitev, da recimo za marketing
namenja desetkrat več kot .pr. za raziskave in razvoj, ne daje ravno
vzpodbudnih obetov za neke kakovostne premike. To, da mi napišemo v razno razne
dokumente, »…da Slovenija podpira celovitost in nedeljivost znanosti ter
krepitev avtonomije znanosti in njenih institucij ob hkratni podpori usklajeni
soodvisnosti znanosti, razvoja in inovacij, kar edino zagotavlja splošni
družbeni napredek in blaginjo«, ni vredno praktično nič, saj papir res prenese
vse!
V izhodiščih razno raznih resolucij tako najdemo sledeče
zapise: »Članice EU so predlani (2014) za
raziskave in razvoj skupno namenile 283 milijard evrov, intenzivnost raziskav
in razvoja pa je dosegla 2,03 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP), kar je
primerljivo s predhodnim letom. V Sloveniji je bilo v ta namen porabljenih 890
milijonov evrov, intenzivnost je dosegla 2,39 odstotka BDP, kažejo podatki
Eurostata.«
Ali pa najdemo ugotovitve, kot je: »Med letoma 2000 in 2006 je 17 držav
članic, med katerimi so predvsem tiste, ki ostale še dohitevajo, okrepilo
intenzivnost raziskav in razvoja, medtem ko se je v desetih državah, ki imajo
47- odstotni delež BDP v EU, intenzivnost raziskav in razvoja zmanjšala.
Intenzivnost raziskav in razvoja se je na Japonskem zvišala s 3,04 % na 3,39 %,
v Koreji z 2,39 % na 3,23%, hitro pa ju dohiteva tudi Kitajska z zvišanjem z
0,90 % na 1,42 %.«
Kot sem že uvodoma napisal, so se na področju znanosti in
tehnologije pojavili pomembni novi udeleženci, zlasti iz Azije. Znanje je vedno
enakomerneje porazdeljeno, tako da svetovni delež EU v zadnjem desetletju znaša manj kot
25 %. Naša neverjetna želja pa je, vsaj po Lisbonski strategiji, »da mora Evropski
raziskovalni prostor postati bolj privlačen, odprt in konkurenčen na svetovni
ravni.«
Zato ni naključje, da je zastoj intenzivnosti raziskav in razvoja v EU-27
(izdatki za raziskave in razvoj kot delež BDP) na ravni 1,84 % tisti, ki ogroža
ambicije EU, da bi postala svetovno konkurenčna družba znanja. Čeprav mnoge
države članice krepijo naložbe v razvoj in izboljšujejo učinkovitost svojih
raziskovalnih sistemov, je EU še vedno daleč od lizbonskega cilja, da bi se v
raziskave in razvoj vlagal 3- odstotni delež BDP. Uspešnost EU ovirata še vedno
nizka stopnja poslovnih naložb v raziskave in razvoj v povezavi s strukturo
industrije v EU, kjer je visokotehnološki sektor manjši kot v ZDA. Istočasno
objavljeni sistem inovacijskih kazalnikov za 2008 vsebuje natančne rezultate
uspešnosti EU na področju inovacij. Vsa dosedanja poročila kažejo, da mora EU spremeniti strukturo svoje
industrije, bolj spodbujati inovacije ter zagotoviti večjo in boljšo uporabo
raziskav in razvoja.
Vendar pa naj zaključimo še z enim, skorajda neopaznim
spoznanjem – »Upravljanje inovacijskega sistema
znotraj raziskav in razvoja je v preteklih letih prešlo iz linearnega modela,
ki upošteva, da ekonomska učinkovitost sledi raziskovalni, v sistem druge
generacije, ki ni več osredotočen na tehnologijo, temveč temelji na interaktivnem
organizacijskem modelu, ki ustvarja 'možnosti za uspeh'. Toda v zadnjem
desetletju se po svetu vse bolj uveljavlja sistem tretje generacije, ki je
horizontalen in zahteva dobro usklajen postopek načrtovanja, izvajanja in
vrednotenja politik med vsemi deležniki, vključenimi v inovacijski sistem, in
sprotno prilagajanje institucij s področij raziskav, tehnologije in inovacij
spremembam v okolju. Proces je odprt in demokratičen, porazdelitev odgovornosti
pri oblikovanju raziskovalnega in inovacijskega sistema pa nedvoumna.« Seveda
marsikdo ne ve niti tega, da je 'tretja generacija'vodenja sistemov nastala v
vojaških strukturah in se tam imenuje 'matrična organiziranost vodenja
sistemov'!
Dajmo to posloveniti!
Neoliberalizem želi na vsak način tudi na področju državnih politik vsiliti
zakonitosti delovanja trga, kjer so torej vse nujne dejavnosti zgolj stroški in
izdatki. Družbena empatija tako počasi in zanesljivo izginja, hkrati pa moramo
jasno povedati, da je prikrita želja neoliberalizma, da država postane njegova
dekla tudi na področju raziskav in razvoja, popolnoma nesprejemljiva!