Sestopimo iz sobnega kolesa!

Ta zapis letos praznuje že častitljivo peto obletnico. Vendar je še kako aktualen, čeprav zanj ni resnih sogovornikov, niti takšnih, ki bi se ga lotili in nadgradili s svojim razmišljanjem Zato ni odveč, da obudim spomin nanj, ker sem vse bolj prepričan, da prihaja čas zanj, če ne v naslednjem letu pa vsekakor v naslednjih petih letih.

Vse bolj se uveljavljajo novi pogledi in pobude, tudi radikalni. Recimo o tem, da se zavrže »strankokracija«, da se kar preide na 'neposredno demokracijo' in podobno. Vendar, dokler smo v našo ustavo zapisali, da smo pristali, vsaj še v tem trenutku, na 'parlamentarno demokracijo' so stranke naš »modus operandi«! Kar pa ne pomeni, da ne moremo že ta trenutek iskati rešitev za sodelovanje , vseh, tako nestrankarsko orientiranih, civilno družbenih gibanj in seveda tudi političnih strank. Zakaj tako, na to dilemo pa odgovarja ravno spodnji zapis z častitljivo obletnico. Zato berite ga iz distance petih let, vendar menim, da so ugotovitve tako aktualne, da bi bile lahko napisane z enakim pogledom tudi danes!

 *     *     *

Izhodišča za oblikovanje levosredinske koalicije

1. Sedanje politično dogajanje je bolj kot kdaj koli razgalilo v državi stanje na področju politične kulture. Verjetno smo se prepričali v zadnjih dvajsetih letih, da sedaj veljavni volilni sistem ustreza tistim, ki želijo manipulirati, da ne izraža volje po demokraciji, temveč 'strankokraciji'. Ker se seveda volilni sistem v obstoječem razmerju političnih moči ne more spremeniti na temelju zakonskih določil, ostane premislek, kaj storiti. Odgovor je v tem, da se nekatere, predvsem programsko sorodne stranke, naj vprašajo ali so sposobne že pred nastopom na volitvah, državnih ali lokalnih, doseči to, kar se od njih ne samo pričakuje, temveč tudi zahteva, to je povezovanje za ali po volitvah.

2. Kitajski filozof Sun Ce govori o »trdnosti in moči butare«. Zato nobena takšna Stranka ne sme delovati kot kol, temveč kot butara, polna žilavih majhnih vej, ki se vse uspešno upirajo slehernemu zunanjemu pritisku in poskusom zlomitve. Tudi ni nepomembno, da se nadaljujejo pobude in procesi za povezovanje sorodnih strank. Tako menim, da je ključnega pomena, da se povežejo v takšno koalicijo predvsem leve stranke, razen SD, predvsem za naslednje lokalne volitve. Enotna povezava bi imela večjo politično vsebino in moč, kot pa vsaka stranka ali lista zase. Predvsem bi se morali kot frakcije povezati stranke TRS, DSD in Zeleni Slovenije. Glede strank SMS, PS, zeleni EU in DeSUS, pa bi bilo smiselno povabiti k sodelovanju zgolj sposobne in resnično zainteresirane ter odgovorne posameznike.

3. Vsaka stranka si mora ob svojem nastanku odgovoriti na osnovno vprašanje, kaj so njeni politični interesi. Danes se namreč srečujemo s čudnimi trditvami, prim. DeSUS, mi nismo ideološki, naša je skrb za starejše. Kot da v drugih strankah ne bi bilo starejših. To je popoln nesmisel, stranka, ki ni ideološka je stranka brez vizije in pomeni en sam pragmatizem. Zato si mora v izdelavi svoje politične vizije in strategije zastaviti predvsem naslednje vprašanje, kaj in kateri so temeljni razvojni izzivi za Slovenijo v naslednjih 15 letih. Pri tem mora biti, kot sleherna posamična stranka, tudi takšna koalicija sposobna grupirati vse skupine problemov v največ štiri ali pet temeljnih področij - sklopov. In kateri bi lahko bili ti temeljni programski sklopi:
A - ekonomski položaj: spodbujanje gospodarskega razvoja in panog, trg dela in zaposlovanje, podjetništvo, plačni sistem, energetika, ekologija, samooskrba, raziskovanje in razvoj,
B - socialni položaj: zdravstvena, socialna, družinska in pokojninska politika in varstvo, socialni transferi – štipendije, varstveni dodatki, subvencije, pokojnine
C - duhovni položaj: usposabljanje in izobraževanje, družbene vrednote, kultura, medgeneracijska solidarnost, domoljubje,
D - varnost in zaščita: pravni sistem, zunanja politika, vojska, policija, sistemi civilne zašite.

Torej, če je politična vizija zastavljena za naslednjih 15-20 let, so politični programi stranke njihova operacionalizacija za obdobje 3-4 let.

4. Vsaka Stranka, tudi znotraj koalicije, mora spoznati potrebo, da je za njeno uspešno delo v Sloveniji še kako potrebna tudi vzpostavitev demokratskega partnerstva v EU. V ta namen se morajo oblikovati ustrezne povezave s sorodnimi, predvsem socialističnimi, strankami v EU ob upoštevanju dejstva, da bomo skupne politične dosežke lažje zagotavljali s programsko sorodnimi strankami, kot pa s še tako »načelnimi« koalicijami. Kaj je strateška prednost Stranke? To, da mora biti programsko prepoznavna. To nam v temelju zagotavlja že naše ime, če ga seveda primerjamo s takšnimi imeni kot so TRS, DeSUS, Zeleni, Zares, razne liste ipd. vendar mora vse sodelovanje in povezovanje izhajati iz močnih in jasno artikuliranih vsebin. Praksa tudi kaže, da se včasih lažje pogovarjajo člani leve politične demokracije iz različnih držav, kot pa člani različnih strank v isti državi. In to dejstvo moramo upoštevati in izkoristiti.

5. Koalicija mora iti na volitve z jasno prepoznavnim programom, ki je seveda predstavlja okvir političnega združevanja tistega dela državljanov, ki v njej vidijo sorazmerno pozitiven koncept vloge dela v državi. Gre za vprašanje odnosa med delom in kapitalom, na vrednotah, ki so bile širše zastavljeno, bolj združevalno in bi omogočale politično poenotenje najmanj 45% volilnega telesa v državi. Vendar je artikuliranje političnih interesov vedno vse preveč podrejeno zmagi nad SDS.

6. Koalicija in vloga države. Nihče v tej državi še ni odgovoril na vprašanje, zakaj sploh imamo in zakaj potrebujemo državo? Najbolj poenostavljeno rečeno se država, za zadovoljevanje ekonomskih, socialnih, kulturnih in drugih potreb, uporablja kot instrument demokratičnega upravljanja z BDP. Pri tem je BDP, kot finančna vreča zgolj »numerus clausus«, kar pomeni, da je v svojem obsegu in velikosti omejen in vsakršna njegova sprememba (večji – manjši) je povezana predvsem s tem v koliki meri smo udeleženi (pripuščeni) k delitvi svetovnega DBP.

7. Koalicija mora podpirati sodelovanje med vsemi njenimi akterji, torej političnimi strankami, civilno družbenimi gibanji in posamezniki zato, da obvladuje državo tako, da se jasno zariše njena vloga in s tem tudi omogoči predvsem samostojnost in odgovornost posameznih vej oblasti. Potrebujemo predvsem takšno organiziranost vlade, ki ima manj ministrstev, predvsem zaradi njihove boljše managerske učinkovitosti in sposobnosti koordinacije in komunikacije. 

8. Razmislek o centralnem ali regionalnem delovanju Koalicije. Perspektiva ni zgolj v eni ali drugi varianti, temveč v matričnem pristopu. Vendar, ta trenutek se sočasno zahteva posebna skrb tako regionalnemu razvoju (teritorialnem), kot tudi funkcijskem razvoju Koalicije (vsebinskem). Sprejeti moramo spoznanje, da Slovenija izkazuje specifičnosti, ki odgovarjajo le posameznim njenim delom ter da zato ne moremo istih postopkov in rešitev poenotiti kot pravilo za vso državo. Koalicija in sodelujoči v njej morajo razviti več specifičnih pristopov, in obenem najmanj dva strateška centralna (za mestna področja in podeželska), ter do pet regijskih pristopov.

9. O regionalizaciji države. V cilju doseganja depolitizacije države se mora ta proces čim prej končati in Koalicija bi morala odločno zahtevati ustanovitev pokrajin, tako po njihovem številu kot tudi vsebini, ki bi bile sposobne prevzeti vlogo s katero bi se proces prenosa državnih pristojnosti približal lokalnim skupnostim. V ta namen moramo oblikovati tudi takšne rešitve strani, ki bodo to omogočile in ne ponavljati napak drugih, predvsem etabliranih strank, ki govorijo o 8-14 pokrajinah. Ustrezna rešitev je v največ petih klasičnih pokrajinah in eni posebni (Ljubljana). 

V ta okvir sodi tudi položaj poslancev narodnih manjšin, saj posebnega statusa in s tem povezane podvojene volilne pravice, ne pozna niti ena izmed tistih sosednjih držav, kjer živijo pripadniki našega naroda. Poslanci manjšinskih narodov v državi se morajo prenesti v pokrajinske parlamente, ne pa da je vsa država talec določenih povsem jasnih interesov, ki pa so zanimivi le za povsem določena lokalna območja. Kajti po sedanji logiki, bi se lahko v bližnji prihodnosti na enak način institucionaliziral tudi položaj poslanca romske skupnosti in še nekaterih skupnosti iz vrst narodov bivše Jugoslavije.

10. Razmislek o funkcijskem razvoju Koalicije. Perspektive za delo strank ni, če ni zadaj ideološkega programa. Ta ideološki program hierarhično nadgrajuje politično zasnovo dela, politično doktrino in na koncu politično strategijo. Pri tem je pomembno zavedanje, da je v vsaki stranki prostor le za eno politično zasnovo in dve ali več doktrin in strategij. To je v principu isti pristop kot v definiranju principov teritorialnega organiziranja v okviru matričnega pristopa. Vendar se s tem dopušča možnost sodelovanja in povezovanja različnih frakcij. V stranki bi se lahko povezale naslednje frakcije: socialistična (DSD, Demokratični socializem), ekološka (Zeleni Slovenije, humanistična (TRS), krščanska (Krščanski socialisti, KDS).

11. Za sleherno Koalicijo mora biti povsem jasno, da so najvišje funkcije izvršilne oblasti, torej tudi direktorji direktoratov, politične in ne strokovne funkcije. Direktorji direktoratov so pomembni kreatorji politik (polisy makers) in je zato njihova strokovnost prej pogoj, kot pa kriterij imenovanja. Predvsem pa je smisel in bistvo države v zagotavljanju takšnih državnih politik (v uvodoma omenjeni točki: ekonomsko, socialno, duhovno in obrambno področje), ki osmišljujejo vlogo in položaj slovenskega naroda. To ni mišljeno kot nacionalistično ali sebično ravnanje, temveč predvsem kot izraz domoljubnosti, dvignjene na nivo nacionalne zavesti, kjer je temelj solidarnosti mišljen kot odnos med slovenskimi državljani in seveda tudi Slovenci, kot pripadniki določenega naroda.

12. Koalicija in ustava. Mnogo strokovnjakov uspešno zagovarja trditev, da je potrebno z ustavo kot najvišjim pravnim aktom skrbno ravnati in vse spremembe morajo biti domišljene, premišljene in narejene z najvišjim mogočim konsenzom. Vendar je dosedanji razvoj naše države pokazal, da so na tem področju potrebne nekatere spremembe in odprava napak, ki so bile v preteklosti iz takšnih ali drugačnih razlogov storjene. Potrebno je predvsem razumeti to, da je ustavna najvišji pravni izraz politične volje državljanov in ne nekaj, kar odgovarja potrebam pravnikov, da razlagajo politične dileme na način, ki ustreza strankam in ne državljanom.

13. Obenem velja poseben razmislek tudi o depolitizaciji nekaterih pristojnosti, ki so danes v domeni parlamenta kot zakonodajne veje oblasti in njihov prenos na Predsednika države (primeri vezani na imenovanje nekaterih državnih organov in nosilcev državnih funkcij).

14. Pomembno je tudi to, da se v takšni Koaliciji vzpostavi sposobnost notranjega dialoga, kar predpostavlja obstoj različnih frakcij, ki pa so enotne v političnem delovanju. Problem sedanjih političnih strank je bil ravno v tem, da se je preveč gradilo na monolitnosti in brezpogojnem discipliniranju vseh drugače mislečih. Doseči moramo politično zaupanje in dogovor, kako bodo posamezne frakcije znotraj Koalicije prevzele odgovornost, n.pr. za področje trga dela, zelene politike, trajnostnega razvoja ipd. Kar se tiče regijske organiziranosti, položaja upokojencev, ekonomskih zadev itd., moramo močneje prihajati z našimi stališči v javnost. Ne smemo pristajati na tarnanje o medijski diskriminiranosti.

15. Kakšen je trenutni zgodovinski okvir takšne Koalicije? Naš pogled v preteklost mora biti izključno v funkciji tega, da se v prihodnosti podobni dogodki, kot so znani iz pretekle in polpretekle zgodovine ne bi več ponavljali! Zato Koalicija za nazaj nima nobene obveze in tudi ne moralne krivde. Naša orientiranost mora biti usmerjena v prihodnost. Dilema je enostavna: več etičnosti v dejanjih in manj v besedah. Prihodnji okvir EU se kaže v povečanem vplivu nacionalnih ideologij, islama in tudi drugih religij. Zato je edina pot za politično delovanje ta, da morajo biti naši predlogi, naši politični cilji in naše delovanje, enostavno boljši. In če bodo dodatno še bolj slovenski, bodo še boljši. Smisel politične iniciative je imperativ dolgoročnega obstoja Koalicije.

16. Vsi člani Koalicije morajo nenehno opazovati potenciale v svojem okolju in v izbor vključevati kandidate, ki bodo kot politične osebnosti izžarevali visoko stopnjo čustvene inteligence. Takih ljudi je že kar nekaj v posameznih strankah, najti jih moramo še več. Predvsem pa morajo biti sposobni v svoj krog delovanja vključiti strokovnjake, ki so lahko tudi le simpatizerji Koalicije. Sistematično moramo pričeti že danes z aktivnostmi za naslednje volitve (EU 2014, lokalne 2014 in državnozborske) in to na izgradnji nosilcev socialnih mrež, v regionalnem in lokalnem okolju. 

17. Delo Koalicije na kadrovskem področju. Razvijati moramo pozitiven odnos do kadrovske baze. Pri tem se moramo zavedati dejstva, da vrhunski strokovnjaki niso tudi najboljši politiki in njihovo tiščanje v prvo frontno vrsto političnega delovanja lahko Koaliciji bolj škodi kot koristi. Vrhunski politiki so politični mediatorji tistih strokovnih predlogov, ki so operacionalizacija programa strank in drugih sodelujočih. Torej mora Koalicija dolgoročno zastaviti svojo kadrovsko politiko tako, da bo oblikovala tri temeljne skupine kadrov:
Kandidate za – poslance (državne in regijske), župane, kot politične osebnosti
Kandidate za - strokovne pozicije v državni upravi, kot mislece in proizvajalce (garače)
Kandidate za - lokalni nivo, za občinske svete, za promocijo imena in vsebine Koalicije na lokalnem nivoju.

18. Predvsem moramo z osebnim vzgledom in v neposrednem dialogu, osebnem in pisnem, krepiti spoznanje o vrednotah Koalicije. S tem bomo dvignili prag zaupanja med volilno bazo. Zadnje predčasne državne volitve so pokazale da imamo za to znanje, ljudi, ne sme pa nam manjkati odločnosti in volje. Koalicija mora že danes iskati ustrezne kadre, kot potencialne nosilce in udeležence naše liste.

19. Skrb za kadre mora biti permanentna naloga slehernega izmed nas. V naši državi sta se preko vseh meja razmahnili potuhnjenost in spletkarjenje. Za takšne pojave v Koaliciji ne sme biti prostora ali pa Koalicija nima perspektive v smislu doseganja visoke družbene etičnosti. Torej mora biti skrb za osebno integriteto članov Koalicije in vseh drugih državljanov in občanov, naša prioritetna naloga in trajna usmeritev. V dilemi, kaj podpreti ali zaupanje ali spoštovanje med člani Koalicije, se moramo odločiti za slednje. Saj prisotnost spoštovanja vključuje tudi zaupanje, obratno pa ni nujno.

20. Trenutni zgodovinski okvir pa daje Koaliciji ta trenutek izjemne možnosti za lastno politično identifikacijo, saj se prerazporeja celotni desni pol in tudi deloma levi pol. To kar nekateri govorijo, da ostajajo njihove Koalicije kot močne, enotne in trdne Koalicije, so le pobožne želje. Vsaka Stranka ki je nastala na temelju personalne in ne programske identifikacije, bo doživela t.im. »sončni efekt«. Članstvo se bo začelo ozirati za drugimi »sonci«. Naše »sonce« mora biti predvsem bolj program kot pa osebnosti v stranki. Prvi preizkus bodo že vse izredne volitve v 2013 oz. redne lokalne volitve 2014, čeprav ne smemo zanemariti tudi EU volitev 2014. Pozabiti ne smemo tudi zato, da ob sleherni priliki dokazujemo doslednost naših načel in izgrajujemo, poleg profilov sodelujočih strank,  tudi profil takšne Koalicije strank.

Še dobro, da imamo vsaj dve možnosti, ali bomo spoznali, da je to edina prava pot ali pa se ne bo zgodilo nič. Torej nekaj, kar se že dogaja zadnjih 25 let.

Petindvajset let nenehnega zavajanja!

Zopet lahko ugotovim - v tej državi smo nekaj hudo pomešali! Tujci nas učijo kako se izpelje 'tajkunski prevzem'! Kakšno sodelovanje in enotnost se zahteva, ali pa da zadevo malo obrnemo. Kako se molzejo »voli«. Kajti, marsikdo je prepričan, da to ni mogoče. Kakšna zmota, saj tudi Američani razlagajo na prvih urah podjetništva, da je vse mogoče, če je le volja!

Vse bolj in bolj ustvarjamo neprijazno državo. Vse bolj se protislovje med politično državo in civilno družbo, ki je koristno, spreminja v nasprotje med njima. Vprašanje je le, kdaj bo to razmerje preraslo v povsem nepomirljivo. In na koncu zopet ne bo nihče nič kriv. Ja, mogoče tisti, ki smo nenehno opozarjali na to!

Se spomnite neke reklame o Ori – pijači naše in vaše mladosti! Vendar, vsaj zame je bila vedno Radenska resnična pijača naše mladosti. Radenska ni bila zgolj mineralna voda, je pomenila tudi svobodo, ker če si hotel 'spičiti' izpod nadzora staršev, je bilo dovolj, da si se ponudil, da greš po »slatino« in hvaležno si prejel njihovo dovoljenje. In pri vrelcu si srečal marsikoga, sošolce, še raje pa sošolke. No te zgodbe je konec. Radenska je dokončno odšla iz mojega spomina, saj je bila v njem odlična pijača, in zastonj. Le vložka napora poganjanja mojega kolesa je bila deležna.

Ne mislim pisati o ponesrečeni prevzemni zgodbi, ki se je v času Janševe vladavine razrasla kot metastaze po slovenskem gospodarskem prostoru. Sploh pa ne o »Pivovarski vojni«, ki sega v to obdobje. Ko je Radenska prešla v roke Laškega. Niti ne bom omenjal »prascev iz Moravskih toplic«, kjer je hčerinsko podjetje izvedlo 'hokus-pokus' – in je s finančnimi triki posvojilo svojo mater! Neverjetno kakšna podobnost z vzorcem želje, da stari starši posvajajo vnuke!

Niti se ne bom vprašal, zakaj smo mi tako nevoščljivi, da smo, namesto da bi domače tajkune malo ali pa tudi krepko obrzdali v njihovi želji po izkazovanju pohlepa, smo jih raje uničili. Kajti, naše domače banke niso bile zadovoljne z delom dobička na račun tajkunskih prevzemov. Kot da bi hotele v želji za profitom uveljaviti olimpijsko načelo »Višje,hitreje, močneje«, ne glede na ceno.

No sedaj bo šel velik del dobička v češke banke. Praktično za nič dela, le za posojen denar. Torej, nikogar ne bo naenkrat več motilo dejstvo, da si bo Kofola za celotni prevzem Radenske najela kredit in zanj zastavila delnice Radenske, ki jih že ima v lasti.

Na vse to se je opozarjalo, pogosto in argumentirano. Samo kaj, saj mi ne maramo dejstev in dokazov naših nepremišljenosti v zadnjih 25 letih. Raje imamo in bolj so nam všeč gromoglasni manipulanti in prevaranti. In niar ne mislite, da se je v tej logiki kar koli spremenilo. Kje neki! Še danes je Mramor z vehemenco razlagal – mi nimamo kadrov za nadzorne svete podjetij, ki so še v lasti SDH. Pa saj ni ner. Dejstvo je,da jih preprosto nočemo poiskati oz. jim dati zaupanje, če niso prave barve!

In kaj mislite, kam se sedaj češka Radenska s svoji lastnikom, podjetjem Kofola usmerja – na balkansko tržišče. Torej, mogoče pa res sodimo zgolj tja!

Bruto družbeni produkt - BDP kot plen!

V odmevih, v Studiu ob 17. in še marsikje nenehno nastopajo prav zanimivi strokovnjaki in 'strokovnjaki'! Tako je pogosti gost prof. Masten. Pred njim se še najde kakšen  nepremičninski strokovnjak, finančnih 'svetovalcev' pa sploh mrgoli kot bolh na psu. Občasno pa se pojavlja tudi kak vrhunski strokovnjak za management. Pritrjujem, da so to vsi strokovnjaki, vsak na svojem področju. Vendar, če naredimo sintezo njihovih področij, torej od finančno-ekonomskega, nepremičninska, managerskega področje in področje državnega proračuna, potem damo smisel naslovu tega bloga – Bruto družbeni produkt kot plen!

Za izhodišče pa si najprej poglejmo nekaj drugega, tudi zanimivega in sicer, da 1% v Avstriji ni isto kot 1% v Sloveniji. Pa brez kreganja takoj. Prosim, le malo potrpežljivosti, da pojasnim zadevo. Zopet so aktualne nepremičnine, pa je nepremičninski strokovnjak povedal, da stroka podpira predlagane davčne rešitve na nepremičninskem področju, češ da se z njimi »približujemo rešitvam iz drugih držav, kjer se znesek davka dviga vse do 1%«!

Smiselna ugotovite, vsekakor. Tudi lahko zanemarimo dejstvo, da so pri nas nepremičnine precenjene. Navsezadnje lahko postavimo izhodišče, da je povprečna nepremičnina, recimo stanovanjska hiša z 800 m² zemlje približno enako vrednotena v Avstriji, kot tudi pri nas. Problem pa nastane, ko ugotovimo, da bo sedaj davek na enako nepremičnino v Avstriji enak kot v Sloveniji. Tukaj pa se vključi profesor, ki tudi zatrjuje, da je to »pošteno in pravično«.

Torej oba davka se na nek način pokrivata iz »našega konsenza« delitve BDP, kot plena, izraženega v plači ali socialnem transferu. Tukaj pa nastopi hudič, ki se kaže v detajlih in da ga lahko razkrijemo, vzemimo primer dveh lastnikov. Eden ima minimalno plačo 1.500 EUR (neto), drugi pa 600 EUR – zneski so zaokroženi. Dejali pa smo, da sta oba lastnika nepremičnine, ki je enako vredna, recimo 85.000 EUR.

Sedaj pa poglejmo, do 1% davka predstavlja za oba to znesek 850 EUR, vendar predstavlja Avstrijcu le 56% njegovega mesečnega prejemka, Slovencu pa kar 142%. Sedaj pa bi rad videl junaka, ki me želi prepričati, da je avstrijski procent, glede na ekonomsko socialne učinke enak slovenskemu.

Torej, kjer je problem in v čem. Ni prvič da sem napisal da plača ni utemeljena na Svetem pismu, kot je marsikaj utemeljeno na njem. Prve plače so bile vedno povezane s pravili delitve vojnega plena, od Feničanov, Aleksandra Makedonskega, Rimljanov pa vse do novejše zgodovine. Zato danes pleteničiti na temo, da je minimalna plača passe, je nekaj zelo nespodobnega. Še več, krepiti je treba spoznanje, da je to tema predvsem za korektne razgovore med predstavniki delavcev in delodajalcev. Naloga države in njega vloga, je zgolj v tem, da ta dialog poteka po nekih demokratičnih pravilih, da je torej mediator, ki lahko poseže v to polje z zakonom, če sta socialna partnerja neuspešna.

Država si lahko privošči zakonsko urejanje plačnega področja le tam, kjer je ona absolutni ali prevladujoči partner. Pri tem ne mislim zgolj lastniška razmerja, temveč tudi tista, o katerih še vedno nočemo govoriti na glas in kjer so državni deleži sicer pod 50%, vendar zgolj zato, da se na podel in zahrbten način prikrije prikrije dejanska moč in vloga države. Govorim o področjih, ki jih država koncesijsko obvladuje. Torej od energetike, do igralništva telekomunikacij in še kaj bi se našlo. Ker je to pomemben del v ustvarjanju BDP, mora država to področje zelo trdo in odgovorno obvladovati, tudi iz vidika vzgleda za gospodarstvo. Torej mora določiti, sicer z zakonom,  tako področje minimalne plače, kot tudi maksimalne.

Če v gospodarstvu maksimalne plače niso stvar dialoga delodajalske in delojemalske strani, temveč naj to ureja sicer nepredvidljiva vloga trga, ki se navsezadnje kaže v kaznovanju slabih odločitev lastnikov tudi s stečaji podjetij, pa velja za javni sektor in smo še dodali koncesijsko področje tudi gospodarskih dejavnosti, polna odgovornost države, ampak ne kot vlade, temveč kot delodajalca.

Danes vodenje razprav o recimo UTD, potem primerjave s Švico itd. predstavljajo le zamegljevanje dejstev, da z obstoječimi pravili delitve BDP nismo sposobni niti v sanjah uresničiti ideje o UTD. Ampak zvitežem je jasno, naj narod le čveka, dokler čveka imamo mir pred njim!

Temeljni problem in dejansko ustvarjanje izhodišč, ki bi nam omogočile tudi obrambo pred cilji EU takšnih in drugačnih trojk, so povezane za redefiniranje pravil, kako si deliti BDP. Kaj hoče EU trojka, krčenje javnega sektorja, znižanje pokojnin in odpravo minimalne plače v gospodarstvu. Zakaj? Odgovor je povsem enostaven, ropanje industrijskih trgov je končano, sedaj so na vrsti drugi trgi, predvsem področje storitev. Seveda je vse napisano globalni pogled na stvari, ki bi se zlahka empirično preveril, vendar Bruseljski kimavci tega ne smejo, ostali pa ne pridejo zraven.

Da zaključim! Zame bi ta trenutek bil sprejemljiv takšen politični cilj, ki bi pripravil plačna sidra za tisti del, za katerega odgovarja država. Vem da capljamo za Avstrijo, vendar bi morali biti sposobni oceniti za koliko! Naš UMAR tega ni sposoben, ker jim manjka dolgoročne politične percepcije in prognoze. Vendar nisem mnogo zgrešil, če postavim izhodišče, da bi morala biti naša izhodiščna plača na 57,50% avstrijske, kar znese neto 747,50 EUR, najvišja plača pa za področje, ki ga mora obvladovati država pa  3.737,50EUR neto ali kar ustreza razmerju 1 : 5!

Na koncu še kratek razmislek. Zadnjič sem zopet poslušal skoraj preveč na temo »socialne kapice« in staro mantro, kako 'preveč' so v Sloveniji preobremenjene plače. Nihče pa ni bil zmožen predlagati drugačnega pristopa, glede na to, da je BDP 'enoten in skupen' žakelj. Zakaj se ne bi obremenitev najnižjih plač dvignila na 18-20% iz sedanjih 17%, če bi se seveda plača dvignila vsaj za 6-9%. Kar pomeni, da bi se plače v najvišjih plačnih razredih zelo lahko obdavčile z nižjimi stopnjami, Vidite, to pa niso več vprašanja za ekonomijo, temveč za politiko!

http://amsel-blog.blogspot.com/2015/01/ali-lahko-obstaja-pravicni-placni-sistem.html

Kje so 'vstajniški intelektualci'?

Moj prijatelj cinik je navedel zelo nazoren primer, ko je komentiral probleme našega sodstva v primerjavi z recimo z italijanskim. Kako pri nas sodišča streljajo s topovi na vse vrste 'vrabcev', čeprav bi bila za resnične 'vrabce' med lopovi dovolj frača.

Ob tem sem dobil asociacijo ob kateri mene skrbi nekaj drugega, namreč to, kako se spretno zamegljujejo vse zadeve, kako se onemogoča globalne poglede. Pa najsi gre za ekonomske, politične ali pa tudi splošno družbene. Kako mi vedno končamo v izmenjavi mnenj na nivoju deskripcije in mogoče še klasifikacije, kavzalna razmerja pa nikoli ne pridejo do izraza.

Tega problema vsekakor ne morejo razrešiti 'vstajniške množice' temveč 'vstajniški intelektualci'... Tudi sto tisoče ljudi na naših ulicah nima potrebnih nastavkov za spremembe, če zadaj ni poenoten vsaj ključni pogled na to, katere spremembe so nujne. Sploh pa, da ne govorim o tem, kaj spremeniti v politiki, da bodo pozitivni učinki teh sprememb v recimo ekonomiji.

Toda ali jih imamo, so prisotni ti 'vstajniški intelektualci'? 

Bom navedel le en primer. Nekdo je ravno ta teden na fb zapel slavospev dr. Ljubu Sircu (verjetno zaradi Možinove oddaje). Dejstvo je, da je on takoj po vojni grdo nastradal, predvsem zaradi 'revolucionarnih psihopatov', ki so si prilastili politiko in ki so imeli s komunizmom toliko kot recimo župniki s seksom!

Toda pot ga je nato vodila na Škotsko, kjer je ustanovil Inštitut za preučevanje komunističnih gospodarstev. Pustimo dejstvo, da je v svojem 'znanstvenem delovanju' v isti koš zmetal vse ekonomije, tako našo, kot tiste iz vzhodnega bloka. Tudi pustimo dejstvo, da ni iskal pozitivnih nadgradenj našega gospodarstva (zanimivo, Skandinavci so ga). Ne on je striktno izhajal iz zanj nesporne hipoteze, da v 'komunizmu' (torej tudi socializmu) ni nobene perspektive. Le-ta obstaja zgolj v kapitalizmu, četudi v njegovi zadnji neoliberalni varianti. In kar je najhuje, nobene diskusije ne dovoli na to temo!

Zato se mi kar samo zapiše neko drugo spoznanje. Kakšen antipod je bil pravzaprav naš drugi znani disident dr. Pučnik. Saj je tudi on izrekal kritike na račun 'komunističnih' ekonomij ampak je obenem povsem razumel, da je transformacija pogojena predvsem z razvojem enakopravnosti dialoga v polju demokratičnega sistema. Tudi je jasno zagovarjal socialno demokratska načela, ki so v svojih temeljih še kako blizu socialni državi in s tem socializmu kot koncepciji njene utemeljitve.

Torej dva disidenta, dva pogleda in dve življenjski zgodbi. Če je dr. Sirc še bil pripuščen v poslanske klopi, kar ni bilo brez razloga,pa se je dr. Pučnika tudi tukaj blokiralo, saj je bil 'nagnan' v bitko za položaj Predsednika republike, torej tja, kjer bi lahko predstavljal le brezzobega leva.

Torej povedal sem vam o dveh disidentih in o dveh zgodbah. Sploh nisem govoril o tistih, ki so tudi drugače mislili, vendar so ostali tukaj in se prav tako dostojanstveno in vztrajno borili za človeka vredne spremembe in dostojanstveno življenje. Česa pa so bili deležni ti? Ozrimo na izjemno silovito zmerjanje s komunizmom, ki so ga bili deležni predvsem zadnjih 25 let. Predvsem tudi zato ker so še najbolj predstavljali vse tisto, kar ni po liniji SDS, kar ni poniglavo, pravoverno in strumno poenoteno.

Nosilci tega napadanja so tako različni, da bolj ne bi mogli biti, vsaj tukaj na MMC. Od mladih 'opranoglavcev', do ostarelih nepriznanih umetnic, do upokojencev, ki so v zadnji ali predzadnji fazi, ko bo demenca postala njihov prevladujoči princip stikov z okolico. In kaj je vsem njim skupnega. Žene jih neka želja, pravzaprav nevoščljivost ker se je tudi osamosvojitev konec 80-tih let zgodila brez njih. Kot pravi Spomenka Hribar, je levji delež teh zaslug vseeno padel na Zvezo komunistov Slovenije in civilno družbo ter na tisti del zametka nove podobe slovenske državnosti, ki je skoraj desetletje zorel v strukturi TO in o čemer več govori intervju z J. Butaro, tudi v Mladini.

Skratka ti vsi so izpadli, in tudi oni bi radi bili »heroji« tako kot njihov vodja. Zato sedaj mrzlično iščejo »komuniste, komunajzarje, levake...«, skratka vseeno kaj, le da bi dišalo po levi orientaciji in da bi tudi oni dobili svojih pet minut in košček slave ter zaslug za osamosvojitev.

Danes so največji sovražniki vsi tisti, ki opozarjajo na nesprejemljivost politike SDS in JJ. Zato pa ali ni v pomanjkanju »pravih rdečkarjev« zadovoljiv nadomestek. Torej vse, kar je drugačno, kritično, napredno, da se tudi njim priznajo, sicer ne vem zakaj, 'osamosvojiteljske zasluge'.

Kot da je bila to naša napaka procesa, ki je potekal v slovenski družbi, konec 80 tih let in da bi morali počakati, da se vrne vsa desnica in ona dokonča proces slovenske pomladi. Saj vendar tako govori in razmišlja tudi Oman, ko je recimo poveličeval pomen vaških straž.

Mislim, da so v pomenu iskanja odgovora na to, zakaj mora obstajati tako srdit antikomunizem, še najboljše misli, ki jih je zapisal M. Štefančič, ko je v neki Mladini zapisal: »Zato je po svoje trapasto, noro in nesmiselno, da nekateri ...., pa četudi bivši komunisti, idealni antikomunisti – oznanjajo antikomunizem in ljudi strašijo s komunizmom. Že kar obsceno in poniglavo pa je, da s komunizmom strašijo... ljudi, ki itak nimajo ničesar! Ni kaj, res smešno, ošabno in že kar izprijeno je, da s komunizmom strašijo ljudi, ki so vse bolj brezposelni, vse slabše plačani, vse bolj obubožani, vse bolj socialno izključeni. Ljudi z zategnjenim pasom. Ljudi, pri katerih vsi – od delodajalcev do države, od pravne države do socialne države – le varčujejo.«

Vsi mi ostali, ki smo resnično šli skozi vse te procese osamosvajanja, pa bi radi le končno nadaljevali našo skupno pot in razvoj, ne pa capljali na mestu in čakali, da nas tisti, ki so vedno v slovenski zgodovini zamujali ali sprejemali napačne odločitve, dohitijo in končno porazijo.

Mirne duše bi lahko bil na slovenski zastavi napis »Divide et impera«!

Kmalu bo nepreklicno konec tudi sanj!

Napisal sem na FB kratek post:

Praviloma je demokracija odkrita in glasna, politika pa prikrita in tiha!

No, pri nas je vse definitivno obratno!

Nato sem dobil zelo zanimivo vprašanje:

Sergej Ambrožič: Erik, a kaj zgrešujem,ko sem skoraj že alergičen na te razprodaje?Se jaz preveč oklepam ekonomske logike ali pa so aktivisti proti nacionalno (pre)ponosni na državno srebrnino, ki to v večini primerov že dolgo več ni in redna dokapitaliziranja teh podjetij, se strinjamo, ne vodijo nikamor. Če bodo drugi pametnejše upravljali z njimi kot mi kekci, hvaleluja! V pričakovanju replike...

In moral sem odgovoriti, čeprav je tema sama po sebi preobširna. Zato sem napisal le osnovno stališče.

Erik: Sergej, sploh ne. Bom pa enkrat zgleda moral napisati blog na to temo! Sedaj mogoče le to! Sploh ne gre za privatizacijo oz. lastninjenje. Gre za prestrukturiranje slovenskega gospodarstva! Predstavljaj si firmo, ki ima nekaj osnovnih gospodarskih dejavnosti, ki so temelj partnerskega sodelovanja z drugimi podjetji. V tem razmerju je jasno opredeljeno vse, vključno z delitvijo dobička. 

Potem pa ima takšno podjetje še pomožne ali servisne službe oz. dejavnosti ali pa jih zagotavlja s storitvami drugih. Primer, varovanje. Ti delavci so delili usodo podjetja, danes pa so problem njihovih lastnikov.

Proces, kateremu smo priča je ta, da pravzaprav celotno slovensko gospodarstvo postaja pomožno - servisno gospodarstvo EU. Ne bom pisal, kaj to pomeni z vidika enakopravnosti, partnerstva in tudi ekonomike. Mi postajamo pomožni servis EU in tega ne vidi ne predsednik vlade, gospodarski minister, GZS, skratka tudi naši vrli profesorji (odštejem Mencingerja, Drenovca in mogoče še koga).

Vidiš torej ne gre za vprašanje ali hočemo takšno vlogo, temveč kako te procese zaustaviti. Na "srečo" midva nisva gospodarska ministra!

Vendar Sergejevo vprašanje si zasluži širšo obrazložitev in sem vesel, da ga je sploh postavil. Zadnje čase sem namreč v krepkih dvomih, kot on, kaj res nihče ne razume kakšni procesi se nam dogajajo in kako izgubljamo sebe. Ne za leta, niti desetletja, temveč še za daljša obdobja.

Neoliberaci nam spretno vsiljujejo neomejeno svobodo ekonomije v polju gospodarstva. To seveda drži, vendar velja le za največ 20% strukture gopodarstva, vse drugo pa je stvar, kot smo nekoč dejali »dogovorne ekonomije« in poštenosti, da se ustvarjene ekonomske vezi, sodelovanje in odnosi ne bodo pretrgali zaradi pohlepa enega izmed partnerjev. Zato danes tudi ne preseneča, če nam RTV prodaja zgodbo o uspehu nekega »hytec« podjetja iz Vrtojbe. Prosim vas lepo, pa ne me zajebavat, kaj pa je 40 mandeljcev iz vidika državne ekonomije!

Poglejmo nek drug specifičen primer, iz današnje Tarče. Medicinska sestra – začetnica ima v UKC LJ okrog 800 € bruto plače na Dunaju pa okrog 1.800 €. Torej, naša medicinska sestra se nahaja na zgolj 44,4 % avstrijske. Ali je kaj manj produktivna? Nikakor ne, problem njene plače je odvisen od možnosti participacije našega gospodarstva v plačilu storitev javnega sektorja. Vendar nihče v studiju, ki nam kot gosti dobesedno nakladajo ni sposoben »zagrabiti bika za roge« in reči »bobu bob«! Zato poskusimo to mi!

Najprej pa se vrnimo na začetek bloga, kjer sem našisal, da slovensko gospodarstvo postaja zgolj servis razvitega evropskega. Kakšne posledice to ima. Najprej, da se razumemo – servisna ali pomožna dejavnost z vidika državne ekonomije je v principu enaka »lohn delu«. Marsikdo misli, da je »lohn delo« lahko zgolj proizvodno. Pravila so tudi jasna za to delo. V strukturi stroškov namreč lahko predstavlja največ 70% stroškov ali drugače povedano, če je najnižja bruto ura 8 €, potem je najnižja »lohn ura« kvečjemu 5,6 €. Vendar to ne velja v Sloveniji, temveč v Nemčiji za odnose med nemškimi partnerji. Naša ura je običajno še nižja, povprečno za dodatnih 25%, kar potem znese še zgolj 4,2 €.

Nadaljujmo z iskanjem razlik in se vprašajmo, kaj pa se skriva v tistih 30%, kot razliki med navadno ceno proizvodne ure in med ceno »lohn ure«. Predvsem dva pomembna dejavnika – raziskave in razvoj ter marketing. Mislim da pa tega res ne rabim pojasnjevati. Logika je tukaj neusmiljena, mi lahko imamo zaposlene inženirje - razvojnike, če da nam tuji trgi in poslovni partnerji tega ne priznajo kot strošek.

Naslednja ugotovitev je še bolj zaskrbljujoča. Gre za organiziranost gospodarstva in tudi javnega sektorja. Splošno znano je, da tisti deli gospodarstva, ki so običajno v funkciji servisnih storitev (ne glede na to, da zgledajo kot da so proizvodnja) nimajo takšne organizacije (sistemizacije delovnih mest), ki bi vzpodbujala v podjetju pozitivno miselnost, iskanje tržnih priložnosti, notranje podjetništvo... Ker za takšne procese mora imeti podjetje najmanj 200 zaposlenih, kot minimum, drugače pa se takšna stabilna podjetja najdejo vedno v krogu takšnih podjetij, ki zaposlujejo več kot 10.000 delavcev. In ne pozabimo še na to dejstvo, da nase vežejo še najmanj trikrat toliko zaposlenih v poslovnih partnerjih (tudi v »lohn« podizvajalcih). Seveda se lahko zgolj v takšnih razmerjih in predvsem okvirjih vzpostavi tisto čemur pravimo socialna gospodarska interakcija. Ali kot jo je Rousseau poimenoval – družbena odgovornost.

Verjetno je marsikomu jasno, da bi iz tega mimogrede lahko nastala knjiga. Vendar bom v tej točki nehal – sem namreč preveč na drugem bregu s svojim razmišljanjem. Za zaključek lahko ponovim le to – mi v takšnih razmerjih, tako opredeljenem gospodarstvu nikoli ne bomo dosegli vsaj 80 ali 90 % avstrijskih ali nemških plač. Zato, ker naše gospodarstvo ni partner temveč »prekerc«, pa se tega niti ne zavedamo!

Zato končajmo z naslovom! Lastninjenje in prehod pod tuje »globalne« lastnike bo le še utrdil našo vlogo pomožnega EU gospodarstva, še več mladih bo šlo v tujino, javni sektor bo vedno capljal na svojih 70% v primerjavi z EU, pa naj govorimo o šolstvu ali zdravstvu. Sanj je konec!

Ali lahko obstaja pravični plačni sistem?

Ali so plačna razmerja socialno determinirana? Ali je pravičnost sploh mogoča? Za drugo vprašanje lahko zagotovim, da je v bistvu neustrezno, ker je kategorija pravičnosti vedno zgodovinsko pogojena in zato v bistvu subjektivna zadeva. Bolj ustrezna je torej razprava o pravičnosti pravil za vzpostavitev plačnega sistema. Sleherni plačni sistem je bil v človeški zgodovini povezan z načinom prerazporejanja dobrin in sorazmerno velik vpliv so pri tem imele tudi vojne, kjer je plača – poplačilo vedno predstavljala delitev nekega plena.

Določitev minimalnega obsega življenjskih dobrin je zato prioritetna naloga države, ki definira znesek na osnovi katerega lahko določimo višino minimalne plače za najnižji tarifni razred. Zakaj pa ta dva zneska nista kar izenačena? Preprosto zato, ker je strošek življenjskih dobrin posebna in ne splošna kategorija. Plačna politika pa mora v svoji družbeni dimenziji obsegati tudi polje splošnih odnosov (po Heglu: družina, civilna družba, politična država), kar pomeni, da se ustrezna družinska politika začenja že pri določitvi višine minimalne plače. Torej mora plača vsebovati tudi dimenzijo zagotavljanja socialne varnosti za družino. Kako, o tem pa mogoče več drugič. Kajti tudi na tem področju so v svetu poznana nekatera pravila, ki še kako dobro funkcionirajo.

To je seveda težko razumeti in zagotovo bo marsikateri liberalni ekonomist ponorel ob takšnem stališču. Vendar, če nočemo, da se družbeni konflikti razrešujejo tudi z vojnami, bomo slej ko prej to prisiljeni razumeti, tudi tisti, ki menijo, da so plače zgolj strošek in da se jih da določiti z »apotekarsko natančnostjo«.

V nekdanji državi Jugoslaviji je bil maksimalni razpon 1 : 5, in čeprav so se tudi znotraj teh razmerij našle nekatere skupin, ki so si izsilile privilegiran položaj (tako posamezniki, kot tudi poklicne skupine), velikih razlik kot jih beležimo sedaj ni bilo. Leta 1990 smo v osnovni prevzeli nemški tarifni sistem, ki sicer ni opredelil maksimalnih razmerij, temveč le razmerja med tarifnimi razredi in je predstavljal maksimalni osnovni razpon 1 : 3. Že pred koncem tisočletja so se pričele dogajati prav čudne anomalije, ko je posebno (egoizem) začelo dobivati bitko s skupnim (socialo).

Najprej so se pričele dogajati deformacije v panožnih kolektivnih pogodbah, ki bi se morale bolj ukvarjati s posebnimi pogoji dela in dodatki za njih znotraj panog ne pa z redefinicijo tarifnih razmerij in s tem globalnega rušenja razmerij med primerljivimi poklici. Največjo sramoto pa je zakuhalo združenje Manager, ki je za plače direktorjev uvedlo kategorijo povprečne plače in če so prej veljala maksimalna razmerja 1 : 5 na izhodiščno plačo, se je sedaj to razmerje spremenilo na najmanj 1 : 5 glede na povprečno plačo. Če to prevedemo na razmerje do izhodiščne plače, dobimo naenkrat razmerje najmanj 1 : 20 ali še več. Komentar seveda ni potreben.

Seveda se mora managerje ustrezno nagrajevati, vendar nikakor ne iz »živega dela« temveč z kapitalskimi opcijami, kot so delnice in z zadržanjem pravice do izplačila pred določenim rokom.

In s to njeno usmerjenostjo se vračamo na začetek naše teme. Ne samo v sedanji državi, temveč tudi v prejšnji državi so obstajale skupine ljudi in posamezniki, ki so si »priborili privilegirane položaje v plačnem sistemu«. Sedaj pa bi radi s to prakso še nadaljevali. Sam se s tem  ne strinjam, saj bi to pomenilo, da če si neka generacija oz. njen del pridobi nepravičen položaj za določitev pokojnin, se ji ta nepravičnost spremeni v licenco za ropanje vseh naslednjih generacij. Torej pravičnost lahko ocenjujemo le s tega vidika ali je v njen vsebovana občost, splošnost socialnega principa. Po domače, ali lahko s polno pokojnino za polno delovno dobo iz naslova najnižjega tarifnega razreda preživi vsak.

Pa bodimo še bolj konkretni. Neki minister je nekoč obljubil (nekoč v prihodnjosti) 1.000 Evrov minimalne bruto plače, kar bi pomenilo okrog 675 Evrov neto plače. Trenutni izhodiščni bruto OD, torej znesek minimalne bruto plače (Uradni list RS, št. 7/14) znaša od 1. januarja 2014 dalje 789,15 €, oz. neto  603,32 Evrov, brez bonitet. Strošek dela za delodajalca brez prejemkov (malica in prevoz) pa znaša 916,20 €. Drugače povedano neto delež delavca v strošku delodajalca znaša 65,85%, delavec prispeva državi za davke in prispevke 185,83 € ali 20,26%, delodajalec pa za delavca 127,05 € ali 13,87%.

Na spletnih straneh MDDSZ je jasno navedeno sedanje tolmačenje, kaj je definicija minimalne plače:

Zakon določa, da je minimalna plača mesečna plača za delo opravljeno v polnem delovnem času. Iz tega izhaja, da v minimalno plačo sodijo vsi elementi plače, ki jih navaja Zakon o delovnih razmerjih, torej osnovna plača delavca za določen mesec in dodatki, ki mu pripadajo, razen dodatka za delo preko polnega delovnega časa.

Zaposleni, ki za delo v polnem delovnem času v skladu s pogodbo o zaposlitvi oziroma zakonom prejema minimalno plačo, mora v primeru, da opravlja delo preko polnega delovnega časa, poleg minimalne plače prejeti še plačilo in dodatek za delo preko polnega delovnega časa.

V minimalno plačo se ne vštevajo prejemki, ki imajo naravo povračil stroškov v zvezi z delom, kot so npr. dnevnice, terenski dodatki, povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, povračilo stroškov za prehrano med delom. Prav tako se v minimalno plačo ne všteva regres za letni dopust.

Mnogi pri tem opozarjajo, da bi se pri izhodiščni bruto plači 1.000 Evrov, morala dvigniti povprečna plača na vsaj 2.000 Evrov in da za to ni denarja. To je ena večjih zmot, da ne rečem notoričnih laži! Vsi, ki tako razmišljajo, morajo vedeti le eno, povprečna plača bi se smela dvigniti na največ 1.550,00 Evrov ali v masi le za 12% - BISTVENO PA BI SE MORALA SPREMENITI PLAČNA RAZMERJA. Torej iz finančnega vidika je Slovenija tega sposobna, manjka ji le politične volje in strokovnih znanj.

Kot sem že dejal, v tej državi se zlorabi prav vse za stopnjevanje napetosti in povzročanje konfliktov, tudi terminologijo okrog plač. Zato resnično predlagam, da se najprej socialni partnerji poenotijo okrog minimalne urne postavke bruto plače, torej zneska 789,15 €, deljenega z mesečnimi urami (174 UR) in dobimo ta znesek, ki znaša 4,53 €. In konec debate! če pa delodajalcem niso všeč dodatki za pogoje dela, naj delovne procese organizirajo tako, da do njih ne bo prihajalo!

______
Bom pa vesel slehernega komentarja ali pogleda (tudi...hm...čudnih).

Argentinske izkušnje za ureditev razmer v Sloveniji

Trenutne razmere v naši državi so stanje zatišja pred viharjem. Razprodaja državne »srebrnine« se nadaljuje, močne EU države pa pospešeno utrjujejo svojo državno lastnino, predvsem v cilju vzpostavljanja in utrjevanja temeljev za svojo socialno državo. V bistvu neke vrste grozljiv paradoks.

V Sloveniji se izvajajo postroji paravojsk, prireditev se udeležuje predsednik države. Državna podjetja so sponzorji in nadaljuje se besno zmerjanje sodstva ter predvsem ljudi, naših sodržavljanov, ki so končno zbrali pogum, da začno opravljati delo, ki bi ga morali že zdavnaj.

Vendar ta blog ne bo zapis o sedanjosti temveč prej priprava za prihodnost, da ne bomo dejali, nismo vedeli nismo pričakovali in nismo si mislili. Ta blog naj tudi služi koncu pravljice, ki nam jo nekateri tako vztrajno in zadnje čase vse bolj prodajajo in sicer o »odgovornih tujih« investitorjih in njihovem managementu. Zbudimo se, v ozadju teh procesov prevzemanja naših podjetij je skrbno prikrit tuji roparski kapital v obliki investicijskih skladov katerih namen je le eden – iztisniti denar iz ljudi, kot se iztiska nafto in plin iz skrilavcev. To je bistvo vse zgodbe in ti scenariji ne bodo na novo izumljeni za našo državo. Odigrali so se že prej, med drugim tudi v Argentini. 

Politični vidik položaja Argentine v sredini 70-ih let je bil zelo ugoden, zlasti proletariat je bil deležen takšnih gospodarskih in političnih razmer, ki so bile precej pozitivne, ob upoštevanju spremenljivk, kot so plače v delnicah nacionalnega dohodka (kjer je bila dosežena njena najvišja točka v zgodovini Argentine leta 1973, ko je sodelovanje deleža plač pri nacionalnem dohodku doseglo 45%) in pojavnost sindikatov in drugih organizacij dela, kot centrov nove družbene in politične moči. Skratka, država se je politično mobilizirala, gverilci so bili le radikaliziran del celotnega družbenega spektra, ki je neposredno ali posredno podpiral spremembe v socialno-ekonomski strukturi Argentini. 

Zato je nemogoče resno razdeliti cilje, obtožbe in rezultate, ki jih dosegal proces izvedbe vojaškega prevrata v Argentini, saj ni šlo za politično reorganizacijo gospodarske organiziranosti in zgolj spremembe kulturne miselnosti (ter obratno). Za boljše razumevanje teoretičnega in obrazložitve skladnosti delovanja, moramo razlikovati politične vidike gospodarske in družbeno-kulturne povezanosti. Pomembno je pojasniti, da je medsebojna povezanost med tremi vidiki, kot taka bistvenega pomena za pravilno razumevanje tistih procesov. Tri stvari se mora imeti v vidiku in trdno predstavo o tem, kaj je nacionalna reorganizacija pomenila za državo. Vendar moramo, preden gremo v podrobnosti o teh treh vidikih, obravnavati kratek pregled dogodkov, znake prevrata, in kako so si jih zastavili in nameravali doseči te svoje cilje z dne 24. marca 1976. Takrat je odbor za načelnikov: general Jorge Rafael Vidal kopnena vojska, admiral Emilio Eduardo Massera mornarica in brigadir Orlando Ram Agosti letalstvo), prevzel oblast in začel nacionalni proces reorganizacije države. 

Prevratniki - pristaši hunte so že pred tem prav vzpodbujali ekonomski kaos, dejanske spopade in boje, tudi poboje in to dan na dan, akcije gverilskih organizacij in terorja, povzročenega s strani organizacije »Triple A« ali 3A (Argentinska protikomunistična zveza, Argentinska organizacija za pravice, Paravojaška organizacija, kot je bila Argentinska vojaška zveza, sicer v imenu "simbolična", je bila dejansko za podporo in vključitev vojske). Njihov resničen namen pa je bil, da se vsi nasprotniki deklarirajo kot sovražniki in da se njihova politična moč izloči po prevratu. S tem so ustvarili pogoje za svoj sprejem v izvedbo državnega udara in obljubo s strani hunte, da se ponovno vzpostavi red in zagotovi monopol državne oblasti. 

Te prevratniške sile so bile vodene z dejstvi, da je država in njeni državljani, ker se jih ogroža, pripravljeni, da branijo svoje ozemlje. Hkrati so sodelovale v različnih aktivnostih, ki so v nadaljevanju predstavljene:

- Med prvimi so se začela "operacija izolacije" za tiste skupine peronistov, ki so jih uspeli identificirati in izolirati kot paravojaške organizacije oboroženih skupin in njihove družbene osnove. Teh skupin je bilo manj v mestih in več na podeželju. Najbolj pomembno spoznanje pa je to, da se je pogostost in obseg svojih dejavnosti, ki jih je izvajala "Triple A", predvsem usmerjala na prebivalstvo v obliki političnih nasvetov in usmerjanja na neposredno udeležbo v vojaškem usposabljanju. 

- »Ugrabitve«, so predstavljale način, predvsem ko je šlo za politične aktiviste peronistov, kot  zapornike. Vsebovale so nezakonita pridržanja iskanih oseb, brez sodnega naloga, v sodelovanju z lokalno policijo, ne da bi obvestili družino o ugrabljenega cilja. Družine talcev, ki so zahtevale pravno pomoč, da jih našli, so ugotovile, da je bilo tudi to izjemno "nevarno", (zgolj med letoma 1976 in 1978 izginilo 107 odvetnikov). 

- »Teroristična dejanja«, ki so se povzročala v družbi, okrepljena z propagando vojaškega režima, ki je krivil državljane in njihove družine za dejavnosti "subverzivnih" aktivnosti, kot na pr. protestiranje, delitve letakov, pisanje gesel ipd. Posledica je bila v tajnih aretacijah, kar je povzročilo dodatno dejstvo, da se za skoraj 35% vseh družinskih članov, ki so bili registrirani kot pogrešani na CONADEP (na novo ustanovljen leta 1984), ni vedelo, kje so oz, kaj je z njimi. To je pomenilo, da je približno 3000 družin čakalo več kot šest let od vojaškega prevrata in se da jim ni povedalo o najbližjih. 

- »Koncentracijska taborišča« (ki so bila evidentirana v mestih in okolici, z po več tisoč zaporniki v skrivnih centrih po vsej državi), kjer so jih mučili in ubili tudi njih. To so bili večinoma kraji za mučenje v taboriščih in za dolgotrajno in sistematično iztrebljanje zapornikov. Ocenjuje se, da je za vsakega zapornika bilo potrebno približno 10 ljudi, za aktivnosti "prenosa zapornikov." V tem je bilo neposredno udeleženih več kot 100.000 članov organizacije 3A.

Interes oboroženih sil, točneje hunte je bil, da se novi politično-institucionalni sistem, ki bi ga oborožene sile želele uporabiti kot model, izogne vsem političnim organizacijam in da se uveljavi družbena potreba za odstranitev vseh struktur sindikatov. To je bil zato en izmed prvih ukrepov vlade, ki je vodil v razpustitev za nedoločen čas vseh političnih in sindikalnih dejavnosti vseh vrst. Nato je bila odstranjena vsakršna politična ali sindikalna imuniteta, ukinila se je pravica do stavke in prepovedane so bile in to absolutno, vse aktivnosti na politični levici, kot so bile stranke: revolucionarna komunistična, socialistična.

Nenehno so poročali prebivalstvu, da bo "strogo zatrta vsaka ulična demonstracija, da so vsi resursi delovnih mest namenjeni za pridelave strateških dobrin v državnih in zasebnih podjetjih, od dneva ko je hunta prevzela oblast, kar pomeni za državo in tujce, da se ne moti ​​socialni mir ". V izjavi št. 19 se je obvestilo prebivalce, na budnost zoper tiste posameznike, ki bi še naprej v nedogled "širili dejanja, besede ali slike ljudi ali skupin, ki veljajo subverzivno ali terorizma". Tudi časopisi so bili ukinjeni in vzeti iz prometa: New Man, Naša beseda, Tribuna Priljubljeno National Rank itd Če so bili posamezni novinarji zaprti so jih neposredno "opozarjali", in namignili, da prekinejo svoj način dela. 

Oborožene sile so prevzele oblast s ciljem, da se "konča slabo upravljanje, korupcija in nadloge subverzivnih dejanj«. Ne smemo pa zanemariti mnogih dejstev in vendar tudi preučiti, kaj je vodilo vojaško hunto v procesu ustavljanja družbenega "prevrata", kot so oni razumeli razvoj demokracije v državi. Če hočemo dojeti te ljudi in predvsem, kako so razumeli svoje poslanstvo za svoje dejavnosti v Argentini, poglejmo, kaj je nekoč dejal general Videla: 

"Terorist ni le nosilka bombe ali pištole, temveč tudi tisti, ki je za širjenje idej v nasprotju s krščansko in zahodno civilizacijo. Guverner province Buenos Aires, generalni Iberico Saint Jean, je dejal: "Najprej bomo ubiti vse subverzivneže, nato pa tudi svoje kolege, ki so brezbrižni in nepokončni ter plašni" .

Večer pred in na dan udara je vojska zasedla glavne tovarniške komplekse v mestih in z pripadniki 3A, predvsem s tako imenovanimi »črnorokci«. Nato je začel lov na vse generacije medijskih voditeljev in demokratičnih aktivistov, ki so jih ugrabili, še isti teden mučili in ubili v skrivnostnih okoliščinah. V vseh teh ravnanjih je bil eden od ključev do prevrata kot nacionalnega procesa vzpostavitve diktature. S tem so tudi uničili cele skupine posameznikov, ki so se politično zbrali, socialno formirali, kar običajno traja desetletja, preden se ponovno pojavijo. Če k temu dodamo vsadek strahu in oportunistični "ne", da se vključijo v obrambo demokratičnosti, potem ni težko razumeti tako nenadno demobilizacijo družbe.

Dogodke v Argentini bomo bistveno lažje razumeli, če jih bomo sproti primerjali s stanjem in zahtevami pri nas. Ekonomski vidik v času gospodarskega načrta resornega ministra Martíneza de Hoz 1976-1981 je tako mogoče povzeti v naslednjih točkah:

•  Znižanje plač v višini 40%, v primerjavi s plačami prejšnjih petih let.
• Spremembe zakona o pogodbenem delu in odpravo kolektivnih pogodb.
• Vzpostavitev večje regresivnosti v sistemu obdavčitve s povečanjem posrednih davkov (DDV, itd) in nižji posredni davčni stroški (dobiček, premoženje).
• Odprava davka na izvoz kmetijskih subvencij in netradicionalnega izvoza.
• Postopno zmanjševanje tarif na uvoz,
• Odpiranje tujemu kapitalu: enako obravnavanje domačega in tujega kapitala.
• Osvobodijo se trgi in finančne izmenjave.
• Zmanjšana poraba z racionalizacijo zaposlovanja in privatizacijo v državnih podjetjih,
• Državni proračun: Povečana sredstva za obrambo in varnost ter zmanjšanje sredstev za izobraževanje, zdravsto in socialno politiko.
• Prenos politik države glede gospodarskih skupin, prek mehanizmov nacionalizacije zasebnega dolga,  Zakona za spodbujanje industrijskih in javnih politik v državi.

Finančni sistem je imel ključno vlogo pri ponovni razdelitvi sredstev in alokacijo za zaposlene in za večjo koncentracijo kapitala v posameznih sektorjih. "Finančna reforma se je končalo z enim od orodij, ki vpliva na stanje prenosa sredstev med sektorji: ureditev obrestne mere, obstoj kreditov pri negativnih stopnjah in distribucija subvencij, določitev finančnih standardov in prednostne naloge, ki jih je oblast pričakovala". Recimo, če bi visoke obrestne mere precej presegale dobiček (za proizvodnjo), tako da "ne bi bila dobičkonosna dejavnost, in ne bi mogla konkurirati špekulacijam."

 
Ena od najbolj značilnih učinkov PRN je bila koncentracija kapitala, ki se je spodbujala preko nacionalizacije zasebnega dolga, z izvajanjem zakonodaje, industrijske politike promocije in pridobivanja. Rezultati te politike so bili:

• Povečane špekulacije v škodo proizvodnje
• Deindustrializacija (propad tovarn)
• Zunanji dolg (povečanje)
• Gospodarska koncentracija
• Institucionalizacija inflacije
• Padec realne plače
• Poslabšanje storitev javnega sektorja
• Povišane ravni revščine

V zvezi z drugo točko v sredini 70-ih, je industrijski izvoz dosegel prvič v gospodarski zgodovini, 50% prodaje v celotni državi, vendar pa industrija ni mogla premagati izgubo njihovega varstva, konkurenca uvoza, dražja posojila, dušenje (ali "premestitev") industrijskih mehanizmov za spodbujanje in manjše kupne moči prebivalstva. Tako je industrijska raven padla za 20% v prvih petih letih. 

Za primer poglejmo marec 1981, ko se je za "industrijsko koncentracija železa, močno kapitalizacijo na terenu, trženje žitaric, ki je v rokah velikih podjetij z žitom iz Argentine je bila država v dolgovih več 17.000 milijonov evrov, čemur lahko dodamo še dolg "zasebnikov", katerih družbe so s sedežem v državi, še dodatno skoraj 12,500 milijona EUR. Skupni bruto dolg na 31. marec 1981, je tako znašal 29.587 milijonov EUR. " Jasno je, da je gospodarsko odprtje vlade Martineza de Hoz pomenilo odpiranje trga tuji konkurenci, privilegirani domači in razširitev lokalne proizvodnje namenjene tujim trgom. 

Tehnološki razkorak, ki se je v zadnjih dvajsetih letih zmanjšal, se je pod hunto ponovno povečal in to nepopravljivo. "Ob koncu preoblikovanja, ki ga je vodila vlada je gospodarski minister Martinez de Hoz, predvidel združitev ekonomske moči v sklopu poslovnih skupin, na transnacionalni in nacionalni ravni, med podjetji in ponudbo za pogajanja, sploh ni bilo mogoče, predvsem, da bi za hunto zagotovil trajno pomoč držav iz katerih so bili vlagatelji.

"Sociokulturni vidik, med zastavljenimi cilji subverzije vojske je bil jasen: ne samo, da se mora iztrebiti teroriste. Doseči se mora stanje molka v celotni družbi in sicer z vidika psihološkega bombardiranje državljanov, katerega cilj je prekinitev vseh vezi solidarnosti, ki jih združuje družba za nadomestitev z individualizmom in načelom "vsak zase". To je bilo doseženo z različnimi ukrepi: 

Izginuli: Medtem ko je diktatura v Čilu kot enotni obrazec vrgla krivdo na žrtve terorističnega države predvsem za vse strukture vojske, je argentinski vojaški proces izumil nov pravni pojem - "Izginotje" neke osebe. S tem so izginule osebe postavile svojo družino in prijatelje v stanje negotovosti, nedejavnosti in strah, kaj bi lahko s svojimi dejanji povzročil njim nekdo, ki je priprt, izginul, če bi bila živ. Z drugimi besedami, ni bilo strahu, da bo uveljavljena pritožba. Prej spoznanje da bo storjene več škode če bodo aktivni pri iskanju in zbiranju podatkov o svojih ljubljenih. 

Program špekulacije in gospodarske deindustrializacije: Skušal je prekinil zvezo s tiho meščanstva žrtev. kulturna represija: Cenzura in samocenzura, promocija nezaželenih knjig, nasilje nad družbeno ustrezni strokovnjaki (novinarji., priljubljeni duhovni pastirji, psihologi, pravniki, vzgojitelji, pisatelji, igralci, itd), reformiran izobraževalni sistem, da bi ustrezal režimu in njegov program: prava zgodovina na se uvaja v šole, kot ustanove zatiranje svobodnega duha, spreminjanje izobraževalnega sistema, n.pr. preprečiti izvajanje racionalnih programov in v prihodnje  "subverzivno" zavlačevati z učenjem pismenosti tako, da se po tretjem razredu "lahko" samo učijo 13 črk na leto in prepoved poučevanja zajtevnih teorij in sklopov v matematiki. Na univerzi, ki je bila prevelika, da bi se lahko reforme na enostaven način izvedle, so zatirali pedagoške delavce in so bili mnogi tudi iztrebljeni. 

»Vstavljanje terorja«, kot je dejal Victor de Gennaro v posvetu, ki ga je organiziral časopis Pagina 12 v počastitev 20. obletnice udara: "je bil projekt umeščanja sistematičnega terorja v vsako celico, vsako okostje njihovega organiziranja, zato nikoli ne smemo pozabiti, kaj pomeni, da želimo biti kritični, z odločnostjo, zagovorniki nacionalnega in priljubljenega projekta. Da ne želimo, da bi nam kdor koli prekinil možnost za izgradnjo družbe po naši meri. Kajti, to je naše, to pravico imamo, da se lahko v svoji državi odločimo, da se uvede gospodarsko, družbeno in kulturno življenje vsakega človeka zase. Da ne moramo lagati, da preživimo, da ne tajimo svoje moralne identitete in da je ne prezremo. Da se ne bojimo več svojega soseda, da bi nam bil nevaren, kot je bil nekdo, ki je zagrešil, le to, da ni mislil na nič, ampak le nase."

To ni bil samo strah, ki ga je povzročalo potenciranje individualizma, čeprav je bila to njegova glavna sestavina, temveč tudi razbitje vseh socialnih omrežij. Cenzura in samocenzura (televizijski oglasi so bili posuti s frazo "Molk je zdravje" kot sloganom) sta skupaj z novim liberalne doktrine, ki jo je nalagala država, postali prevladujoč princip v medosebnih stikih. Ideologija, da je "vsak zase", se knjiži tako kot v denarju, tudi v medosebnih odnosih enostavno. Pojavljale in zagotavljale so se številne špekulativne dejavnosti. Kolektivna gospodarska rast, pri kateri so vsi sektorji poželi sadove napredka, se je morala umakniti novemu modelu "off dobička" in individualistom, ki jim je bil osebni napredek na račun drugih, osnovno vodilo. Gesla,"Gfospodarstvo je globalno in s tem imaginarno, "srebrno je sladko in "daj mi dva, dobiš tri", so se pridružila represiji na vseh področjih civilnega življenja, uspela prebiti številne vezi solidarnosti, ki so bile prej uveljavljene v družbi. "Čeprav so bile plače in ugodnosti, ki so jih nudili industrialci, zelo nizke in bolj podobne nataknjenim nagobčnikom, sindikati in velik del prebivalstva niso našli tolažbe v ponujenih špekulacijah in niso podlegli nakupom poceni uvoženega blaga." 

Ta nova razmerja v odnosih so se pokazala tudi v razumevanju in pojasnjevanju zloglasnih stavkov "kaj je treba storiti", "to mora obstajati" in "ne se vpletati" v družbi, ki je pred mnogimi leti imela že nekaj sočutja in simpatij, tudi do ekstremnih gverilskih dejanj, vsaj v njihovem oznanjevanju, da so želeli, da "se spremeni svet in Argentina"? 

"Molk je zdravje" kot zlovešče ironija piše na plakatih za oglaševanje na krajih, kjer so bili storjeni kaznivi odkloni posegov v človekove pravice tistih, ki so želeli prekiniti tišino herojskih žrtev. Družba ni več vodila dialoga in izražala želje, da lahko glasuje o svoji prihodnosti, zastala je tudi možnost, da se o problemih razmišlja zgolj njihovih glavah, čeprav imajo različne politične ideale in vizije. V zameno za vse te prikrajšanosti, so ostajale le stalne grožnje. Zaradi teh dejstev in kako so bila predstavljena, se je velik del družbe odločil za izgnanstvo, bodisi zaradi političnih ali ekonomskih razlogov za delo v tujini ali v drugih primerih, v provincah. 

Na vseh stopnjah izobraževanja sta bili cenzura in laž tudi vseprisotni. Knjige so obravnavale navedeno družbeno ekonomsko tematiko"transparentno" neresno, v njih ni bilo besed kot so »zlobnost ali kaznivo dejanje«. Tudi glazba je bila usmerjena v zatrtje protestov in popularne pesmi so bile v celoti opredeljen kot "podtalne - subverzivne." Ljudje so ovajali drug drugega, še poseben pritisk se je v imenu »lojalnosti do države« izvajal na pripadnike drugih narodov, tudi Slovence, da so »spremljali svoje prijatelje, sodelavce, sošolce...

80% državljanov Argentine med letoma 1976 in 1983 je bilo vpisanih v šolskem letu v srednjo šolo, vendar se skoraj nihče ne more spomniti na svoje družabno življenje in/ali študentske izhode, bodisi poslušanje pesmi ali pesmi nekoč priljubljenih na protestih. Kar 17,4% Argentincem, ki so pripadali visokemu razredu, se je zdelo, da živijo na drugem planetu, izolirani od sveta. 

Ljudje so počasi spoznavali resnico o tem, kaj se je dogajalo, ampak je nasilje doseglo tako stopnjo, da se še tudi sedaj, vrsto let po diktaturi čutijo ustrahovani in si ne upajo spregovoriti. Po prvih dveh letih je bilo jasno, da je gospodarska politika nezaposlenosti manjši problem in je začel opažati bolj problem pogrešanih oseb. To je bil trenutek, ko so se podjetja in argentinski ljudje obrnili proti vojski. 

Sklenitev tega skromnega povzetka najpomembnejših vidikov nastanka diktature lahko končamo s tem, da se lahko osredotočimo v eni izmed najbolj škodljivih posledic za sedanjost in prihodnost njihove družbe, to je vprašanje pogrešanih in v tem okviru seveda vprašanje, kaj lahko to pomeni za nas. Katere organizacije so v slovenskem okolju tiste, ki želijo prevzeti vlogo »3A«? Zakaj se pri nas tako pospešeno izvaja pritisk na nujnost reorganizacije policije, sodstva in vojske, na polju ekonomskega razvoja pa nič? Zakaj pri nas tuji špekulativni kapital lahko nemoteno trka na vrata kabineta predsednika vlade?

Kdor v vsem povedanem ne vidi velike sličnosti v procesih mu pač ni pomoči! Mogoče da jo bo uvidel kasneje, le da ne bo mogoče takrat že prepozno, ker cena bo visoka. Mislim, da so nas pahnili že dovolj v preteklost!

Nehajmo že enkrat molčati!

Recimo bobu bob ter naženimo 'salonske gospodarstvenike' v realno življenje! Zakaj sem osramočen, zato ker mi je dovolj tega, da kar naprej poslušam po radiu in TV, kako slabi smo v polju gospodarstva, kako zanič in neproduktivne delavce imamo, kako nesposoben je domači management in podobno.

Potem pa se pojavi predlog za novega gospodarskega ministra in kaj slišim preko medijev. Sedaj bodo podali svoje mnenje ugledni GOSPODARSTVENIKI. In seveda čakam kot tele kaj bo. Potem pa se pojavita Sekterarka združenja Manager, povsem privatnega društva v bistvu in Sekretar (sedaj po nazivu sicer Predsednik) GZS in pričneta dobesedno nakladati temeljne parole iz njihovih programskih izhodišč in peti slavospeve kandidatu za novega gospodarskega ministra.

Priznam, zadnjih dvajset let so nas prav uspešno stlačili v nek oportunistični kalup in smo v glavnem molčali. Glede na zadnje zagrožene reze, glede na (ne)perspektivo pomembnih sprememb na področju gospodarstva, pa moram reči. Te zgodbe je konec!

Zato je prav, da se o teh zadevah pogovarjamo strokovno, brez kakršnih kolih intenc povezanih z kandidatoma osebno. Pregledali bomo njune kompetence, ker le te so temelj na katerem gradita svojo podobo vrhunskih strokovnjakov, ki skoraj že dve desetletji obvladujeta prostor tega področja.

Sonja Šmuc je univerzitetna diplomirana ekonomistka, ki se z managementom poglobljeno ukvarja že vrsto let. Je izvršna direktorica Združenja Manager od leta 2005. Tekoče govori angleško, srbsko in hrvaško, pasivno pa tudi nemško in francosko.

Njene naloge obsegajo skrb za nemoteno delovanje združenja, podporo razvoju slovenskega managementa, lobiranje za interese gospodarstva in članstva Združenja, omogočanje koristnega poslovnega druženja med člani ter svetovanje članom v zvezi s tematikami, ki jih strokovno obravnava Združenje Manager.

Delovno kariero je pričela še kot študentka pri tedniku Gospodarski vestnik. Že kmalu je poleg novinarskega dela prevzela tudi urejanje več vsebinskih prilog in rubrik kot urednica in gospodarska novinarka Gospodarskega vestnika. Svojo kariero je nadaljevala kot televizijska reporterka na RTV Slovenija in TV Paprika, kjer je pokrivala predvsem mesečno oddajo Poslovni barometer in 100 najuglednejših.

Med leti 2002 in 2005 je bila odgovorna urednica revije Manager, ki jo je izdajalo podjetje GV revije oziroma Časnik Finance, potem ko je sodelovala pri celoviti prenovi te specializirane strokovne revije za vodenje. Je avtorica več kot 600 člankov, kot televizijska novinarka je soustvarjala oddajo RTV Slovenija Poslovni barometer in oddajo TV Paprike 100 najuglednejših, pogosto vodi ali sodeluje na okroglih mizah z gospodarsko tematiko.

Je članica Strokovnega sveta Zveze društev za kadrovsko dejavnost Slovenije in več komisij – komisije za izbor managerja leta, kadrovskega managerja leta, marketinškega direktorja leta in za priznanje za komunikacijsko odličnost Prizma, Sveta Gazel, strokovnega sveta Zlata nit in zakladničarka CECLeta, članica Advisory Committee on Equal Opportunities for Men and Women pri Evropski komisiji, Mreže za družbeno odgovornost Slovenije in upravnega odbora Slovenskega združenja za kakovost in odličnost.

Z dr. Zlatkom Muršcem je soavtorica strokovne knjige Izvozno tveganje pod nadzorom (GV Založba, 1998). Leta 2006 je kot soavtorica prejela bronasto priznanje Gospodarske zbornice Slovenija OE Ljubljana za inovacijo Podjetniki v podjetju. Že kot dijakinjo, Zoisovo štipendistko, jo je zanimalo gospodarstvo, zato je po srednji družboslovni šoli (sedaj gimnazija Poljane), vpisala študij ekonomije na ljubljanski Ekonomski fakulteti in magistrski študij podjetništva, ki ga še ni zaključila. Izobraževala se je tudi v tujini, med drugimi na univerzi Stanford v Kaliforniji, na dunajski Wirtschaftsuniversität in na slovenski poslovni šoli IEDC.

Mag. Samo Hribar Milič je rojen 1958 v Ljubljani. Magistriral je na področju sociologije. Govori angleški in italijanski jezik.

Svojo poklicno kariero je pričel v osemdesetih kot odgovorni urednik Radia Študent ter nadaljeval na Radiu Glas Ljubljane, kjer je bil sprva novinar, potem pa pomočnik direktorja.

V začetku devetdesetih je bil svetovalec za podjetništvo, pred tem pa vodja oddelka za zaposlovanje in poklicno usmerjanje na Zavodu za zaposlovanje Slovenije. V tem času je bil tudi svetovalec mnogim podjetjem, kot tudi predavatelj podjetništva na Gea College-u, v Ljubljani.

Na svoji poklicni poti je bil v letih 2002-2003 direktor v podjetju Pristop, vodilne PR in oglaševalske agencije v Sloveniji. Pred tem je bil devet let na Gospodarski zbornici Slovenije, kjer je bil podpredsednik Gospodarske zbornice Slovenije, projektni direktor in sekretar Združenja za drobno gospodarstvo Slovenije.

V obdobju 2004- 2006 je bil generalni sekretar Združenja delodajalcev Slovenije.

V teh letih je bil aktivno vključen v socialni dialog v Sloveniji kot predstavnik delodajalcev, bil član socialno ekonomskega sveta Slovenije, in neposredno udeležen v kolektivnih pogajanjih.

Od novembra 2006 do junija 2007 je bil začasni predsednik GZS.

Od junija 2007 do junija 2011 je bil generalni direktor Gospodarske zbornice Slovenije.

Samo Hribar Milič je trenutno predsednik Gospodarske zbornice Slovenije.

Kakor koli se dobesedno mučim in iščem njuno kompetenčnost, je na žalost ne najdem. Ugotovim pa lahko njuno neverjetno skladno piarovsko karierno pot in obenem spoznanje, da v tistem gospodarstvu, ki bi nas naj reševalo, nista delala niti sekunde na odgovornih položajih. Pravzaprav sploh nista delala.

Je pa v slehernem njunem nastopu neverjetno prisoten ta piarovski profil, kjer človek praktično že vnaprej ve, kaj bosta povedala. Poglejmo samo tekst GZS z naslovom – Naše poslanstvo:

Gospodarska zbornica Slovenije kot učinkovit gospodarski lobi zastopa interese podjetij v odnosih z državo in sindikati pri oblikovanju pogojev dela in poslovanja ter pri zagotavljanju pogojev za gospodarski razvoj. Članom zagotavlja nove priložnosti za razvoj, konkurenčnost in prodor na tuje trge.

Sedaj pa preberite zadnji stavek. Tudi če noben od njiju ne bo nič povedal, ta stavek pa bo v vsakem primeru vseeno 'stlačil' v svoj diskurz. Hočem povedati le eno stvar. Dve desetletji sta oba zraven, dve desetletji sta pametovala s svojimi silnimi managerskimi izkušnjami, rezultati pa so takšni, kot da je vse drugo krivo samo naši ' vizionarji ne.

Samo Hribar Milič je, ob asistenci Šmučeve kot članice vseh mogočih komisij, recimo ob vsaki podelitvi nagrad z najbolj vznesenimi besedami govoril o vsakem takšnem nagrajencu. Le kako mu je uspelo skoraj vedno izbrati takšne, da je največji del teh izbrancev končal v sodnih mlinih oblasti. Šmučeva se v CV hvali, kako je pomembno vplivala na razvoj in učvrstitev društva Manager. Sam pa se 'pametnih' potez društva manager spomnim predvsem po tem, da so bili oni »pramati« (praoče) vseh svinjarij s plačami, ki segajo sedaj vse do DUBT. Oni so bili tisti, ki so plačna razmerja postopoma dvigovali od 1 : 3 nato 1 : 5, do že nespodobnih 1 : 10, ter sedanjih razmerij, za katere človek niti dostojnega imena ne najde. Prav ako se sprašujem, kaj Šmučeva ne pozna besede 'integriteta', saj je ja ni komisije za nagrade v državi s področja poslovodenja, da ona tako ali drugače ne bi bila vpletena. Poglejmo samo nekaj teh izbornih komisij (za priznanje Manager leta, Managerkam prijazno podjetje, Gazele, Zlata nit, Marketinški direktor leta, Kadrovski manager leta, Primus …

Prav je, da se mi zamislimo nad temi osebki »kralji v senci«, ki so na povzročili več škode kot vse vlade in sindikati skupaj. Prav je, da si zapomnimo tudi tiste managerje, ki nenehno glasujejo za njihov obstanek, ker s tem le dokazujejo le to, da imamo opraviti z pravo kliko povprečnežev, ki bi storili vse, da bi ohranili svoje privilegije in položaje. Prav je da se vprašamo, ali je normalno, da niti ne razmišljajo o tem, da bi potegnili etično črto in pogledali račun za svoje dosedanje delo, ne pa da nam prodajajo piarovske življenjepise polne same praznine in nekoristnosti.

V tej luči so sleherne sanje in upanje na to, da bi v naši državi dosegli potrebne spremembe le velika iluzija!