Padli 'angeli'?

Teden, ki mineva je bil vsaj zame izredno zanimiv. Temu sta botrovala dva dogodka, prva je bila oddaja v torek z naslovom »Odkrito: o prihodnosti slovenske desnice in levice«! In če ste zamudili ta pogovor, naj vam ne bo izpod časti, da si je ne ogledate na tej povezavi.

Drugi dogodek je bil inavguracija patra Frančiškana Zoreta v Ljubljanskega nadškofa in njegov nastop v sredinih Odmevih. Markeš sicer pravi, da je bi odličen tudi njegov intervju za Družino, kjer je uspel, vsaj po Markeševem mnenju, na slabo postavljena vprašanja podati odlične odgovore.

Zakaj sem se pravzaprav sploh lotil te teme. Predvsem zato, ker absolutno sodi v okvirje tega bloga, ki obravnava probleme razpete med civilno družbo in politično državo. Zato, ker skozi oba dogodka še najbolje razumemo vso nemoč slovenske politike in našo ujetost v sheme, ki nam še vedno »zagotavljajo« brezperspektivnost!

Najprej nekaj poudarkov iz oddaje o prihodnosti slovenske desnice in levice. Žal mi je, če moram napisati, da je že izbira gostov pokazala na očitno razliko v intelektualni moči med slovensko levico in desnico. Protagonista prve sta bila Golobič in Lukšič, druge strani pa Tomšič in Brščič. Saj ne, da ne bi dejali, da se slednja dva nista trudila, ampak njun domet razumevanja dialoga ter njuna poskusa, da bi nadaljevala tvorni dialog, sta dobesedno kazala na obremenjenost z ideološko navlako. Sploh se je to jasno videlo pri Brščiču, ki ni mogel iz svoje kože, da ne bi v svoj dialog vpletal besede, ki so redni repertoar Tanka, Grimsa ali Gorenaka.

Pustimo žalostne podrobnosti, bolje bo, če si ogledate celotno oddajo. Dodajam pa seveda le nekaj mojih osebnih ugotovitev. Brščič, kot tipičen ekonomist se je 'hrabro' spustil na, vsaj zanj, spolzki teren politoloških vprašanja. Predvsem nas je hotel prepričati v eno, da je namreč prihodnost političnega dialoga v Sloveniji v 'tekmovanju idej' in tako je soočanje političnih interesov zadeva, ki je zanj v bistvu passe.

Nima smisla, da bi sam karkoli dogajal k temu, kar mu je že povedal Golobič. Bom pa vseeno povedal nekaj drugega. Nisem odobraval Golobičevih ravnanj in predvsem njegove politične taktike, celo prepričan sem da je sedaj tudi sam spoznal, da je marsikaj v preteklosti ravnal napačno. Vendar to ne spremeni dejstva, da je bil on eden največjih političnih potencialov v slovenski politiki in da je na nek nevreden način končal dosedanjo kariero. Enako vendar manj izrazito bi to lahko zapisali tudi za Lukšiča, vendar za nianso manj močno. Torej, za oba lahko mirne duše rečemo, da sta v političnem smislu 'padla angela'.

Če smo realni, sedanji trenutek ni niti primeren, še manj pa zrel, za kakršno koli njuno vrnitev. Sploh če pomislimo, kako se nadaljujejo procesi kadrovanja, članov vlade, ko se je tehtnica absolutno nagnila na stran izbire tehnokratskih kandidatov. Sploh zadnji primer – izbira imena ministrstva za gospodarstvo e še najboljši dokaz te trditve. In potem tudi ni čudno, da predsednik GZS kar drgeta od navdušenja!

Človek bi na nek način seveda naredil polarizacijo in najprej postavil tezo: spremembe v politični državi niso možne brez sprememb v civilni družbi, ter seveda obratno. Vendar recite kar hočete, ampak tej novi transformaciji je bistveno bliže Slovenska cerkev, ki z novim nadškofom jasno izraža, da je njeno temeljno polje delovanja – civilna družba. Seveda je k temu spoznanju ogromno pripomogel tudi 'čudež v Vatikanu'.

Obstaja seveda velika želja, da novemu nadškofu uspe, vendar demoni, ki ga čakajo so seveda še vedno zelo prisotni tudi v cerkvenih vrstah. Ta prisotnost, ni povezana s tistim, kar na glas zagovarja Brščič, torej z 'zagovarjanjem idej'. Ne, posredi je čista ideologija. S tem pa smo prišli do drugačnega tipa 'padlih angelov', ki prihajajo iz vrst desnice.

Le dva bomo izpostavili, čeprav jih je kar precej. Irglovo in Tonina. Oba sta namreč študirala teologijo in sta se ji z prehodom v sfero političnega delovanja v bistvu izneverila (kot neke vrste 'socialno' dejavnost). Torej s tem, ko sta se hkrati izrazito usmerila v svojem delovanju v polje politične države, sta zapustila človeka in postala pokorna strankam in državi. No Toninu lahko vsaj štejemo kot olajševalno okoliščino vsaj to, da je spoznal, da mora pretrgati popkovino s teološkimi dogmami in se bolj usmeriti v polje politologije, če hoče postati sposoben politik. Kajti sposobnemu politiku je jasno predvsem eno, gibalo družbenih dogajanj so le interesi. Vse drugo je nakladanje in zavajanje, vključno z Brščičevo 'teorijo idej'. Tudi ne smemo pozabiti, da so vsi ti kadri študirali po osamosvojitvi (no Cukjati je izjema), torej da se jim politika ni zgodila, temveč so se oni 'zgodili' politiki!

Vseeno potegnimo torej iz vsega navedenega le nek skupni zaključek! Ta je, da so vsekakor Cerkvi bistveno bolj odprta vrata za redefinicijo njene vloge in okrepitev svoje družbene moči kot pa se to 'dogaja' v sferi politične države Cerarju, njegovi stranki in seveda predvsem vladi! Cerar je v bistvu izgubljen, raje ne napišem, kaj bi ga lahko rešilo, ker bo v vsakem primeru račun izstavljen nam kot  državljanom.

Zato se raje posvetimo možnostim nadškofa Zoreta, kajti 'politična vremenska napoved' ni ugodna. V Slovenski katoliški cerkvi so cela področja, kjer ima svoj domicil, ta nevarna miselnost, da se mora tudi Cerkev vključiti v 'borbo idej'! Fevdi, ki predstavljajo izrazito nevarnost za možnosti nadškofa, da utrdi svoje drugačne poglede in vlogo cerkve so predvsem v cerkvenem šolstvu in seveda cerkvenih medijih. Poleg teh 'njihovih' medijev pa so tukaj tudi še 'strankarska trobila', ki bodo pod krinko 'neodvisnosti' nadškofu krepko zagrenila sleherno njegovo potezo v kateri bi se zrcalila vsaj sled njegove uspešnosti. Če v teh krogih ne bo uspel zagotoviti komplementarnih somišljenikov, je seveda ves Vatikanski trud in upanje zaman.

Večino Slovencev seveda prav rešuje, nepoznavanje vseh teh dogajanja, hkrati pa nas tolaži slepa 'vera' (pa ne cerkvena) ter upanje, da ni razloga, da smo 'kaznovani' z vsem tem kar se nam je zgodilo v zadnjih dveh desetletjih. Izredno mi še všeč, da je to misel spoznal tudi nadškof, ko je na vprašanje voditeljice, kako naprej ob Mariborskem primeru. Preprosto je odvrnil, bil sem veliko med ljudmi, pogovarjal sem se z njimi in skoraj soglasno so mi dejali. Naš kaplan je dober človek, tudi zaradi njega še zaupamo cerkvi, krivda pa je nedvomno na strani onih zgoraj. Kako zanimivo, če recimo besedo 'kaplan' zamenjamo z besedo 'župan' ter besedo 'cerkev' z besedo 'država'. Dobimo že znane poglede in stališča, mar ne?

Preprosto, nas rešuje zgolj naša slepota!

Ne bom tajil. To kar pišem, je napisano z grenkobo. Ta grenkoba izhaja iz že 25 let trajajoče popolne slepote, sprenevedanja in nenehnega zatrjevanja »jutri bo bolje«! Po svoje nas rešuje tudi spomin zlate ribice in naša karakterna osebnost, da slehernega, ki nas opozarja na naše napake neusmiljeno takoj in družno napademo in s tem po večinskem principu zagotovimo naš »demokratični prav« v praktično vsaki zadevi.

Danes je v državnem zboru zopet tekla beseda o potrjevanju nove »koordinacijske« ministrice, zadolžene predvsem za kohezijska sredstva. Njena karierna pot je na nek način enaka karierni poti Bulčeve. S tem, da ima Bulčeva srečo, ker je po zgolj dveh tednih odletela na komisarski položaj v Bruselj, tja kjer se bo njena povprečnost in apolitičnost lažje skrila, kot bi ji to uspelo v Sloveniji. Oprostite, ko je nekomu glavna kompetenca »hoja po žerjavici« mene kar zmrazi. Zato sem kar zadovoljen, da ta Cerarjev kadrovski hokus-pokus ni več naš, temveč Junckerjev problem.

Vendar, ne pozabimo! Niso problem naše obravnave ljudje, ki so pač tukaj s svojimi imeni in priimki. Verjamem, da so za druženje in pogovore lahko prav prijetne osebe. Problem so naloge, ki so pred njimi. Problem je to, da se je na te zadeve opozarjalo pred več kot letom dni. Problem je to, da se je v vsem tem času na teh področjih dogajalo točno to, na kar se je opozarjalo. In problem je to, da so verjetno že prav ponosni na naš »jebivetrski« odnos do stanja v državi in volje ter pripravljenosti, da se s tem preseka.

Ta teden se je zopet ogromno govorilo o programu »jamstvo za mlade«, zato se najprej posvetimo temu. Ministrica Kopač-Mrakova je prav besno dokazovala, da je vse OK in pod »kontrolo«. Ali je res? Najprej moram povedati, da sem pred pisanjem tega bloga pogledal novo letošnjo organizacijsko shemo ministrstva za delo. Oprostite, iz te sheme dobesedno zaudarja klientelistični smrad SD. Reorganizirati MID tako, da ne služi predvsem učinkovitosti in uspešnosti dela na ministrstvu je res svojevrstna ohola brezobzirnost. To zgolj zato, ke nova organizacija izrazito služi klientelističnim in koruptivnim ravnanjem. S tem je res železni repertoar zanič kadrov le dobil še svoje organizacijske razpredelke in predalčke. Tudi na Zavodu za zaposlovanje se ni nič spremenilo! Levanič že verjetno pripravlja novo »kadrovsko hudobijo«, samo počakajmo in videli boste, kaj sem imel v mislih.

Ampak, vrnimo se k programu Jamstvo za mlade. Kmalu bo minilo leto dni, kar sem sam objavil blog in je o tem tudi dobra znanka napisala odličen blog. Pojasnila, napovedala in dočakala, da se je njena prognoza v celoti uresničila. Pa kaj, če je imela prav! Sam napovem le to, da bo od teh, ki so prebrali ta zapis do sem, največ le vsaj deseti šel in prebral ta dva bloga. Ostali bodo raje pritisnili glavo v pesek.

Drugo področje je vezano na črpanje EU sredstev. Koliko »dobrih želja« sem samo danes slišal v poslanskih klopeh. Kot da sem padel v »uro pravljic«. Sam sem spremljal vse razprave le v luči mojega zapisa v blogu, ki je tudi že več kot leto dni »na svetlo dan«. Ne bom komentiral tega, da sem kar malo presenečen ugotovil, da se je mojim pogledom še najbolj približal Tanko. Tudi se ne bom poglabljal v to, kako mu je uspelo, ker lahko, da je prevladal princip »tudi slepa kura zrno najde«! Me tudi ne moti, ker v položaju v katerem smo mi je vse bližje kitajska maksima, ni važno kakšne barve je mačka, samo da lovi miši.

Torej, da zaključim! Sploh nas ne skrbi to, da bodo zadeve tako okrog programa »Jamstva za mlade«, ko tudi črpanja EU sredstev, propadle. Zadeva je namreč povsem enostavna, samo dovolj napačne cilje si moraš zastaviti in že se lahko hvališ z uspešnostjo, ko pravi cilj v celoti zgrešiš. Vsi ti imenovani kadri, tej vlogi niso niti v najbolj norih sanjah dorasli. Ali bo Cerar kdaj koli zaradi tega plačal – niti v najbolj norih sanjah ne! Zakaj pa bi, saj tudi Janša, Pahor, Rop in še kdo niso plačali. Mi imamo na srečo slepoto ali pa vsaj politično pego v očesu!

Obveščevalni sistemi v službi »Njenega veličanstva« - države!

Če bi vam pokazal nekaj logojev in vas pobaral, kdo se »skriva« za njimi, kako bi jo odnesli! Sploh v tem letu namreč se je o obveščevalnih sistemih na veliko pisalo, delale so se nekakšne lestvice najbolj uspešnih služb in podobno. Sicer pa zadeve niso presenečujoče, sploh glede na dogajanja tega leta. Letala so izginjala, nenormalno je podivjal sev Ebole v Afriki. Pojavil se je neverjeten fenomen ISIL s svojimi »neustrašenimi bojevniki« in še bi se kaj našlo.

Mimogrede, rad bi le spomnil na »najdbo kemičnega orožja« pred malo več kot desetimi leti v Iraku. Navadnega »usranega« kemičnega strupa ni bilo, ker ni bilo laboratorijev. Sedaj pa zajeti borci muslimanskega kalifata sami zagotavljajo, kako jih pred boji »nakrkajo« s kapsulami, ki jih dela »neustrašene«. Kdor se s tem ukvarja, se seveda ve, da tovrstni aparati še kako obstajajo v državah, ki so jih sposobne proizvesti. ISIL jih definitivno ni sposobna, vendar popolnoma nihče se ne vpraša, kdo kot dober »dealer« zvesto oskrbuje svoje stranke?

Torej poglejmo si top lestvico najboljših obveščevalnih sistemov, čeprav te klasifikacije ne povedo ničesar. Še najmanj njihove medsebojne odvisnosti, povezanosti in sodelovanja. Torej na vrhu naj bi bile:

- kot prva, saj se je najbolje na tej lestvici odrezala pakistanska obveščevalna služba (Inter service intelligence-ISI). ISI je glavna in največja pakistanska obveščevalna služba, drugi dve sta še obveščevalni urad in vojaška obveščevalna služba. Zametki pakistanske obveščevalne službe so nastali po indijsko-pakistanski vojni leta 1947.

- šele na drugem mestu je veliko bolj znana ameriška obveščevalna služba CIA - Central Intelligence Agency. CIA je bila ustanovljena leta 1947 – torej na začetku hladne vojne – zanimivo mar ne?

- nato je naslednje mesto rezervirano za britanski Secret Intelligence Services/MI6. Prav tako kot ameriško agencijo CIA so jo ustanovili leta 1947, vendar so njene korenine še starejše. Temelji MI6 so bili postavljeni v leto 1909, ko je britanski imperij ustanovil Tajni obveščevalni urad (Secret Service Bureau), svojo prvo stalno obveščevalno službo, v sklopu priprav na I.svetovno vojno.

- na četrtem mestu je kitajska obveščevalna služba, imenovana Ministrstvo za državno varnost. Njena predhodnica v okviru tega ministrstva je bila obveščevalna služba, ki je že pred letom 1949 delovala v okviru kitajske komunistične partije v času kitajske državljanske vojne.

- sledi Ruska Zvezna varnostna služba (FSB), nekdo bi dejal, da je šele na sredini lestvice Ruska obveščevalna služba, imenovana Zvezna varnostna služba (FSB). FSB je naslednica zloglasne sovjetske obveščevalne službe KGB.

- šesti je vsem dobro poznani Izraelski Mosad, ki slovi kot ena najboljših, če ne že kar najboljša obveščevalna služba,. Naj vas ne prevara uvrstil na dokaj skromno mesto, saj je Mosad oziroma uradno Inštitut za obveščevalne in varnostne operacije ena od treh izraelskih obveščevalnih služb. Drugi dve sta še Šin Bet, ki skrbi za notranjo varnost v judovski državi, in vojaška obveščevalna služba Aman. Zanimivo, tudi Mosad je bil ustanovljen leta 1949.

- na sedmem mestu je francoska zunanja obveščevalna služba (Direction Generale De La Securite Exterieure - DGSE). DGSE deluje v okviru ministrstva za obrambo. Tudi njen začetek – tako kot pri CIA in MI6 – sega v leto 1947, ko je bila ustanovljena osrednja zunanja obveščevalna služba (SDECE), ki se je v DGSE preoblikovala leta 1983.

- na osmem mestu je kanadska varnostno-obveščevalna služba - Canadian Security Intelligence Service.

Kanadska varnostno-obveščevalna služba je bila »ustanovljena« šele leta 1984, vendar so pred tem kanadski obveščevalci več kot 120 let delovali v okviru njihove famozne »rdeče« zvezne policije.

- predzadnje mesto v deseterici najboljših je rezervirano za  uvrstitev še indijske obveščevalne službe. Točneje, gre za Oddelek za preiskovanje in analizo, angleško Research and Analysis Wing. Oddelek je bil ustanovljen leta 1968, po indijsko-kitajski vojni iz leta 1962 in indijsko-pakistanski vojni iz leta 1965.

- nekdo seveda mora biti na repu deseterice lestvice in to je avstralska tajna obveščevalna služba (Australian Secret Intelligence Service). Ta služba je bila ustanovljena leta 1952, zbira pa obveščevalne podatke, zlasti v azijsko-tihooceanskem področju.

Naj vas seveda nič od tega ne preslepi. Tudi obveščevalni sistemi so, tako kot marketing, mojstri iluzij in prevar. Res je, da so praktično izginile nekatere službe, ki so bile v preteklosti strah in trepet. Recimo, vzhodnonemška, pa romunska in bolgarska.  Drži pa tudi to, da so se druge uspešno prelevile, recimo albanska obveščevalna služba.

Marsikdo se bo tudi vprašal, kje so nemška BND, italijanski SISDE in SISMI ali pa japonski obveščevalni sistem, ki se ukvarja "kao zgolj z ekonomskimi zadevami". Vendar, verjemite le eno, tukaj so, delajo s polno paro in za to zadnje ocenjevanje jim je pač uspelo vnovčiti yokerja, da se jih iz lestvice izpusti.

Za konec pa še nekaj. Kaj pomenijo kratice SDB, SDV in SDS, oz. kaj imajo skupnega? Za ene bo ta uganka težka, vendar kot pravijo »omen est nomen« ali ime vse pove. Zato nas tudi ne sme presenečati, da si je ena znana stranka izbrala kratico SDS. Toda razgrnimo najprej skrivnost, vse te tri kratice označujejo v jeziku narodov bivše juge zloglasno nekdanjo UDBO. Prva kratica je v srbščini, druga v slovenščini in tretja je v hrvaščini! Komentar? Mislim, da ni potreben! 

Svet vse bolj postaja eno samo globalno bojišče!

Zadnjič, pred skoraj enim mesecem dni sem napisal, da to kar doživljamo danes v svetu t. im »pozitivne globalizacije« presega vse meje. Po mesecu dni lahko le ugotavljam, da so nas resnično dobro obdelali! Če samo pomislim na včerajšnji »spopad« me Štefančičem na eni strani in na drugi Fajonovo in Petrletom, sem lahko upravičeno zaskrbljen. Nikoli si nisem mislil, da bom doživel to, da se bo ideološki vzorec in temeljni pogledi dveh predstavnikov tako ideološko različnih strank ujel v skoraj vseh elementih do EU politike, do pristopov k »reševanju krize«, do razumevanja in vloge EU institucij te konec koncev tudi v prepričanju, da nas vseeno čaka »boljši konec«! Če sem rahlo ironičen bi le dejal, da je v bistvu popolnoma vseeno ali je konec – boljši ali slabši. Ampak umetnost politike je ravno v tem, da svoje besede tako zelo umetelno zavije, da ljudje preprosto pozabijo o bistvu pogovora, to je koncu, temveč svojo debato preusmerijo na razpravo o atributih, torej »boljšem ali slabšem«.

Ob tem se nikakor ne morem znebiti vtisa, če seveda to razmišljanje povežem z zapisi o obveščevalnih službah, da predvsem zahodne službe še nikoli niso bile tako aktivne, močne in vsestranske. Tudi nikoli še niso bile tako zelo močno in nedvoumno v službi oligarhističnih interesov, torej kapitala. Zato me tudi nekako ne more zapustiti dvom, da je bila Fajonova, glede na takšno njeno razmišljanje in delovanje, plasirana s pomočjo »obveščevalnih stricev« iz ozadja. Saj se ta zgodba ne prične z njo, temveč že s časopisom Sun. Le kako bi ta »rumenec« v vsej grupaciji več kot 700 poslancev izbral ravno tri, ki so vsi »not padli«! Saj so naključja, ampak takšna pa ne.

Zato tudi ni naključje, da obstaja nevidna roka prepletenosti politike in dogajanja v Sloveniji s temeljnimi interesi, da se najprej »usmerja politična scena« in nato dovoljuje le takšen premočrtni razvoj, ji ali postavlja temelje za nove, še neznane politične cilje ali pa trasira neke preobrazbe o katerih se večini niti ne sanja. Zadeva sploh ni namreč preprosta ali pa da se pojavlja kot neko samostojno sosledje dogodkov. Naj na hitro naštejem le nekaj teh primerov: Privatizacija v Sloveniji, nezadržno spreminjanje pravnih okvirjev in pravne prakse pod perverzno pretvezo človekovih pravic. Vstop v integracije, ki že zaradi svojih formalno institucionalnih okvirjev predstavljajo pravi antipod ekonomsko politični fleksibilnosti in potrebi po hitrem reagiranju za primernih drugačnih politikah.

Zopet, naj navedem le kot primer. Danes slišim, da je skupina občanov iz Grosuplja vložila ustavno presojo na US RS, glede kršitve njihovih človeških pravic. Lahko da so se novinarji zmotili, ko so napisali občani, kajti občani v tej zadevi ne izkazujejo pravnega interesa, le državljani. Zato me prav zanima, kako je politološko izobraženo naše ustavno sodišče in ali razume bistvo razlike med obema kategorijama.

V vsej zadevi me skrbi tudi to, da mi še vedno podcenjujemo vlogo obveščevalnih služb v svetu. Mislimo, da imamo opravka z »nadpolicijo«. Ker drugače si tudi ne morem tega razlagati, kako se prikazuje vloga »UDBE«. Nekomu ta lažniva podoba in njeno prikazovanje ustrezna. Sploh če uspeš ljudi prepričati, da so posamične anomalije, ki se zaradi narave ljudi, ki so v njem povzdignejo na nivo sistemskih pravil.

Zaključim lahko celotno razmišljanje v bistvu s tem, kar nam je EK prav ta mesec napovedala na področju gospodarske rasti v naslednjih letih in sicer najprej 2,4%, nato 1,7% in tretje leto 2,5%. Potrudite se le malo in poglejte ta vzorec »palice in korenčka« v statističnih napovedih. Ampak, mi seveda takšnih znamenj nočemo videti, kaj še da bi jih bili sposobni uzreti. Zato končajmo malo v stilu »liturgične misli«: je Jezus vstal od mrtvih – nedvomno, čeprav ga ni nihče videl! Drugo, bo naša gospodarska rast sledila tem napovedim – nedvomno, čeprav obstaja neverjetna množica dejavnikov, ki lahko vse krepko postavi na glavo. Od kakšne na novo zakuhane nestabilnosti (beri vojne) v pasu ki teče od držav Magreba pa vse do Indonezije! Obstajajo pa udi še vedno prikladne rezerve – spor z Rusijo, posiljevanje Ukrajine s krediti ECB, majhni »korenčki in pasje bombice« v EU na temo referendumov o nacionalnih sanjah (Škoti, Katalonci, Baski, Furlanci, Južnotirolci...).

Končujem le z enim stavkov in sicer s parafrazo misli »med vojno muze molčijo«, ki se lahko v našem primeru glasi tako: »med sleherno krizo se inteligentna ravnanja skrijejo«! Lahko pa uporabim tudi besede dr. Ljuba Bavcona ko je dejal: Med vojno ne molčijo samo muze, molčijo tudi pravo in človekove pravice in so ogrožena celo minimalna pravila humanosti...«!

Kaj je torej edina in zgolj takšna skrb »gospodarjev lutk«? Prepričati svet, da to, kar se dogaja ni vojna, da nismo v vojni, hkrati pa vzpostaviti stanje v katerem se uveljavljajo pravila, ki omogočajo doseganje učinkov in posegov v človekove pravice tako, kot da smo v vojni!

Nadaljevanje o varnostno obveščevalnih službah

Minil je skoraj mesec in pol od zapisa tega bloga. Vmes se sicer ni zgodilo nič pretresljivega, le to, da je država pokazala svoje »kremplje«, če že nima zob in smo s primerom Anuške Delič dobili svojo zgodbo o »žvižgaču«

Meni pa se je nehote utrnila primerjava med Afero Dreyfus, ki je bila politični škandal, na prelomu iz 19. v 20. stoletje in je razdelil Francijo. Judovski častnik Dreyfua, zaposlen v francoskem generalštabu je bil obtožen vohunjenja za Nemčijo, za kar je bil leta 1894 obsojen na dosmrtno izgnanstvo na Hudičev otok blizu Francoske Gvajane.

Načelnik protivohunske službe je čez dve leti odkril, da tajnih dokumentov Nemcem ni prodajal Dreyfus, a v generalštabu niso hoteli priznati, da so v izgnanstvo poslali nedolžnega človeka. Desnica in katoliška cerkev sta Dreyfusovo »izdajstvo« označila za zaroto Judov in prostozidarjev, naperjeno zoper prestiž vojske in Francije. Ko so novice o zmoti prišle v javnost, so Dreyfusa začeli braniti najvidnejši francoski intelektualci, med njimi Anatole France in pisatelj Emile Zola, ki je januarja 1898  v listu L'Aurore objavil znamenito pismo predsedniku francoske republike z naslovom Obtožujem (J'accuse).

Afera Dreyfus je postopoma razdelila deželo v dva tabora: dreyfusovci, ki so nastopali proti konservativni, antisemitski vojaški kasti, ki se je ukvarjala s prevratniškimi in revanšističnimi načrti, ter njihovi pristaši. Nasprotja so se zaostrovala. Leta 1898 je postal položaj v Franciji zelo napet, saj se je hkrati z razburjenjem zaradi afere Dreyfus razmahnilo stavkovno gibanje.

Razgrete duhove je pomirila šele nova vlada s podporo socialistov in je novi predsednik vlade zadevo Dreyfus vrnil v presojo vojaškemu sodišču . To je Dreyfusa kljub nasprotnim dokazom spet spoznalo za krivega. Da bi pomiril ljudstvo, je Dreyfusa leta 1899 pomilostil, vendar je bil dokončno oproščen krivde šele leta 1906.

Naša zgodba sega po mnenju Sove preko spornih člankov, li so bili objavljeni v času pred parlamentarnimi volitvami 2011, na katerih je zmagala PS, ki ji nato ni uspelo oblikovati vlade. Vodenje vlade je zato prevzela SDS, takoj zatem pa že na ustanovni seji razrešila dotedanjega direktorja Sove Sebastjana Selana. Slednji je po pisanju Dela prav tako obtožen zato, da ni ovadil Delićeve.

Sova je po navedbah časnika o aktivnostih desnih ekstremistov redno obveščala takratni vrh oblasti: predsednika republike Danila Türka, predsednika vlade Boruta Pahorja, pravosodnega ministra Aleša Zalarja, pa tudi ministrico za notranje zadeve Katarino Kresal in generalnega direktorja policije Janka Gorška. Kako so se na poročila Sove odzvali, je za Delo vsebinsko pojasnil le Türk, Kresalova in Zalar, kot sta dejala, zaradi časovne oddaljenosti teh dogodkov pojasnila ne moreta dati.

"Tako poročila Sove kot poročila medijev leta 2011 v zvezi s pojavi ekstremizma so bila skrb vzbujajoča," je dejal Türk, zato je na njihovo vsebino opozoril takratnega premiera Pahorja, ministrico za obrambo Ljubico Jelušič in načelnika generalštaba. Z zadnjima se je tudi sestal in ju prosil, da pojav skrbno proučita in primerno ukrepata. V uradu Boruta Pahorja so se zavili v molk.

To naj bi storila konec leta 2011, ko je v več člankih pisala o povezavi neonacistične skupine Blood & Honour s stranko SDS.

Sporno pri njenem poročanju naj bi bilo, da je po trditvah Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (Sova) objavila tudi njihove podatke. Delićeva, ki je bila marca lani v zvezi s tem primerom že zaslišana, pravi, da jo je to, da ji bodo sodili, presenetilo manj, kot jo je šokiralo dejstvo, da je tožilstvo - kot je izvedela iz obtožnega predloga - sodišču predlagalo pridobitev prometnih podatkov o njeni telefonski številki.

"Glede na to, da me tožilstvo preganja zaradi razkritja skrb vzbujajočega družbenopolitičnega pojava, je poskus vdora v mojo komunikacijsko zasebnost resda le češnjica na torti hudega posega državnega aparata v svobodo novinarskega dela, a zato ni nič manj pomemben. Obtožni predlog potrjuje moje ugotovitve o delovanju in političnem angažiranju Blood & Honour," je za Delo povedala novinarka. Ta je namreč razkrivala povezave desnega ekstremizma s stranko SDS, vrh obveščevalne agencije pa je v času ovadbe zoper novinarko obvladovala prav ta stranka.

Ob tem je Delićeva, ki ji v primeru obsodbe grozi do tri leta zapora, dodala, da je svoje delo opravila v skladu s profesionalnimi standardi in zato bo plačala ceno, davkoplačevalci pa pregon novinarke.

Skratka, v čem so paralele? V tem da sta se tudi pri nas oblikovala dva tabora. Potem v tem, da so v Franciji masovno vstali v zaščito intelektualci, pri nas pa v glavnem DSN. Podobnost je tudi v tem, da oholi državni organi nadaljujejo svoje delo, tako kot so ga v Franciji.

Vendar pravi problem vsega tega dogajanja, saj ta zgodba o Deličevi je le eno dejanje na sceni slovenske politične zgodovine, je tisto o čemer sem pisal v prejšnjem blogu. Torej naš varnostno obveščevalni sistem je nekaj, kar ima hudo spodrezana krila. Prvi razlog je ta, da smo nadzor nad njim sistemsko zaupali nekakšni brezglavi kuri iz poslanskih vrst, ki jih nikoli ni zanimal sistemski pristop na področju določanja strategij in ciljev varnostno obveščevalnega dela v državi, EU in svetu, temveč konkretno delovanje služb, prisluhi in druge pikantne podrobnosti, ki nikjer v svetu nikoli niso in ne bodo predmet parlamentarnega nadzora. Pa če že pogledamo imena predsednikov in članov te komisije, nam mora biti povsem jasno kakšen je domet teh »nadzorovalcev« in kje so meje njihove nesposobnosti.

Priznam, da se zavestno nisem hotel ukvarjati s te področjem zadnjih 20 let, vendar sedaj sem si vzel čas in predvsem dobro analiziral dna dokumenta: Zakon o parlamentarnem nadzoru obveščevalnih in varnostnih služb in Poslovnik Komisije parlamentarnem nadzoru obveščevalnih in varnostnih služb. Primerjal sem ga tudi z umestitvijo nekaterih tujih varnostno obveščevalnih služb v njihove parlamentarne sistem – predvsem CIA, Mossad, BND, MI-5 in Mi-6, Sismi, Sisde in tudi ruskimi službami.

Vse analitične primerjave bodo objavljene v naslednjem blogu, sedaj pa za vsak slučaj, izjava: V analizi teh razmerij se nisem posluževal nobenih dokumentov s kakršno koli stopnjo tajnosti, nisem kontaktiral z nobeno osebo. Obravnavana in navedena zakonodaja je dostopna na internetu, poznavanje dela, metod, zakonskih okvirjev tujih služb, pa se nahaja v moji glavi še od časov pred osamosvojitvijo!

V deželi zlatega teleta!

Nekdo se je potrudil in objavil spodnji tekst na spletnih staneh. Sploh ne vem ali je hotel našo komisarsko kandidatko ošvrkniti ali pa ji je zapel slavospeve. Vsekakor pa je iz teksta moč razbrati, da gre za nek njen nagovor, kar je bilo vsaj zame dovolj, da iz njenega diskurza in ob upoštevanju uporabljenih ključni besed napovem, ne njeno temveč, našo usodo!

mag. Violeta Bulc, predsednica uprave Umanotere:

Če berete te uvodne besede pomeni, da vas zanima. Da vam je mar. Za vas same, za vaše potomce, za ta čudoviti planet in za vse kar sobiva na njem.

Dnevno lahko opažamo, da nas je vse več. Takih, ki nam je mar. Zato, spoznanje o potrebi po drugačnem načinu življenja na planetu Zemlja, ni več le odraz peščice, ampak počasi postaja del širše družbene zavesti.

Trajnostni razvoj, z vgrajenim celostnim pristopom, se uveljavlja kot zanesljiva metoda za ....

Tudi jaz sledim dobrim zgledom. Po svojih najboljših močeh. Ni vedno lahko. Navade, obnašanja, domačnost neosveščenih pristopov in načinov razmišljanja so močna ovira. Pa vendar vztrajam. Preko odgovornega ravnanja z energijo in odpadki, zmanjševanja porabe, permakulture, vzdržne potrošnje, solidarnosti, aktivnega delovanja. Nagrada za trud pa je neprecenljiva: počutim se bolje, več je veselja, volje in zadovoljstva v meni. Več ga lahko delim tudi z drugimi. Zato je vredno. Pa vi?

Petindvajset let bivanja v deželi še nezrele demokracije je vseeno dovolj, da se lahko določijo posamezna obdobja, ki so netipično določala naše bivanje v tem času. Klasifikacija bi lahko temeljila na marsičem, recimo na prepoznavnih politikih, lahko na pravnih okvirjih ki so se počasi polnili s prenašanjem in sprejemanjem zakonodaje, ki je zamenjevala tisto pred letom 1990. Lahko bi se ta klasifikacija naslonila na vrednote v ekonomskem in družbenem življenju, kajti zaradi petrifikacije naših stališč se le te bolj počasi spreminjajo – gre za odnos do koruptivnosti v gospodarski in upravni sferi, elementarnega poštenja gospodarskih subjektov pri plačilni disciplini, skrbi za skupnim delovanjem in še marsikaj.

Vsekakor izbrana klasifikacija ni preprosta zadeva, ker pa nisem obseden z njeno znanstveno paradigmo, vsaj v tem tekstu ne, sem uporabil neke vrste mix. Izhajajoč iz naslova bloga sem zasledoval predvsem to, kaj se nam je zgodilo in kdaj, da smo se odločili, da si v deželi Sloveniji postavimo »zlato tele« s katerim častimo nove vrednote. Vendar, ne poenostavljajmo – zlato tele ni sinonim za fizično obliko pretopljenega zlata. Zlato tele so naše sprejete politične paradigme, ki se na koncu spremenijo v floskule. Zlato tele je recimo sprejem zlatega fiskalnega pravila, pa vrsta manter – živimo lahko le v skladu z možnostmi, čas je za varčevanje, čas je za odrekanje...

Pri tem malo izhajam tudi iz besed poslanca Pogačnika, ki je na seji parlamenta ob prenehanju mandata obsojenca Janše, mogočno zažugal s prstom in dejal: »Ne moremo sprejemati zakonov, s katerimi se stvari spreminjajo za nazaj!« Še danes me zaradi tega preganja vprašanje – ja za božjo voljo, kaj pa je bilo potem s sprejemom denacionalizacijskega zakona o vrnitvi premoženja, tudi fevdalnega izvora. To navajam zgolj zaradi dvoje morale in logike »a la cart«!

Vendar, vrnimo se k temu pisnemu izdelku Bulčeve in prognozirajmo, kaj nas čaka, kaj nam sporoča med vrsticami. Predvsem pa si odgovorimo zgolj na najpomembnejše vprašanje, kako je ob teh besedah uspela kandidatka prepričati recimo zgolj ELS, da je ona zavezana »evropskim vrednotam«! Nekdo v tej zgodbi ni iskren! Njena misel v prvem odstavku, tam kjer navaja »Če berete te uvodne besede pomeni, da vas zanima. Da vam je mar. Za vas same, za vaše potomce, za ta čudoviti planet in za vse kar sobiva na njem. Dnevno lahko opažamo, da nas je vse več. Takih, ki nam je mar. Zato, spoznanje o potrebi po drugačnem načinu življenja na planetu Zemlja, ni več le odraz peščice, ampak počasi postaja del širše družbene zavesti« je čudovit primerek psihološko propagandnega delovanja. Strukturno temelji na besedah recimo Američanov, ki svetu pred slehernim napadom na neko državo sporočajo: prinašamo vam mir, demokracijo, stabilno ekonomsko okolje, napredek in razvoj... Predvsem pa je najbolj zanimivo to, da v diskurzu nikjer ne boste zasledili pojma družba – »socius«. Ne, v njeni naslovitvi sogovornikov gre za individualizacijo in le eno dilemo – ste ali niste zraven. Tipičen je zato stavek: »Dnevno lahko opažamo, da nas je vse več. Takih, ki nam je mar.«

V luči tega pogleda, se tudi lepo vidi, kako je Cerar razmestil vključitev ključnih oblikovalcev javnega mnenja - »opinions makerjev« v svojo stranko in od kod mu formula za tako močan uspeh na državno zbornih volitvah. Tiste, ki se profesionalno ukvarjamo s temi zadevami, je bolj težko preslepiti. Sicer pa, kdor ne verjame meni, naj povpraša n.pr. dr. Klineta.

Poglejmo še en izrek in njenega zadnjega odstavka: »Tudi jaz sledim dobrim zgledom. Po svojih najboljših močeh. Ni vedno lahko. Navade, obnašanja, domačnost neosveščenih pristopov in načinov razmišljanja so močna ovira. Pa vendar vztrajam.« Kaj nam s tem sporoča. V bistvu predvsem to, da se nam arogantno ponuja za vodjo, ki ustreza trem temeljnim pogojem – sledi vzgledom, trudi se, je vztrajna. Kdo pa si ne bi želel takšnega vodje, ki se je pripravljen celo »žrtvovati« za druge.

Na mi ne bi kdor koli prisodil pritlehnost v obliki napadov na Bulčevo, ga mora postaviti takoj na realna tla in ga prositi, da naj ne poenostavlja mojih tekstov. V prvem obdobju našega demokratičnega razvoja, približno nekje od 1992 do 2000, še ni bilo mesta za osebe tipa Bulc, takrat so šele odhajali v Ameriko da postanejo transmiterji teh vrednost in pristopov. V drugem obdobju, nekje do 2009 so na kadrovsko površje priplavali predvsem »vojščaki strank«. Ne bom navajal oseb, ker je to manj pomembno kot pa njihove skupne karakteristike.

Je pa zato najbolj zanimivo to, tretje obdobje saj nam ponuja nekaj novega – neodvisnost politikov (pod parolo novih obrazov). Vendar če jih hočemo spregledati, potem jih ne smemo gledati v fizične podobe, temveč poslušati – kakšna jim je semantika in sintaksa – skratka kakšen je njihov politični diskurz.

Mogoče bom še nadaljeval kasneje o teh temah v naslednjih blogih, mogoče pa tudi ne. Od marsičesa bo to odvisno – še najbolj pa od komentarjev, predvsem njihove povednosti. Vendar to tretje obdobje, ki nas na zelo perfiden način zasleplja, ni za podcenjevati. Mnogo je znakov iz katerih se to da izluščiti. Recimo vsebine razprav v parlamentu, rezultati lokalnih volitev, »usmerjena« diskusija iz prvorazrednih na tretje razredne teme...

Danes vse več ljudi rado resignirano pove: »Saj nam je vseeno, le pustite nas pri miru«! Kako žalostna je ta poved, ki na nek način predstavlja tudi njihovo politično opredelitev.

Politika je res nekaj na »K«

Napisal sem v zadnjih tednih kar nekaj utemeljenih komentarjev, vsaj sodeč po odzivih drugih komentatorjev, vendar so bili v glavnem vsi izbrisani. Mislim da ni potrebe, da pojasnjujem zakaj? Zato mi ni preostalo drugega, da večino teh komentarjev strnem, vsaj po spominu, v nek zapis v obliki bloga. Zopet poudarjam le eno. Od tega mesta naprej naj ga berejo resnično tisti, ki so mi sposobni slediti, vsi ostali pa naj kar lepo odtacajo nazaj v svoje »brloge« ideološke omejenosti!

Za začetek pa podajam nekaj izhodiščnih tez, ki bodo lažje določile osnovna tematska polja razmišljanja:

- v teh državi živi nekaj čez 2 mio prebivalcev, od tega le 1,7 mio s volilno pravico. Če med njimi določimo število 90% takšnih, ki ne vedo niti tega zakaj dihajo, kaj šele da bi razumeli svet politike, potem ostane le slabih 0,17 mio takšnih, ki so lahko temelj za neko kritično maso izmenjave stališč in pogledov v svetu politike. Zaključek – mi sploh nimamo kritične mase.

- stopnjevani pritisk na kandidaturo Bratuškove je predstavljal kontinuirane postopke nenehnega stopnjevanja povzročanja napetosti, povsem v skladu z doktrini psihološko propagandnega delovanja. Niti v enem trenutku ni obstajal dvom v to, da je sleherna faza početja Bratuškove, nekaj kriminalnega, škodljivega za državo in v bistvu že veleizdaja. Pri tem so zelo usklajeno delovale vse interesne skupine v državi – od poslancev ELS, domačih aktivistov iz »Trstenjakove«, stranke SD (ki je imela izjemne klientelistične interese, potem domačih »potrčkotov« SDS v podobi SLS in tudi deloma NSi. Še najbolj v ozadju je pravzaprav bila SDS, ki je »usekala« takrat, ko je tempo napadov zastal in je bilo ponovno pomešati kotel svinjarije, ki se je najprej kuhala doma in nato nadaljevala v Bruslju.

-vse aktivnosti, ki so jih te skupine izvajale so bile vedno usmerjene v to, da niti enega pojasnila ali aktivnosti Bratuškove ne bi sprejele. Če bi v Bruslju odgovarjala bolj suvereno, bi jo obtožili, da se hoče vzdigniti na EU parlament. Če bi njeni odgovori bili vsaj malo drugačni od odgovorov kandidatov iz komplementarnih področjih, bi takoj sledil napad na temo njenega »soliranja«. Signifikantno je tudi to, da so bili vsi nosilci uničujočih kritik Bratuškove predvsem moški. Mislim da ni potrebno posebej pojasnjevati, da se je v napadih na njo kar trlo »mačizma«. Zato me preseneča »dobrohotni« molk, predvsem pa pristajanje na tezo, ki jo na Štajerskem tako radi kričijo pijanci zvečer »Enega moram danes štihniti«!

- prav neverjetno je bilo odvračanje mnogih ljudi v Sloveniji, tudi nekaterih resnih komentatorjev, ki so to pot popolnoma padli, vsaj v strokovno etičnem smislu, ko so spregledali dejstvo, da je bilo vprašanje komisarstva in kandidature iz Slovenije predvsem politično vprašanje. Zato je bilo tudi izjemno žalostno poslušati argumente o njeni nestrokovnosti. Tudi se sploh ni upoštevalo dokazovanje tistih, ki smo na zadeve gledali zmerno, da vse skupaj sploh ni problem vezan na Bratuškovo, temveč na kadrovanje ljudi na politične, operativne ali zakonodajne pozicije oblasti.

- ter zadnja teza, ki izhaja predvsem iz grozljivega spoznanja, ki smo ga do sedaj bili vajeni predvsem v slovenskem parlamentu, ki je bil sedaj zaradi »političnega indeksa lojalnosti« prenesen na nivo EU parlamenta. Kaj hočem reči, na domačih hearingih je bilo vedno moč najti vrsto poslancev, ki res niso imeli pojma o pojmu, vendar so bili sposobni pred kamerami »izdaviti vrsto strokovnih ekspertiz« o nekem področju. Sedaj smo bili priča temu, da se je ta zgodba ponovila na EU parketu odborov za posamezna področja. Sam sem gledal to »mučenje« in moj komentar po prvi uri je bil naslednji »Zakaj za božjo voljo se sploh trudi z resnimi odgovori, če pa gre predvsem za ustvarjanje umetniškega vtisa.« Naši južni bratje bi dejali, "prijatno mutenje"! Kako naj človek nekomu strokovno odgovarja, na (pripravljena) nestrokovna vprašanja?

V povezovalni luči vseh teh tez, ki predstavljajo predvsem prečni presek dogajanj v zadnjem mesecu in pol, je sedaj čas, da se potegne nekaj longitudinalnih spoznanj. Najprej to, da zgodba še zdaleč ni končana, kajti v tem trenutku Bratuškova ni več pomembna. Iz subjekta se je z glasovanjem spremenila v objekt – »vroči kostanj« za Junckerja.

Nekateri so zgleda prehitro pozabili na dejstvo, da so bili pred sprejemom soglasja o kandidaturi Junckerja za predsednika komisije, takrat marsikatera obljuba dana z figo v žepu. Kajti danes nam naši novinarji prodajajo tezo in mnenje o »silni moči« slovenskih ELS poslancev. Prosim lepo, brez naivnosti, potem nikoli niste dobro poslušali in razumeli Zvera, na kaj in zakaj je on najbolj ponosen.

Ta zgodba ne bo končana niti 28. oktobra, ko se bo glasovalo o Komisiji v paketu, z vključitvijo Bratuškove ali brez nje. V luči vseh teh ravnanj, jo je trenutno še najbolje odnesel, vsaj na prvi pogled Cerar. Vendar naj si nikar ne domišlja, da ne bo zanj posledic. Na prvem mestu se bo njegovo ravnanje predvsem ocenjevalo z vidika njegove šibkosti znotraj lastne vladne koalicije, predvsem do SD in manj do DeSUS«. V nadaljevanju pa na svojo priliko čaka seveda tudi SDS, pri kateri se neverjetno pozablja na njeno mantro o »premajhnem vplivu zmagovalke na EU volitvah«.

Skratka, kot država smo na najboljši poti, da se z nami še vedno manipulira. Da se nam dobesedno podtika probleme, ki se tičejo političnosti z zadevami iz strokovnih področij. Da se nam resne politične analize in diskusije na to temo sprevračajo iz pristopov »aa drem« v pristope »ad hominem«.  Da se z nami načrtno manipulira in se potem, ko se naj podtakne recimo »velike probleme« v ozadju stvari vrtijo po starih kolesnicah. Naj naveden zgolj dva primera, ki sta vsaj zame še kako povezana. Cerarja je v Rim spremljala ministrica za delo, deklarirano dokazana nesposobna političarka. Ob tem tem pa ima sama v lastni državi probleme najmanj, da omenimo zgolj enega, »suženjskim delom« Ali pa drugi primer. Minister Zver je za svojo ženo ustanovil Inštitut – za kaj že? Hkrati pa se razplamteva v državi silna razprava o krčenju sredstev v javnem sektorju, predvsem na področju šolstva in zdravstva. Stavit grem, da bo gospa ministrova v miru dočakala penzijo.

Seveda pa za zaključek vseeno moram reči nekaj. Tudi,če se bo zadeva okrog slovenskega komisarstva razrešila predvsem pod taktirko Junckerja, to ne pomeni, da se naša vlada ne sme delati, kot da »kao ni sposobna najti kandidata«. Mislim, da mora sprejeti igro EU poslancev in jim dati signal za kader v skladu z njihovo zahtevo in pričakovanji.

Bruselj - Promised Land!

Kot novo kandidatko predlagam Jelko Strojan, vsekakor je strokovnjakinja za energetiko, tudi za okolje, za politiko do odpadkov in še bi lahko naštel. Poleg tega pa tekoče govori več jezikov, najmanj pa prav vse balkanske.

Med Scilo in Karibdo!

Včasih se stvari preprosto postavijo na glavo. Ko sem si zasnoval svoj spletni dnevnik, sem imel v mislih predvsem pisanje o dveh področjih. Prvo je bilo namenjeno obravnavi nekaterih osebnih političnih dilem, drugo področje pa je želelo predvsem poseči v polje interakcije med civilno družbo in politično državo. Zato sem tudi obdeloval na teden vsaj enkrat le eno temo iz posameznega področja. Tokrat je prvič naneslo, da nas vse dogodki prehitevajo in se kar sama ponovno vsiljuje tema iz drugega področja.

Le slabih pet tednov je minilo od tistega bloga v katerem sem hotel opozoriti, da je v državi lahko le ena etika, da ne more imeti politična država toliko etik kolikor je prisotnih interesnih skupin. Kajti, politična država predstavlja predvsem polje udejanjanja političnih interesov! Drugače se vsa razmerja v njej končajo v smislu pravila »omna bellum contra omni belli«. Takrat sem napisal »V naši državi se na nek način dogaja prav to.« Sedaj lahko to nedvoumno zatrdim.

V primeru »poslanca, ki ni hotel postati minister«, sem absolutno na njegovi strani. Pa ne zato ker je za družbo »poraženec«, temveč zato ker predstavlja čisto majhen, mogoče premajhen del kritične mase v državi, ki je spoznala nekaj dejstev. Prvič, da so spremembe politične paradigme v Sloveniji nujne. Drugič, da so nosilci nove paradigme lahko le »neobremenjeni« ljudje, torej takšni, ki so do sedaj aktivno delovali predvsem znotraj civilne družbe, ki pa so spoznali, da instrumentalizacija političnega delovanja v »street view« nima trenutno perspektive in da se mora biti boj za spremembe predvsem v parlamentu.

Prvi aksiom družboslovja, kot sem ga opisal v prejšnjem blogu je ta, da je »primus inter pares« razmerja med državo – družbo, pač družba. Dokaz je enostaven. V končni fazi družba lahko preživi brez države, to je nakazal že Einstein, ko nam je predočil kako se bo bila naslednja velika vojna. Država brez družbe pa le ne more. Torej je družba neodvisna spremenljivka, država pa odvisna in v tej luči se tudi  vzpostavlja interakcija med štirimi osnovnimi polji, ki so hkrati tudi sinonim za neko stanje - odnose in sicer:
- etičnost, kot temelj sistema moralnih norm, kot ravnanje po vesti v državi in v družbi.
- strokovnost – kot znanja, veščine in prenos le tega v državi in v družbi.
- znanost, kot sinonim za razvoj, usmerjevano transformacijo obstoječega sistema, razvoj novih znanj, novih paradigem, v državi in v družbi. ter
- političnost, kot državo, ki je izraz organiziranega sistema, katera dosega skladnost predvsem med etiko in stroko, ter posledično z znanostjo v državi in v družbi.

Ko se je Cerar odločal za »sodelovanje« v politični transformaciji slovenskega političnega prostora na paradigmi etičnosti, si verjetno niti v sanjah ni mislil tega, da etična pravila, ki so vzpostavljena in s tem uveljavljena v civilni družbi kot pluralnost zelo različnih civilnih subjektov, na nivoju politične države te pluralnosti več ne trpi. Tisti, ki hoče etičnost, kot pravila in moralo kot ravnanje prenesti v sfero države se naenkrat počuti, kot da se je znašel med Scilo in Karibdo. Seveda se v teh poljih znajdejo tudi mojstri te obrti, ki to najbolje manifestirajo tudi ob zadnjih čisto političnih manifestacijah, čeprav pod masko civilno družbenih gibanj (eden med njimi je recimo Štuhec, ki spretno žonglira s cerkveno etiko kot tipičnim produktom civilno družbene sfere, ter jo skozi zadnja vrata tihotapi v sfero političnega dokazovanja njene državnosti – državnotvornosti).

Dobovšek seveda ni hotel pristati na ta navidezni konflikt med državo in družbo, kot med Scilo in Karibdo. Jasno mu je bilo, kar je dokazal predvsem s svojimi dejanji, da je vedno potrebno spoštovati dogovore in če so ti dogovori zajemali etična načela, definirana v civilni družbi, da ne more biti stvar kupčanja, da se pri njihovem prenosu v polje politične države naenkrat, sklepajo kravje kupčije s katerimi se jih, ne transformira, temveč že kar deformira. Da ne bomo naivni. V tem prenosu etičnih pravil iz civilne družbe v polje države, to ne pomeni, da se katero pravilo recimo ne more zadržati in se ne prenaša. Če za katero koli etično pravilo še ni dozorel njen čas, da se spremeni v moralno normo, je bolje počakati, kot pa izigrati vse sodelujoče. V to past je nehote padel Cerar, Dobovšek jo je pravočasno spoznal, le da je ostal brez ustreznih zaveznikov.

V tej točki bom raje zaključil, ker moj prejšnji blog na to temo ni preživelo niti 65 obiskovalcev. Kot sem že enkrat napisal, sam štejem le komentarje in le njih upoštevam kot neke vrste dialog, dokler so korektni seveda. Tudi ne bom strašil s tem, kaj sledi, kdo si kratkoročno najbolj mane roke in komu se je v preteklosti to že dogajalo. Marsikdo najprej pomisli na Viranta, pa predlagam, da vseeno malo razmislite, ker boste z lakoto uvideli, da se je zgodovina prehajanja skozi ožino, kjer prežita obe Homerjevi pošasti, pisala že Zaresu, PS in sedaj tudi SMC.

"Raketno izstrelišče v Trbovljah"!

O političnih ministrskih instinktih!

Najprej o instinktih, še posebej političnih. Tudi škotski referendumski pragmatični rezultat bi nam moral dati za misliti! Ali je pred dvajsetimi leti naša emocionalna odločitev bila “pirova” zmaga nacionalnih hotenj ali pa popolna odsotnost politične zrelosti in pragmatičnosti. Asimetrična konfederacija bi nas prej odpeljala v EU, da ne rečem, da bi se le z malo modrosti izognili vojni. Samo to ni ustrezalo recimo Miloševiču, Tuđmanu in slovenskim apologetom RKC! Kaj pa imamo od tega, to da so se posamezne republike ekonomsko zlomile kot razvezane veje iz butare, nekoč znane kot skupne države.

Po drugi strani pa smo se pragmatično odločili za vstop v EU in še bolj pragmatično za NATO. Ampak pravi čas za resno analizo teh dogajanj bo mogoč šele čez kakšnih 100 let. Šele takrat se bo tudi videlo, da smo v letih okrog 90-tih imeli v bistvu v Sloveniji in v Jugoslaviji, malo pravih državnikov. Vsekakor je to bil takrat Kučan. To tudi dobro vedo apologeti desnice, zato pa ga bodo še naprej napadali, do svojega ali njegovega konca. Nisem si mislil, da bom moral napisati celo to dejstvo o Kučanu!

Še en primer je razburil javnost izven prestolnice, namreć to, kar se je zgodilo, da je “infrastrukturcu” na hearingu hudo zdrsnilo na političnem parketu. Mislim na tisto njegovo izjavo o Gruškovju, Nemcih in dopustu. Nekdo bi mu le moral povedati: »Gospod minister – avtoceste so ali žilni sistem gospodarstva ali sistem živčevja. Nam je popolnoma vseeno kaj od tega izberete za vaš primer, le tega ne, da imamo avtoceste zaradi nemških dopustnikov.«

Se spomnite še dejanja prisege novih ministrov. Prisega, ki so jo izrekli, ima tri osnovne elemente: spoštovanje ustavnega reda, delovanje po svoji vesti in skrb za blaginjo Slovenije!

Po dvajsetih letih delovanja prav vseh vlad brez izjeme, lahko napišem, glede na dosežene rezultate, so hudo vsi kršili prisego!

Recimo zaradi nespoštovanja ustavnega reda, pomislite samo, koliko sporov je nastalo, sistemskih in individualnih v naši državi. Glede delovanja (ravnanja) po svoji vesti - kolikim lobijem so stopili na prste? Glede skrbi za blaginjo Slovenije pa le dve ugotovitvi. Državo imamo zaradi njenih državljanov, torej bi nam morala biti prva skrb blaginja ljudi. Glede na dejstvo, da srednji razred vse bolj izgineva in število ljudi, ki do pod pragom revščine pa progresivno narašča, pričenjam dvomiti, ali Sloveniji takšna blaginja sploh kaj koristi? Zato se tudi resno vprašam, v čem je sploh smisel takšnih – skorajda krivih priseg?

Toda vse to je nepomembno, kot je recimo nepomembna izjava nekega nekdanjega rektorja univerze, ki je dejal, da mora biti na vrhu vsakega resorja najbolj strokovna oseba, ki odlično obvlada področje v smislu strokovnosti. Torej, rektor, častivreden mož, povrhu še član SAZU, pa izvali nekaj povsem mimo.

Če so na vrhu ministrstev predvsem »najbolj strokovni« ljudje, potem smo jim dali v roke oblast in možnost igračkanja z njihovimi najbolj neverjetnimi idejami. Se pravi, da je to katastrofa. Sicer pa imamo v praksi lep takšen primer. Ministrica za delo je skoraj 10 let že tam. Ima neverjeten strokovni »pedigre«, kakšni pa so njeni rezultati?

Dajmo idejo o tem, da naj ima minister predvsem izjemen politični instinkt, sposobnost izbire strokovnih kadrov, njihovega usmerjanja in ugotavljanja razlike med doseženim in želenim, utemeljiti na drug način. Ko so pred več desetletji zgradili obvoznico okrog Ljubljane, nas je čisto malo postavilo vprašanje, ki se nam je zdelo še kako utemeljeno. Zakaj za božjo voljo je samo dvopasovnica? Pa vsak pameten, brez silnih strokovnih diplom, je vedel, kako bo s prometom bolj ko bomo bliže letnico 2020.

Sedaj se bije popolnoma enaka diskusija na temo drugega tira do Kopra. In poslušali bomo »silne« strokovnjake, kakšna bo cena. Ali 700 mio €, 900 mio € ali celo 1,4 mrd €. Zopet moram reči, ta razprava se mi zdi popolnoma irelevantna. Zame je smiselna razprava, kot politična vizija, glede na trende rasti pretovora v Luki Koper, zakaj za božjo voljo ne razmišljamo o gradnji drugega in tretjega tira. Odgovor je kot na dlani, gradbena operativa, bi zaslužila najmanj eno tretjino manj. Res je, da bi imeli logistični problem v državi rešen vsaj za naslednjih 50-75 let. Ampak lobijev to ne briga.

Torej, ne nam razlagati kako strokovne ministre imamo, raje nam dokažite kako izvrstne politike, vizionarje imamo med ministri. Recimo tudi takšne, da bodo končno razumeli, da je problem brezposelnosti na Koroškem bolj povezan s tretjo osjo, kot si marsikdo misli. Da ne govorim in ponavljam teme o kateri sem že pisal pred leti. Tunel pod Mrzlico in povezava na Savinsko regijo bi Trbovljam zbistrila marsikateri pogled na zaposlitvene možnosti. Ampak, saj vem, da tega nismo zmožni spregledati in zato, namesto da bi poiskali ljudi s sposobnostjo političnega vizionarstva, se sedaj v enem zadnjih naših poskusov reševanja, zatekamo v paradigmo "strokovnosti"!

Prognoza učinkovitosti nove vlade?

Za novo vlado lahko, po končanih dveh tretjinah zaslišanj, mirne duše zavpijemo »Gubernatio est ante portas«! Ko poslušam razno razne studijske komentatorje, ki jih vedno znova izbezajo iz istih lukenj, mi je kar hudo, kako nam polnijo ušesa z vedno enimi in istimi stavki.

»Večine ne poznamo«, »Morali jih bomo naprej spremljati«, »Oceno bomo lahko dali šele kasneje« in podobno. Vendar danes je na svetu dovolj metod s katerimi se lahko sorazmerno dobro prognozira potencial katere koli »človeške posadke«, pa potem tudi ne bi smel biti problem, kako predvideti potencial učinkovitosti bodoče slovenske vlade.

Za potrebe te prognoze sem sam žrtvoval le nekaj dni in z beležko pridno spremljal, odgovore in reakcije posameznih ministrskih kandidatov. Seveda je povsem jasno, da prognoza ni stoprocentno zanesljiva, recimo, da ima 10% odstopanje, ampak za politično prognozo uspešnosti vlade bi moralo povsem zadoščati.

Upošteval sem tudi podatke o dosedanji karierni poti, ki je zajemala njihov strokovni, delovni in osebnostni razvoj.

Najbolj pa sem, skozi postavljena vprašanja na hearingih, skozi odgovore, ki so bili z njihove strani podani novinarjem v intervjujih, iskal predvsem odgovore na naslednja tri področja:

1. kakšen je osebni stil bodočega ministra
2. kakšen je odnos bodočega ministra do sodelavcev, in
3. Kakšno je njegovo razumevanje organiziranja dela na ministrstvu.

Pri tem sem si za vsa tri področja sposodil pri Adizesu iz njegove vodstvene kode elemente, ki definirajo nekoga v določeni vlogi kot: proizvajalca, administratorja, podjetnika in seveda integratorja.

Za lažje spremljanje izdelanega grafa je še nekaj definicijskih opisnih tolmačenj njihovih parcialnih vlog. V določanju primerjalnih presoj je bila uporabljena skala 1-9!

Minister – Proizvajalec: Rezultati so mu zelo pomembni, prav tako sprejeta pravila in svoboda iskanja novih možnosti. Timsko delo podpira do določene mere.

Ker je zelo orientiran na rezultate dela in kreativne pristope v iskanju političnih možnosti, sprejema pomen minimalno postavljenih pravil, ne zanaša pa se na sodelavce, temveč v celoti nase ali na svoj res ožji krog sodelavcev.

V organiziranju dela so politične ideje zanj manj pomembne, temveč le rezultati, skupno delovanje in ščepec pravil. Slabost je lahko v tem, da sta zanj pomembni predvsem akcija s sicer obilico navideznih dosežkov, ki pa niso nujno v sozvočju z politično idejo recimo koalicijske pogodbe. Ceni nenehno gibanje in delovanje sodelujočih.

Minister – Administrator: Za to osebo so najpomembnejša pravila, najmanj pa je pomembno povezovanje ljudi, sploh če je prioriteta snovanje in kreiranje novih politik za delovanjem. Zato tudi ne preseneča, da lahko zanemarja rezultate dela, ki so zanj lahko celo manj pomembni ali jim daje morda malo večji pomen kot pa integraciji sodelavcev v nove forme delovanja.

Oseba ima sorazmerno ustrezen odnos do pomena kontrole, pregleda nad dosežki in iskanja novih idej. Podpira tudi timsko sodelovanje. Vendar so zanj najpomembnejša pravila delovanja v državi. Ta pravila so za njega nad vsem.

Minister – Podjetnik: Za osebo te kode je najpomembnejše iskanje novih rešitev in podjetniškega delovanja, nato sledi ustrezen pomen pregledu in kontroli dosežkov ter določitvi osnovnih pravil za delovanje. Na naslednjem mestu so sami rezultati dela in dosežki. Šele na zadnje mesto postavlja timski duh in skupno delovanje, čeprav tudi to ni kritično odsotno.

Oseba ima dve področji za najpomembnejši ter enakovredni in sicer pravila za delovanje in timsko sodelovanje. Nima pa negativnega odnosa tudi do pristopov k snovanju novih političnih priložnosti in do drugačnih dosežkov pri delu, kot so bili najprej zastavljeni.

Minister – Integrator: Oseba daje dovolj ustrezen in pravilen poudarek rezultatom in organizaciji dela. Predvsem pa zelo spodbuja podjetniške pristope, sodelovanje v generiranju novih idej in timski duh, saj verjame le v uspešnost skupnega delovanja. Ima odlične predispozicije, da se razvije v uspešnega ministra, če ne zahaja preveč v patroniziranje.

Rezultati dela in skupno delovanje sta najpomembnejši zadevi, ter nekaj osnovnih pravil in osnovni pogoji za podjetniško pristopanje k reševanju problemov. Slabost je lahko, da se oseba preveč zanaša na skupino in vidi v njej največjega garanta za uspeh in rezultate.

Imena obravnavanih kandidatov za ministre in predsednika:

1.      – predsednik vlade Miro Cerar (SMC)

2.      - minister za finance Dušan Mramor (SMC)

3.      - minister za gospodarstvo Jožef Petrovič (SMC)

4.      - minister za pravosodje Goran Klemenčič (SMC), 

5.      - ministrica za zdravje Milojka Kolar (SMC), 

6.      - minister za javno upravo Boris Koprivnikar (SMC), 

7.      - minister za infrastrukturo Peter Gašperšič (SMC),

8.      - ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar (SMC), 

9.      - ministrico za izobraževanje, znanost in šport Stanka Setnikar Cankar(SMC), 

10.  - ministrica za razvoj, strateške projekte in kohezijo Violeta Bulc (SMC),

11.  - minister za zunanje zadeve Karl Erjavec (DeSUS),

12.  - ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar (DeSUS),

13.  - ministrica za okolje in prostor Irena Majcen (DeSUS),

14.  - minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc (DeSUS),

15.  - minister za obrambo Janko Veber (SD),

16.  - minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Dejan Židan (SD),

17.  - ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Anja Kopač Mrak (SD).

Še nekaj kratkih pogledov iz samega diagrama

Realna zmožnost vlade je ocenjena na 16,3 ponderske točke, kar je malo nad polovico, pri tem je povprečna vrednost kandidatov iz stranke SMC 19,6, stranke DeSUS 11,5 in stranke SD 12,0, Povprečje vlade kot celote je 16,4. Enajst ministrov je pod povprečjem in 6 kandidatov nad vladnim povprečjem.

Najmočnejši kandidati nove vlade so Cerar, Mramor, Klemenčič in Kolarjeva, vsi SMC. Najmanj kompatibilni kandidati glede na vladno celoto pa so Anja Kopač Mrak (SD), Janko Veber (SD) in Gorazd Žmavc (DeSUS).

Dobro sodelovanje v vladi se lahko pričakuje med ministrstvom za notranje zadeve, ministrstvom za pravosodje in za javno upravo. Kritično sodelovanje pa je za pričakovati med ministrstvom (brez listnice) za razvoj, strateške projekte in kohezijo, ministrstvom za delo, ministrstvom za gospodarstvo in ministrstvom za zdravje.

Zaključno skupno oceno predlagane vlade kot celote lahko strnemo v ugotovitev, da bo ta vlada predvsem bistveno bolj uspešna, kot pa učinkovita. Kar je seveda lahko za nekatere kritične med nami predvsem zaskrbljujoče.