Divide et impera - deli in
vladaj, to staro rimsko načelo je vselej uporabno. Tudi danes, ko se na eno
stran postavlja delavca nekega podjeta, ki je na robu prepada in uradnika v
državni upravi. Sintagma je naslednja, delavec je ubog, reven, izkoriščan,
uradnik je parazit, lenuh, zabavljač in nebodigatreba.
Krasna shema, če le ne bi služila temu, da se z njo zamegljujejo resnični problemi in se preko nje zakrivajo sporočila, namreč da je skupni problem v tej državi izjemno slab in nesposoben praktično celoten management, slaba in izredno nekonsistentna pravila dela (beri zakoni, pravilniki in drugi podzakonski akti), tako v gospodarstvu kot seveda tudi predvsem v državni upravi. In skupno je še to, da sta tako delavec v gospodarstvu kot tudi delavec v javnem sektorju za svoje delo oba mizerno podplačana.
Se pa mora vseeno nekaj priznati. V gospodarstvu se je v vseh časih, tudi v prejšnji državi "šlepalo" med 10-15 procenti parazitov, ki so živeli predvsem na račun drugih. In paradoks, največji del teh je bil poslan v razno razne partijske šole ravno zato, da so se jih v podjetjih znebili vsaj za tisti čas. Verjetno je bil enak delež teh "voluharjev" tudi v državni upravi, vendar se je po slovenski osamosvojitvi v gospodarstvu njihovo število mogoče celo rahlo zreduciralo, v javni upravi pa lahko mirne duše napišemo, da se je to število najmanj podvojilo. In ta parazitska struktura je najbolj aktivna v blokiranju sprememb, najbolj zvita ko se prikazuje lastna pomembnost, najbolj pripravljena na svoje preživetje, kot bakterije v telesu. Danes smo število teh »parazitov« praktično podvojili.
Razlogov je seveda več. Najprej je tukaj "zaslužna" strankarska kadrovska politika, potem je tukaj sindrom "če si nesposoben si pridobi vsaj še enega ali dva nesposobna sodelavca, da boste v večini". Nadalje ne kaže zanemariti še slabih nekonsistentnih pravil, ki zahtevajo opravljanje nepotrebnih nalog in kar je še huje slaba izobraženost in usposobljenost, ki ne omogočata avtonomnosti v delu temveč zahtevata dokončanje skoraj slehernega delovnega algoritma v javni upravi v celoti, čeprav tudi zadnje tele lahko samo uvidi, da se lahko objektivno zgodi, da v neki točki ni smiselno nadaljevati z izvajanjem aktivnosti, saj drugačna vsebina zadeve zahteva novo ali drugo formo in tudi bistveno višje stroške.
No to bo mogoče težje razumeti, pa poskusimo še tako. Približno ena tretjina nalog in opravil je nesmiselna in se izvaja zgolj zaradi rutinskega pristopa ali pa zato, da se zamegli nepotrebna in prazna vsebina dela vsaj tretjine uradnikov.
Sodobne teorije o ustroju državnega aparata so si enotne, da je le 7 promilov od vse populacije v državi upravičeno zaposleno (zgolj) v državni upravi. Za našo državo bi to predstavljalo največ 14.000 državnih uradnikov + cca 2.000 za EU naloge. Ko smo se osamosvojili, jih je bilo 7.400, že v naslednjih letih pa je število nezadržno naraščalo in smo kritično mejo presegli pred 12-13 leti. Sedaj smo jo presegli za 2,5 krat. Za ta uspeh si lahko le čestitamo.
To stanje je pravi Avgijev hlev in vsi dosedanji pristopi k reševanju tega vprašanja, torej kupčkanje o -1% ali -3%, je povsem neproduktivno. Osnovni pristop k vodenju v državni upravi, ki je sicer običajno štabno linijski, mora preiti na drugačno vodenje, predvsem na matrični pristop, kjer se le da. Na definiranju potrebnih ciljev, timskem pristopu, ploski uradniški strukturi, več funkcionalnih znanjih in še bi se lahko naštevalo.
In še misel za konec, mi se problema lotevamo recimo takole, da se vprašamo: kako postaviti jajce na mizo in potem vidimo problem zgolj v jajcu. Mogoče pa je problem tudi v mizi.
Krasna shema, če le ne bi služila temu, da se z njo zamegljujejo resnični problemi in se preko nje zakrivajo sporočila, namreč da je skupni problem v tej državi izjemno slab in nesposoben praktično celoten management, slaba in izredno nekonsistentna pravila dela (beri zakoni, pravilniki in drugi podzakonski akti), tako v gospodarstvu kot seveda tudi predvsem v državni upravi. In skupno je še to, da sta tako delavec v gospodarstvu kot tudi delavec v javnem sektorju za svoje delo oba mizerno podplačana.
Se pa mora vseeno nekaj priznati. V gospodarstvu se je v vseh časih, tudi v prejšnji državi "šlepalo" med 10-15 procenti parazitov, ki so živeli predvsem na račun drugih. In paradoks, največji del teh je bil poslan v razno razne partijske šole ravno zato, da so se jih v podjetjih znebili vsaj za tisti čas. Verjetno je bil enak delež teh "voluharjev" tudi v državni upravi, vendar se je po slovenski osamosvojitvi v gospodarstvu njihovo število mogoče celo rahlo zreduciralo, v javni upravi pa lahko mirne duše napišemo, da se je to število najmanj podvojilo. In ta parazitska struktura je najbolj aktivna v blokiranju sprememb, najbolj zvita ko se prikazuje lastna pomembnost, najbolj pripravljena na svoje preživetje, kot bakterije v telesu. Danes smo število teh »parazitov« praktično podvojili.
Razlogov je seveda več. Najprej je tukaj "zaslužna" strankarska kadrovska politika, potem je tukaj sindrom "če si nesposoben si pridobi vsaj še enega ali dva nesposobna sodelavca, da boste v večini". Nadalje ne kaže zanemariti še slabih nekonsistentnih pravil, ki zahtevajo opravljanje nepotrebnih nalog in kar je še huje slaba izobraženost in usposobljenost, ki ne omogočata avtonomnosti v delu temveč zahtevata dokončanje skoraj slehernega delovnega algoritma v javni upravi v celoti, čeprav tudi zadnje tele lahko samo uvidi, da se lahko objektivno zgodi, da v neki točki ni smiselno nadaljevati z izvajanjem aktivnosti, saj drugačna vsebina zadeve zahteva novo ali drugo formo in tudi bistveno višje stroške.
No to bo mogoče težje razumeti, pa poskusimo še tako. Približno ena tretjina nalog in opravil je nesmiselna in se izvaja zgolj zaradi rutinskega pristopa ali pa zato, da se zamegli nepotrebna in prazna vsebina dela vsaj tretjine uradnikov.
Sodobne teorije o ustroju državnega aparata so si enotne, da je le 7 promilov od vse populacije v državi upravičeno zaposleno (zgolj) v državni upravi. Za našo državo bi to predstavljalo največ 14.000 državnih uradnikov + cca 2.000 za EU naloge. Ko smo se osamosvojili, jih je bilo 7.400, že v naslednjih letih pa je število nezadržno naraščalo in smo kritično mejo presegli pred 12-13 leti. Sedaj smo jo presegli za 2,5 krat. Za ta uspeh si lahko le čestitamo.
To stanje je pravi Avgijev hlev in vsi dosedanji pristopi k reševanju tega vprašanja, torej kupčkanje o -1% ali -3%, je povsem neproduktivno. Osnovni pristop k vodenju v državni upravi, ki je sicer običajno štabno linijski, mora preiti na drugačno vodenje, predvsem na matrični pristop, kjer se le da. Na definiranju potrebnih ciljev, timskem pristopu, ploski uradniški strukturi, več funkcionalnih znanjih in še bi se lahko naštevalo.
In še misel za konec, mi se problema lotevamo recimo takole, da se vprašamo: kako postaviti jajce na mizo in potem vidimo problem zgolj v jajcu. Mogoče pa je problem tudi v mizi.
A samo toliko? Pa si tu prištel tudi uslužbence na občinah? Saj ne vem, če štejejo v državno upravo .. kaj pa potem še banke, agencije, trgovci .. pa še in še.
OdgovoriIzbrišiTragedija države je v tem, da je teh "birokratskih služb" ogroooomno - služb kjer ljudje ne proizvajajo nove vrednosti od katere bi živela država.
Birokracija se je tako razpasla, da je to rak rana gospodarstva.
Papirja imamo 10X več kot nekoč, ko še ni bilo pc-jev .. da ne govorim o zakonih in predpisih, kjer je definiran vsak prdež domačega psa .. resno proizvaja v Butalah morda še kakih 20.000 delovno sposobnih ljudi - več gotovo ne (moja ocena), če ne štejem kmetov. Ostali se pa šlepajo z nekakšnim "uslugarstvom".
Rešitev?
Enostavno je ta trenutek NI.
Desno spodaj piše Odjava in na Objava, ta je na levi spodaj. Si ga pač pobrisal.
IzbrišiV inih številkah ni javnega sektorja (zdravstvo, šolstvo...)!
No, zdravstvo in šolstvo je pač nekaj posebnega .. resno garanje in prava usluga, katero bi morali drugače ceniti kot jo v tej državi.
OdgovoriIzbrišiMMC je pa kar izdihnil, se mi zdi. A so vse počistili? Neke vrste Stalinova čistka?
Cinik
OdgovoriIzbrišiNapisal si: Ko smo se osamosvojili, jih je bilo 7.400, že v naslednjih letih pa je število nezadržno naraščalo in smo kritično mejo presegli pred 12-13 leti. Sedaj smo jo presegli za 3,5 krat. Za ta uspeh si lahko le čestitamo..
Res si lahko čestitamo še posebno ob dejstvu da smo od enopartijskega prešli na
več partijski sistem. In vsaka od teh partij ima mentaliteto ljudi iz prejšnje partije -
nagrajevanje za pripadnost.
Cinik
Točno to, vso staro mentaliteto smo dobesedno transformirali v "parlamentarno demokracijo"! Najbolj zanimivo pa je to, da so najbolj glasni "branitelji" tisti, ki so bili v starem sistemu najbolj ortodoksni branitelji "tekovina revolucije" (pridobitev revolucije za one, ki ne razumejo). Na sceno pa že stopa tudi naslednja generacija - njihovi potomci!
OdgovoriIzbrišiNa kratko: nova generacija lopovovo je še bolj lopovska od tastarih:
IzbrišiButale nimajo šans. Basta!
Na novem blogu sem objavil 2 komentarja, ki nista vidna. V opozorilu (PO TEM ko sem objavo potrdil z robotsko številčno kodo) je pisalo "Komentar bo viden, ko potrdite objavo". Kje naj JAZ potrjujem komentarje v tvojem blogu?
OdgovoriIzbrišiTvoja teorija, da sam brišem komentarje ne drži, ker vedno kliknem objavi in nato dobim robotsko kodo s številkami, da potrdim objavo in še enkrat kliknem objavi .. potem pa vse izgine. TULE pa temu ni tako.
Čudno - pa tako dooolg komentar sem napisal na novem blogu.