Nadaljevanje o varnostno obveščevalnih službah

Minil je skoraj mesec in pol od zapisa tega bloga. Vmes se sicer ni zgodilo nič pretresljivega, le to, da je država pokazala svoje »kremplje«, če že nima zob in smo s primerom Anuške Delič dobili svojo zgodbo o »žvižgaču«

Meni pa se je nehote utrnila primerjava med Afero Dreyfus, ki je bila politični škandal, na prelomu iz 19. v 20. stoletje in je razdelil Francijo. Judovski častnik Dreyfua, zaposlen v francoskem generalštabu je bil obtožen vohunjenja za Nemčijo, za kar je bil leta 1894 obsojen na dosmrtno izgnanstvo na Hudičev otok blizu Francoske Gvajane.

Načelnik protivohunske službe je čez dve leti odkril, da tajnih dokumentov Nemcem ni prodajal Dreyfus, a v generalštabu niso hoteli priznati, da so v izgnanstvo poslali nedolžnega človeka. Desnica in katoliška cerkev sta Dreyfusovo »izdajstvo« označila za zaroto Judov in prostozidarjev, naperjeno zoper prestiž vojske in Francije. Ko so novice o zmoti prišle v javnost, so Dreyfusa začeli braniti najvidnejši francoski intelektualci, med njimi Anatole France in pisatelj Emile Zola, ki je januarja 1898  v listu L'Aurore objavil znamenito pismo predsedniku francoske republike z naslovom Obtožujem (J'accuse).

Afera Dreyfus je postopoma razdelila deželo v dva tabora: dreyfusovci, ki so nastopali proti konservativni, antisemitski vojaški kasti, ki se je ukvarjala s prevratniškimi in revanšističnimi načrti, ter njihovi pristaši. Nasprotja so se zaostrovala. Leta 1898 je postal položaj v Franciji zelo napet, saj se je hkrati z razburjenjem zaradi afere Dreyfus razmahnilo stavkovno gibanje.

Razgrete duhove je pomirila šele nova vlada s podporo socialistov in je novi predsednik vlade zadevo Dreyfus vrnil v presojo vojaškemu sodišču . To je Dreyfusa kljub nasprotnim dokazom spet spoznalo za krivega. Da bi pomiril ljudstvo, je Dreyfusa leta 1899 pomilostil, vendar je bil dokončno oproščen krivde šele leta 1906.

Naša zgodba sega po mnenju Sove preko spornih člankov, li so bili objavljeni v času pred parlamentarnimi volitvami 2011, na katerih je zmagala PS, ki ji nato ni uspelo oblikovati vlade. Vodenje vlade je zato prevzela SDS, takoj zatem pa že na ustanovni seji razrešila dotedanjega direktorja Sove Sebastjana Selana. Slednji je po pisanju Dela prav tako obtožen zato, da ni ovadil Delićeve.

Sova je po navedbah časnika o aktivnostih desnih ekstremistov redno obveščala takratni vrh oblasti: predsednika republike Danila Türka, predsednika vlade Boruta Pahorja, pravosodnega ministra Aleša Zalarja, pa tudi ministrico za notranje zadeve Katarino Kresal in generalnega direktorja policije Janka Gorška. Kako so se na poročila Sove odzvali, je za Delo vsebinsko pojasnil le Türk, Kresalova in Zalar, kot sta dejala, zaradi časovne oddaljenosti teh dogodkov pojasnila ne moreta dati.

"Tako poročila Sove kot poročila medijev leta 2011 v zvezi s pojavi ekstremizma so bila skrb vzbujajoča," je dejal Türk, zato je na njihovo vsebino opozoril takratnega premiera Pahorja, ministrico za obrambo Ljubico Jelušič in načelnika generalštaba. Z zadnjima se je tudi sestal in ju prosil, da pojav skrbno proučita in primerno ukrepata. V uradu Boruta Pahorja so se zavili v molk.

To naj bi storila konec leta 2011, ko je v več člankih pisala o povezavi neonacistične skupine Blood & Honour s stranko SDS.

Sporno pri njenem poročanju naj bi bilo, da je po trditvah Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (Sova) objavila tudi njihove podatke. Delićeva, ki je bila marca lani v zvezi s tem primerom že zaslišana, pravi, da jo je to, da ji bodo sodili, presenetilo manj, kot jo je šokiralo dejstvo, da je tožilstvo - kot je izvedela iz obtožnega predloga - sodišču predlagalo pridobitev prometnih podatkov o njeni telefonski številki.

"Glede na to, da me tožilstvo preganja zaradi razkritja skrb vzbujajočega družbenopolitičnega pojava, je poskus vdora v mojo komunikacijsko zasebnost resda le češnjica na torti hudega posega državnega aparata v svobodo novinarskega dela, a zato ni nič manj pomemben. Obtožni predlog potrjuje moje ugotovitve o delovanju in političnem angažiranju Blood & Honour," je za Delo povedala novinarka. Ta je namreč razkrivala povezave desnega ekstremizma s stranko SDS, vrh obveščevalne agencije pa je v času ovadbe zoper novinarko obvladovala prav ta stranka.

Ob tem je Delićeva, ki ji v primeru obsodbe grozi do tri leta zapora, dodala, da je svoje delo opravila v skladu s profesionalnimi standardi in zato bo plačala ceno, davkoplačevalci pa pregon novinarke.

Skratka, v čem so paralele? V tem da sta se tudi pri nas oblikovala dva tabora. Potem v tem, da so v Franciji masovno vstali v zaščito intelektualci, pri nas pa v glavnem DSN. Podobnost je tudi v tem, da oholi državni organi nadaljujejo svoje delo, tako kot so ga v Franciji.

Vendar pravi problem vsega tega dogajanja, saj ta zgodba o Deličevi je le eno dejanje na sceni slovenske politične zgodovine, je tisto o čemer sem pisal v prejšnjem blogu. Torej naš varnostno obveščevalni sistem je nekaj, kar ima hudo spodrezana krila. Prvi razlog je ta, da smo nadzor nad njim sistemsko zaupali nekakšni brezglavi kuri iz poslanskih vrst, ki jih nikoli ni zanimal sistemski pristop na področju določanja strategij in ciljev varnostno obveščevalnega dela v državi, EU in svetu, temveč konkretno delovanje služb, prisluhi in druge pikantne podrobnosti, ki nikjer v svetu nikoli niso in ne bodo predmet parlamentarnega nadzora. Pa če že pogledamo imena predsednikov in članov te komisije, nam mora biti povsem jasno kakšen je domet teh »nadzorovalcev« in kje so meje njihove nesposobnosti.

Priznam, da se zavestno nisem hotel ukvarjati s te področjem zadnjih 20 let, vendar sedaj sem si vzel čas in predvsem dobro analiziral dna dokumenta: Zakon o parlamentarnem nadzoru obveščevalnih in varnostnih služb in Poslovnik Komisije parlamentarnem nadzoru obveščevalnih in varnostnih služb. Primerjal sem ga tudi z umestitvijo nekaterih tujih varnostno obveščevalnih služb v njihove parlamentarne sistem – predvsem CIA, Mossad, BND, MI-5 in Mi-6, Sismi, Sisde in tudi ruskimi službami.

Vse analitične primerjave bodo objavljene v naslednjem blogu, sedaj pa za vsak slučaj, izjava: V analizi teh razmerij se nisem posluževal nobenih dokumentov s kakršno koli stopnjo tajnosti, nisem kontaktiral z nobeno osebo. Obravnavana in navedena zakonodaja je dostopna na internetu, poznavanje dela, metod, zakonskih okvirjev tujih služb, pa se nahaja v moji glavi še od časov pred osamosvojitvijo!

V deželi zlatega teleta!

Nekdo se je potrudil in objavil spodnji tekst na spletnih staneh. Sploh ne vem ali je hotel našo komisarsko kandidatko ošvrkniti ali pa ji je zapel slavospeve. Vsekakor pa je iz teksta moč razbrati, da gre za nek njen nagovor, kar je bilo vsaj zame dovolj, da iz njenega diskurza in ob upoštevanju uporabljenih ključni besed napovem, ne njeno temveč, našo usodo!

mag. Violeta Bulc, predsednica uprave Umanotere:

Če berete te uvodne besede pomeni, da vas zanima. Da vam je mar. Za vas same, za vaše potomce, za ta čudoviti planet in za vse kar sobiva na njem.

Dnevno lahko opažamo, da nas je vse več. Takih, ki nam je mar. Zato, spoznanje o potrebi po drugačnem načinu življenja na planetu Zemlja, ni več le odraz peščice, ampak počasi postaja del širše družbene zavesti.

Trajnostni razvoj, z vgrajenim celostnim pristopom, se uveljavlja kot zanesljiva metoda za ....

Tudi jaz sledim dobrim zgledom. Po svojih najboljših močeh. Ni vedno lahko. Navade, obnašanja, domačnost neosveščenih pristopov in načinov razmišljanja so močna ovira. Pa vendar vztrajam. Preko odgovornega ravnanja z energijo in odpadki, zmanjševanja porabe, permakulture, vzdržne potrošnje, solidarnosti, aktivnega delovanja. Nagrada za trud pa je neprecenljiva: počutim se bolje, več je veselja, volje in zadovoljstva v meni. Več ga lahko delim tudi z drugimi. Zato je vredno. Pa vi?

Petindvajset let bivanja v deželi še nezrele demokracije je vseeno dovolj, da se lahko določijo posamezna obdobja, ki so netipično določala naše bivanje v tem času. Klasifikacija bi lahko temeljila na marsičem, recimo na prepoznavnih politikih, lahko na pravnih okvirjih ki so se počasi polnili s prenašanjem in sprejemanjem zakonodaje, ki je zamenjevala tisto pred letom 1990. Lahko bi se ta klasifikacija naslonila na vrednote v ekonomskem in družbenem življenju, kajti zaradi petrifikacije naših stališč se le te bolj počasi spreminjajo – gre za odnos do koruptivnosti v gospodarski in upravni sferi, elementarnega poštenja gospodarskih subjektov pri plačilni disciplini, skrbi za skupnim delovanjem in še marsikaj.

Vsekakor izbrana klasifikacija ni preprosta zadeva, ker pa nisem obseden z njeno znanstveno paradigmo, vsaj v tem tekstu ne, sem uporabil neke vrste mix. Izhajajoč iz naslova bloga sem zasledoval predvsem to, kaj se nam je zgodilo in kdaj, da smo se odločili, da si v deželi Sloveniji postavimo »zlato tele« s katerim častimo nove vrednote. Vendar, ne poenostavljajmo – zlato tele ni sinonim za fizično obliko pretopljenega zlata. Zlato tele so naše sprejete politične paradigme, ki se na koncu spremenijo v floskule. Zlato tele je recimo sprejem zlatega fiskalnega pravila, pa vrsta manter – živimo lahko le v skladu z možnostmi, čas je za varčevanje, čas je za odrekanje...

Pri tem malo izhajam tudi iz besed poslanca Pogačnika, ki je na seji parlamenta ob prenehanju mandata obsojenca Janše, mogočno zažugal s prstom in dejal: »Ne moremo sprejemati zakonov, s katerimi se stvari spreminjajo za nazaj!« Še danes me zaradi tega preganja vprašanje – ja za božjo voljo, kaj pa je bilo potem s sprejemom denacionalizacijskega zakona o vrnitvi premoženja, tudi fevdalnega izvora. To navajam zgolj zaradi dvoje morale in logike »a la cart«!

Vendar, vrnimo se k temu pisnemu izdelku Bulčeve in prognozirajmo, kaj nas čaka, kaj nam sporoča med vrsticami. Predvsem pa si odgovorimo zgolj na najpomembnejše vprašanje, kako je ob teh besedah uspela kandidatka prepričati recimo zgolj ELS, da je ona zavezana »evropskim vrednotam«! Nekdo v tej zgodbi ni iskren! Njena misel v prvem odstavku, tam kjer navaja »Če berete te uvodne besede pomeni, da vas zanima. Da vam je mar. Za vas same, za vaše potomce, za ta čudoviti planet in za vse kar sobiva na njem. Dnevno lahko opažamo, da nas je vse več. Takih, ki nam je mar. Zato, spoznanje o potrebi po drugačnem načinu življenja na planetu Zemlja, ni več le odraz peščice, ampak počasi postaja del širše družbene zavesti« je čudovit primerek psihološko propagandnega delovanja. Strukturno temelji na besedah recimo Američanov, ki svetu pred slehernim napadom na neko državo sporočajo: prinašamo vam mir, demokracijo, stabilno ekonomsko okolje, napredek in razvoj... Predvsem pa je najbolj zanimivo to, da v diskurzu nikjer ne boste zasledili pojma družba – »socius«. Ne, v njeni naslovitvi sogovornikov gre za individualizacijo in le eno dilemo – ste ali niste zraven. Tipičen je zato stavek: »Dnevno lahko opažamo, da nas je vse več. Takih, ki nam je mar.«

V luči tega pogleda, se tudi lepo vidi, kako je Cerar razmestil vključitev ključnih oblikovalcev javnega mnenja - »opinions makerjev« v svojo stranko in od kod mu formula za tako močan uspeh na državno zbornih volitvah. Tiste, ki se profesionalno ukvarjamo s temi zadevami, je bolj težko preslepiti. Sicer pa, kdor ne verjame meni, naj povpraša n.pr. dr. Klineta.

Poglejmo še en izrek in njenega zadnjega odstavka: »Tudi jaz sledim dobrim zgledom. Po svojih najboljših močeh. Ni vedno lahko. Navade, obnašanja, domačnost neosveščenih pristopov in načinov razmišljanja so močna ovira. Pa vendar vztrajam.« Kaj nam s tem sporoča. V bistvu predvsem to, da se nam arogantno ponuja za vodjo, ki ustreza trem temeljnim pogojem – sledi vzgledom, trudi se, je vztrajna. Kdo pa si ne bi želel takšnega vodje, ki se je pripravljen celo »žrtvovati« za druge.

Na mi ne bi kdor koli prisodil pritlehnost v obliki napadov na Bulčevo, ga mora postaviti takoj na realna tla in ga prositi, da naj ne poenostavlja mojih tekstov. V prvem obdobju našega demokratičnega razvoja, približno nekje od 1992 do 2000, še ni bilo mesta za osebe tipa Bulc, takrat so šele odhajali v Ameriko da postanejo transmiterji teh vrednost in pristopov. V drugem obdobju, nekje do 2009 so na kadrovsko površje priplavali predvsem »vojščaki strank«. Ne bom navajal oseb, ker je to manj pomembno kot pa njihove skupne karakteristike.

Je pa zato najbolj zanimivo to, tretje obdobje saj nam ponuja nekaj novega – neodvisnost politikov (pod parolo novih obrazov). Vendar če jih hočemo spregledati, potem jih ne smemo gledati v fizične podobe, temveč poslušati – kakšna jim je semantika in sintaksa – skratka kakšen je njihov politični diskurz.

Mogoče bom še nadaljeval kasneje o teh temah v naslednjih blogih, mogoče pa tudi ne. Od marsičesa bo to odvisno – še najbolj pa od komentarjev, predvsem njihove povednosti. Vendar to tretje obdobje, ki nas na zelo perfiden način zasleplja, ni za podcenjevati. Mnogo je znakov iz katerih se to da izluščiti. Recimo vsebine razprav v parlamentu, rezultati lokalnih volitev, »usmerjena« diskusija iz prvorazrednih na tretje razredne teme...

Danes vse več ljudi rado resignirano pove: »Saj nam je vseeno, le pustite nas pri miru«! Kako žalostna je ta poved, ki na nek način predstavlja tudi njihovo politično opredelitev.

Politika je res nekaj na »K«

Napisal sem v zadnjih tednih kar nekaj utemeljenih komentarjev, vsaj sodeč po odzivih drugih komentatorjev, vendar so bili v glavnem vsi izbrisani. Mislim da ni potrebe, da pojasnjujem zakaj? Zato mi ni preostalo drugega, da večino teh komentarjev strnem, vsaj po spominu, v nek zapis v obliki bloga. Zopet poudarjam le eno. Od tega mesta naprej naj ga berejo resnično tisti, ki so mi sposobni slediti, vsi ostali pa naj kar lepo odtacajo nazaj v svoje »brloge« ideološke omejenosti!

Za začetek pa podajam nekaj izhodiščnih tez, ki bodo lažje določile osnovna tematska polja razmišljanja:

- v teh državi živi nekaj čez 2 mio prebivalcev, od tega le 1,7 mio s volilno pravico. Če med njimi določimo število 90% takšnih, ki ne vedo niti tega zakaj dihajo, kaj šele da bi razumeli svet politike, potem ostane le slabih 0,17 mio takšnih, ki so lahko temelj za neko kritično maso izmenjave stališč in pogledov v svetu politike. Zaključek – mi sploh nimamo kritične mase.

- stopnjevani pritisk na kandidaturo Bratuškove je predstavljal kontinuirane postopke nenehnega stopnjevanja povzročanja napetosti, povsem v skladu z doktrini psihološko propagandnega delovanja. Niti v enem trenutku ni obstajal dvom v to, da je sleherna faza početja Bratuškove, nekaj kriminalnega, škodljivega za državo in v bistvu že veleizdaja. Pri tem so zelo usklajeno delovale vse interesne skupine v državi – od poslancev ELS, domačih aktivistov iz »Trstenjakove«, stranke SD (ki je imela izjemne klientelistične interese, potem domačih »potrčkotov« SDS v podobi SLS in tudi deloma NSi. Še najbolj v ozadju je pravzaprav bila SDS, ki je »usekala« takrat, ko je tempo napadov zastal in je bilo ponovno pomešati kotel svinjarije, ki se je najprej kuhala doma in nato nadaljevala v Bruslju.

-vse aktivnosti, ki so jih te skupine izvajale so bile vedno usmerjene v to, da niti enega pojasnila ali aktivnosti Bratuškove ne bi sprejele. Če bi v Bruslju odgovarjala bolj suvereno, bi jo obtožili, da se hoče vzdigniti na EU parlament. Če bi njeni odgovori bili vsaj malo drugačni od odgovorov kandidatov iz komplementarnih področjih, bi takoj sledil napad na temo njenega »soliranja«. Signifikantno je tudi to, da so bili vsi nosilci uničujočih kritik Bratuškove predvsem moški. Mislim da ni potrebno posebej pojasnjevati, da se je v napadih na njo kar trlo »mačizma«. Zato me preseneča »dobrohotni« molk, predvsem pa pristajanje na tezo, ki jo na Štajerskem tako radi kričijo pijanci zvečer »Enega moram danes štihniti«!

- prav neverjetno je bilo odvračanje mnogih ljudi v Sloveniji, tudi nekaterih resnih komentatorjev, ki so to pot popolnoma padli, vsaj v strokovno etičnem smislu, ko so spregledali dejstvo, da je bilo vprašanje komisarstva in kandidature iz Slovenije predvsem politično vprašanje. Zato je bilo tudi izjemno žalostno poslušati argumente o njeni nestrokovnosti. Tudi se sploh ni upoštevalo dokazovanje tistih, ki smo na zadeve gledali zmerno, da vse skupaj sploh ni problem vezan na Bratuškovo, temveč na kadrovanje ljudi na politične, operativne ali zakonodajne pozicije oblasti.

- ter zadnja teza, ki izhaja predvsem iz grozljivega spoznanja, ki smo ga do sedaj bili vajeni predvsem v slovenskem parlamentu, ki je bil sedaj zaradi »političnega indeksa lojalnosti« prenesen na nivo EU parlamenta. Kaj hočem reči, na domačih hearingih je bilo vedno moč najti vrsto poslancev, ki res niso imeli pojma o pojmu, vendar so bili sposobni pred kamerami »izdaviti vrsto strokovnih ekspertiz« o nekem področju. Sedaj smo bili priča temu, da se je ta zgodba ponovila na EU parketu odborov za posamezna področja. Sam sem gledal to »mučenje« in moj komentar po prvi uri je bil naslednji »Zakaj za božjo voljo se sploh trudi z resnimi odgovori, če pa gre predvsem za ustvarjanje umetniškega vtisa.« Naši južni bratje bi dejali, "prijatno mutenje"! Kako naj človek nekomu strokovno odgovarja, na (pripravljena) nestrokovna vprašanja?

V povezovalni luči vseh teh tez, ki predstavljajo predvsem prečni presek dogajanj v zadnjem mesecu in pol, je sedaj čas, da se potegne nekaj longitudinalnih spoznanj. Najprej to, da zgodba še zdaleč ni končana, kajti v tem trenutku Bratuškova ni več pomembna. Iz subjekta se je z glasovanjem spremenila v objekt – »vroči kostanj« za Junckerja.

Nekateri so zgleda prehitro pozabili na dejstvo, da so bili pred sprejemom soglasja o kandidaturi Junckerja za predsednika komisije, takrat marsikatera obljuba dana z figo v žepu. Kajti danes nam naši novinarji prodajajo tezo in mnenje o »silni moči« slovenskih ELS poslancev. Prosim lepo, brez naivnosti, potem nikoli niste dobro poslušali in razumeli Zvera, na kaj in zakaj je on najbolj ponosen.

Ta zgodba ne bo končana niti 28. oktobra, ko se bo glasovalo o Komisiji v paketu, z vključitvijo Bratuškove ali brez nje. V luči vseh teh ravnanj, jo je trenutno še najbolje odnesel, vsaj na prvi pogled Cerar. Vendar naj si nikar ne domišlja, da ne bo zanj posledic. Na prvem mestu se bo njegovo ravnanje predvsem ocenjevalo z vidika njegove šibkosti znotraj lastne vladne koalicije, predvsem do SD in manj do DeSUS«. V nadaljevanju pa na svojo priliko čaka seveda tudi SDS, pri kateri se neverjetno pozablja na njeno mantro o »premajhnem vplivu zmagovalke na EU volitvah«.

Skratka, kot država smo na najboljši poti, da se z nami še vedno manipulira. Da se nam dobesedno podtika probleme, ki se tičejo političnosti z zadevami iz strokovnih področij. Da se nam resne politične analize in diskusije na to temo sprevračajo iz pristopov »aa drem« v pristope »ad hominem«.  Da se z nami načrtno manipulira in se potem, ko se naj podtakne recimo »velike probleme« v ozadju stvari vrtijo po starih kolesnicah. Naj naveden zgolj dva primera, ki sta vsaj zame še kako povezana. Cerarja je v Rim spremljala ministrica za delo, deklarirano dokazana nesposobna političarka. Ob tem tem pa ima sama v lastni državi probleme najmanj, da omenimo zgolj enega, »suženjskim delom« Ali pa drugi primer. Minister Zver je za svojo ženo ustanovil Inštitut – za kaj že? Hkrati pa se razplamteva v državi silna razprava o krčenju sredstev v javnem sektorju, predvsem na področju šolstva in zdravstva. Stavit grem, da bo gospa ministrova v miru dočakala penzijo.

Seveda pa za zaključek vseeno moram reči nekaj. Tudi,če se bo zadeva okrog slovenskega komisarstva razrešila predvsem pod taktirko Junckerja, to ne pomeni, da se naša vlada ne sme delati, kot da »kao ni sposobna najti kandidata«. Mislim, da mora sprejeti igro EU poslancev in jim dati signal za kader v skladu z njihovo zahtevo in pričakovanji.

Bruselj - Promised Land!

Kot novo kandidatko predlagam Jelko Strojan, vsekakor je strokovnjakinja za energetiko, tudi za okolje, za politiko do odpadkov in še bi lahko naštel. Poleg tega pa tekoče govori več jezikov, najmanj pa prav vse balkanske.

Med Scilo in Karibdo!

Včasih se stvari preprosto postavijo na glavo. Ko sem si zasnoval svoj spletni dnevnik, sem imel v mislih predvsem pisanje o dveh področjih. Prvo je bilo namenjeno obravnavi nekaterih osebnih političnih dilem, drugo področje pa je želelo predvsem poseči v polje interakcije med civilno družbo in politično državo. Zato sem tudi obdeloval na teden vsaj enkrat le eno temo iz posameznega področja. Tokrat je prvič naneslo, da nas vse dogodki prehitevajo in se kar sama ponovno vsiljuje tema iz drugega področja.

Le slabih pet tednov je minilo od tistega bloga v katerem sem hotel opozoriti, da je v državi lahko le ena etika, da ne more imeti politična država toliko etik kolikor je prisotnih interesnih skupin. Kajti, politična država predstavlja predvsem polje udejanjanja političnih interesov! Drugače se vsa razmerja v njej končajo v smislu pravila »omna bellum contra omni belli«. Takrat sem napisal »V naši državi se na nek način dogaja prav to.« Sedaj lahko to nedvoumno zatrdim.

V primeru »poslanca, ki ni hotel postati minister«, sem absolutno na njegovi strani. Pa ne zato ker je za družbo »poraženec«, temveč zato ker predstavlja čisto majhen, mogoče premajhen del kritične mase v državi, ki je spoznala nekaj dejstev. Prvič, da so spremembe politične paradigme v Sloveniji nujne. Drugič, da so nosilci nove paradigme lahko le »neobremenjeni« ljudje, torej takšni, ki so do sedaj aktivno delovali predvsem znotraj civilne družbe, ki pa so spoznali, da instrumentalizacija političnega delovanja v »street view« nima trenutno perspektive in da se mora biti boj za spremembe predvsem v parlamentu.

Prvi aksiom družboslovja, kot sem ga opisal v prejšnjem blogu je ta, da je »primus inter pares« razmerja med državo – družbo, pač družba. Dokaz je enostaven. V končni fazi družba lahko preživi brez države, to je nakazal že Einstein, ko nam je predočil kako se bo bila naslednja velika vojna. Država brez družbe pa le ne more. Torej je družba neodvisna spremenljivka, država pa odvisna in v tej luči se tudi  vzpostavlja interakcija med štirimi osnovnimi polji, ki so hkrati tudi sinonim za neko stanje - odnose in sicer:
- etičnost, kot temelj sistema moralnih norm, kot ravnanje po vesti v državi in v družbi.
- strokovnost – kot znanja, veščine in prenos le tega v državi in v družbi.
- znanost, kot sinonim za razvoj, usmerjevano transformacijo obstoječega sistema, razvoj novih znanj, novih paradigem, v državi in v družbi. ter
- političnost, kot državo, ki je izraz organiziranega sistema, katera dosega skladnost predvsem med etiko in stroko, ter posledično z znanostjo v državi in v družbi.

Ko se je Cerar odločal za »sodelovanje« v politični transformaciji slovenskega političnega prostora na paradigmi etičnosti, si verjetno niti v sanjah ni mislil tega, da etična pravila, ki so vzpostavljena in s tem uveljavljena v civilni družbi kot pluralnost zelo različnih civilnih subjektov, na nivoju politične države te pluralnosti več ne trpi. Tisti, ki hoče etičnost, kot pravila in moralo kot ravnanje prenesti v sfero države se naenkrat počuti, kot da se je znašel med Scilo in Karibdo. Seveda se v teh poljih znajdejo tudi mojstri te obrti, ki to najbolje manifestirajo tudi ob zadnjih čisto političnih manifestacijah, čeprav pod masko civilno družbenih gibanj (eden med njimi je recimo Štuhec, ki spretno žonglira s cerkveno etiko kot tipičnim produktom civilno družbene sfere, ter jo skozi zadnja vrata tihotapi v sfero političnega dokazovanja njene državnosti – državnotvornosti).

Dobovšek seveda ni hotel pristati na ta navidezni konflikt med državo in družbo, kot med Scilo in Karibdo. Jasno mu je bilo, kar je dokazal predvsem s svojimi dejanji, da je vedno potrebno spoštovati dogovore in če so ti dogovori zajemali etična načela, definirana v civilni družbi, da ne more biti stvar kupčanja, da se pri njihovem prenosu v polje politične države naenkrat, sklepajo kravje kupčije s katerimi se jih, ne transformira, temveč že kar deformira. Da ne bomo naivni. V tem prenosu etičnih pravil iz civilne družbe v polje države, to ne pomeni, da se katero pravilo recimo ne more zadržati in se ne prenaša. Če za katero koli etično pravilo še ni dozorel njen čas, da se spremeni v moralno normo, je bolje počakati, kot pa izigrati vse sodelujoče. V to past je nehote padel Cerar, Dobovšek jo je pravočasno spoznal, le da je ostal brez ustreznih zaveznikov.

V tej točki bom raje zaključil, ker moj prejšnji blog na to temo ni preživelo niti 65 obiskovalcev. Kot sem že enkrat napisal, sam štejem le komentarje in le njih upoštevam kot neke vrste dialog, dokler so korektni seveda. Tudi ne bom strašil s tem, kaj sledi, kdo si kratkoročno najbolj mane roke in komu se je v preteklosti to že dogajalo. Marsikdo najprej pomisli na Viranta, pa predlagam, da vseeno malo razmislite, ker boste z lakoto uvideli, da se je zgodovina prehajanja skozi ožino, kjer prežita obe Homerjevi pošasti, pisala že Zaresu, PS in sedaj tudi SMC.

"Raketno izstrelišče v Trbovljah"!

O političnih ministrskih instinktih!

Najprej o instinktih, še posebej političnih. Tudi škotski referendumski pragmatični rezultat bi nam moral dati za misliti! Ali je pred dvajsetimi leti naša emocionalna odločitev bila “pirova” zmaga nacionalnih hotenj ali pa popolna odsotnost politične zrelosti in pragmatičnosti. Asimetrična konfederacija bi nas prej odpeljala v EU, da ne rečem, da bi se le z malo modrosti izognili vojni. Samo to ni ustrezalo recimo Miloševiču, Tuđmanu in slovenskim apologetom RKC! Kaj pa imamo od tega, to da so se posamezne republike ekonomsko zlomile kot razvezane veje iz butare, nekoč znane kot skupne države.

Po drugi strani pa smo se pragmatično odločili za vstop v EU in še bolj pragmatično za NATO. Ampak pravi čas za resno analizo teh dogajanj bo mogoč šele čez kakšnih 100 let. Šele takrat se bo tudi videlo, da smo v letih okrog 90-tih imeli v bistvu v Sloveniji in v Jugoslaviji, malo pravih državnikov. Vsekakor je to bil takrat Kučan. To tudi dobro vedo apologeti desnice, zato pa ga bodo še naprej napadali, do svojega ali njegovega konca. Nisem si mislil, da bom moral napisati celo to dejstvo o Kučanu!

Še en primer je razburil javnost izven prestolnice, namreć to, kar se je zgodilo, da je “infrastrukturcu” na hearingu hudo zdrsnilo na političnem parketu. Mislim na tisto njegovo izjavo o Gruškovju, Nemcih in dopustu. Nekdo bi mu le moral povedati: »Gospod minister – avtoceste so ali žilni sistem gospodarstva ali sistem živčevja. Nam je popolnoma vseeno kaj od tega izberete za vaš primer, le tega ne, da imamo avtoceste zaradi nemških dopustnikov.«

Se spomnite še dejanja prisege novih ministrov. Prisega, ki so jo izrekli, ima tri osnovne elemente: spoštovanje ustavnega reda, delovanje po svoji vesti in skrb za blaginjo Slovenije!

Po dvajsetih letih delovanja prav vseh vlad brez izjeme, lahko napišem, glede na dosežene rezultate, so hudo vsi kršili prisego!

Recimo zaradi nespoštovanja ustavnega reda, pomislite samo, koliko sporov je nastalo, sistemskih in individualnih v naši državi. Glede delovanja (ravnanja) po svoji vesti - kolikim lobijem so stopili na prste? Glede skrbi za blaginjo Slovenije pa le dve ugotovitvi. Državo imamo zaradi njenih državljanov, torej bi nam morala biti prva skrb blaginja ljudi. Glede na dejstvo, da srednji razred vse bolj izgineva in število ljudi, ki do pod pragom revščine pa progresivno narašča, pričenjam dvomiti, ali Sloveniji takšna blaginja sploh kaj koristi? Zato se tudi resno vprašam, v čem je sploh smisel takšnih – skorajda krivih priseg?

Toda vse to je nepomembno, kot je recimo nepomembna izjava nekega nekdanjega rektorja univerze, ki je dejal, da mora biti na vrhu vsakega resorja najbolj strokovna oseba, ki odlično obvlada področje v smislu strokovnosti. Torej, rektor, častivreden mož, povrhu še član SAZU, pa izvali nekaj povsem mimo.

Če so na vrhu ministrstev predvsem »najbolj strokovni« ljudje, potem smo jim dali v roke oblast in možnost igračkanja z njihovimi najbolj neverjetnimi idejami. Se pravi, da je to katastrofa. Sicer pa imamo v praksi lep takšen primer. Ministrica za delo je skoraj 10 let že tam. Ima neverjeten strokovni »pedigre«, kakšni pa so njeni rezultati?

Dajmo idejo o tem, da naj ima minister predvsem izjemen politični instinkt, sposobnost izbire strokovnih kadrov, njihovega usmerjanja in ugotavljanja razlike med doseženim in želenim, utemeljiti na drug način. Ko so pred več desetletji zgradili obvoznico okrog Ljubljane, nas je čisto malo postavilo vprašanje, ki se nam je zdelo še kako utemeljeno. Zakaj za božjo voljo je samo dvopasovnica? Pa vsak pameten, brez silnih strokovnih diplom, je vedel, kako bo s prometom bolj ko bomo bliže letnico 2020.

Sedaj se bije popolnoma enaka diskusija na temo drugega tira do Kopra. In poslušali bomo »silne« strokovnjake, kakšna bo cena. Ali 700 mio €, 900 mio € ali celo 1,4 mrd €. Zopet moram reči, ta razprava se mi zdi popolnoma irelevantna. Zame je smiselna razprava, kot politična vizija, glede na trende rasti pretovora v Luki Koper, zakaj za božjo voljo ne razmišljamo o gradnji drugega in tretjega tira. Odgovor je kot na dlani, gradbena operativa, bi zaslužila najmanj eno tretjino manj. Res je, da bi imeli logistični problem v državi rešen vsaj za naslednjih 50-75 let. Ampak lobijev to ne briga.

Torej, ne nam razlagati kako strokovne ministre imamo, raje nam dokažite kako izvrstne politike, vizionarje imamo med ministri. Recimo tudi takšne, da bodo končno razumeli, da je problem brezposelnosti na Koroškem bolj povezan s tretjo osjo, kot si marsikdo misli. Da ne govorim in ponavljam teme o kateri sem že pisal pred leti. Tunel pod Mrzlico in povezava na Savinsko regijo bi Trbovljam zbistrila marsikateri pogled na zaposlitvene možnosti. Ampak, saj vem, da tega nismo zmožni spregledati in zato, namesto da bi poiskali ljudi s sposobnostjo političnega vizionarstva, se sedaj v enem zadnjih naših poskusov reševanja, zatekamo v paradigmo "strokovnosti"!

Prognoza učinkovitosti nove vlade?

Za novo vlado lahko, po končanih dveh tretjinah zaslišanj, mirne duše zavpijemo »Gubernatio est ante portas«! Ko poslušam razno razne studijske komentatorje, ki jih vedno znova izbezajo iz istih lukenj, mi je kar hudo, kako nam polnijo ušesa z vedno enimi in istimi stavki.

»Večine ne poznamo«, »Morali jih bomo naprej spremljati«, »Oceno bomo lahko dali šele kasneje« in podobno. Vendar danes je na svetu dovolj metod s katerimi se lahko sorazmerno dobro prognozira potencial katere koli »človeške posadke«, pa potem tudi ne bi smel biti problem, kako predvideti potencial učinkovitosti bodoče slovenske vlade.

Za potrebe te prognoze sem sam žrtvoval le nekaj dni in z beležko pridno spremljal, odgovore in reakcije posameznih ministrskih kandidatov. Seveda je povsem jasno, da prognoza ni stoprocentno zanesljiva, recimo, da ima 10% odstopanje, ampak za politično prognozo uspešnosti vlade bi moralo povsem zadoščati.

Upošteval sem tudi podatke o dosedanji karierni poti, ki je zajemala njihov strokovni, delovni in osebnostni razvoj.

Najbolj pa sem, skozi postavljena vprašanja na hearingih, skozi odgovore, ki so bili z njihove strani podani novinarjem v intervjujih, iskal predvsem odgovore na naslednja tri področja:

1. kakšen je osebni stil bodočega ministra
2. kakšen je odnos bodočega ministra do sodelavcev, in
3. Kakšno je njegovo razumevanje organiziranja dela na ministrstvu.

Pri tem sem si za vsa tri področja sposodil pri Adizesu iz njegove vodstvene kode elemente, ki definirajo nekoga v določeni vlogi kot: proizvajalca, administratorja, podjetnika in seveda integratorja.

Za lažje spremljanje izdelanega grafa je še nekaj definicijskih opisnih tolmačenj njihovih parcialnih vlog. V določanju primerjalnih presoj je bila uporabljena skala 1-9!

Minister – Proizvajalec: Rezultati so mu zelo pomembni, prav tako sprejeta pravila in svoboda iskanja novih možnosti. Timsko delo podpira do določene mere.

Ker je zelo orientiran na rezultate dela in kreativne pristope v iskanju političnih možnosti, sprejema pomen minimalno postavljenih pravil, ne zanaša pa se na sodelavce, temveč v celoti nase ali na svoj res ožji krog sodelavcev.

V organiziranju dela so politične ideje zanj manj pomembne, temveč le rezultati, skupno delovanje in ščepec pravil. Slabost je lahko v tem, da sta zanj pomembni predvsem akcija s sicer obilico navideznih dosežkov, ki pa niso nujno v sozvočju z politično idejo recimo koalicijske pogodbe. Ceni nenehno gibanje in delovanje sodelujočih.

Minister – Administrator: Za to osebo so najpomembnejša pravila, najmanj pa je pomembno povezovanje ljudi, sploh če je prioriteta snovanje in kreiranje novih politik za delovanjem. Zato tudi ne preseneča, da lahko zanemarja rezultate dela, ki so zanj lahko celo manj pomembni ali jim daje morda malo večji pomen kot pa integraciji sodelavcev v nove forme delovanja.

Oseba ima sorazmerno ustrezen odnos do pomena kontrole, pregleda nad dosežki in iskanja novih idej. Podpira tudi timsko sodelovanje. Vendar so zanj najpomembnejša pravila delovanja v državi. Ta pravila so za njega nad vsem.

Minister – Podjetnik: Za osebo te kode je najpomembnejše iskanje novih rešitev in podjetniškega delovanja, nato sledi ustrezen pomen pregledu in kontroli dosežkov ter določitvi osnovnih pravil za delovanje. Na naslednjem mestu so sami rezultati dela in dosežki. Šele na zadnje mesto postavlja timski duh in skupno delovanje, čeprav tudi to ni kritično odsotno.

Oseba ima dve področji za najpomembnejši ter enakovredni in sicer pravila za delovanje in timsko sodelovanje. Nima pa negativnega odnosa tudi do pristopov k snovanju novih političnih priložnosti in do drugačnih dosežkov pri delu, kot so bili najprej zastavljeni.

Minister – Integrator: Oseba daje dovolj ustrezen in pravilen poudarek rezultatom in organizaciji dela. Predvsem pa zelo spodbuja podjetniške pristope, sodelovanje v generiranju novih idej in timski duh, saj verjame le v uspešnost skupnega delovanja. Ima odlične predispozicije, da se razvije v uspešnega ministra, če ne zahaja preveč v patroniziranje.

Rezultati dela in skupno delovanje sta najpomembnejši zadevi, ter nekaj osnovnih pravil in osnovni pogoji za podjetniško pristopanje k reševanju problemov. Slabost je lahko, da se oseba preveč zanaša na skupino in vidi v njej največjega garanta za uspeh in rezultate.

Imena obravnavanih kandidatov za ministre in predsednika:

1.      – predsednik vlade Miro Cerar (SMC)

2.      - minister za finance Dušan Mramor (SMC)

3.      - minister za gospodarstvo Jožef Petrovič (SMC)

4.      - minister za pravosodje Goran Klemenčič (SMC), 

5.      - ministrica za zdravje Milojka Kolar (SMC), 

6.      - minister za javno upravo Boris Koprivnikar (SMC), 

7.      - minister za infrastrukturo Peter Gašperšič (SMC),

8.      - ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar (SMC), 

9.      - ministrico za izobraževanje, znanost in šport Stanka Setnikar Cankar(SMC), 

10.  - ministrica za razvoj, strateške projekte in kohezijo Violeta Bulc (SMC),

11.  - minister za zunanje zadeve Karl Erjavec (DeSUS),

12.  - ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar (DeSUS),

13.  - ministrica za okolje in prostor Irena Majcen (DeSUS),

14.  - minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc (DeSUS),

15.  - minister za obrambo Janko Veber (SD),

16.  - minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Dejan Židan (SD),

17.  - ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Anja Kopač Mrak (SD).

Še nekaj kratkih pogledov iz samega diagrama

Realna zmožnost vlade je ocenjena na 16,3 ponderske točke, kar je malo nad polovico, pri tem je povprečna vrednost kandidatov iz stranke SMC 19,6, stranke DeSUS 11,5 in stranke SD 12,0, Povprečje vlade kot celote je 16,4. Enajst ministrov je pod povprečjem in 6 kandidatov nad vladnim povprečjem.

Najmočnejši kandidati nove vlade so Cerar, Mramor, Klemenčič in Kolarjeva, vsi SMC. Najmanj kompatibilni kandidati glede na vladno celoto pa so Anja Kopač Mrak (SD), Janko Veber (SD) in Gorazd Žmavc (DeSUS).

Dobro sodelovanje v vladi se lahko pričakuje med ministrstvom za notranje zadeve, ministrstvom za pravosodje in za javno upravo. Kritično sodelovanje pa je za pričakovati med ministrstvom (brez listnice) za razvoj, strateške projekte in kohezijo, ministrstvom za delo, ministrstvom za gospodarstvo in ministrstvom za zdravje.

Zaključno skupno oceno predlagane vlade kot celote lahko strnemo v ugotovitev, da bo ta vlada predvsem bistveno bolj uspešna, kot pa učinkovita. Kar je seveda lahko za nekatere kritične med nami predvsem zaskrbljujoče.

Nova epoha prihaja?

Že večkrat sem napisal v blogih zadnjega meseca, nič nimam proti Miru Cerarju, želim mu uspeh! Vendar tisti trenutek, ko igra na strune naše etičnosti in pravičnosti, ko končuje proces izoblikovanja nove vladne strukture v organizacijskem in personalnem smislu, je prav, da se mu direktno pove kakšne so njegove možnosti, če se bo nadaljevala stara epoha in njena miselnost. Po mojem nič kaj obetavne!

Vendar se moramo vseeno najprej vrniti k temi iz zadnjega bloga, kajti v njem sem položil temelje za ta zapis in s katerem želim nadaljevati razmišljanje, kot je bilo pričeto že v blogu z naslovom »Kaj se nam to dogaja?«. Osrednja dilema, ki se je tam odprla je bilo namreč iskanje odgovora na vprašanje, katera so sploh ostala v naši državi državotvorna ministrstva. Kako je naša država z novo vlado pripravljena na izziv, da se končno prično dogajati spremembe, po vsebini namreč in ne zgolj po nazivu ter organizacijo, ki sedaj obsega 16 ministrstev.

Skratka, nadaljujem z željo, da utemeljim, ali je nastopilo obdobje, kjer je za državotvornost nesporno pomembnejše kulturno ministrstvo kot pa recimo obrambno! V praksi sleherne države so namreč utemeljena skoraj povsod štiri tako imenovana državotvorna ministrstva. To so finančno, za zunanje zadeve, za notranje zadeve in obrambno ministrstvo. Če zgolj z enim očesom samo poškilite na ta štiri področja mora vsakemu tudi biti jasno, zakaj je proces nadaljnjega povezovanja v EU v slepi ulici. EU nima vizije doseganja državotvornosti na teh temeljnih področjih. Vendar pustimo EU in se vrnimo k nam.

Mandatar Cerar je prav neprikrito dokazal, kako ga dogodki prehitevajo. Zadnji dokaz je iskanje novega gospodarskega ministra – na vrat na nos – z obiskom v kandidatovem podjetju. Še pravljice se v glavnem tako lepo ne končajo. Ministrstvo pa bo ostala ista okostenela in zakrnela institucija, s togim in rigidnim pristopom, seveda k svojemu resornemu področju.

Bilo bi že bogokletno, če bi se recimo mandatar vprašal, »kako bomo ustvarili vizijo nujnih sprememb?« Kajti potem bi se moral vprašati, ne samo ali je izbira kadrov prava, temveč tudi ali so ti kadri nosilci komplementarnih vizij. Zgleda da ne, saj prav vsi novinarji pri njihovih predstavitvah poudarjajo visoko strokovnost ministrskih kandidatov. Sindikalist Semolič je šel še dlje, on je namreč govoril n.pr. o Kopač-Mrakovi, da je zelo primerna za to funkcijo, ker je socialno čuteča. Bog pomagaj!

Obstaja nekaj dejstev, ki so neodvisne spremenljivke, recimo da je kriza v globalnem svetu, da je poraba v državi nesorazmerna glede na razvojne možnosti. Da smo nosilci številnih obveznosti, ki nam bolj pritičejo zaradi našega napuha kot pa neposrednih koristi. Recimo članstvo v OECD, pa v NATO, navsezadnje tudi v EU in še marsikje. In naenkrat se zato upravičeno postavi vprašanje, kje mora biti v teh razmerah težišče naše usmeritve za preboj iz krize.  Katera ministrstva so torej lahko novi zastavonoše državotvornosti? Recimo, da bi jih zopet hoteli poiskati zgolj štiri. Izbira je namreč zelo pestra in številčna.

Sam se, brez nekega daljšega razmišljanja, odločam sedaj za naslednja štiri: ministrstvo za gospodarstvo (in delo!!!), ministrstvo za šolstvo in znanost, ministrstvo za kmetijstvo (in okolje) ter ministrstvo za kulturo. Z drugimi besedami, če bi hotel Cerar pričeti izvajati kakršne koli spremembe, bi moral doseči vsaj takšno organizacijo in tudi reorganizacijo ministrstev, da bi bila kos tej novi nalogi, to je državotvornem položaju in seveda tudi zasedbo s takšnimi kadri, ki bi mu bili dopolnjevalni element v sprejemanju in izvajanju politične vizije.

Vendar že površen pogled, tako na kadre, še bolj pa a sektorsko organiziranost kaže, da sprememb ne bo. Zato za konec mogoče le en nasvet. Še vedno se v glavah mnogih ljudi bije boj, ali obesiti Pahorjevo sliko v sleherni ministrski kabinet ali ne? Mislim, da bi bilo neprimerno boj koristno, da bi se v pisarne vseh ministrov in tudi njihovih pomočnikov obesilo sporočilo, ki ga je Mahatma Gandhi leta 1947, leto dni pred svojo nasilno smrtjo stisnil v roke svojemu vnuku Arunu Gandhiju. Na tem majhnem listku je bilo zapisano, kaj je po mnenju Gandhija sedem zablod Sveta. 

1          Bogastvo brez dela

2          Užitek brez vesti 

3          Znanje brez značaja 

4          Trgovina brez morale 

5          Znanost brez humanosti 

6          Čaščenje brez žrtvovanja 

7          Politika brez principov

Temu dobljenemu zapisu je potem isti Gandijev vnuk Arun Gandhi nato kasneje čez nekaj let dodal še štiri zablode, katere je sam prepoznal kot take. Te so:

• Tehnologija brez usmeritve
•  Komuniciranje brez/mimo družbene skupnost
• Poučevanje brez veselje
• Učenje brez upanja 

In če bi se ministri vsak dan navsezgodaj vprašali, kaj morajo danes storiti, da niso nosilci zablod in ob koncu delovnega dneva ali so in kako to storili, bi marsikaj dosegli, še bolj pa marsikaj slabega preprečili!

V živo v oddaji Radio Live!

Včeraj sem se potožil prijateljici, da me v bistvu moti, ker mi že ves teden odzvanja v glavi refren iz neke pesmi, ki jo RTVSLO vrti v svoji reklami za novo ploščo iz Festivala Melodij morja in sonca. Refren gre nekako takole: dere bure, mere bom, mere dere bure bom. No pa sem dobil nasvet, daj jo poišči na spletu, pa se je mogoče otreseš, ko jo slišiš celo. In že prvo iskanje je bilo uspešno: Rudi Bučar in Frčafele, pesem pa »Sen znala jes«. Pa bi se lahko tukaj zgodba končala, vendar se ni.

Kajti na desni strani najdem prikaze arhiva oddaj v živo Radia Live in sicer kar po vrsti Drago Mislej - Mef in NOB (1:08), Rudi Bučar (1:34), MI2 (1:07), Smaal Tokk (0:50), Manouche (1:03)... Torej že samo tukaj pet ur in pol dobrih in zabavnih oddaj. In sem jih poslušal! Za začetek sem žrtvoval dve uri in pol ter si »privoščil prva dva. Bilo je čudovito saj se že dolgo nisem tako nasmejal in res sem užival v spontanem šaljenju Mefa na račun vsega, svojih let, prijateljev, glasbene scene, politike...

Naj bo za uvod dovolj, saj tema teh razmišljanj so dogajanja med politično državo in civilno družbo, zato se vračam v to polje. Kajti sama oddaja na Radio Live mi je dala kar precej za misliti. Danes nas številni mediji dobesedno utrujajo s svojimi »dnevno-informativnimi oddajami«. Pa da bi te oddaje trajale zgolj 15-20 minut, kot je to običajno v Avstriji ali Nemčiji in da ne bi bile prekinjane z reklamami. Ne, kot da so se RTV SLO z kar dvema programoma (1 in 3), PopTV A-kanal, Planet TV, torej šest RTV programov, ki osrednji dnevnik redno raztegnejo na dobro uro, hkrati pa nas obsujejo s 4-5 reklamnimi bloki.

Nekdo se norčuje iz nas, prisežem, da sem po volitvah ta del dneva, med 19. in 20. uro namenil vsem drugim stvarem, le TV ne. No, prehod je bil postopen, kot detoksizacija. Nekaj časa sem še gledal tistih 15 minut, ki jih nekaj pred osmo pokaže A-kanal. Vendar kaj, če pa so sporočila tako bebava, novinarji tako prozorni v svojem propagandnem delovanju, da sem se tudi tega hitro otresel 

Pravzaprav sem hotel v zaključku vsega tega, torej našega »boja« s TV psihološko propagando na njej, povedati le eno. V Sloveniji delujejo odlični in zagreti snovalci oddaj, ki se zaradi stroškov lahko vključujejo na nabolj stroškovno sprejemljive medije, kot je internet. Tukaj pa nastopi problem, kot ga je v zadnjih »Prispevkih in močvirja« nakazal tudi Marko Radmilovič: »Stopite na podeželje in boste videli, kako deluje internet na parni pogon!« In točno za to gre, vrsta ljudi je iz več razlogov odrezanih od oddaj na katere opozarjam. Zato jim preostane le sedenje pred TV ekrani in da se jezijo, kaj počne Elvira, Estrelita, Estera ali katera že koli druga junakinja mehiških, venezuelskih, turških ali kateri koli drugih žajfnic. V redu, mogoče mora biti tudi to. 

Problem je v tem, da ni tistega, kar bi lahko bilo. Skratka moja misel je usmerjena v to, da predvsem komercialne TV rade poudarjajo, kako ni sredstev za več lastne produkcije. Tisto, kar pa nam včasih ponujajo pa je tudi tako hudo prežvečeno in stereotipno ponavljano, da imaš srečo če preživiš ogled, recimo treh zapovrstnih »nadaljevank«. Skratka, ali bi komu padla kapa z glave, če bi se vse te TV postaje, ki nas posiljujejo s »političnimi« nadaljevankami, povezale s temi mladimi in več kot izvrstnimi izvajalci ter jih v nekakšnem koprodukcijskem sodelovanju simbolično podprle in odkupile tovrstne oddaje, ki jih najdeš v živo na internetu, vendar v nobenem primeru ne bi izgubile na svoji žlahtnosti s ponovitvijo na TV Ekranu. 

No, pa sem prišel do konca, kajti s tem sem položil temelje za naslednji blog, v katerem želim razmišljati, kot nadaljevanje bloga z naslovom »Kaj se nam to dogaja?«, katera so sploh ostala v naši državi državotvorna ministrstva. Po vsebini namreč in ne po nazivu. Skratka, želim utemeljiti, da je nastopilo obdobje, kjer je za državotvornost nesporno pomembnejše kulturno ministrstvo kot pa recimo obrambno!

Graditi gospodarstvo – graditi državo!

Priznajte, da se nekako bledo prebijajo na svetlo razmišljanja o državotvornosti naše politike. Odkrivamo nekaj novega. Vendar ali je to res ali pa se držimo neke vrste ideoloških modnih muh s tem, da vedno zamujamo in capljamo za drugimi v EU. V predvolilnem času so številni kandidati, predvsem iz NSI, razlagali o nujnosti podpore malim podjetnikom in sp-jem.

Tudi večina srečanj strokovnjakov o podjetništvu in majhnih  podjetjih se vedno zaključujejo z evforičnimi ugotovitvami, da ne rečemo parolami: Bodočnost je v najmanjših, kdor omogoča  rast  majhnih, lahko  računa  na visoko gospodarsko rast. Majhno  je  izvirno  in fleksibilno... in tako naprej. Vse to drži, le en problem je! Pri tem se ne sme pozabiti na srednje velika in tudi velika podjetja, ki so temelj stabilnosti v gospodarstvu in ki nam izginevajo z gospodarskega zemljevida, dan za dnem!

Kljub tem zelo nujnim in potrebnim opozorilom pa ne kaže,  da bi  se  pri nas karkoli premaknilo na bolje. Naše "gazele"  se še vedno  financirajo iz prihrankov ali iz  re-investiranega  dobička, ustrezne podpore pa ni niti na bančni niti na državni ravni. Še huje je, namesto da bi spremenili toge in rigidne predpise, se raje prepiramo z Brusljem, kaj sodi in kaj ne v polje državne pomoči. Torej, namesto da bi ustvarili pogoje za drugačnost, mi raje poslušamo reševati s subvencijami tisto, do česar sploh ne bi prišlo.

Dejstvo je, da je v naših razmerah vsakršna ekonomska podpora še  vedno zaželena kot politično dejanje, čeprav tega nihče  za živo  glavo  ne bo priznal. Za razliko od nas,  kjer se  največja tovrstna  sredstva obračajo na Ministrstvu za gospodarske  dejav­nosti, je to v Evropski uniji drugače urejeno. Vsi ugotavljajo, da je najučinkovitejša nemška oblika podpore podjetništvu.

Tam namreč zagotavlja  vse oblike pomoči - v katero so vključena tako gospo­darska pomoč, bančna posojila, kot tudi neformalni tvegani kapital - gospodarska zbornica. Pri tem sta pomembna v osnovi le dva pojma – poštenost in nepristranskost, torej, brez političnega vpliva. Ne trdim, da tovrstnih deviacij tam ni, res pa je, da se z njimi bistveno prej in bolj učinkovito obračuna.

Pri  tem gospodarska zbornica ne nudi zgolj  podpore,  temveč tudi  promovira obstoječe programe in podpore ter seveda,  kar  je najpomembnejše, učinkovito prilagaja različne oblike podpore  tako majhnim kot srednjim podjetjem.

Zakaj  ni pri nas gospodarska zbornica postavljena  v  takšno vlogo - funkcijo oz. zakaj jo kot »para nevtralni substitut« zamenjuje Ministrstvo za gospodarske dejavnosti, si naj odgovori vsakdo sam. Vendar zelo žalostno izzveni dejstvo, da ministrstvo sicer  vneto organizira najrazličnejše  zavode ali razpisuje najrazličnejše  natečaje  - javne  razpise n. pr. za sofinanciranje promocije malega  gospo­darstva,  ko pa je zadeva v postopku razpisa končana,  pa  "letijo naokrog pisma".

Običajno  imajo  le-ta sledečo vsebino:  "Projektni  svet  je zaradi  velikega števila vlog in višine  zaprošenih sredstev skle­nil,  da  sofinancira  samo skupne nacionalne  programe promocij malega  gospodarstva.  Regionalne  in lokalne projekte  pa  bo  po možnostih vključeval v projekte skupne promocijske predstavitve Slovenije,  ki se pripravlja na medresorski ministrski ravni.  Iz teh  razlogov ni bilo mogoče sofinancirati vaše vloge. Za sodelovanje na razpisu se vam zahvaljujemo."

Želena  rast  našega gospodarstva , kot smo zapisali pred zgolj petimi leti, to je po povprečni  6-odstotni letni stopnji nikoli ni bila možna. Nismo ustvarili takšnih pogojev, da bi hitro rastoča podjetja dosegla v  povprečju 20-odstotno rast. Torej za celotno gospodarsko  rast nikakor ni nepomembna podpora in pomoč našim "gazelam". Toda razni skladi in oblike državnega patroniziranja nasploh so tudi danes še vedno politično  obarvani,  pa  če to priznavamo ali ne. Morali bi vrniti  gospodarski zbornici njeno funkcijo in priznati njeno večjo možnost neodvisnega ekonomskega pristopa v nudenju pomoči in podpore podjetjem, predvsem pa hitro rastočim "gazelam"!

Predvsem pa bi morali resnično vključiti na operativni ravni takšne kadre v izvajanje državne politike, ki so v podjetjih, predvsem srednjih in velikih, videli kaj več kot pa zgolj tovarniško menzo.

Moj zaključek je zgolj ta, da se odkrito sprašujem, zakaj v naši državni upravi in javnem sektorju ni ljudi, ki bi razumeli bistvo in smisel v uveljavljanju državnega interesa in državniške vloge institucij na področju razvoja in krepitve gospodarstva?