Evropa - "aubiks"!

Novice so vsak dan vse slabše za številne naše delavce. Vsi se zgovarjajo na krizo. Vendar ali naj bi bil človek vesel, če dan ali dva pred novim letom izve, da mu je podjetje šlo v stečaj? Ponovno sem kopal malo po svojih predalih in našel tekst, ki je bil napisan in objavljen daljnjega leta 1994. Bom ponovil, objavljen je bil najprej že pred šestimi leti, sedaj pa je preteklo že dvajset let. 

Priznam, da me zaradi njegove preroškosti kar malo zmrazi. Vendar če pomislim na Homerja, Iliado in njegov opis usode Laokoona in njegovih sinov, ki je Trojance svaril, sem pravzaprav vesel, da smo tisti, ki opozarjamo na naše nesrečno ravnanje in delovanje, ostali vsaj živi. To, da smo pa zaradi svoje kritike "najebali", je sicer že druga zgodba. Torej oglejmo si arhivski tekst iz prejšnjega tisočletja.

Bog nas je obdaril z več sreče kot pameti, da ležimo v mehkem trebuhu Evrope in če bomo le malo pametni, bo naš spor z Italijo postal bolj moteč dejavnik za naše sosede kot pa za nas same. Zato ni odveč razmislek, da resnično nimamo razloga za pritlehno plazenje v Evropsko unijo in teptanje našega zgodovinskega spomina. Kot da smo svoj ponos izgubili junaškega leta 1991, kjer so najpogumnejši sinovi naše domovine hrabro izbojevali zmago nad sovragom. No za to hrabrost bodo sedaj nagrajeni z veteranskimi privilegiji. Sam pa se še dobro spomnim rotečih vprašanj številnih slovenskih nesojenih junakov, ki so neučakano spraševali: "Kdaj nas bo domovina poklicala ?" V neuki misli sem jim takrat, dobro se spomnim, vsem dejal: "TO bije bitko ekonomije vojne moči, saj boste prišli na vrsto tudi vi!" Pa glej ga, vraga! Šala o prvoborcih je postala resničnost, ki ni bila dana in omogočena vsem. Niti takšne prilike ni bilo leta 1991, kot so je bili deležni daljnega leta 1943 ob kapitulaciji Italije slovenski sinovi, ki so tedaj še bili na nasprotni strani okopov.

Padec berlinskega zidu in osamosvojitev Slovenije imata nekaj skupnega. Z obema dogodkoma se je bistveno spremenil ekonomski položaj dveh držav: Slovenije in Nemške demokratične republike. Brez velike znanosti se lahko generalizira, da je imela NDR v SEV-u podoben položaj glede svoje razvitosti, trženja in ostalih gospodarskih atributov, kot ga je imela Slovenija v bivši Jugoslaviji. Vendar "osamosvojitev" NDR je pričakala trdna zahodno nemška marka in po petih letih je sedaj stopnja gospodarske rasti v delu Nemčije, ki zajema nekdanjo NDR celih 9%, naš dosežek pa naj bi bil 5%stopnja gospodarske rasti. Mogoče pa smo resnično lahko le srečni, da se niso uresničile "prognoze" Beograda, da osamosvojitve sploh ne bomo preživeli. 

Kakšna je naša perspektiva? Rekel bi, da zelo težka, pa se ne bom posluževal izrekov znanih makroekonomskih analiz. Prisluhniti je potrebno le gospodarstvenikom, ki niso iz metropole.

Poslušal sem direktorja, ki je odkrito zarobantil, ker je padel "skoz" pri razpisu opremljanja nekega ministrstva s sodobno informacijsko tehnologijo. Čeprav je po njegovih informacijah bila njegova ponudba med najugodnejšimi. Zanimivo je, da je na licitaciji zmagalo podjetje iz metropole. Poslušal sem drugega direktorja, ko je poslal ponudbo za natečaj opremljanja drugega ministrstva s tehničnim parkom. Popolnoma enak primer, preverjeno najugodnejša ponudba - pa nič. No, primer tretjega direktorja, pa je že iz "Twilight Zone". Šlo je za področje storitev, in razpis je bil iz povsem tretjega primera. Prav tako je nenavadna natečajna informacija: "Če hočete dobiti koncesijo prinesite le ponudbo brez vpisanih opcij - rešitev bo vaša, če ..."

Pa saj me ta, oprostite besedam, poslovna sranja, ne bi znervirala, če ne bi bilo to povezano z vprašanjem: Kako v Evropo? Marsikdo ima namreč na to vprašanje jasen odgovor: na plečih slovenske periferije. Vendar gospodje, to bo možno dokler bo periferija zmedena, nepovezana, razklana, zmanipulirana. Gotovo še nekaj velja evolucijsko načelo, da vsak pritisk rodi svojo razrešitev. Metropoli pa ne bi bil odveč nasvet, da pravočasno poskrbi zato, da se bodo vsi pritiski produktivno razreševali. Torej zakaj se zbrana sredstva ne vračajo preko regijskih razpisov? Zakaj se inštituti, zavodi, agencije, itd. ne dislocirajo po vsej Sloveniji? Kdo ima tu koga za norca? Kot se je modro vprašal g. Žare v parlamentu. Ne naša karavana se le smeji in niti ne gre dalje.

Zatorej pravi naslov našega razmišljanja ni "Evropa - aubiks", temveč "centrizem - aubiks". Čemu to opozorilo, predvsem zato, ker ni problem zgolj v tem, da je naša državna nadstavba predraga, temveč tudi v tem, da je locirana le v metropoli. Tam pa nima občutka za mero racionalnosti, možnosti gospodarstva in za zmernost. Tako zastavljena državna nadgradnja, kot se razvija sedaj, s tako postavljenimi stroški, bi ugonobila marsikatero bolj razvito ekonomijo neke države, kot pa je naša.