Včasih se stvari preprosto postavijo na glavo. Ko sem si
zasnoval svoj spletni dnevnik, sem imel v mislih predvsem pisanje o dveh
področjih. Prvo je bilo namenjeno obravnavi nekaterih osebnih političnih dilem,
drugo področje pa je želelo predvsem poseči v polje interakcije med civilno
družbo in politično državo. Zato sem tudi obdeloval na teden vsaj enkrat le eno
temo iz posameznega področja. Tokrat je prvič naneslo, da nas vse dogodki
prehitevajo in se kar sama ponovno vsiljuje tema iz drugega področja.
Le slabih pet tednov je minilo od tistega bloga v katerem sem hotel
opozoriti, da je v državi lahko le ena etika, da ne more imeti politična država
toliko etik kolikor je prisotnih interesnih skupin. Kajti, politična država
predstavlja predvsem polje udejanjanja političnih interesov! Drugače se
vsa razmerja v njej končajo v smislu pravila »omna bellum contra omni
belli«. Takrat sem napisal »V naši državi se na nek način dogaja prav to.«
Sedaj lahko to nedvoumno zatrdim.
V primeru »poslanca, ki ni hotel postati minister«, sem absolutno na
njegovi strani. Pa ne zato ker je za družbo »poraženec«, temveč zato ker
predstavlja čisto majhen, mogoče premajhen del kritične mase v državi, ki je
spoznala nekaj dejstev. Prvič, da so spremembe politične paradigme v Sloveniji
nujne. Drugič, da so nosilci nove paradigme lahko le »neobremenjeni« ljudje,
torej takšni, ki so do sedaj aktivno delovali predvsem znotraj civilne družbe,
ki pa so spoznali, da instrumentalizacija političnega delovanja v »street view«
nima trenutno perspektive in da se mora biti boj za spremembe predvsem v
parlamentu.
Prvi aksiom družboslovja, kot sem ga opisal v prejšnjem blogu je ta, da
je »primus inter pares« razmerja med državo – družbo, pač družba. Dokaz je
enostaven. V končni fazi družba lahko preživi brez države, to je nakazal
že Einstein, ko nam je predočil kako se bo bila naslednja velika vojna. Država
brez družbe pa le ne more. Torej je družba neodvisna spremenljivka, država
pa odvisna in v tej luči se tudi vzpostavlja interakcija med štirimi
osnovnimi polji, ki so hkrati tudi sinonim za neko stanje - odnose in
sicer:
- etičnost, kot temelj sistema moralnih norm, kot ravnanje po vesti v državi in v družbi.
- strokovnost – kot znanja, veščine in prenos le tega v državi in v družbi.
- znanost, kot sinonim za razvoj, usmerjevano transformacijo obstoječega sistema, razvoj novih znanj, novih paradigem, v državi in v družbi. ter
- političnost, kot državo, ki je izraz organiziranega sistema, katera dosega skladnost predvsem med etiko in stroko, ter posledično z znanostjo v državi in v družbi.
Ko se je Cerar odločal za »sodelovanje« v politični transformaciji slovenskega političnega prostora na paradigmi etičnosti, si verjetno niti v sanjah ni mislil tega, da etična pravila, ki so vzpostavljena in s tem uveljavljena v civilni družbi kot pluralnost zelo različnih civilnih subjektov, na nivoju politične države te pluralnosti več ne trpi. Tisti, ki hoče etičnost, kot pravila in moralo kot ravnanje prenesti v sfero države se naenkrat počuti, kot da se je znašel med Scilo in Karibdo. Seveda se v teh poljih znajdejo tudi mojstri te obrti, ki to najbolje manifestirajo tudi ob zadnjih čisto političnih manifestacijah, čeprav pod masko civilno družbenih gibanj (eden med njimi je recimo Štuhec, ki spretno žonglira s cerkveno etiko kot tipičnim produktom civilno družbene sfere, ter jo skozi zadnja vrata tihotapi v sfero političnega dokazovanja njene državnosti – državnotvornosti).
- etičnost, kot temelj sistema moralnih norm, kot ravnanje po vesti v državi in v družbi.
- strokovnost – kot znanja, veščine in prenos le tega v državi in v družbi.
- znanost, kot sinonim za razvoj, usmerjevano transformacijo obstoječega sistema, razvoj novih znanj, novih paradigem, v državi in v družbi. ter
- političnost, kot državo, ki je izraz organiziranega sistema, katera dosega skladnost predvsem med etiko in stroko, ter posledično z znanostjo v državi in v družbi.
Ko se je Cerar odločal za »sodelovanje« v politični transformaciji slovenskega političnega prostora na paradigmi etičnosti, si verjetno niti v sanjah ni mislil tega, da etična pravila, ki so vzpostavljena in s tem uveljavljena v civilni družbi kot pluralnost zelo različnih civilnih subjektov, na nivoju politične države te pluralnosti več ne trpi. Tisti, ki hoče etičnost, kot pravila in moralo kot ravnanje prenesti v sfero države se naenkrat počuti, kot da se je znašel med Scilo in Karibdo. Seveda se v teh poljih znajdejo tudi mojstri te obrti, ki to najbolje manifestirajo tudi ob zadnjih čisto političnih manifestacijah, čeprav pod masko civilno družbenih gibanj (eden med njimi je recimo Štuhec, ki spretno žonglira s cerkveno etiko kot tipičnim produktom civilno družbene sfere, ter jo skozi zadnja vrata tihotapi v sfero političnega dokazovanja njene državnosti – državnotvornosti).
Dobovšek seveda ni hotel pristati na ta navidezni konflikt med državo
in družbo, kot med Scilo in Karibdo. Jasno mu je bilo, kar je dokazal predvsem
s svojimi dejanji, da je vedno potrebno spoštovati dogovore in če so ti
dogovori zajemali etična načela, definirana v civilni družbi, da ne more biti stvar
kupčanja, da se pri njihovem prenosu v polje politične države naenkrat,
sklepajo kravje kupčije s katerimi se jih, ne transformira, temveč že kar
deformira. Da ne bomo naivni. V tem prenosu etičnih pravil iz civilne družbe v
polje države, to ne pomeni, da se katero pravilo recimo ne more zadržati in se
ne prenaša. Če za katero koli etično pravilo še ni dozorel njen čas, da se
spremeni v moralno normo, je bolje počakati, kot pa izigrati vse sodelujoče. V
to past je nehote padel Cerar, Dobovšek jo je pravočasno spoznal, le da je
ostal brez ustreznih zaveznikov.
"Raketno izstrelišče v Trbovljah"!
Kaj sledi .. to vendar vemo vsi.
OdgovoriIzbrišiParlamentarni vrtiljak v butalskem cirkusu se bo vrtel naprej kot se je do sedaj. Vrtiljaku ne namreč precej vseeno KDO sedi na njem.
Ljudje na sedežih vrtiljaka se menjajo, vrtiljak pa dela svoje kroge .. včasih počasneje, včasih hitreje.
Publika pa gleda.
Ploska, ko se na sedežih vrtiljaka zamenja nova garnitura.
In upa.
Da bo končno doživela svojo veliko predstavo, ko se bo vrtiljak začel vrteti v drugo smer.
Ploskanje in ovacije počasi utihnejo, ko publika spozna, da se ne bo zgodilo nič. Da se bo vrtiljak enostavno kot po navadi vrtel naprej .. ker mu je vseeno KDO sedi na njem.
Tako je to.
V Butalah.
Se spomniš, da sem pred časom dal isto prispodobo o vrtiljaku in zijajočem občinstvu. Ti si pa še odlično dodal o spremembi smeri vrtenja!
IzbrišiPoglej Amsel; ne gre za konflikt med Scilo in Karibdo, med državo in družbo, kot si že sam opazil. Obe sireni si nista sovražni, žrtev (državljani kot posamezniki, ki ju oblikujejo) je tista, ki ju sliši in se odzove njunim zapeljivim vabilom brez da bi se zavarovala pred nevarnostjo zapeljevanja.
OdgovoriIzbrišiZavarovanje pa je razmislek. In tu se vse zalomi. Vse preveč ljudi se pusti, kaj pusti, hoče biti zapeljano, pa ne zaradi naivnosti zaradi jalovega upanja, da bo kdaj bolje.
Vprašati se je treba zakaj je tako?
Zakaj molk takrat, ko bi bilo potrebno govoriti, predvsem opozarjati in oporekati, ukrepati?
Zakaj igrati loterijo, ko bi se bilo nujno zavarovati?
Naša kultura, naša zgodovina, naša usoda nas je naučila previdnosti (molka). Skozi desetletja in stoletja smo se naučili, da je najbolje da se ne izpostaviš, da je najbolj "modro" da upogneš hrbet in se ukloniš gospodarju. Vsaj preživiš, čeprav slabo. Kot hlapec.
Ljudje, narodi, ki so imeli drugačno pot in usodo, ki so si oboje krojili sami, po svojih hotenjih in potrebah so po številnih stranpoteh pricapljali počasi do cilja: sami odločajo o svoji usodi - s tem pa tudi sami prevzemajo odgovornost za svoja dejanja.
In tu je ključ njihovega uspeha: odgovornost.
Mi, večni kalimeroti in oportunisti (prilagodljive riti) ne zmoremo odgovornosti, nismo odgovorni niti zase, kaj šele za druge, kar pomeni, da preprosto kot družba nismo odrasli.
Osamosvojili smo se, nismo pa odrasli.
Zato pa smo dobro lovišče - kot sem že enkrat povedal - za nesposobne ali nespodobne.
Zato pa je pomembnejša forma (pripadnost stranki, opciji, Organizaciji...) kot vsebina (načelnost, poštenost, empatija....),
zato pa velja načelo, da nisi naredil ničesr spornega in nezakonitega dokler ne izkoristiš vseh procesnih možnosti, da se izogneš obsodbi ali kazni..... skratka, dokler te drugi ali razmere ne prisilijo v prevzemanje odgovornosti.
Zato dojemamo odgovornost kot kazen.
Brez odgovornosti do sebe in do drugih - pa z Einsteinom ali brez njega - družba ne more funkcionirati. In naša družba ne funkcionira. In to je konec koncev globalni problem.
Etičnost in stroka, obe morata nujno temeljiti na odgovornosti, brez nje ju ni. Sta zgolj prazno duhovičenje, ki vodi v izprijenost na eni strani in tehnicizem za gospostvo in gospodarjenje izprijenih pohlepnih tolp nad vsemi ostalimi na drugi strani.
Zato je odstop lahko moralno, etično in odgovorno ravnanje če, - in tu je ta prekleti če, - če ni izsiljen, da se prikrije umazanijo. V tem primeru imamo spet vse drugo samo tistega ne, kar nam s takimi dejanji nekateri želijo povedati oziroma nas v to prepričati.
Takrat kupujemo laž namesto resnice, dobimo pobalinstvo namesto dostojanstva in takrat smo kot družba kaznovani oziroma kontaminirani z gnilobo, ki se ji pravi apatija, depresija, obup in beda. Tudi to imamo.
Spet dolgovezim; in malo za šalo in nič zares: kriv si pa ti, ki si mi s svojim razmišljanjem vzpodbudil tok teh misli. (primer izogibanja odgovornosti).
G&S
V bistvu imaš prav v celoti. Sploh mi je všeč to, da si izostril moje gledanje na fenomen slovenskega odnosa med Scilo in Karibdo. Res je, ta obstaja zgolj v naši obskurnosti.
Izbriši