Med Scilo in Karibdo!

Včasih se stvari preprosto postavijo na glavo. Ko sem si zasnoval svoj spletni dnevnik, sem imel v mislih predvsem pisanje o dveh področjih. Prvo je bilo namenjeno obravnavi nekaterih osebnih političnih dilem, drugo področje pa je želelo predvsem poseči v polje interakcije med civilno družbo in politično državo. Zato sem tudi obdeloval na teden vsaj enkrat le eno temo iz posameznega področja. Tokrat je prvič naneslo, da nas vse dogodki prehitevajo in se kar sama ponovno vsiljuje tema iz drugega področja.

Le slabih pet tednov je minilo od tistega bloga v katerem sem hotel opozoriti, da je v državi lahko le ena etika, da ne more imeti politična država toliko etik kolikor je prisotnih interesnih skupin. Kajti, politična država predstavlja predvsem polje udejanjanja političnih interesov! Drugače se vsa razmerja v njej končajo v smislu pravila »omna bellum contra omni belli«. Takrat sem napisal »V naši državi se na nek način dogaja prav to.« Sedaj lahko to nedvoumno zatrdim.

V primeru »poslanca, ki ni hotel postati minister«, sem absolutno na njegovi strani. Pa ne zato ker je za družbo »poraženec«, temveč zato ker predstavlja čisto majhen, mogoče premajhen del kritične mase v državi, ki je spoznala nekaj dejstev. Prvič, da so spremembe politične paradigme v Sloveniji nujne. Drugič, da so nosilci nove paradigme lahko le »neobremenjeni« ljudje, torej takšni, ki so do sedaj aktivno delovali predvsem znotraj civilne družbe, ki pa so spoznali, da instrumentalizacija političnega delovanja v »street view« nima trenutno perspektive in da se mora biti boj za spremembe predvsem v parlamentu.

Prvi aksiom družboslovja, kot sem ga opisal v prejšnjem blogu je ta, da je »primus inter pares« razmerja med državo – družbo, pač družba. Dokaz je enostaven. V končni fazi družba lahko preživi brez države, to je nakazal že Einstein, ko nam je predočil kako se bo bila naslednja velika vojna. Država brez družbe pa le ne more. Torej je družba neodvisna spremenljivka, država pa odvisna in v tej luči se tudi  vzpostavlja interakcija med štirimi osnovnimi polji, ki so hkrati tudi sinonim za neko stanje - odnose in sicer:
- etičnost, kot temelj sistema moralnih norm, kot ravnanje po vesti v državi in v družbi.
- strokovnost – kot znanja, veščine in prenos le tega v državi in v družbi.
- znanost, kot sinonim za razvoj, usmerjevano transformacijo obstoječega sistema, razvoj novih znanj, novih paradigem, v državi in v družbi. ter
- političnost, kot državo, ki je izraz organiziranega sistema, katera dosega skladnost predvsem med etiko in stroko, ter posledično z znanostjo v državi in v družbi.

Ko se je Cerar odločal za »sodelovanje« v politični transformaciji slovenskega političnega prostora na paradigmi etičnosti, si verjetno niti v sanjah ni mislil tega, da etična pravila, ki so vzpostavljena in s tem uveljavljena v civilni družbi kot pluralnost zelo različnih civilnih subjektov, na nivoju politične države te pluralnosti več ne trpi. Tisti, ki hoče etičnost, kot pravila in moralo kot ravnanje prenesti v sfero države se naenkrat počuti, kot da se je znašel med Scilo in Karibdo. Seveda se v teh poljih znajdejo tudi mojstri te obrti, ki to najbolje manifestirajo tudi ob zadnjih čisto političnih manifestacijah, čeprav pod masko civilno družbenih gibanj (eden med njimi je recimo Štuhec, ki spretno žonglira s cerkveno etiko kot tipičnim produktom civilno družbene sfere, ter jo skozi zadnja vrata tihotapi v sfero političnega dokazovanja njene državnosti – državnotvornosti).

Dobovšek seveda ni hotel pristati na ta navidezni konflikt med državo in družbo, kot med Scilo in Karibdo. Jasno mu je bilo, kar je dokazal predvsem s svojimi dejanji, da je vedno potrebno spoštovati dogovore in če so ti dogovori zajemali etična načela, definirana v civilni družbi, da ne more biti stvar kupčanja, da se pri njihovem prenosu v polje politične države naenkrat, sklepajo kravje kupčije s katerimi se jih, ne transformira, temveč že kar deformira. Da ne bomo naivni. V tem prenosu etičnih pravil iz civilne družbe v polje države, to ne pomeni, da se katero pravilo recimo ne more zadržati in se ne prenaša. Če za katero koli etično pravilo še ni dozorel njen čas, da se spremeni v moralno normo, je bolje počakati, kot pa izigrati vse sodelujoče. V to past je nehote padel Cerar, Dobovšek jo je pravočasno spoznal, le da je ostal brez ustreznih zaveznikov.

V tej točki bom raje zaključil, ker moj prejšnji blog na to temo ni preživelo niti 65 obiskovalcev. Kot sem že enkrat napisal, sam štejem le komentarje in le njih upoštevam kot neke vrste dialog, dokler so korektni seveda. Tudi ne bom strašil s tem, kaj sledi, kdo si kratkoročno najbolj mane roke in komu se je v preteklosti to že dogajalo. Marsikdo najprej pomisli na Viranta, pa predlagam, da vseeno malo razmislite, ker boste z lakoto uvideli, da se je zgodovina prehajanja skozi ožino, kjer prežita obe Homerjevi pošasti, pisala že Zaresu, PS in sedaj tudi SMC.

"Raketno izstrelišče v Trbovljah"!