ponedeljek, 19. januar 2015

Ali lahko obstaja pravični plačni sistem?


Ali so plačna razmerja socialno determinirana? Ali je pravičnost sploh mogoča? Za drugo vprašanje lahko zagotovim, da je v bistvu neustrezno, ker je kategorija pravičnosti vedno zgodovinsko pogojena in zato v bistvu subjektivna zadeva. Bolj ustrezna je torej razprava o pravičnosti pravil za vzpostavitev plačnega sistema. Sleherni plačni sistem je bil v človeški zgodovini povezan z načinom prerazporejanja dobrin in sorazmerno velik vpliv so pri tem imele tudi vojne, kjer je plača – poplačilo vedno predstavljala delitev nekega plena.

Določitev minimalnega obsega življenjskih dobrin je zato prioritetna naloga države, ki definira znesek na osnovi katerega lahko določimo višino minimalne plače za najnižji tarifni razred. Zakaj pa ta dva zneska nista kar izenačena? Preprosto zato, ker je strošek življenjskih dobrin posebna in ne splošna kategorija. Plačna politika pa mora v svoji družbeni dimenziji obsegati tudi polje splošnih odnosov (po Heglu: družina, civilna družba, politična država), kar pomeni, da se ustrezna družinska politika začenja že pri določitvi višine minimalne plače. Torej mora plača vsebovati tudi dimenzijo zagotavljanja socialne varnosti za družino. Kako, o tem pa mogoče več drugič. Kajti tudi na tem področju so v svetu poznana nekatera pravila, ki še kako dobro funkcionirajo.

To je seveda težko razumeti in zagotovo bo marsikateri liberalni ekonomist ponorel ob takšnem stališču. Vendar, če nočemo, da se družbeni konflikti razrešujejo tudi z vojnami, bomo slej ko prej to prisiljeni razumeti, tudi tisti, ki menijo, da so plače zgolj strošek in da se jih da določiti z »apotekarsko natančnostjo«.

V nekdanji državi Jugoslaviji je bil maksimalni razpon 1 : 5, in čeprav so se tudi znotraj teh razmerij našle nekatere skupin, ki so si izsilile privilegiran položaj (tako posamezniki, kot tudi poklicne skupine), velikih razlik kot jih beležimo sedaj ni bilo. Leta 1990 smo v osnovni prevzeli nemški tarifni sistem, ki sicer ni opredelil maksimalnih razmerij, temveč le razmerja med tarifnimi razredi in je predstavljal maksimalni osnovni razpon 1 : 3. Že pred koncem tisočletja so se pričele dogajati prav čudne anomalije, ko je posebno (egoizem) začelo dobivati bitko s skupnim (socialo).

Najprej so se pričele dogajati deformacije v panožnih kolektivnih pogodbah, ki bi se morale bolj ukvarjati s posebnimi pogoji dela in dodatki za njih znotraj panog ne pa z redefinicijo tarifnih razmerij in s tem globalnega rušenja razmerij med primerljivimi poklici. Največjo sramoto pa je zakuhalo združenje Manager, ki je za plače direktorjev uvedlo kategorijo povprečne plače in če so prej veljala maksimalna razmerja 1 : 5 na izhodiščno plačo, se je sedaj to razmerje spremenilo na najmanj 1 : 5 glede na povprečno plačo. Če to prevedemo na razmerje do izhodiščne plače, dobimo naenkrat razmerje najmanj 1 : 20 ali še več. Komentar seveda ni potreben.

Seveda se mora managerje ustrezno nagrajevati, vendar nikakor ne iz »živega dela« temveč z kapitalskimi opcijami, kot so delnice in z zadržanjem pravice do izplačila pred določenim rokom.

In s to njeno usmerjenostjo se vračamo na začetek naše teme. Ne samo v sedanji državi, temveč tudi v prejšnji državi so obstajale skupine ljudi in posamezniki, ki so si »priborili privilegirane položaje v plačnem sistemu«. Sedaj pa bi radi s to prakso še nadaljevali. Sam se s tem  ne strinjam, saj bi to pomenilo, da če si neka generacija oz. njen del pridobi nepravičen položaj za določitev pokojnin, se ji ta nepravičnost spremeni v licenco za ropanje vseh naslednjih generacij. Torej pravičnost lahko ocenjujemo le s tega vidika ali je v njen vsebovana občost, splošnost socialnega principa. Po domače, ali lahko s polno pokojnino za polno delovno dobo iz naslova najnižjega tarifnega razreda preživi vsak.

Pa bodimo še bolj konkretni. Neki minister je nekoč obljubil (nekoč v prihodnjosti) 1.000 Evrov minimalne bruto plače, kar bi pomenilo okrog 675 Evrov neto plače. Trenutni izhodiščni bruto OD, torej z
nesek minimalne bruto plače (Uradni list RS, št. 7/14) znaša od 1. januarja 2014 dalje 789,15 €, oz. neto  603,32 Evrov, brez bonitet. Strošek dela za delodajalca brez prejemkov (malica in prevoz) pa znaša 916,20 €. Drugače povedano neto delež delavca v strošku delodajalca znaša 65,85%, delavec prispeva državi za davke in prispevke 185,83 € ali 20,26%, delodajalec pa za delavca 127,05 € ali 13,87%.

Na spletnih straneh MDDSZ je jasno navedeno sedanje tolmačenje, kaj je definicija minimalne plače:

Zakon določa, da je minimalna plača mesečna plača za delo opravljeno v polnem delovnem času. Iz tega izhaja, da v minimalno plačo sodijo vsi elementi plače, ki jih navaja Zakon o delovnih razmerjih, torej osnovna plača delavca za določen mesec in dodatki, ki mu pripadajo, razen dodatka za delo preko polnega delovnega časa.

Zaposleni, ki za delo v polnem delovnem času v skladu s pogodbo o zaposlitvi oziroma zakonom prejema minimalno plačo, mora v primeru, da opravlja delo preko polnega delovnega časa, poleg minimalne plače prejeti še plačilo in dodatek za delo preko polnega delovnega časa.

V minimalno plačo se ne vštevajo prejemki, ki imajo naravo povračil stroškov v zvezi z delom, kot so npr. dnevnice, terenski dodatki, povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, povračilo stroškov za prehrano med delom. Prav tako se v minimalno plačo ne všteva regres za letni dopust.

Mnogi pri tem opozarjajo, da bi se pri izhodiščni bruto plači 1.000 Evrov, morala dvigniti povprečna plača na vsaj 2.000 Evrov in da za to ni denarja. To je ena večjih zmot, da ne rečem notoričnih laži! Vsi, ki tako razmišljajo, morajo vedeti le eno, povprečna plača bi se smela dvigniti na največ 1.550,00 Evrov ali v masi le za 12% - BISTVENO PA BI SE MORALA SPREMENITI PLAČNA RAZMERJA. Torej iz finančnega vidika je Slovenija tega sposobna, manjka ji le politične volje in strokovnih znanj.

Kot sem že dejal, v tej državi se zlorabi prav vse za stopnjevanje napetosti in povzročanje konfliktov, tudi terminologijo okrog plač. Zato resnično predlagam, da se najprej socialni partnerji poenotijo okrog minimalne urne postavke bruto plače, torej zneska 789,15 €, deljenega z mesečnimi urami (174 UR) in dobimo ta znesek, ki znaša 4,53 €. In konec debate! če pa delodajalcem niso všeč dodatki za pogoje dela, naj delovne procese organizirajo tako, da do njih ne bo prihajalo!


______
Bom pa vesel slehernega komentarja ali pogleda (tudi...hm...čudnih).