sreda, 23. september 2015

Fašistoidni korporativni imperializem (I.)

Histerija glede beguncev je vedno večja. V TV studijih se pojavlja vse več 'strokovnjakov', ki analizirajo stanje in iščejo najbolj čudne obrazlage, vendar kot zakleto kvečjemu v polju političnih interesov. Zato takšni pogledi vključuje mnogo preveč iracionalnosti. Nikakor pa si nihče ne upa potegniti črte še bolj v začetek 'te zgodbe', to je v polje ekonomskih interesov.

Eden boljših prispevkov, ki je bil v zadnjem mesecu objavljen na spletu je intervju – razgovor z Zlatkom Dizdarevićem na FALIŠ-u v Šibeniku, pod naslovom – »Idemo u susret fašisoidnom korporativnom imperijalizmu«. Ker je mestoma v njem marikaj prikritega, kljub  neverjetni doslednosti in točnosti navedb, sem prav moral poseči k dopolnitvi in predstavitvi nekaterih zadev, ki v intervjuju sicer niso omenjena, so pa prisotna in celo ključna za razumevanje. V kolikih nadaljevanjih bom končal, ne vem? Vsekakor ne mislim pretiravati, sploh pa ne mislim nikoga posiljevati, čeprav z resnico!

Začel bi z njegovim pogledom, ki se je njemu trajno vtisnil v spomin in na katerega se, ne samo v svetu, temveč tudi pri nas sploh pozablja.Torej, pred njegovim prvim odhodom na Bližnji vzhod leta 1978, mu je dober znanec dal nasvet: »Če boš tam ocenjeval zadeve z našo logiko in pametjo, z našim sistemom razmišljanja in z našimi standardi razlagal in delal zaključke o tem, kaj se tam dogaja – ne boš nikoli dojel tega, čemur boš priča! Poskusi razumevanja njihove logike, ki je zelo drugačna, saj temelji na drugačni zgodovinski podlagi, na drugačni mentaliteti in življenjski računici, je lahko račun brez krčmarja. Pokaži nekomu 'kozarec vode' in ga zgolj vprašaj 'kaj je to'? Pa se bo takoj videlo, da bo Evropejec ali Američan obrnil pozornost na vrsto kozarca, izgled, dizajn, za razliko od njih, ki jim bo mogoče pomembnejše vprašanje – koliko tekočine je v kozarcu. Ta razlika v pogledih velja za vse teme, tudi o tem kdo so prijatelji, kaj so sovražniki, kaj je oblast in partnerstvo in se sploh ne ujemajo z našimi pogledi!«

Danes se nam dogaja, 'prebujenje' v nek nov svet, poln krvi in nepredvidljivosti. In potem se vsi čudimo, kako je to mogoče. Pa preden se vrnemu k »fenomenu ISIL« le kratek preskok v Evropo danes. Ravno ta teden se je pojavila novica, kako bodo ZDA povečale število jedrskih nuklearnih izstrelkov na tleh Nemčije. Kot odgovor a tako sledi izjava Rusije, da bo prav tako povečala število taktičnih jedrskih projektilov vzdolž svojih meja proti zahodu in še posebej v svoji enklavi Kaliningradu. Sedaj pa se sprašujem, kaj je res tako težko sešteti koliko je dva in dva? Toda s pomočjo manipulativnih propagadnih medijev prispe do zahodne javnosti le, drugi del novice – Rusi krepijo jedrske zmogljivosti v Evropi!

Vrnimo se k ISIL-u in le na kratko poglejmo genezo tega 'neslavnega' fenomena. Splošna ugotovitev je, da so bili islamski fundamentalisti in terorizem na nek način vedno 'siamski dvojčki', ki so se izkoriščali za vojne igre 'druge vrste'! V klasifikaciji vojn, ki jo je pripravil NATO, so bile vse vojne razvrščene v šest razredov in prvi razred so bili ravno »spopadi nizke intenzivnosti«. To je isto, kot če bi dejali, da obstaja pomembna razlika, med iedrskimi izstrelki z uranovimi konicami ali z 'osiromašenim' uranom, pa je ni!

Talibansko gibanje kot pra-mati ISIL, s svojimi začetki v Pakistanu ni 'padlo iz neba'. Dobesedno 'proizvedeni' so bili zgolj z eni ciljem – izčrpati takratno Sovjetsko zvezo, jo vplesti v vojno in zrušiti prosovjetski režim v Avganistanu. Ameriška logika je temeljila zgolj na enem spoznanju, ki so se ga naučili iz Vietnama. Bžerzinsky – za katerega ne smemo pozabiti, da je na prvem mestu Poljak, ni mogel skrivati teh misli v nekem intervjuju, pa je dejal: »Če je Vietnam nas tako pretresel, potem obstaja velika možnost, da bodo druge države, če jih vpletemo v takšne procese, preprosto razpadle«!

Zakaj so Rusi takrat požrli ameriško vabo, tudi ni težko razumeti. Tudi tam obstajajo 'jastrebi', obstajajo lobiji in obstajajo izraziti klientelistično zaswebni interesi. Kakor koli,, 'Avganistanska zgodba' de doživela predvidljiv konec 'Vietnamske avanture'. Če bi Ruski politiki vsaj malo preučevali britanske izkušnje konec 19. in v začetku 20. stoletja, se pri zdravi pameti v to pustolovščino nikoli ne bi podali!

Ta velika operacija 'produkcije talibanov' je bila le kompleksno nadaljevanje aktivnosti, ki jih je v svetu do tedaj vodila le CIA. Z utemeljitvijo »Spopadov nizke intenzivnosti« pa se je pomemben, predvsem logistični del aktivnosti prenesel tudi na NATO.

Sedaj ni tukaj niti mesta niti prostora, da se opiše vse aktivnosti, ki jih je izvajala, kot posamične in v bistvu nepovezane, že CIA pred tem. Le naštejmo jih – pariška pomlad, Praška pomlad, Poljska in predvsem kasneje nastanek Solidarnosti, 'Rušenje Berlinskega zidu'... Vse te subverzivne dejavnosti so imele povezovalno parolo »Za več svobode in demoracije«!

Torej z Ameriško doktrinarno in logistični pomočjo so se ustvarile razmere v katerih se je pojavil 'Minotaver vojne in terorizma' – talibani, ki so potem v maniri najbolj nevarnih mikrobov in virusov z neverjetno hitrostjo mutirali iz ene v drugo, še bolj nevarno obliko. Od talibanov, preko Al kaide, Boku Haram, pa do ISIL.

Kako se bo imenovala evropska varianta tega razvoja, niti še ne vemo (no mogoče trije le vemo: Američani, Bog in jaz), vsekakor pa to ne bo niti veja, niti podaljšek, niti kar koli skupnega v ozkem smislu do ISIL.

Prav je tudi, da je omenjeno, da svet do takrat ni vedel, kaj so to »proxy vojne«. Sicer nočem nikogar užaliti, toda nisem prepričan, da od 100 ljudi tukaj, dva vesta odgovor. Zato le enostavno pojasnilo. »Proxy vojne« so vojne v katerih se legitimnost doseganja vojaških ciljev (kot nadgradnje ekonomskih in političnih) prenese na določene družbene skupine. S tem se jim podeli tudi legotovnost njihove demokratičnosti in skorajda »že božjega poslanstva«. Torej vojn več ne bijejo vojske posameznih držav in njihove enote. Ne one sodelujejo v »ustvarjanju zdravih sil«, ki te vojne vodijo, v njihovem usposabljanju, logistični podpori (res celoviti).

»Proxy vojne« so karakteristične še po eni stvari. Ne poznajo klasičnih elementov vojne kot so vojne napovedi, bitke in kapitulacija. Proxy vojne so kot metastaze, ki se zanetijo z povzročanjem destabilizacije neke države, brez velike intervencije tujih enot tistih, ki 'vodijo igro'. Cilj je, da se »ustvarijo borci za svobodo« in to odznotraj, ki so potem deležni »pomoči« v omejenem obsegu. Tudi če je bila pomoč celovita (primer Kuvajt), se tega ne prizna in se vedno govori le o omejeni pomoči! Pomembno je tudi nenehno poudarjanje, da se vse to izvaja zgolj zaradi zagotavljanja »človekovih pravic«! Ta taktika je zasledljiva praktično povsod, od Bližnjega vzhoda, Afrike, Ukrajine, pa seveda, da ne pozabimo do Latinske Amerike, če samo pogledamo v Peru in omenimo dve najbolj znani organizaciji, kot sta Sendero luminiso in Tupac Amaru. Res, da nista islamski, prej se deklarirata kot strajno levi, vendar celoten ustroj, od delovanja, napadov, financiranja itd. kaže na uporabo istih priročnikov kot pri islamskih organizacijah.

»V imenu človekovih pravic« – to je danes parola na kateri sloni vsa taktika, ki se uporablja kot najširša svetovna platforma. Druga parola je, da organizacija sloni na doktrini »centralizacije odločitve in decentralizacije izvršitve«. Zanimivo je, da nobena od teh parol ni utemeljena v Koranu, tako da lahko postavimo domnevo, da sta bili obe v samo delovanje islamskih radikalnih skupin, vnešeni od zunaj.

Vsekakor, da se ne spuščamo v podrobnosti, ki se razodkrivajo predvsem v globalnem konceptu delovanja radikalnega islama, je bil z nastankom ISIL dosežen pomemben preobrat v nadalnjem razvoju radikalizma. Al Kaida, ki si je dolgo zavzemala za globalno povezovanje vseh skupin, je z nastankom ISIL postala del zgodovine.

Torej faza »nacionalnih« sorazmerno samostojnih vej islamskega radikalizma, ki so bile še najbolj izražene v naslednjih državah in ki so bile znane pod imeni kot so Abu Nidal v Iraku, Indonezijska veja Al-Kaide, Abu Sajaf – Filipinska veja, potem Egiptovski veji Al Džihad in Džama la Islamija, Nigerijski Boku Haram, Libanonski Hezbolah, so postale marginalne in le še v smislu »decentralizacije izvršitve« terorističnih dejanj.

Torej, če so to vse bila več ali manj gibanja, so se s pomočjo ISIL sedaj tudi na nek način povezala in vzpostavila sodelovanje v treh temeljnih elementih: človeških resursih, ekonomskih resursih in vojaški logistiki.

Namerno nisem vključeval v to obravnavo Palestinskih radikalnih organizacij, ker v pomembnih elementih odstopajo od splošnega vzorca. V tej točki bomo končali, saj je to le ogrevanje, da tistim, ki se boste prebili do teh vrstic ne zmanjka volje za naslednjimi zapisi!