Na pragu III. Svetovne vojne!

Oboroženi spopadi še vedno ostajajo v istih okvirih taktičnega delovanja, ki je značilen za Ameriško strategijo, ki klasificira spopade v 6 nivojev vojn. Sedaj smo na nivoju 2. stopnje. Težko pa se uvrsti na katerem nivoju je izvajanje psihološko-propagandnih delovanj, kajti znani so postali novi podatki o teh pristopih. Praktično vsi strokovnjaki ocenjujejo da kibernetsko vojno (torej PPD) dobiva Ukrajina. Vendar se nihče ne vpraša kako je to možno. Pa je razlog povsem preprost. Psihološko propagandna dejstva (PPD) se lahko izvaja tudi od doma. To so priprave lažnih novic, obdelave slik, videoposnetkov, posnetega materiala z terena…  NATO, ki uradno ni v vojni sodeluje v teh aktivnostih kar s svojo divizijo locirano v Nemčiji, poleg tega pa so samo iz ZDA prišle zanesljive informacije, da več kot 10.000 prostovoljcev računalničarjev sodeluje v internetnih spopadih in onemogočanju nasprotnih informacij, tudi če so resnične.

Torej, jedrski spopad pa se prične šele pri 5. in 6. stopnji. Kaj to pomeni, kdo ima še rezervo v intenziviranju bojnih dejstev – Ukrajinci verjetno ne, torej vsekakor pa Rusi. Kot smo že nekje ugotovili, tudi če streljaš iz tisočih ali stotisočih pušk, je to po klasifikaciji še vedno ista stvar isti nivo.Toda, če bodo eskalirale bojne aktivnosti s strani Ukrajinske vojske predvsem proti lastnih civilom in se nato to podtikalo Ruskim enotam, se bo Ruska taktika morala spremeniti. Da ne povemo, kako bi se ta taktika spremenila, če bi se aktivno vključile enote članic NATO.

Najhuje pa je to, da ko vsi ti strokovnjaki in analitiki, ki ocenjujejo Rusko strategijo in taktiko dejansko izhajajo iz njim poznane ameriške, ki pa je naslednja – dejansko napasti nasprotnika z vsemi sredstvi, brez prilagoditve konkretnemu položaju in stanju na terenu.

In še nekaj je pomembno, kot se to navaja v tem blogu https://amselblog.blogspot.com/2022/03/pogled-tujega-strokovnjaka-na-medijsko.html! Kadar ena država napade drugo, je to v nasprotju z mednarodnim pravom. Vendar je treba upoštevati tudi ozadje. Najprej je treba pojasniti, da Putin ni nor, niti ni izgubil stika z realnostjo. Je oseba, ki je zelo metodična, sistematična, z drugimi besedami, zelo ruska. Verjamem, da se zaveda posledic svojih dejanj v Ukrajini. Ocenil je - očitno pravilno -, da bodo posledice enake, ne glede na to, ali bo izvedel "majhno" operacijo za zaščito prebivalstva Donbasa ali "obsežno" operacijo v korist nacionalnih interesov Rusije in prebivalstva Donbasa. Odločil se je za obsežnejšo možnost.

Zato »pritisk ZDA in NATO, sedaj je na vrsti kemično orožje pa jedrsko je povsem nesmiselna in služi le ustvarjanju pritiska na Putina, kar je tudi že večkrat ponovil.

To je razvidno tudi iz dejstev. Rusija Ukrajini še vedno dobavlja plin. Rusi tega niso ustavili. Niso ukinili interneta. Niso uničili elektrarn in oskrbe z vodo. Seveda se na nekaterih območjih spopadajo. Toda Američani so na primer v nekdanji Jugoslaviji, Iraku ali celo Libiji uporabili povsem drugačen pristop. Ko so jih zahodne države napadle, so najprej uničile oskrbo z elektriko in vodo ter celotno infrastrukturo. In sedaj zahodne države povsem brezobzirno preslikavajo  svojo vojno prakso na Rusko vojsko.

Če bo Ruska vojska zaradi nadaljnjega zaostrovanja morala spremeniti taktiko bojnega delovanja bo to izključno posledica aktivnosti zahodne strani, ki skupaj z mediji sistematično podpihuje »ogenj vojne«, kar vsekakor vodi v to, da se bo taktika vojnih delovanj spreminjala. Vse to zaostrovanje je lahko limitirano in to vse do jedrske vojne.

Naslednje, kar se tudi mora izpostaviti kot izredno nevarno je govoričenje Zelenskega… » Po Ukrajini je na vrsti Evropa…« Pa težko človek sliši bolj bebavo trditev, kot da Putin ne bi povsem nedvoumno v tem spopadu jasno izpostavil le dva geostrateška vojaško – politična cilja: "demilitarizacijo" in "denacifikacijo" Ukrajine. Če pošteno spremljamo poročanje, je točno to tisto, kar počnejo. Seveda je vojna vojna in v njej žal vedno pride do smrtnih žrtev, vendar je zanimivo videti, kaj povedo številke. V petek (4. marca) so se Združeni narodi seznanili s stanjem. Poročali so o 265 ubitih ukrajinskih civilistih. Zvečer je rusko obrambno ministrstvo sporočilo, da je število mrtvih vojakov 498. To pomeni, da je več žrtev med ruskimi vojaki kot med civilisti na ukrajinski strani. Če to primerjamo z Irakom ali Libijo, je v zahodnem vojskovanju ravno obratno. In tega dejstva se noče videti!

Predpostavimo, da uspe ZDA in NATO zadeve toliko zaostriti, da se bo morala eskalacija bojnih delovanj dvigniti iz 2. pa vse do 4. ali celo 5. stopnje. Potem ni pametno, da se izogibamo analizi tega dejstva. Rusija ne bo potrebovala z vojsko posredovati v Evropi, niti se iti »nekakšno osvobajanje«. Dovolj je uničiti tiste centre moči, ki so »botri« in zaščitniki krepitve in razrasla EU nacifašizma. 

Pustimo to, da je to grozljiv korak in za povprečnega Evropejca povsem nerazsoden, toda kaj ni nerazsodno tudi to, kako nas mediji obsipavajo z lažmi, manipulacijami in nam perejo »zdravo pamet«!

Po vseh ocenah, glede na to, da so bile že uporabljene supersonične rakete za uničenje vojaških ciljev v Ukrajini, lahko ocenjujemo da bo za Evropo dovolj 5 atomskih bomb, ki bi bistveno spremenile položaj nacifašizma v EU. In kaj bi lahko bili cilji jedrskih udarov v Evropi? Če se upošteva načelo maksimalizacije učinkov s v ožji krog lahko uvrščajo naslednja mesta: London zaradi Cityja finančnega središča, Bruselj, zaradi monstruoznega aparata, ki mimo demokratičnih standardov vlada EU, Frankfurt kot Evropsko finančno središče, Berlin kot središče, ki se je še najbolj izneverilo evropski varnosti in demokraciji. Povsem, verjetno bi lahko k temu seznamu dodali še eno od Skandinavskih držav (na vrhu spiska je Norveška).

Razloga za jedrski napad na druge države EU ni! Prvič, v nobenem svojem ravnanju in delovanju se niso aktivno izpostavile v sovražnostih zoper Rusijo. To, da so sprejele ukrepe je prej izraz zavezanosti skupni EU politiki. Torej Francija, Španija, Italija… so iz geopolitičnega vidika na »varni strani«. Na enako varni strani so tudi države, ki mejijo na Rusijo, torej vse Baltske, Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska, Romunija, Grčija…

Nekdo bo porekel, kaj pa ZDA in kaj je z prehodom na jedrski spopad, kar avtomatsko pomeni dvig na 6. nivo. Po vseh ocenah se to ne bo zgodilo, jedrski spopad se ne bo dvignil na 6. nivo – stopenj v klasifikaciji vojn. Nekje v ozadju bi namreč bil s tem dosežen tudi Ameriški geostrateški cilj – nevtralizacija EU. Obstaja pa tukaj ena odvisna spremenljivka – Kitajska. Toda, šesta stopnja bi pomenila le, da je imel Fukuyama leta 1991 prav…

In za konec, odgovor - Ali smo na pragu III. Svetovne vojne? Odgovor je NE! Toda ali smo na pragu vojne z uporabo jedrskega orožja, odgovor je zelo verjetno DA! Toda ne pozabite, ZDA in NATO so bile prve, ki so spremenile Strategijo uporabe jedrskega orožja z dodatkom da je mogoča "omejena možnost uporabe"! Da se zopet ne bi kdo sprenevedal...!

O kemičnem vojskovanju po II. svetovni vojni

Leta 2021 je bilo prenovljeno naše letališče Cerklje ob Krki. S podaljšanjem letalske steze na 3.000 m je zadostilo osnovnim pogojem da so lahko na njem začela pristajati tudi lovci in transportna letala iz sil NATO. Do tukaj vsem lepo in prav, toda s to odločitvijo so začeli veljati za to letališče strogi varnostni protokoli, ki jih NATO uporablja za vse druge svoje vojaške baze, mi pa smo postali »poskusni kunci« za kemične eksperimente, seveda v popolni tajnosti in prikrito. Ti varnostni protokoli vključujejo tudi uporabo herbicidov in defoliantov...

Kot sem že napisal v blogu »Kdo zares grozi s Kemično vojno?« je po poročilu Ameriškega združenja za napredek znanosti herbicidna kampanja do leta 1970 prekinila oskrbo s hrano več kot 600.000 ljudi. Številni takratni strokovnjaki, vključno z Arthurjem Galstonom, so nasprotovali herbicidni vojni zaradi pomislekov glede stranskih učinkov na ljudi in okolje z neselektivnim škropljenjem kemikalije po širokem območju. Že leta 1966 so bile OZN predstavljene resolucije, ki obtožujejo, da ZDA kršijo Ženevske protokole  iz leta 1925 , ki je urejajo uporabo kemičnega in biološkega orožja. Toda ZDA kot članice VS OZN so premagale večino resolucij, trdile, da Agens Orange ni kemično ali biološko orožje, saj je veljal za herbicid in defoliant in je bil uporabljen v prizadevanju za uničenje rastlinskih pridelkov in sovražnika prikrajšanja in ni bil namenjen ciljanju na ljudi. 

 

Delegacija ZDA je trdila in še dandanes trdi, da je orožje po definiciji vsaka naprava, ki se uporablja za poškodbe, poraz ali uničenje živih bitij, struktur ali sistemov, in Agens Orange ni bil kvalificiran po tej definiciji. Prav tako so trdili, da bi bilo treba potem takem poleg ZDA, obtožiti uporabe agensa Orange, tudi obtožiti Združeno kraljestvo in njegove države Commonwealtha, saj so ga pogosto uporabljali tudi med Malezijskimi spopadi v 1950-ih letih.

ZDA

Od zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja je zvezna vlada naložila Inštitutu za medicino (IOM), zdaj znanemu kot Nacionalna medicinska akademija, da vsaki 2 leti izda poročila o učinkih Agens Orange in podobnih herbicidov na zdravje. Poročila IOM, ki so bila prvič objavljena leta 1994 z naslovom »Veterans and Agens Orange«, ocenjujejo tveganje za nastanek raka in nerakavih učinkov na zdravje. Vsak učinek na zdravje je kategoriziran z dokazi o povezanosti na podlagi razpoložljivih raziskovalnih podatkov. Zadnja posodobitev je bila objavljena leta 2016 z naslovom "Veterani in Agens Orange: Posodobitev 2014."

 

Poročilo kaže zadostne dokaze o povezavi s sarkomom mehkih tkiv; ne-Hodgkinsov limfom (NHL); Hodgkinsova bolezen; kronična limfocitna levkemija (KLL); vključno z dlakasto celično levkemijo in drugimi kroničnimi levkemijami B-celic. Omejeni ali predlagani dokazi o povezavi so bili povezani z rakom dihal (pljuča, bronhus, sapnik, grlo); rak na prostati; multipli mielom; in raka na mehurju. Za številne druge vrste raka je bilo ugotovljeno, da nimajo ustreznih ali nezadostnih dokazov o povezavah z Agens Orange.

 

Nacionalna akademija za medicino je večkrat ugotovila, da so vsi dokazi, ki kažejo na povezavo med Agens Orange in rakom prostate, "omejen, ker naključja, pristranskosti in zmede ni mogoče z zaupanjem izključiti."

 

Medicinski inštitut je na zahtevo uprave za veterane ocenil, ali bi lahko služba v teh letalih C-123 verjetno izpostavila vojake in škodila njihovemu zdravju. Njihovo poročilo "Izpostavljenost dioksinom po Vietnamu v letalih C-123, kontaminiranih z oranžno", je to potrdilo. 

 

Publikacije javne zdravstvene službe ZDA so pokazale, da imajo vietnamski veterani na splošno povečano stopnjo raka ter živčnih, prebavnih, kožnih in dihalnih motenj. Centri za nadzor in preprečevanje bolezni ugotavljajo, da so zlasti višje stopnje akutne/kronične levkemije, Hodgkinovega limfoma in ne-Hodgkinovega limfoma, raka grla, raka prostate, pljučnega raka, raka debelega črevesa, ishemične bolezni srca, sarkoma mehkih tkiv, in raka na jetrih. Z izjemo raka na jetrih so to enaka stanja, kot jih ocenjuje Ameriška uprava za veterane je ugotovil, da je lahko povezan z izpostavljenostjo Agens Orange/dioksinu in so na seznamu pogojev, ki so upravičeni do odškodnine in zdravljenja.

 

Vojaško osebje, ki je bilo vključeno v skladiščenje, mešanje in transport (vključno z letalsko mehaniko) in dejansko uporabo kemikalij, je bilo verjetno med tistimi, ki so bili najbolj izpostavljeni. Tudi pripadniki vojske, ki so služili na Okinawi, trdijo, da so bili izpostavljeni kemikaliji, vendar ni preverljivih dokazov, ki bi te trditve potrdili.

 

Nekatere študije so pokazale, da so veterani, izpostavljeni Agens Orange, lahko bolj izpostavljeni tveganju za razvoj raka prostate in potencialno več kot dvakrat večja verjetnost, da bodo razvili višje stopnje, smrtonosnejši rak prostate. ^[76] Vendar je kritična analiza teh študij in 35 drugih dosledno pokazala, da ni bilo pomembnega povečanja incidence ali umrljivosti raka prostate pri tistih, ki so bili izpostavljeni Agens Orange ali 2,3,7,8- tetraklorodibenzo-p-dioksinu. 

Združene države so vodile tajne vojne v Laosu in Kambodži, pri čemer so v vsako od teh držav spustile velike količine Agens Orange. Po eni oceni so ZDA odvrgle 475.500 litrov Agens Orange v Laosu in 40.900 v Kambodži. Ker sta bila Laos in Kambodža med vietnamsko vojno nevtralna, so ZDA poskušale svoje vojne, vključno z bombardiranjem teh držav, obdržati pred ameriškim prebivalstvom in so se večinoma izogibale odškodnini ameriškim veteranom in Cii osebje, nameščeno v Kambodži in Laosu, ki je utrpelo trajne poškodbe zaradi izpostavljenosti tamkajšnjemu Agensu Orange.

 

Ena omembe vredna izjema je po mnenju ameriškega ministrstva za delo zahtevek, ki ga je pri Cii vložil uslužbenec "samozavarovanega izvajalca Cie, ki ni več posloval." CIA je ministrstvu za delo obvestila, da "ne nasprotuje" plačilu terjatve, delo pa je sprejelo zahtevek za plačilo:

 

Izpostavljenost civilistov Agensu Orange v Vietnamu: GAO-05-371 april 2005. Slika 3: Pregled postopka odškodninskih zahtevkov delavcev za pogodbene zaposlene: " ... od 20 zahtevkov, ki so jih vložili pogodbeni uslužbenci [vlade Združenih držav Amerike], 9 so zavarovalnice sprva zavrnile, 1 pa je bilo odobrena v plačilo. ... Zahtevek, ki ga je Labor odobril za plačilo, je vključeval samozavarovanega izvajalca pri CIA, ki ni več posloval. Odsoten delodajalec ali zavarovalnica , je CIA – ki je delovala v vlogi delodajalca in zavarovalnice – izjavila, da "ni nasprotovala" plačilu terjatve. Labor je zahtevek pregledal in ga sprejel v plačilo." 

Približno 17,8 %—3.100.000 hektarjev (31.000 km ² ; 12 000 kvadratnih milj) – celotne gozdne površine Vietnama je bilo poškropljenih med vojno, kar je porušilo ekološko ravnotežje. Obstojna narava dioksinov, erozija zaradi izgube drevesne odeje in izguba gozdne zaloge sadik so pomenili, da je bilo pogozdovanje na mnogih območjih težko (ali nemogoče). Številna okrnjena gozdna območja so hitro napadle agresivne pionirske vrste (kot sta bambus in kogonska trava), zaradi česar je bila obnova gozdov težka in malo verjetna. Prizadeta je bila tudi raznolikost živalskih vrst ; v eni študiji na Harvardu biolog je v škropljenem gozdu našel 24 vrst ptic in 5 vrst sesalcev, na dveh sosednjih delih neškropljenega gozda pa je bilo 145 in 170 vrst ptic ter 30 in 55 vrst sesalcev.

 

Dioksini iz Agens Orange so v vietnamskem okolju vztrajali že od vojne, se naselili v tleh in usedlinah ter vstopili v prehranjevalno verigo prek živali in rib, ki se hranijo na onesnaženih območjih. Premikanje dioksinov skozi prehranjevalno verigo je povzročilo biokoncentracijo in biomagnifikacijo. Območja, ki so najbolj onesnažena z dioksini, so nekdanje letalske baze ZDA.

Ameriška politika med vietnamsko vojno je bila uničiti pridelke in sprejeti družbenopolitični vpliv, ki bi ga to imelo. Memorandum 5446-ISA/ARPA korporacije RAND navaja: " Dejstvo, da VC [Vietcong] večino hrane pridobiva od nevtralnega podeželskega prebivalstva, narekuje uničenje civilnih pridelkov ... če naj bi bili ker bo oviral program uničenja pridelkov, bo treba uničiti velike dele podeželskega gospodarstva – verjetno 50 % ali več." Pridelki so bili namerno škropljeni z Agens Orange, območja pa so bila odstranjena z buldožerji brez vegetacije, zaradi česar je veliko podeželskih civilistov prisiljeno v mesta. 

Obsežna okoljska škoda, ki je nastala zaradi uporabe herbicida, je spodbudila OZN k sprejetju Resolucije 31/72 in ratifikaciji Konvencije ospremembi okolja. Številne države tega ne obravnavajo kot popolno prepoved uporabe herbicidov in defoliantov v vojskovanju, vendar zahteva obravnavo od primera do primera. Na konferenci o razorožitvi, člen 2(4) Protokol III konvencije o orožju vsebuje "izjemo v džungli", ki državam prepoveduje napade na gozdove ali džungle, "razen če se takšni naravni elementi uporabljajo za pokrivanje, prikrivanje ali kamufliranje borcev ali vojaških ciljev ali so sami vojaški cilji ". Ta izjema razveljavi kakršno koli zaščito katerega koli vojaškega in civilnega osebja pred napadom z napalmom ali nečim, kot je Agens Orange, in jasno je, da je bila zasnovana za pokrivanje situacij, kot je ameriška taktika v Vietnamu. 

Avstralija

Leta 2008 je avstralska raziskovalka Jean Williams trdila, da je bila stopnja raka v  Innisfailu v Queenslandu 10-krat višja od državnega povprečja zaradi tajnega testiranja Agens Orange s strani avstralskih vojaških znanstvenikov med vietnamsko vojno. Williams, ki je prejela medaljo reda Avstralije za svoje raziskave o učinkih kemikalij na ameriške vojne veterane, je svoje obtožbe utemeljila na poročilih avstralske vlade, ki so jih našli v arhivu Avstralskega vojnega spomenika. Nekdanji vojak Ted Bosworth je podprl trditve in dejal, da je bil vpleten v tajno testiranje. Niti Williams niti Bosworth nista predložila preverljivih dokazov, ki bi podprli svoje trditve. Zdravstveni oddelek Queenslanda je ugotovil, da stopnja raka v Innisfailu ni višja kot v drugih delih države.

 

Kanada

Ameriška vojska je z dovoljenjem kanadske vlade testirala herbicide, vključno z Agens Orange, v gozdovih blizu baze kanadskih sil Gagetown v New Brunswicku. Leta 2007 je Kanadska vlada ponudila enkratno plačilo »ex gratia« v višini 20.000 $ kot nadomestilo za izpostavljenost Agens Orange pri CFB Gagetown.12. julija 2005 je Merchant Law Group v imenu več kot 1100 kanadskih veteranov in civilistov, ki so živeli v CFB Gagetownu in njegovi okolici, vložila tožbo za nadaljevanje skupinske tožbe v zvezi z Agens Orange in Agens Orange pri Zvezne sodišču Kanade. Sodišče je 4. avgusta 2009 zadevo zavrnilo zaradi pomanjkanja dokazov. Leta 2007 je kanadska vlada objavila, da je program raziskav in ugotavljanja dejstev, ki se je začel leta 2005, ugotovil, da je baza varna. 

 

17. februarja 2011 je časopis Toronto Star razkril, da je bil Agens Orange zaposlen za čiščenje obsežnih parcel Crown zemlje v severnem Ontariu. Toronto Star je poročal, da "zapisi iz 1950-ih, 1960-ih in 1970-ih kažejo, da so gozdarski delavci, pogosto študenti in mlajši čuvaji, preživeli tedne naenkrat kot človeški markerji, ki so med nizkim letenjem držali rdeče, s helijem napolnjene balone na ribiških vrvicah. Letala so škropila s strupenimi herbicidi, vključno z zloglasno mešanico kemikalij, znano kot Agens Orange, na krtačo in dečke spodaj." V odgovor na članek Toronto Star je  vlada province Ontario sprožila sondo o uporabi Agens Orange. 

 

Guam

Analiza kemikalij, prisotnih v tleh otoka, skupaj z resolucijami, ki jih sprejela zakonodaja Huama, kaže na to, da je bil Agens Orange med herbicidi, ki se rutinsko uporabljajo vletalski bazi Andersen in v njeni bližini in v mornariški letalski postaji Agana. Kljub dokazom Ministrstvo za obrambo še naprej zanika, da je bil Agens Orange shranjen ali uporabljen na Guamu. Več veteranov Guama je zbralo dokaze za pomoč pri njihovih zahtevkih za invalidnost zaradi neposredne izpostavljenosti herbicidom, ki vsebuje dioksin, kot je 2,4,5-T, ki so podobni združenjem bolezni in invalidnosti, ki je postala standardna za tiste, ki so bili oškodovani zaradi iste kemični kontaminant Agens Orange, ki se uporablja v Vietnamu.

 

Koreja

Agens Orange je bil uporabljen v Koreji v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Leta 1999 je približno 20.000 Južnih Korejcev vložilo dve ločeni tožbi proti ameriškim podjetjem in zahtevalo več kot 5 milijard dolarjev odškodnine. Po izgubi odločbe leta 2002 so vložili pritožbo. Januarja 2006 je južnokorejsko pritožbeno sodišče naložilo Dow Chemical in Monsanto, da plačata 62 milijonov dolarjev odškodnine približno 6800 ljudem. V sodbi je bilo priznano, da "toženi niso zagotovili varnosti, saj so defolianti, ki so jih proizvajali toženi, imeli višje ravni dioksinov od standardnih", in ob citiranju poročila Nacionalne akademije znanosti ZDA izjavil, da obstaja "vzročna zveza" med Agensom Orange. in vrsto bolezni, vključno z več vrstami raka. Sodniki niso priznali "razmerja med kemično in periferno nevropatijo, boleznijo, ki je najbolj razširjena med žrtvami Agens Orange".

 

Leta 2011 je ameriški lokalni tisk KPHO-TV v Phoenixu v Arizoni trdil, da je leta 1978 ameriška vojska zakopala 250 bobnov Agens Orange v Camp Carroll, bazi ameriške vojske v Gyeongsangbuk-dou v Koreji.

 

Trenutno lahko veterani, ki predložijo dokaze, da izpolnjujejo zahteve VA za službovanje v Vietnamu, in ki lahko medicinsko ugotovijo, da so kadar koli po tej "domnevni izpostavljenosti" razvili kakršne koli zdravstvene težave s seznama domnevnih bolezni, prejmejo odškodnino od VA. Nekateri veterani, ki so služili v Koreji in lahko dokažejo, da so bili v določenem časovnem okviru dodeljeni v določeno območje DMZ, imajo podobno domnevo. 

 

Uporaba Agens Orange je bila sporna na Novi Zelandiji zaradi izpostavljenosti novozelandskih vojakov v Vietnamu in zaradi proizvodnje herbicida, uporabljenega v Agens Orange, ki naj bi bil v različnih časih izvožen za uporabo v vietnamski vojni. drugim uporabnikom pa kemična tovarna Ivon Watkins-Dow v Paritutu, New Plymouth. Nenehne trditve, ki še niso dokazane, da je bilo onesnaženo tudi predmestje Paritutu. Obstajajo primeri, ko so novozelandski vojaki razvili raka, kot je rak kosti, vendar nobeden ni bil znanstveno povezan z izpostavljenostjo herbicidom.

 

Filipini

Na Filipinih so bile izvedene študije obstojnosti herbicidov Agensov Orange in White. Poročila niso dostopna.

 

Atol Johnston

Operacija ameriških letalskih sil za odstranitev Herbicide Orange iz Vietnama leta 1972 je bila poimenovana Operacija Pacer IVY, medtem ko je bila operacija za uničenje Agens Orange, shranjenega na Atolu Johnston leta 1977, poimenovana Operacija Pacer HO. Operacija Pacer IVY je zbrala Agensa Orange v Južnem Vietnamu in ga leta 1972 odstranila na krovu ladje  MV Transpacific za shranjevanje na atolu Johnston. EPA poroča, da je bilo 6.800.000 L (1.800.000 US gal) Herbicide Orange shranjenih na otoku Johnston v Pacifiku in 1.800.000 L (480.000 US gal) v Gulfportu, Mississipi.

 

Začele so se raziskave in študije za iskanje varne metode za uničenje materialov, odkrito pa je bilo, da jih je mogoče varno sežgati pod posebnimi temperaturnimi pogoji in časom zadrževanja. ^[149] Vendar so bili ti herbicidi dragi in zračne sile so želele svoje presežke preprodati, namesto da bi jih odvrgli v morje. ^[150] Med številnimi preizkušenimi metodami je možnost reševanja herbicidov s ponovno obdelavo in filtriranjem onesnaževalca TCDD s karboniziranimi (ogljenimi) kokosovimi vlakni. Ta koncept je bil nato preizkušen leta 1976 in zgrajena pilotna tovarna v Gulfportu. 

 

Od julija do septembra 1977 med operacijo Pacer HO je bila celotna zaloga Agens Orange iz obeh skladišč Herbicide Orange v Gulfportu in na atolu Johnston naknadno sežgana v štirih ločenih opeklinah v bližini otoka Johnston na krovu nizozemske ladje za sežiganje odpadkov MT Vulcanus. Od leta 2004 so nekateri zapisi o shranjevanju in razpolaganju Agensa Orange na atolu Johnston povezani z zgodovinskimi zapisi Operacija Rdeči klobuk.

 

Okinava, Japonska

V tisku je bilo na desetine poročil o uporabi in/ali shranjevanju vojaških herbicidov na Okinavi, ki temeljijo na izjavah nekdanjih ameriških vojakov, ki so bili nameščeni na otoku, fotografijah, vladnih evidencah in odkritih sodih za shranjevanje. Ameriško obrambno ministrstvo je te obtožbe zanikalo z izjavami vojaških uradnikov in tiskovnih predstavnikov ter poročilom iz januarja 2013 avtorja dr. Alvina Younga, ki je bilo objavljeno aprila 2013.

 

Tajska

Agens Orange so ZDA testirale na Tajskem med vietnamsko vojno. Leta 1999 so odkrili zakopane bobne in potrdili, da so Agens Orange. Delavci, ki so odkrili bobne, so zboleli med posodabljanjem letališča blizu okrožja Hua Hin, 100 km južno od Bangkoka. Veterani iz vietnamske dobe, katerih služba je vključevala dolžnost na ali v bližini vojaških oporišč na Tajskem kadar koli med 28. februarjem 1961 in 7. majem 1975, so bili morda izpostavljeni herbicidom in so lahko upravičeni do ugodnosti VA. Razkrito poročilo ministrstva za obrambo, napisano leta 1973, kaže, da je bila na ograjenem obodu vojaških oporišč na Tajskem velika uporaba herbicidov za odstranjevanje listja, ki je zagotavljalo kritje sovražnikovim silam. Leta 2013 je VA ugotovil, da so bili herbicidi, uporabljeni na obrobju tajske baze, morda taktični in nabavljeni iz Vietnama ali močan, komercialni tip, ki spominja na taktične herbicide.

 

Združene države - še enkrat

Univerza na Havajih je v imenu ministrstva za obrambo Združenih držav Amerike priznala obsežno testiranje Agens Orange na Havajih skupaj z mešanicami Agens Orange na otoku Kaua'i v letih 1967–68 in na otoku Hawaii leta 1966; testiranje in shranjevanje na drugih lokacijah v ZDA je dokumentiralo Ministrstvo za veterane Združenih držav Amerike.

 

Leta 1971 so letala C-123, ki so jih uporabljali za škropljenje Agens Orange, vrnili v Združene države Amerike in jim dodelili različne rezervne eskadrilje USAF na vzhodni obali in nato med letoma 1972 in 1982 uporabili v tradicionalnih misijah zračnega prevoza. Leta 1994 so leta 1994 s testiranjem letalskih sil ugotovili nekaj nekdanja letala za brizganje kot "močno kontaminirana" z ostanki dioksina. Poizvedbe veteranov letalskih posadk so leta 2011 prinesle odločitev ameriškega ministrstva za veteranske zadeve, ki meni, da ni ostalo dovolj ostankov dioksina, da bi poškodovali te veterane po vietnamski vojni. Agencija ameriškega centra za nadzor bolezni za strupene snovi in ​​register bolezni je 26. januarja 2012 to izpodbijala s svojo ugotovitvijo, da so bila nekdanja brizgalna letala res kontaminirana in da so letalske posadke izpostavljene škodljivim ravnem dioksina. Kot odgovor na zaskrbljenost veteranov.

 

Leta 1978 je EPA prekinila škropljenje Agens Orange v nacionalnih rezervatih. Agens Orange so škropili na tisoče hektarjev grmičevja v dolini Tennesseja 15 let, preden so znanstveniki odkrili, da je herbicid nevaren. Okrožje Monroe Tennessi, je eno od lokacij, za katere je znano, da so bile škropljene po podatkih uprave Tennessi. Štiriinštirideset oddaljenih hektarjev je bilo zalitih z Agens Orange vzdolž električnih vodov po vsem nacionalnem gozdu.

 

Leta 1983 je New Jersey proizvodno mesto ob reki Passaic razglasilo za izredno stanje. Onesnaženost reke Passaic z dioksini sega v obdobje Vietnama, ko ga je Diamond Alkali proizvajal v tovarni ob reki. Plimna reka je nosila dioksin navzgor vodno in navzdol, s čimer je onesnažila 17-kilometrski del struge na enem najbolj naseljenih območij New Jerseyja.

 

Poročilo ministrstva za obrambo iz decembra 2006 navaja mesta za testiranje, skladiščenje in odstranjevanje Agens Orange na 32 lokacijah po vsej ZDA, pa tudi v Kanadi, na Tajskem, v Portoriku, Koreji in v Tihem oceanu. Veteran Administration je tudi priznal, da so Agens Orange uporabljale ameriške sile doma na poligonih po vsej Združenih državah. Letalska baza Eglin na Floridi je bila ena od primarnih poligonov za testiranje v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.

 

Programi čiščenja - Februarja 2012 se je Monsanto strinjal, da bo rešil primer, ki zajema kontaminacijo z dioksini okoli tovarne v Nitroju v Zahodni Virginiji, ki je proizvajala Agens Orange. Monsanto se je strinjal, da bo plačal do 9 milijonov dolarjev za čiščenje prizadetih domov, 84 milijonov dolarjev za zdravstveno spremljanje prizadetih ljudi in pravne stroške skupnosti. 

 

9. avgusta 2012 so ZDA in Vietnam začele skupno čiščenje strupene kemikalije na delu mednarodnega letališča Danang, kar je bilo prvič, da je ameriška vlada sodelovala pri čiščenju Agens Orange v Vietnamu. Danang je bil primarno skladišče kemikalije. Dve drugi čistilni mesti, ki si jih ogledujejo Združene države in Vietnam Bien Hoa, v južni provinci Dong Nai - "vroča točka" dioksina - in letališče Phu Cat v osrednji provinc Binh Dinh, pravi ameriški veleposlanik v Vietnamu David Shear. Po poročanju vietnamskega časopisa Nhan Dan, je ameriška vlada projektu zagotovila 41 milijonov dolarjev. Od leta 2017 je bilo "očiščenih" približno 110.000 kubičnih metrov zemlje. 

 

Center mornariškega gradbenega bataljona Seabee v Gulfportu v Mississippiju je bilo največje skladišče Agensa Orange v Združenih državah. Veliko je bilo 30 hektarjev in so ga leta 2013 še čistili. 

 

Leta 2016 je EPA predstavila svoj načrt za čiščenje 8-miljskega odseka reke Passaic v New Jerseyju, z ocenjenimi stroški 1,4 milijarde dolarjev. Kontaminanti so dosegli zaliv Newark in druge vodne poti, navaja EPA, ki je območje označila za mesto Superfunda. Ker uničenje dioksina zahteva visoke temperature nad 1000 °C (2000 °F), je proces uničenja energetsko intenziven in zelo drag.  

Namesto zaključka - Vse te kemikalije niso nastale po naravni poti, čeprav se je z razširjanjem po vsem svetu njihova koncentracija zmanjšala pa to ne pomeni da je zaradi tega njihova toksičnost manjša, saj ti strupi delujejo na molekularni ravni. Pogoj je le en – vstop v človeško telo. In mi vsi sedaj igramo »Rusko ruleto« z Ameriško pištolo!

 

Kdo zares grozi s »Kemično vojno«?

V pomanjkanju vedno novih manipulacij in laži je zahod dal Zelenskemu »zeleno luč« da razširja povsem novo grožnjo iz arsenala PPD – psihološko propagandnega dejstvovanja, to je s nevarnostjo uporabe kemičnih sredstev. To je tisti instrument, ki je bil »uspešno« uporabljen  že pri demonizaciji Husseina, samo če se spomnimo nastopov Powella in Blaira in njunega laganja.

Torej, Rusija bo napadla s kemičnim orožje, saj Američani to zagotovo vedo. In zakaj oni to vedo – zato ker so ravno oni do popolnosti razvili kemično vojskovanje, vanj prisilili tudi mnoge svoje zaveznike, nikoli priznali – grozljive posledice po svetu pa še vedno ostajajo neodstranjene in škoda državam, ki so jih ZDA prizadele nepoplačana.

Zato je prav, da si ne zakrivamo oči in še enkrat pogledamo grozoto povzročeno z »Agensi Orange«, »Agensi Blue« … in drugimi strupi iz skupine »Mavričnih herbicidov«! Najprej pa si poglejmo zgodovino in kako hinavsko pravno izogibanje so izvedle zahodne države, ki so izvajale te zločine zoper naravo in človeštvo..

Leta 1943 je Obrambno ministrstvo ZDA sklenilo pogodbo z botanikom in bioetikom Arthurjem Galstonom in njegovim delodajalcem Univerzo v Illinoisu, ki je odkril defoliante, ki so jih kasneje uporabljali kot Agens Orange, in njegovega delodajalca  za preučevanje učinkov 2,4-D in 2,4. ,5-T na žitnih zrnih (vključno z rižem) in širokolistnih posevkih.  Medtem ko je bil podiplomski in podiplomski študent na Univerzi v Illinoisu, sta se Galstonova raziskava in disertacija osredotočila na iskanje kemičnih sredstev, s katerimi bi soja prej cvetela in sadila. Tako je odkril 2,3,5- kislino (TIBA) ki pospeši cvetenje soje in da bi se v višjih koncentracijah sojino zrnje razlistilo.  Iz teh študij je nastal koncept uporabe herbicidov iz zraka za uničenje sovražnih pridelkov, da bi motili njihovo oskrbo s hrano. 

V začetku leta 1945 je ameriška vojska izvedla preizkuse različnih mešanic 2,4-D in 2,4,5-T na Floridi. Posledično so ZDA začele s proizvodnjo 2,4-D in 2,4,5-T v polnem obsegu in bi jih uporabile proti Japonski leta 1946 med »Operacijo Downfall«, če bi se vojna nadaljevala.

 

V letih po vojni so ZDA testirale 1.100 spojin, terenski poskusi najbolj obetavnih pa so bili opravljeni na britanskih postajah v Indiji in Avstraliji, da bi ugotovili njihove učinke v tropskih razmerah, pa tudi na ameriškem poligonu v Florida. Med letoma 1950 in 1952 so bili v Tanganjiki, v Kikoruneju in Stunyansi izvedeni poskusi za testiranje arboricidov in defoliantov v tropskih razmerah. Vpletene kemikalije so bile 2,4-D, 2,4,5-T in endothall (3,6-endoksoheksahidroftalna kislina). V letih 1952–53 je enota nadzorovala zračno škropljenje 2,4,5-T v Keniji, da bi ocenila vrednost defoliantov pri izkoreninjenju »Muhe Ce-Ce«.

V Maleziji pa je lokalna raziskovalna enota Imperial Chemical Industries (VB) raziskovala defoliante kot sredstva za zatiranje plevela za nasade gume. Zasede Malajskih vojaških upornikov ob cestah so bile nevarnost za Britansko vojsko pa so med med konflikti v Maleziji 1948–1960, zato bili izvedeni poskusi za uničenje vegetacije, ki bi lahko skrila mesta za zasede upornikov. Vendar je bilo ročno odstranjevanje cenejše. 

Bolj podroben opis, kako so Britanci eksperimentirali s škropljenjem herbicidov, sta napisala dva znanstvenika, EK Woodford iz Enote za eksperimentalno agronomijo Sveta za kmetijske raziskave in HGH univerze v Bristolu.

 

In sedaj se pojavi ena najbolj krutih in nečloveških odločitev - po prenehanju malajskih izrednih razmer leta 1960 so ZDA upoštevale britanski precedens pri odločitvi, da je bila uporaba defoliantov »...pravno utemeljena taktika vojskovanja" in s tem po nasvetu državnega sekretarja ZDA Ruska, ki je J. F. Kenediju svetoval, da se ta razlaga Britancev vzpostavi kot precedens za bojevanje s herbicidi v Maleziji.

Sredi leta 1961 je predsednik Ngo Dinh Diem iz Južnega Vietnama zaprosil Združene države, naj pomagajo pri okrnjenju bujne džungle, ki je zagotavljala kritje njegovim komunističnim sovražnikom. Avgusta istega leta so letalske sile Republike Vietnam izvedle operacije herbicidov z ameriško pomočjo. Diemova zahteva je sprožila politično razpravo v Beli hiši ter ministrstvu za obrambo. Številni ameriški uradniki so podprli operacije s herbicidi in poudarjali, da so Britanci že uporabljali herbicide in defoliante v Maleziji v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Novembra 1961 je Kennedy odobril začetek »Operacije Ranch Hand«, kodnega imena za Herbicidni program letalskih sil ZDA v Vietnamu.

Torej, postopke s herbicidi je uradno vodila vlada Južnega Vietnama. Čeprav je med vietnamsko vojno med letoma 1962 in 1971 aviacija sama ZDA razpršila skoraj 20.000.000 ameriških galon (76.000 m ³ ) različnih kemikalij – pod kodnim imenov »Mavrični herbicidi« in defoliantov – v Vietnamu, vzhodnem Laosu in delih  Kambodže ter Laosa. »Ranch Hand« je svoj vrhunec dosegel med letoma 1967 in 1969. Za primerjavo, olimpijski bazen ima približno 660.000 ameriških galonov (2.500 m³ ). Kot so Britanci storili v Maleziji, je bil cilj ZDA uničiti podeželsko/gozdnato zemljo, prikrajšati gverilcem hrano in prikrivanje ter očistiti občutljiva območja, kot so okoli oboda baze in možna zaseda ob cestah. in kanalih.  Drugi cilj pa je bil povezan s »Politiko prisilne urbanizacije«, katere cilj je bil uničiti zmožnost kmetov, da bi se preživljali na podeželju, jih prisiliti v beg v mesta, v katerih prevladujejo ZDA, in gverilcem prikrajšati njihovo bazo za podporo podeželja. 

Prva serija herbicidov je bila raztovorjena v letalski bazi Tan Son Nhut v Južnem Vietnamu 9. januarja 1962. Zapisi ameriških letalskih sil kažejo, da je bilo med operacijo Ranch Hand opravljenih najmanj 6.542 misij škropljenja. Do leta 1971 je bilo 12 odstotkov celotne površine Južnega Vietnama poškropljenih s kemikalijami za odstranjevanje listja, v povprečni koncentraciji kar 13-krat večji od priporočene stopnje uporabe s strani Ministrstva za kmetijstvo ZDA in s tem dovoljeno tudi v ZDA za domačo uporabo. Samo v Južnem Vietnamu je bilo na koncu uničenih približno 39.000 kvadratnih milj (10.000.000 ha) kmetijskih zemljišč. Na nekaterih območjih so bile koncentracije TCDD v tleh in vodi stokrat večje od ravni, ki jih je EPA štela za varne.

Kampanja je uničila 20.000 kvadratnih kilometrov (5 × 10 ⁶ hektarjev) gorskih in mangrovih gozdov ter na tisoče kvadratnih kilometrov poljščin. Na splošno je bilo več kot 20 % gozdov Južnega Vietnama škropljenih vsaj enkrat v obdobju devetih let. 3,2 % obdelovalne zemlje v Južnem Vietnamu je bilo vsaj enkrat škropljeno med letoma 1965 in 1971. 90 % uporabe herbicidov je bilo usmerjenih v defoliacijo.

 

Že oktobra 1962 je začela Ameriška vojska ciljati na pridelke hrane, predvsem z uporabo »Agens Blue«. O tem je bila ameriška javnost, namreč o teh programih uničevanja pridelkov, seznanjena šele leta 1965 (in takrat je veljalo, da se je škropljenje pridelkov začelo tisto pomlad). Leta 1965 je bilo 42 % vsega škropljenja s herbicidi namenjenih živilskim rastlinam. Leta 1965 so člani trdili, da je "uničenje pridelka pomembnejši namen ... vendar je poudarek običajno na razpadanju džungle v javni omembi programa." Prvo uradno potrditev programov je prišlo s strani State Departmenta šele marca 1966.

Ko so bili pridelki uničeni, bi Viet Cong nadomestil izgubo hrane z zaplembo več hrane iz lokalnih vasi. Nekaj ​​vojaškega osebja je poročalo, da so jim rekli, da uničujejo pridelke, ki so jih uporabljali za prehrano gverilcev, da bi kasneje ugotovili, da je bila večina uničene hrane dejansko proizvedena za podporo lokalnemu civilnemu prebivalstvu. Na primer, po besedah ​​Wila Verweya naj bi bilo 85 % posevnih površin v provinci Quang Ngai uničenih samo leta 1970. Ocenil je, da je to povzročilo lakoto in na stotine tisoč ljudi v provinci je ostalo brez hrane ali bilo podhranjenih.

Po poročilu Ameriškega združenja za napredek znanosti je herbicidna kampanja do leta 1970 prekinila oskrbo s hrano več kot 600.000 ljudi. Številni takratni strokovnjaki, vključno z Arthurjem Galstonom, so nasprotovali herbicidni vojni zaradi pomislekov glede stranskih učinkov na ljudi in okolje z neselektivnim škropljenjem kemikalije po širokem območju. Že leta 1966 so bile OZN predstavljene resolucije, ki obtožujejo, da ZDA kršijo Ženevske protokole  iz leta 1925 , ki je urejajo uporabo kemičnega in biološkega orožja. Toda ZDA kot članice VS OZN so premagale večino resolucij, trdile, da Agens Orange ni kemično ali biološko orožje, saj je veljal za herbicid in defoliant in je bil uporabljen v prizadevanju za uničenje rastlinskih pridelkov in sovražnika prikrajšanja in ni bil namenjen ciljanju na ljudi. 

 

Delegacija ZDA je trdila, da je orožje po definiciji vsaka naprava, ki se uporablja za poškodbe, poraz ali uničenje živih bitij, struktur ali sistemov, in Agens Orange ni bil kvalificiran po tej definiciji. Prav tako so trdili, da bi bilo treba potem takem poleg ZDA, obtožiti uporabe agensa Orange, tudibtožiti Združeno kraljestvo in njegove države Commonwealtha, saj so ga pogosto uporabljali tudi med Malezijskimi spopadi v 1950-ih letih.

 

Leta 1969 je Združeno kraljestvo komentiralo osnutek resolucije 2603 (XXIV) tako: »Dokazi se nam zdijo izrazito neustrezni za trditev, da je uporaba kemičnih snovi, ki so posebej strupene za rastline, prepovedana z mednarodnim pravom…«. Toda študija, ki so jo izvedli Bionetic Research Laboratories med letoma 1965 in 1968, je odkrila malformacije pri testnih živalih, ki jih povzroča 2,4,5-T, sestavina Agens Orange. O študiji je bila pozneje obveščena Bela hiša oktobra 1969. Druge študije so poročale o podobnih rezultatih in Ministrstvo za obrambo je začelo zmanjševati delovanje herbicidov. 15. aprila 1970 je bilo objavljeno, da je bila uporaba Agensa Orange prekinjena. Dve brigadi ameriške divizije sta poleti 1970 še naprej uporabljali Agens Orange za uničenje pridelka v nasprotju s prepovedjo. Preiskava je privedla do disciplinskih ukrepov proti poveljnikom brigad in divizij, ker so ponarejali poročila, da bi prikrili njegovo uporabo. Defoliacija in uničenje pridelkov sta bila popolnoma ustavljena šele do 30. junija 1971.

Z Agens Orange so povezane različne vrste raka, vključno s kronično B-celično levkemijo, Hodgkinovim limfomom, multiplim mielomom, ne-Hodgkinovim limfomom, rakom prostate, rakom dihal, pljučnim rakom in sarkomi mehkih tkiv. Kontaminirana tla in usedline še naprej prizadenejo državljane Vietnama, zastrupljajo njihovo prehranjevalno verigo in povzročajo bolezni, resne kožne bolezni in različne vrste raka v pljučih, grlu in prostati.

Vlada Vietnama navaja, da je bilo 4 milijone njenih državljanov izpostavljenih Agensu Orange, kar 3 milijone pa jih je zaradi tega zbolelo; te številke vključujejo njihove otroke, ki so bili izpostavljeni. Rdeči križ Vietnama ocenjuje, da je do 1 milijon ljudi invalidov ali ima zdravstvene težave zaradi kontaminiranega Agens Orange. Vlada Združenih držav je te številke izpodbijala kot nezanesljive.

Glede na študijo dr. Nguyena Viet Nhana so bili otroci na območjih, kjer so uporabljali Agens Orange, prizadeti in imajo številne zdravstvene težave, vključno z razcepljenim nebom, duševnimi motnjami, kilami in dodatnimi prsti na rokah in nogah. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so v mleku doječih mater južnovietnamskih žensk in v krvi ameriškega vojaškega osebja, ki je služilo v Vietnamu, odkrili visoke ravni dioksina. Najbolj prizadeta območja so gorsko območje vzdolž Truong Sona (Long Mountains) in meja med Vietnamom in Kambodžo. Prizadeti prebivalci živijo v slabih razmerah s številnimi genetskimi boleznimi.

 

Nakar so ameriški znanstveniki z vrsto študij leta 2006, med njimi Anh Duc Ngo in sodelavci iz Univerze v Texasu objavili 'metaanalizo', ki je hotela prikriti vse grozljive ugotovitve, tako da so »razkrili veliko heterogenost (različne ugotovitve) med študijami, ugotovitev, ki je skladna s pomanjkanjem soglasja o tem vprašanju.«

 

Kljub temu je statistična analiza študij, ki so jih preučili, privedla do podatkov, da je povečanje prirojenih okvar/relativnostno tveganje (RR) zaradi izpostavljenosti povzročitelju pomaranče/dioksinu v študijah, ki jih financirajo Vietnam, "videno" le 3-krat višje, v delih preostalega sveta pa 1,29. Navedli so tudi obstoj podatkov blizu praga statistične pomembnosti, ki kažejo, da Agens Orange ne prispeva k mrtvorojenosti, razcepu neba in okvaram nevralne cevi,spina bifida, skratka da gre statistično nepomembne napaka. 

 

Še huje, obtožili so tiste znanstvenike ki so svoje raziskave opravili pošteno in korektno, in niso bili njihovi rezultati v velikem neskladju v RR med vietnamskimi študijami in tistimi v preostalem svetu, da so pristranski z Vietnamskimi študijami tudi zaradi ideoloških razlogov...

In tragedija tudi za Ameriške vojake! Osemindvajset nekdanjih ameriških vojaških oporišč v Vietnamu, kjer so herbicide skladiščili in nalagali na letala, ima še vedno visoko raven dioksinov v tleh, kar predstavlja nevarnost za zdravje okoliških skupnosti. V nekdanjih ameriških bazah je bilo opravljeno obsežno testiranje na kontaminacijo z dioksini . Nekatera tla in usedline na podlagah imajo izjemno visoke ravni dioksina, ki zahtevajo sanacijo. Letalska baza Da Nang ima do 350-krat večjo kontaminacijo z dioksini od mednarodnih priporočil za ukrepanje.

Medtem ko so bili v Vietnamu, so veteranom rekli, naj ne skrbijo, in so jih prepričali, da je kemikalija neškodljiva. Vietnamski veterani so po vrnitvi domov začeli sumiti, da je njihovo slabo zdravje ali da so primeri, da so njihove žene splavile ali so se otroci rodili s prirojenimi napakami, lahko povezani z Agens Orange in drugimi strupenimi herbicidi, ki so jim bili izpostavljeni v Vietnamu. Veterani so začeli leta 1977 na Ministrstvu za veterane vlagati zahtevke za invalidnino za zdravstveno oskrbo za stanja, za katera so menili, da so povezana z izpostavljenostjo Agensu Orange, ali natančneje, dioksinu, vendar so bili njihovi zahtevki zavrnjeni, razen če niso mogli dokazati, da se je stanje začelo, ko so bili v službi ali v enem letu po odpustu. Da bi bili upravičeni do odškodnine, morajo veterani služiti na ali v bližini vojaških oporišč na Tajskem v času Vietnama, kjer so bili herbicidi testirani in skladiščeni zunaj Vietnama, veterani, ki so bili člani posadke na letalih C-123, ki so leteli po Vietnamu vojne ali so bili povezani s projekti Ministrstva za obrambo (DoD) za testiranje, odstranjevanje ali shranjevanje herbicidov v ZDA.

Do aprila 1993 je Oddelek za veteranske zadeve izplačal odškodnino le 486 žrtvam, čeprav je prejel invalidnine od 39.419 vojakov, ki so bili izpostavljeni Agensu Orange med služenjem v Vietnamu.

 

V anketi Zogby International iz novembra 2004 , v kateri je sodelovalo 987 ljudi, je 79% vprašanih menilo, da bi ameriške kemične družbe, ki so proizvajale defoliant Agens Orange, morale plačati odškodnino ameriškim vojakom, ki so bili prizadeti zaradi strupene kemikalije, uporabljene med vojno v Vietnamu. Prav tako jih je 51 % odgovorilo, da podpirajo odškodnino za žrtve vietnamskega Agensa Orange…

Psihološko propagandno vojskovanje kot element »Pacifikacije«

Pacifikacija je vojaški koncept, ki se je med vojno v Vietnamu priljubljeno uporabljal. Od takrat pa izraz ni več izginil le iz diskurza politične moči in opozicije, ampak tudi iz akademske literature, dokler ga nista ponovno pregledala Mark Neocleous in George S. Rigakos. Neocleous in Rigakos sta teoretizirala naraščajočo skrb za "varnost" v obdobju po 11. septembru z uporabo zgodovinskega pomena izraza in odnosa do varnosti v okviru svojega širšega projekta, imenovanega "Anti-Security" (Neocleous & Rigakos 2011).

Danes postajamo vse bolj »sužnji zvenečih besed«! V deklaraciji o »anti-varnosti« sta Mark Neocleous in George S. Rigakos provokativno strnila svoje argumente na takšen način »…v svojih delih so utemeljitelji neoliberalizma in njegovih tradicij, se pravi utemeljitelji buržoazne ideologije postavili enačaj – svoboda je varnost, varnost je svoboda. Vendar v čem pa je problem? Ta, da za vladajoče sloje obstaja pravilo »da je varnost vedno in povsod postavljena pred svobodo, in varnost bo vedno zmagala, ko se bo soočila s svobodo. Pa najsi gre za Covid-19, politične demonstracije ali oborožene konflikte! Svoboda za te sloje ljudi nikoli ni bila zamišljena kot antipod varnosti…

 

Zato je cilj tega bloga prikazati nekatere razsežnosti PPD – Psihološko propagandnih dejstev glede na globalni projekt imenovan »Pacifikacija«. Še nikoli nista znanost in stroka napredovali v zadnjih desetletjih tako hitro in še nikoli se niso dosežki v toliki meri uporabljali za pokoritev, obvladovanje in s tem v škodo človeštva.

 

Tisti, ki se boste odločili nadaljevati s branjem morati vedeti, kaj je osnovni namen in cilj tega zapisa. Ne da vam imponiram z predstavljeno znanosti, niti s stroko, temveč pa vam predstavim s kako neverjetno zločinsko prihodnostjo imamo za opraviti, kjer neoliberalističnim pohepnežem ni nič več sveto. Kjer se izredno perfidno uporablja naravna zavezanost človeka za poštenim in altruističnim ravnanjem kot orožje zoper njega samega.

 

Neoliberalizem nam spretno podtika to, da se delimo »za mir ali proti njemu« in vse več komentatorjev pada v to past. Pa temeljna dilema ni – mir ali vojna. Temeljna dilema je – katera ideologija nam zagotavlja človeka vredno življenje in prosperiteto!

 

Psihološko propagandna dejstva (PPD) so le vrh ledene gore imenovane Pacifikacija, zato se v tem blogu osredotočam zgolj na njih, čeprav tudi tukaj ne v celoti, temveč le v nujnih poudarkih. Skozi obdobje socialnih nemirov in demonstracij sredi 1960-tih let v Severni Ameriki in Evropi proti Vietnamske vojne je bil pomen »pacifikacije« ljudi v doseganju pokornosti in vodenju ideološke vojne zoper politično opozicijo. To je bilo obdobje, ko se je v vojaških biolaboratorijih masovno eksperimentiralo s proizvodnjo droge LSD. Toda po končani vojni v Vietnamu je bila »doktrina pacifikacije« uradno izključena iz uradnega diskurza in se je iskal način kako doseči z psihološko manipulativnim pristopom vpliv na zavest ljudi, da se bodo odrekli paradigmi svobode in na prvo mesto postavili paradigmo varnosti. Skratka, na doktrinarnem področju ni več bila prioriteta mir, temveč problemi legitimiranega nasilja s politično podmeno…

 

Zato je razvoj »teorije pacifikacije« bil namenjen ponovnih obuditvi in reaktivaciji zgodovinske uporabe tega pojma – preprosto, kako ljudi spremeniti v »poslušne ovce«? In ta nova doktrina je v celoti temeljila na alternativi varnosti, kot delu širšega Anti-varnostnega projekta. V prevodu, pod pojmom svobode so se "prodajali" ukrepi, ki so v imenu varnosti razgrajevali in uničevali esenco svobode same. Celo lahko predpostavimo da je razvoj teorije pacifikacije za to »preusmerjanje pojmov in njihove zamenjave« koristil radikalnim znanstvenikom, ki so imeli probleme z etičnostjo v svojih raziskavah. Ta proces se je izrazito pospešil po 11.09.2001.

Sicer pa ta dilema, kako miselno pokoriti ljudi, ni nova. O njej je razmišljal že Thomas Hobbes, ko je napisal »Človek človeku volk« in ki je v svojih delih izražal zaskrbljenost že v 18. in 19. stoletju češ v katero smer gre razvoj civilizacije – v pijančevanje, razvrat, nezvestobo, nasilništvo in miselno tavanje…

Paradoks je to, da je v njegovem času »pacifikacija« kot rdeča nit povezovala evropski kolonializem 16. stoletja in »iskanje« novih pravil neoliberalizma, pravzaprav izmišljanje pravil za ohranitev oblasti družbenih sistemov v 18. in 19. stoletju, ter nadaljevanje v vse do časa Vietnamske vojne.

Najprej pa spregovorimo o fenomenu imenovanem Službe za odnose z javnostmi kot propagandno manipulatorski monstrumi. Kot veste so nekoč obstajali po ministrstvih in korporacijah le »predstavniki za odnose z javnostjo«, ko pa je to področje PPD napredovalo smo dobili široko in bogato razvejano službo z multidisciplinarnimi profili strokovnjakov, ki so vas prepričali v tisto, kar so oni hoteli. Tej praksi je sledila tudi naša država, čeprav bi se o njihovi strokovnosti krepko dalo diskutirati. In zgroženi lahko ugotavljamo, da to ni dovolj, sedaj se kot operativni sistemi za izvajanje PPD pojavljajo še »ministrstva za digitalizacijo…«!

 

Preden nadaljujemo z iskanjem odgovorov zakaj mediji, politiki pa tudi povsem navadni ljudje, ki se dokopljejo do kamer – tako podlo, nesramno in prepričano lažejo? Zgodovina tega sega skoraj 10 let v obdobje prve polovice 20. stoletja, v čas med 1. in 2. svetovno vojno, ko se je intenzivirala vključitev novih znanstvenih spoznanj in tehničnih možnosti v vojaško raziskovalne projekte s področja PPD.

 

Začetek sega v čas, ko se je odkrilo da se da pri človeku meriti možganske valove, to je bilo že leta 1924. Naivnost, ki je prinesla do teh odkritij je bila prepričana da se bo s tem zdravilo mnoge bolezni, od epilepsije, tumorjev, redkih okvar možganskih sinaps pa vse do Alzheimerjeve bolezni in še številnih drugih. EEG snemanja spontane električne aktivnosti omogočajo spremljanje bolezni, kot so: možganski tumor, možganska kap, epilepsija, infekcijske bolezni, mentalna zaostalost, hude poškodbe glave, predoziranje z drogami, spanje in metabolične bolezni. Pri teh boleznih se namreč lahko pojavi spontana aktivnost v možganski skorji, ki jo z EEG lahko posnamemo. EEG uporabljamo tudi za ugotavljanje globin kome in za oceno resnosti kome. Izzvani EEG signali pa nam lahko pomagajo pri diagnozi nekaterih bolezni. Z EEG tudi dokažemo možganski smrt. V tem primeru posnamemo izoelektrični EEG.(Klinična nevrološka preiskava). Ta obsedenost nosilcev »Doktrine pacifikacije« je naenkrat spoznala, da so se ji odprla vrata s katerimi bo lahko uresničila svoje stoletje sanje.  Odkrili so korelacijo med 'beta', 'alfa', 'teta', 'delta', 'gama' in 'mu' valovi.ki pri snemanju EEG, ki se izpišejo v obliki valov, ki imajo različne amplitude in frekvence in jih vidimo na zaslonu kot električno aktivnost.

 

EEG je torej metoda s katero snemamo aktivnost možganov. EEG posnamemo tako, da na skalp postavimo elektrode. Poznamo tudi intrakranialne elektrode, ki pa jih zaradi tehničnih in etičnih omejitev uporabljamo predvsem v eksperimentalne namene. Vsaka elektroda, ki je na skalpu, posname električni potencial 10 milijonov do 1 milijarde nevronov v možganih. Električni potenciali so odraz aktivnosti v sinapsi. Večina EEG signala izvira v skorji velikih možganov. Posredno daje informacijo tudi o delovanju talamusa in mezencegalona, ki uravnavata cikel spanja in budnosti. Električna aktivnost, ki jo posnamemo z EEG, je lahko spontana ali izzvana. Izzvani potenciali so povezani z nekim senzoričnim stimulusom, na primer s slikami, videoposnetki, zvočnimi posnetki ali pa že tudi na primer z utripanjem luči (stroboskop, kot v disku). meritve se opravljajo na frontalnem režnju, na temporalnem režnju,  parietalnem režnju in okcipetalnem režnju ter seveda na centralni legi. Ampak, vse to so že nebistvene strokovne podrobnosti, ki so za sam blog irelevantne.

Toda bistveno pa vseeno še moram omeniti! EEG in od dogodka odvisni potenciali (ERPS) se v veliki meri uporabljajo v nevroznanosti, kognitivni znanosti, kognitivni psihologiji, nevrolingvistiki in psihofizioloških raziskavah. Številne tehnike EEG-ja, ki se uporabljajo v raziskovalne namene niso v zadostni meri standardizirane za klinično uporabo.

 

Obstajajo številne druge metode za preučevanje delovanja možganov in sicer: funkcionalno magnetno resonančno slikanje (fMRI), pozitronska emisijska tomografija, magnetoencefalografija (MEG), jedrska magnetna resonanca, elektrokortikografija, enojna fotonska emisijska računalniška tomografija, bližnja infrardeča spektroskopija (NIRS), in povezan dogodek optični signal (EROS). Kljub relativno slabi prostorski občutljivosti EEG, ima več prednosti kot večino teh tehnik.

 

In tukaj je »hudič dobil mlade«! Naenkrat se je spoznalo, da se lahko z ustreznimi znanstvenimi raziskavami odkrije metode in instrumente za PPD, torej psihološko propagandno delovanje. In so se lotili tega projekta – pa kako! Tako, da so ga razbili v vrsto majhnih za javnost povsem nepovezanih in na videz celo nedolžnih podprojektov in sicer po varnostno – protiobveščevalnih pravilih Projekta Manthattan nastalega že 1942.

 

Ene skupine so raziskovale verbalni vpliv, druge vizualni, vpliv na komunikacijo, tretje na pojavnost nosilcev, torej koga izbrati ali ženske, otroke starejše, javnomnenjske »zvezde. In so pričeli z »raziskavami«! Samo en primer bom predstavil - recimo katere besede povuročajo močnejšo čustveno reakcijo. Pa so kombinirali besedne pare v nekem novinarske sporočilu, kot »ženske in otroci«, potem »matere in otroci« ter »žene in možje«, »otroci in stari starši«. Ugotovili so, da najmočnejšo reakcijo izzove par »matere in otroci«… pa ne bom podrobno nadaljeval. 

Ampak takšnih podprojektov je bilo na osnovnem nivoju skoraj 40, na višjem kjer so se analizirale in obdelovale ugotovitve osnovnih projektov, pa skoraj dvajset. Zakaj sem to navedel kot primer, da se bo lažje razumelo, kaj pomeni termin "orkestrirana sporočila" po medijih. Ta morajo biti takšna, da dosežejo največjo možno interakcijo s čustvi, da se lahko preslepi tudi tiste, ki sicer premorejo dovolj "zdrave pameti" da jim manipulacija vseeno zamegli razum!

 

Zakaj so bile te raziskave pomembne, ker so lahko planirali vse nastope novinarjev, »naturščikov« iz ulice, politikov, ki so skrbno izbirali v svojih nastopih ključne besede, njihovo frekventnost v uporabi, jih opozorili na mehanizme zanikanja, lomljenja odpora ter cikličnem ponavljanju istih informacij v primernih časovnih zankah.

 

Zakaj se je to počelo? Zato ker je »pokvarjena znanost«, ki je sodelovala v teh aktivnostih dobro vedela Zato, ker nevrološka znanost dokazuje, da interakcije z okoljem, zlasti odnosi z drugimi ljudmi, neposredno sodelujejo pri razvoju strukture in funkcij možganov. Ker možgani najintenzivneje rastejo v prvih letih življenja, so za njihovo poznejšo strukturo in delovanje, torej tudi za nastanek nevrološke osnove za razvoj motenj čustvovanja, medosebni odnosi v tem obdobju zelo pomembni.

 

Tudi zato, ker je znanost že bolj spoznala vlogo talamusa, ki ima več funkcij. Lahko si ga predstavljamo kot nekakšno vozlišče informacij. Na splošno velja prepričanje, da deluje kot relejna naprava med subkortikalnimi območji in možgansko skorjo. Talamus sprejme večino senzornih informacij in jih posreduje ustreznemu delu možganske skorje, ki usmerja funkcije na višji ravni, kot so govor, vedenjski odzivi, gibanje, razmišljanje in učenje. Nekatere raziskave kažejo, da utegnejo bipolarne motnje nastati zaradi težav v talamusu, ki povezuje senzorični vnos s prijetnimi in neprijetnimi občutki.

 

Pomembno dejstvo je tudi vse bolj izpopolnjena tehnologija slikanja možganov (PET; fMRI ...) omogoča veliko natančnejši vpogled v njihovo delovanje kot nekoč. Uporaba te tehnologije je pripeljala do boljšega razumevanja, katere možganske regije uravnavajo razpoloženje in kako lahko depresija vpliva na druge možganske funkcije, kot je denimo spomin.

 

Potem je tukaj vrsta odkritij vezanih na limbični sistem, ko gre za čustvovanje, ki je ključen del možganov. Gre za prstanasto oblikovano območje v notranjosti možganov, ki obdaja vrhnji del medmožganov in možganskega debla. Limbični sistem je odgovoren za nekatere vegetativne funkcije, čustvene odzive, učenje in spomin. Poleg tega je odgovoren za izločanje endorfinov (endogeni opiati). Limbični sistem obsega več kortikalnih in subkortikalnih možganskih struktur. To so amigdala, obročasti girus, hipokampus, hipotalamus (s proizvajanjem in izločanjem hormonov uravnava delovanje avtonomnega živčevja), mamilarno telo, talamus in parahipokampusov girus. Območja, ki igrajo pomembno vlogo pri depresiji, so amigdala, talamus in hipokampus.

 

Amigdala je del limbičnega sistema in je povezana s čustvi, kot so jeza, užitek, žalost, strah in spolno vzburjenje. Poleg tega je sedež zgodnjega spomina in je vpletena v zasnovo občutenja sebe (čustveni jaz). Mimo amigdale ni mogoče ničesar doživeti kot smiselno, saj je smisel povezan z občutenjem sebe. Kaže, da desna amigdala v večji meri nadzira neprijetne, leva pa prijetne občutke. Aktivira se vsakič, ko se oseba spominja čustveno obarvanih dogodkov. Aktivnost v amigdali je večja, kadar je človek žalosten ali klinično depresiven. Pri osebah, ki so bile v otroštvu deležne zlorab ali pa so bile izpostavljene kakim drugačnim hudim travmam, utegne biti amigdala celo povečana.

 

Raziskave, opravljene z magnetno resonanco, so potrdile, da se med dolgotrajnimi procesnimi »obdelavami« struktura možganov v resnici spremeni. Na osnovi konstruktivnejših izkušenj v varni čustveni navezanosti se ne le uravnava ravnovesje nevrotransmiterjev, temveč se sčasoma ustvarijo nove povezave v možganih. S tem se trajno poveča sposobnost za samopomirjanje (ublažitev tesnobe) in uravnavanje čustev v celoti, spremeni se tudi podoba o drugih ter, in to je ključno, spremenita se podoba in doživljanje samega sebe.

 

Razumevanje biopsiholoških temeljev motenj razpoloženja ni enoznačno. Nekaj časa je prevladovalo prepričanje, da je ključna nevrološka osnova za nastanek tovrstnih motenj neravnovesje nevrotransmiterjev. Novejše raziskave vse bolj kažejo, da so bolj kot raven posameznih možganskih kemičnih snovi (serotonin, dopamin …) pomembne povezave med živčnimi celicami, njihova rast in delovanje nevroloških vezij. Kljub temu razumevanje nevroloških temeljev razpoloženja še ni popolno.

Zato, ker nevrološka znanost dokazuje, da interakcije z okoljem, zlasti odnosi z drugimi ljudmi, neposredno sodelujejo pri razvoju strukture in funkcij možganov. Ker možgani najintenzivneje rastejo v prvih letih življenja, so za njihovo poznejšo strukturo in delovanje, torej tudi za nastanek nevrološke osnove za razvoj motenj čustvovanja, medosebni odnosi v tem obdobju zelo pomembni.

 

In za »temne sile« ga ni lepšega spoznanja, kot je to, da imajo končno orožje, ki onemogoča praktično vse - odpor proti svobodi za ceno varnosti,  odpor proti cepljenju, odpor proti bebavim ukrepom, jasnemu videnju vzrokov vojnih konfliktov v svetu! Namen teh raziskav torej ni bilj odprava travmatizacij, temveč celo njihovo povzročanje in nastajanje, kot dolgotrajnih motenj.

 

Mogoče za konec le še kratek dodatek. In boste tudi videli in razumeli zakaj je personalizacija političnih voditeljev tako zelo pomembna – na eni strani on, poosebljenje zla, da drugi strani mi… zakaj vsi voditelji kulturne Evrope demonizirajo in satanizirajo Putina, ga kažejo s takšnimi in drugačnimi slikami, če pa smo uvodoma dejali da gre za spopad ideologij. Naše "osebno" sovraštvo ali pa tudi uporaba orožja je le posledica te obdelave z emocionalnim izrekom.

 

Zato nas vas tudi več ne presenetijo skrbno orkestrirani nastopi ljudi pred kamerami diskurzi polni solz in podajajo izjave v slogu »Rdeča podgana z ježem, ki simbolizira Rusijo«, kot to pravi 18-letna »umetnica« Svetlana na RTV za Putina!

Zato so tudi vse besede "medijskih propagatorjev", ki bi naj bili novinarji - skrbno izbrane. Besede, ki jih uporabljajo pa obogatene z izrazi ki ključno vplivajo na naše emocije. Česti izrazi so tako: "trpeče, pretresljivo, jokajoči, nemočni, prezebli, utrujeni, nedolžni...". Vsaka beseda s svojim efektom in vplivom na naša čustva. Bistvena je tudi struktura v sintaksi, vrstni red uporabljenih pojmov, stopnjevanje vzbujanja nelagodja in krivde pri poslušalcih in podobno. Isti principi se uporabljajo tudi pri video posnetkih... prava "Hollywood" produkcija!

 

Ali se ti procesi te grozljive transformacije ljudi lahko zaustavijo, torej ljudi, ki so jim porušena razmerja med raciom in emocijami, odgovor je - praktično ne. Bom prevedel – ljudem, ki so jim tako »oprali glave« praktično ni pomoči, vsaj ne sedaj in s trenutnim znanjem…uspeli so vzpostaviti odnose dolgotrajnega sovraštva vsega kar je drugačno - recimo Rusko ali pa necepljeno!