Po dveh letih sem si privoščil da si kupim Delo, zaradi Sobotne
priloge seveda. Pa ne bi z nakupom ničesar izgubil, je pa mojo pozornost
pritegnil le članek izpod peresa Slavoja Žižka, z naslovom »Levica« in levica.
Najprej pa moram zapisati, da nikoli nisem imel razloga da
podvomim v lucidnost misli Slavoja Žižka, še več – vedno sem ga imel za genialnega
opazovalca dogajanj in tako tudi to pot v tem njegovem zapisu.
Naj torej omenim nekaj njegovih svaril in opozoril:
- tako pravi, da je »ljudstvo« v populizmu megleni sen
organske enotnosti, ki jo ogroža takšna ali drugačna zunanja nevarnost (in
našteva: imigranti, korumpirana elita, kulturni in moralni relativizem ter
dodaja imigrantske množice, ki se valijo proti Evropi, pokvarjeni bankirji brez
patriotskega čuta) ter ugotavlja da se naša skupnost lahko dojame kot
harmonična organska celota, katere ravnotežje je porušil zunanji sovražnik - če
tega sovražnika likvidiramo, bosta spet zavladala red in harmonija.
- ugotavlja tudi, da
je pravi cilj novega antifašizma eliminacija radikalne levice, ki se ji z
razkrojem zmerne levice v Evropi odpira nov prostor. Obscenost tega položaja je
osupljiva: globalni liberalni kapitalizem se zdaj predstavlja kot zadnja
zaščita pred fašizmom in če kdo poskuša opozoriti na to dejstvo, je obtožen da
skrito podpira fašizem.
- navaja, da se tudi Slovenija približuje temu stanju in
fetišu, ki mu je ime 'Janša'. Pri tem pa skoraj porogljivo ugotavlja, da se
obstoječi (samooklicani) levosredinski blok prav nič ne meni za pravice najbolj
revnih in ogroženih, poleg tega pa je zapleten v stalne korupcijske afere in
poslušno izvaja ukaze mednarodnih finančnih institucij ter se upravičeno
sprašuje – kaj pri tem pomaga patetično sklicevanje na partizanstvo (rdečo
zvezdo), ko pa služi zgolj kot figov list za prikrivanje naše lastne bede.
- zaključi pa z ugotovitvijo da je stranka Levica edina, ki
se ne definira kot Antijanša in čeprav se po njegovem seveda ni mogoče zmerom
strinjati z vsem, kar posamezni njihovi predstavniki rečejo, je osnovna
usmerjenost stranke vseeno takšna, da govori drug jezik kot ostale stranke.
- njegova zadnja misel pa je optimizem, da kar se tiče
strahu, da stranka Levica nima izkušenj z vladanjem, da je prav v tem njena
prednost saj nima nobenih izkušenj z zakulisnim barantanjem med lobiji in
podobnim. Po njegovem si zasluži mesto v vladi prav zato, ker v družbo v kateri
se bo znašla, ne spada.
Nič ne pomaga, da so vsi ti njegovi zaključki briljantni,
ker so vsi znotraj njegovega diapazona izkušenj in miselnih shem.
Kaj pa je
jedrni problem vladanja – ali je to sprejemanje zakonov ali je to njihova
implementacija v uredbe, pravilnike, strategije, nacionalne akcijske programe, nacionalne razvojne programe…! Zadeve niso
tako enostavne, da bi lahko dejali – če si v opoziciji pač zgolj opozarjaš na
probleme (Ljudmila Novak), če pa si v poziciji, pa udobno vladaš. Bitka za
oblast se ne vodi samo v zakonodajni veji oblasti, kar nam tako rada kaže naša
RTV s svojim 3. programom, še hujša se bije v izvršilni veji oblasti. Toda to
so že podrobnosti, ki se tičejo sposobnosti izdelav nacionalnih strategij, NAP (nacionalnih akcijskih planov) in DRP (državnih razvojnih planov)...
Mogoče bo sedaj vsaj nekdo razumel zakaj se je naš del
koalicije ZL tako zelo zavzemal za vstop v vladno koaliciji – zgolj zato, da se
čim prej ustvarijo razmere za potrebne spremembe v družbi (državi) – ampak ta
čas je bil nepovratno izgubljen.
In naj dodam nekaj bogokletnega – kljub temu, da so mladci
iz nekdanje ZL v teh štirih letih dokazali, da po podlosti ne zaostajajo za
mladci iz desnice, pa najsi gre za tiste iz SDS ali one iz NSi, tekme znotraj
izvršilne veje oblasti ne morejo dobiti – tukaj pa res nimajo niti znanja, niti
izkušenj niti politične modrosti! Zato je tudi to laskanje Žižka in še marsikaterega volivca predvsem izraz
njegove goreče želje, da se pač nekaj zgodi.
