O Einsteinovem stopalu!

Že v blogu »Saj res, smo mi narod hlapcev?«  sem se o marsičem spraševal. Vendar sem začutil, da predvsem zaradi odsotnosti komentarjev in drugih zapisov, napišem nekaj misli, brez da pričakujem, da bi kdor koli takoj in radikalno zaradi zapisa spremenil svoje temeljne poglede. Je že tako, da so tovrstne spremembe vedno dolgotrajen proces, včasih tudi boleč.

Prejšnji teden se je končala razprava o tem, kdo naj bo novi mandatar. Ta teden se razpravlja ali se naj odstrani zapornika iz državnega zbora. Včasih imam občutek, da nam tempo vseh teh dogodkov izbirajo kar mediji, pa razne PR agencije

Že od EU volitev so nas kar nesramno spraševale in seveda ponujale odgovore v stilu znane igre »Kdo je oseba?«: Torej, katera od navedenih treh oseb A, B, C, naj bo mandatar, EU poslanec. Tako smo hočeš nočeš postali ujetniki, da moramo potrditi izbiro,s katero pa se v bistvu skoraj nihče ne strinja. Nek nenehen in permanenten »deja vu«

Kakšen je moj splošni pogled na kadrovski potencial naših kandidatov v državi. O tem sem že večkrat pisal. Vodja SDS kot tip politika v sebi združuje vse v bistvu najbolj sporno, od Stalinovega do Churchilovega tipa politika. Sicer pa je to še najboljše opisal njegov soborec Rupel: »Z njim že imamo izkušnje. Kot vodja je obseden z obvladovanjem oseb, zato okrog sebe kadruje ljudi nizke intelektualne ravni, ki so si v zadnjem času pridobili t.im »spin« akademske nazive, od katerih ni nobene koristi.«

Po drugi strani pa vseeno ima res le par intelektualcev, ki pa so se uspešno zamaskirali v povprečnost in neizraznost, recimo Zorn, Bizjak, Jerajeva... In za vodenje tovrstnih sodelavcev izrazito ustreza nenehni konflikt, tudi med njimi, zaradi avtokratskega vodenja, kot oblika »desetarskega načina«: kratki roki, enostavni in jasni ukazi, neposredna kontrola, takojšnje poročanje itd.

Potem smo v celoti spoznali njegovega izrazitega in popolnega antipoda, človeka, ki meni da je odličen predsednik države, da je bil odličen predsednik vlade (to še sedaj čutimo vsi) ali EU poslanec, kar smo že občutili. Če je on mislil pred tremi leti, da je pravica, da ga država "pokliče" za predsednika vlade, nad tem, da tvega z našo usodo, da doseže svojo stopnjo nesposobnosti, potem se je hudo motil, ceno smo plačali mi. V moji okolici so ljudje, ki me tudi še sedaj kličejo in me spominjajo, da sem to takrat napovedal.

O poglavarju »plemena upokojencev« sploh ni vredno zgubljati besed, nima nobenih kreativnih idej, žene ga le nagon biti zraven. Prostodušno glasuje za TE-6, podpiše pogodbo za Patrio, sanira z dokapitalizacijo banke. Torej 5 milijard € razdeli preden trepne človek z očmi in potem prostodušno izjavi: "V koalicijskih pogajanjih smo dosegli vse naše cilje – 40 mio € za regres." Pa kaj je z vami ljudje, predvsem z upokojenci?

Spremljal sem njegovo delo, ko je bil minister na več ministrstvih. Recimo ko je bil še na obrambnem in so mi visoki uslužbenci zaupali vrsto poraznih stvari o njegovi nesposobnosti. Vendar mi smo v tej državi razvili nek paradoks. Če si nesposoben, pravzaprav nisi nevaren, saj ne groziš s spremembami, z doseganjem ciljev, prevzemanjem novih vlog ipd. In Erjavca imajo vsi radi. Spomnim se iz otroštva, da se je vedno našel en mulc, ki ni imel pojma o nogometu, pa smo ga vzeli v ekipo, samo da smo bili polnoštevilni. In vsi smo mu govorili, ti samo tam stoj in nič ne delaj. To je Erjavec!

Za Bratuškovo se slutilo, da je s prehodom iz uradniške sredine, preko izkušenj s kreiranjem politik uradniškega višjega nivoja, sedaj padla v nevarnost, da je sedaj po Petrovem načelu dosegla svoj prag nesposobnosti. Bratuškova je namreč zmotno menila, da so njene izkušnje na čelu izvršilne oblasti odlika, ki je dovolj velika prednost, da bi se sedaj sprejela odločitev o njenem komisarstvu v Bruslju. Pa ravno v tem grmu tiči zajec, ona je pozabila, da se tu pojavlja matrika diametralnih interesov in če nisi sposoben nastaviti kontrolnih (političnih indikatorjev) mehanizmov in tudi pravil, preprosto zgubiš bitko za bitko. Še včerajšnji največji »zavezniki in podporniki« postanejo najbolj zagrizeni nasprotniki.

Ostal je za novo mandatarstvo le še eden, prvak »svoje stranke«, Cerar, ki je kot tipičen pravnik obseden s paradigmo, da je forma pred vsebino, zakoni pred državo. Ta paradigma seveda velja, vendar zgolj v preseku in nekem konkretnem trenutku. Nikakor pa ne velja ko perspektiva neke politične premice. Bodoči Cerarjev problem vloge mandatarja in predvsem predsednika vlade nima toliko politične dimenzije vodenja, kot to, da je v nenehni konfliktnosti zaradi birokratskega vodenja. Pravila sicer ne postavljajo neposredno nadrejeni vodje, so zapisana »by the book« in čeprav pledirajo na fleksibilnost, so v bistvu toga in rigidna.

Ko se je pred leti nek drug pravnik in sicer Virant hvalil s parolo »Odprem podjetje v enem dnevu«, je bil takrat moj zelo oster komentar, da bi bilo bolje, če bi dosegel, da se podjetje »Zapre v enem tednu«. Sedaj samo čakam, da bo Cerar dejal »Rešili bomo državo v enem letu«!

Osebno poznam kar nekaj ljudi, ki bi te zadeve, ki se tičejo obvladovanja izvršilne veje oblasti, bistveno bolje opravili, vendar je zanimivo, politike se izogibajo kot stekla lisica vode. Že pred tremi leti smo imeli priliko poslušati starosto Bučarja na TV, ko je dejal, da se ob primerih kakršnih koli izbir ne bo nič zgodilo. To je povedal v dobri veri, vendar se je motil, saj posledice nastanejo kot dediščina preteklosti in blokada prihodnosti. Bučar se je namreč tudi hudo zmotil, ko je mislil, da ustvarja ustavo za naslednjih 100 let.

V temelju zato, ker je reduciral nekatere pristojnosti, ki morajo biti v rokah predsednika države in z kontrolnimi mehanizmi, ker je pripadnike manjšin zmontiral v državni zbor namesto v regijske zbore, ki pa jih še vedno ni, ter namesto, da bi dosegel ustrezno razmerje med državnim zborom in predsednikom republike, brez vloge državnega sveta pa še bi lahko našteval.

Preprosto gre za to, da Slovenci pozabljamo na učinek teorije kaosa in efekt metuljevega zamaha s krilom. Skratka smo v godlji, in možnost, da se izvlečemo iz nje je resnično minimalna. Prava rešitev je namreč vedno pred nosom, le vidimo je ne.

Trije so glavni problemi, ki nenehno generirajo nesposobnost se izvleči iz stanja v katerem smo:

- Prvi je dvajsetletna slaba in pogubna kadrovska politika. Uzakonili smo stanje, ko so se povprečni kadri še vedno obdajajo s podpovprečnimi, ko je nepotizem še vedno temeljno pravilo kadrovanja, ko še vedno padajo pred našimi oćmi etične vrednote ena za drugo, mi pa zgolj molčimo.

- Druga je, ponesrečena zgodba s privatizacijo. Uničili smo vse svoje pretekle pozitivne dosežke, tudi na področju upravljanja in soupravljanja, tako države kot tudi podjetij.

- Tretja je naša nesposobnost definiranja temeljnega nacionalnega interesa, torej to, kar smo zapisali v drugi člen ustave, da je Slovenija pravna in socialna država.

O vsem tem bi človek zlahka napisal stotine blogov, vendar raje dodam le še eno misel. Marsikdo v Sloveniji je prepričan, karikiram, da bi se nam veliko bolje godilo, če bi skoraj vsi v tej državi postali in bili Einsteini. To je seveda narobe, saj je tudi za svet bil dovolj le eden, kaj šele za Slovenijo. Nam bi zadostovalo že njegovo stopalo.

Slovenski vlak smrti

Zakaj smo tudi to pot ostali brez neke smiselne izbire?

Že dvajset let se nam dogaja v politiki po slehernih volitvah en sam »deja vu« Večina strank je pred volitvami zelo leporečno opozarjala na ključne naloge. Saj veste, delovna mesta, vzdržnost financ, pa etičnost itd... Potem pa je volilne pravljice konec in sledijo pragmatične banalnosti, ko recimo tudi vrstni red njihovega reševanja, katere kadre vključiti in na kaj paziti.

Naša država je kot tanker, sicer majhen, pa vseeno tanker! Verjetno se tega nova posadka ne zaveda, čeprav so nekateri bili na tej ladji že vsaj desetletje ali še več. Nekako me zgodba spominja na mornarje, ki so na ladji, v strojnici in sploh ne uspevajo videti morja po katerem plujejo. Torej kaj je prvi korak. Pri tankerju je zgodba enostavna – prvi korak je zagnati motorje, dvigniti sidro in izpluti! Kaj pa pri državi?

1. korak. Regionalni razvoj je ključnega pomena za spremembe v državi. Pri tem moramo upoštevati tudi stanje v sosedstvu, kjer obstajajo močne regije. Avstrija ima Štajersko in Gradiščansko, Madžari imajo Zalo in Železno županijo, pa tudi Hrvati imajo dve močni županiji, Varaždinsko in Medžimursko. Mi pa nenehno sanjamo o svojih plotovih in o miniaturnih regijah, kar je neproduktivno, čeprav je tu stroka, svoje povedala. Sosednje regije imajo na Madžarskem od več kot 250.000 pa vse do 800.000 prebivalcev in mi bi bili partnerji z manj kot 40.000.

Slovenija potrebuje Gorenjsko, Dolenjsko, Primorsko, Koroško in Zahodnoštajersko, Pomurje in Vzhodno štajersko ter mesto Ljubljana s statusom regije. Mestne regije pozna tudi Nemčija – Berlin znotraj Brandenburga, Avstrija – Dunaj znotraj Niederoesterreich, Francija – Pariz, itd.

Vendar Nemčija pozna nadaljnjo delitev zveznih dežel, kar bi lahko mi uporabili in dosegli počasi povezovanje tudi kot Prlekija, Prekmurje, Lukarija (Ptujskih 18 občin), Notranjska, Kozjansko, Tolminsko, Bela krajina itd. Pomembno je, da na nivoju centralne države ostane, varnost, obramba, pravo in temeljne državne politike. Vse drugo, predvsem pa sociala, osnovno in srednje izobraževanje, kultura, se mora prenesti v domeno regij. 

2. korak. Reorganizacija državne uprave, delitev nalog med državno upravo in regijskimi upravami. Kontrolna meja za delež uradništva na nivoju države, največ 7 promilov ali 14.000 državnih uradnikov.

3. korak. Ureditev in uskladitev hierarhije pravnih aktov. Najprej urediti ustavo. Redefinirati položaj Predsednika države, sprememba volilnega sistema, sprememba volilnih enot na največ 6, ter zs tem zmanjšanje števila poslancev na 6 krat 10 ali skupaj 60, ukiniti Državni svet, prenesti poslance manjšin v regijske zbore, napisati v ustavo in ne v preambulo, da je Slovenija država slovenskega naroda. Ponovno spremeniti določbe o referendumu, saj moramo vpeljati v državo več neposredne demokracije.

4. korak. Zagotoviti finančno disciplino. Postaviti odgovornost za pretekle napake in redefinicija neproduktivnih pravnih predpisov. Voditi finančno politiko, ki bo od bank zahtevala aktivnejšo vlogo v spremljanju gospodarskih potreb, ali pa jim odvzeti splošno licenco in jih transformirati v hranilnice.

5. korak. Lotiti se pokojninskega sistema, ki je sedaj problem in tudi vezan med »mlado-srednjo-staro« generacijo. Področje pokojnin je sicer del socialne politike, vendar je močan korektiv tudi zdravstvena politika, zdravstvene storitve, cene zdravil (n.pr. aspirin). 

Glede trga dela, pa takole, 40 let pokojninske dobe bi še vedno moralo zadoščati za osnovno pravico do razmišljanja o upokojitvi, Ali sedaj to nekdo doseže pri 60 letih ali kasneje, je pač stvar objektivnih dejstev, kdaj je pričel plačevati prispevke in ne more biti stvar zgolj zakonske meje. Navsezadnje je povezano tudi z vrsto dela, izgorelostjo delavca, invalidskimi predispozicijami itd. Seveda so tu tudi mednarodna priporočila, ki gredo, ne samo proti 65 letom, temveč še čez. Osebno menim, predvsem zaradi podaljšanja življenjske dobe (zaenkrat), da bi se meja lahko približala na 65 leto. 

Vendar, primarni princip je vezan na pokojninsko dobo in sekundarni na starost. Torej ali človek ima ali nima 40 let dela in tudi potem je prav, da mu še ostane diskrecijska pravica, da dela še naprej, če hoče. Vendar s pomembno razliko, ne če je zaposlen v javni oz. državni upravi. Ta del zakonodaje mora biti nemudoma spremenjen, da se sprostijo delovna mesta za mlade.

6. Korak. Vzpostaviti socialni dialog, vendar na način kot je uveljavljen v EU in ne nekakšno reinkarnacijo SIS-ov. Osnovni problem je ali v tej državi razumemo da mora plača za najnižja dela – enostavna dela I. tarifnega razreda pokrivati življenjske stroške delavca in še najmanj polovico stroškov za enega njegovega otroka. S tem principom rešimo dve politiki, socialno in tudi družinsko. To je naloga vlade!

Ostala razmerja med plačami pa so stvar dogovarjanj med socialnimi partnerji. In svet pozna le dva temeljna socialna partnerja: delodajalce in delojemalce organizirane v sindikatih. To so pogajanja o kolektivnih pogodba. Sam priporočam, da bi bila razmerja takšna, da bi najnižja plača v državi izpolnjevala prej navedene kriterije. Najvišja plača pa ne bi smela presegati petkratnika povprečne plače. Vse plače v javnem sektorju bi morale biti načeloma 10% nižje od primerljivih v gospodarstvu. Tako je to v svetu, kako pa je pri nas, pa sami vemo in vidimo. Vendar smo zato kar precej krivi sami, saj smo volili poslance, ki niso imeli pojma o svojih obveznostih.

7. korak. Izvajati strateške politike na področju trajnostnega razvoja, okoljevarstva, transporta. Vsaka pametna stranka bi morala vsekakor podpirati in tudi sam osebno podpiram, povečanje deleža obnovljivih virov, ki temeljijo na sončnem sevanju, vetru, vodnem toku v rekah ali potokih (hidroenergija), fotosintezi, s katero rastline gradijo biomaso, bibavice in zemeljske toplotne tokove (geotermalna energija). 

Vendar tudi iskanje rešitev na temelju obnovljivih virov, razen geotermalne in energije bibavice, mora biti v sozvočju z krajinskimi, sociološkimi, zoološkimi in drugimi dejavniki. Torej obnovljivi vire energije, da vendar ne v uniformnosti in unificiranosti, temveč v raznolikosti. Spodbude so seveda lahko različne, to so razpisi, spodbude, davčni instrumenti in podobno.

8. korak. Redefinicija varnostne in obrambne politike. Vojska domov, razen v sklopu OZN.

9.korak: Redefinicija zunanje politike. Prijatelji so tam, kje so kupci naših izdelkov in storitev. Večja skrb za Slovence v zamejstvu, ekonomsko sodelovanje in povezovanje. Kultura kot strateški in enotni prostor Slovencev doma in v zamejstvu.

10. korak. Manj pisati in govoriti, več narediti.

Seveda, takšne stranke tudi to pot nismo izvolili, da bi vse navedeno znala, nikakor ne sama, temveč v koaliciji  drugih strank in partnerstvu več tisočih strokovnjakov, ki so sedaj izrinjeni in so še vedno pripravljeni sodelovati za dobrobit naše države. Mi vemo, kakšno bi moralo biti vodenje, motivacija, distribucija nalog, usposabljanje za delo. vse kar nam sedaj manjka. In takšnih "odrinjenih" strokovnjakov poznam na žalost osebno precej. 

Črno delam – belo gledam!

V tej državi smo nekaj hudo pomešali! Preganjamo delo na črno. Dejansko pa preganjamo zgolj delo! Definicija dela na črno je jasna, vsaj moja. Delo na črno predstavlja izvajanje neke dejavnosti, ki ustreza definiciji koristnega dela, ki je običajno plačano, vendar brez obračunanih ustreznih davščin. Torej denar za korist! Vendar v vsej zgodbi nekaj ni »štimalo«, saj so se meni ježili lasje že takrat, ko sem slišal, da se sicer lahko opravi neko altruistično delo, vendar tudi če ni izstavljen račun se mora za njegovo vrednost obračunati DDV za državo.

Zato bodimo praktični! Pride frizerka, ki ima recept za inzulinske injekcije (kar pomeni, da si jih lahko daje sama ali kdo od domačih) k medicinski sestri. Nima denarja, ima pa znanje kako urediti frizuro, da ji bo medicinska sestra dala injekcijo, dokler se ne navadi sama dajati injekcij!

Pomislite vendar le malo, denar so izumili šele Feničani! Zato ne mi govoriti, da bomo v tej državi popolnoma uničili možnost neposredne menjave dobrin in da je to etično. To je vendar naša civilizacijska osnova iz katere je izšlo vse, tudi krščanstvo. Mislim, da smo s sedanjim razmišljanjem na robu norosti. Samo v ustavo poglejmo, iz katere sem izbral le nekaj odstavkov in to zgolj iz dveh členov!

Nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri. (Peti odstavek 15. člena Slovenske Ustave)

Zagotovljena je svoboda dela. Vsakdo prosto izbira zaposlitev. Prisilno delo je prepovedano.  (Prvi, drugi in četrti odstavek 49. člena Slovenske Ustave)

Ne bom komentiral, le predlagal bi, da mi nekdo v luči vseh teh pritiskov na ljudi definira le, kaj je to prisilno delo. Prav tako naj mi nekdo razloži zakaj je pri nas civilni družbi odvzeta neposredna menjava dobrin. Zakaj se država pojavlja v prav vsaki zadevi kot fevdalni gospodar, ki hoče svojo »desetino«?

Vse bolj in bolj ustvarjamo neprijazno državo. Vse bolj se protislovje med politično državo in civilno družbo, ki je koristno, spreminja v nasprotje med njima. Vprašanje je le, kdaj bo to razmerje preraslo v povsem nepomirljivo. In na koncu zopet ne bo nihče nič kriv. Ja, mogoče tisti, ki so opozarjali na to!

Kako spreti javni in zasebni sektor?

Divide et impera - deli in vladaj, to staro rimsko načelo je vselej uporabno. Tudi danes, ko se na eno stran postavlja delavca nekega podjeta, ki je na robu prepada in uradnika v državni upravi. Sintagma je naslednja, delavec je ubog, reven, izkoriščan, uradnik je parazit, lenuh, zabavljač in nebodigatreba.

Krasna shema, če le ne bi služila temu, da se z njo zamegljujejo resnični problemi in se preko nje zakrivajo sporočila, namreč da je skupni problem v tej državi izjemno slab in nesposoben praktično celoten management, slaba in izredno nekonsistentna pravila dela (beri zakoni, pravilniki in drugi podzakonski akti), tako v gospodarstvu kot seveda tudi predvsem v državni upravi. In skupno je še to, da sta tako delavec v gospodarstvu kot tudi delavec v javnem sektorju za svoje delo oba mizerno podplačana.

Se pa mora vseeno nekaj priznati. V gospodarstvu se je v vseh časih, tudi v prejšnji državi "šlepalo" med 10-15 procenti parazitov, ki so živeli predvsem na račun drugih. In paradoks, največji del teh je bil poslan v razno razne partijske šole ravno zato, da so se jih v podjetjih znebili vsaj za tisti čas. Verjetno je bil enak delež teh "voluharjev" tudi v državni upravi, vendar se je po slovenski osamosvojitvi v gospodarstvu njihovo število mogoče celo rahlo zreduciralo, v javni upravi pa lahko mirne duše napišemo, da se je to število najmanj podvojilo. In ta parazitska struktura je najbolj aktivna v blokiranju sprememb, najbolj zvita ko se prikazuje lastna pomembnost, najbolj pripravljena na svoje preživetje, kot bakterije v telesu. Danes smo število teh »parazitov« praktično podvojili.

Razlogov je seveda več. Najprej je tukaj "zaslužna" strankarska kadrovska politika, potem je tukaj sindrom "če si nesposoben si pridobi vsaj še enega ali dva nesposobna sodelavca, da boste v večini". Nadalje ne kaže zanemariti še slabih nekonsistentnih pravil, ki zahtevajo opravljanje nepotrebnih nalog in kar je še huje slaba izobraženost in usposobljenost, ki ne omogočata avtonomnosti v delu temveč zahtevata dokončanje skoraj slehernega delovnega algoritma v javni upravi v celoti, čeprav tudi zadnje tele lahko samo uvidi, da se lahko objektivno zgodi, da v neki točki ni smiselno nadaljevati z izvajanjem aktivnosti, saj drugačna vsebina zadeve zahteva novo ali drugo formo in tudi bistveno višje stroške.

No to bo mogoče težje razumeti, pa poskusimo še tako. Približno ena tretjina nalog in opravil je nesmiselna in se izvaja zgolj zaradi rutinskega pristopa ali pa zato, da se zamegli nepotrebna in prazna vsebina dela vsaj tretjine uradnikov.

Sodobne teorije o ustroju državnega aparata so si enotne, da je le 7 promilov od vse populacije v državi upravičeno zaposleno (zgolj) v državni upravi. Za našo državo bi to predstavljalo največ 14.000 državnih uradnikov + cca 2.000 za EU naloge. Ko smo se osamosvojili, jih je bilo 7.400, že v naslednjih letih pa je število nezadržno naraščalo in smo kritično mejo presegli pred 12-13 leti. Sedaj smo jo presegli za 2,5 krat. Za ta uspeh si lahko le čestitamo.

To stanje je pravi Avgijev hlev in vsi dosedanji pristopi k reševanju tega vprašanja, torej kupčkanje o -1% ali -3%, je povsem neproduktivno. Osnovni pristop k vodenju v državni upravi, ki je sicer običajno štabno linijski, mora preiti na drugačno vodenje, predvsem na matrični pristop, kjer se le da. Na definiranju potrebnih ciljev, timskem pristopu, ploski uradniški strukturi, več funkcionalnih znanjih in še bi se lahko naštevalo. 

In še misel za konec, mi se problema lotevamo recimo takole, da se vprašamo: kako postaviti jajce na mizo in potem vidimo problem zgolj v jajcu. Mogoče pa je problem tudi v mizi.

Etičnost je lahko v neki državi le ena - enotna!

Nekje drugje sem napisal blog. Kot osnovo sem vzel neko svojo prosojnico, ki sem jo uporabljal na predavanjih o etiki v družbi (gospodarstvu) in države (politiki). Tema je postala ponovno aktualna predvsem v zadnjem času, kar Cerar raje govori o »vrednotah« kot pa potrebnih ukrepih. Saj to ne pomeni, da nima prav, le da v tem trenutku popolne zmede v glavah vseh mogočih nosilcev javnega mnenja ni ravno lahko gledati to »premetavanje, kot rib na suhem«!

Ko sem blog objavil sem bil prepričan sem bil, da bo sličica, kot izhodišče dovolj in tudi primerna za nadaljevanje neke nevsiljene razprave. Vendar je vse skupaj postalo še večja enigma! Sploh je potem celotna razprava pod zadnjim blogom pokazala, da smo mi hudo, hudo miselno neurejeni posamezniki in tudi kot država.

Skratka, želel sem, da kdor hoče, naj le kot osnovo vzame »slikanico«, kot je bila duhovito poimenovana in se naj predvsem vpraša . V kakšnem razmerju je država – družba, kaj je v tem odnosu primarno. Seveda so mogoči različni odgovori. V družboslovju je za razliko naravoslovja, mnogo napačnih stvari povsem mogočih. Pa si poglejmo, zakaj je tako?

Tudi v družboslovju pa vseeno veljajo, tako kot v naravoslovju nekateri aksiomi, in prvi je ta, da je »primus inter pares« razmerja med državo – družbo, pač družba. Dokaz je enostaven. V končni fazi družba lahko preživi brez države, to je nakazal že Einstein, država brez družbe pa le ne more.
»Slikanica«  postavlja v interakcijo med štirimi osnovnimi polji, ki so hkrati tudi sinonim za neko stanje in sicer:
- etičnost, kot temelj sistema moralnih norm, kot ravnanje pi vesti,
- strokovnost – kot znanja, veščine in prenos le tega v prakso,
- znanost, kot sinonim za razvoj, usmerjevano transformacijo obstoječega sistema, razvoj novih znanj, novih paradigem, ter
- politično državo, kot izraz organiziranega sistema, ki dosega skladnost predvsem med etiko in stroko, ter posledično znanostjo.

Hkrati pa politična država predstavlja tudi polje udejanjanja političnih interesov, ker drugače se vsa razmerja v njej končajo v smislu pravila »omna bellum contra omni belli«. V naši državi se na nek način dogaja prav to.

Ker blog, ne takrat ne sedaj, ni želel postati knjiga in ker sem želel le odpreti majhno linico, da bi se zrak zatohlosti nekaterih blogerjev iz prejšnjega bloga razkadil, sem nekatere stvari navedel le v tezah:

- naša država je uspela vzpostaviti sistem, kjer etika (etičnost ni primarni temeljni kamen), večjo vlogo se daje »strokovnosti«. Pri tem se že vidi proces diferenciacije med stroko, ki prihaja iz ZDA in »domorodno« ter EU stroko;
- etika ne determinira politike, kar bi bilo normalno, temveč obratno politika pri nas določa etiko in sicer je ta vpliv izrazito ideološki. Apologeti tega pojava ravno sami najbolj očitajo nasprotnikom ideologizacijo, ker s tem ščitijo sami sebe in svoje delovanje.
- strokovnost izgublja v naši državi svojo vlogo in mesto, s prodajo podjetij se bistveno zmanjšuje delež R&R ker se v cilju obvladovanja stroškov koncentrira drugje. Stroka se tudi v naših razmerah pojavlja kot C/P in razen v redkih izjemah ni zaščitila tega znanja v EU, kaj šele v ZDA.
- razmerje med etiko in stroko bi prav tako moralo temeljiti na izpolnjevanju osnovnih etičnih postulatov. To bitko Slovenija izgublja, saj je »vrhovno etično pravilo« dobiček. Tudi že prav grozljivo spodbujanje podjetništva, predvsem pri mladih, postavlja etiko, solidarnost, integrativnost v drugorazredni položaj. Ceno bomo plačali čez eno ali dve desetletji.
- enako spoznanje velja tudi v razmerju med etiko in znanostjo, dokaz je v silovitem prodoru novih gensko tehnoloških odkritij, pojavu novih virusni bolezni, novih vojaških tehnologij z uporabo cyber-sistemov, v "podkupljenih" raziskavah;
- politična država je uspešna, če je pripravljena si pred obraz svoje politike postaviti etično ogledalo. V naši državi temu ni tako, najboljši dokaz je sistemska korupcija. S tem da je korupcija na državnem nivoju le vrh ledene gore. Več kot 75% sistemske korupcije se dogaja v lokalnih okoljih. V ta namen se ugotavlja zanimiv fenomen dristribucije dužinskih članov v celotno pahljačo politične organiziranosti v lokalni skupnosti, pač po pravilu »naši morajo vedno biti zraven«!
 - zadnje razmerje, ki ga velja tudi omeniti je tisto med politiko in stroko. Predvsem naj bi predstavljalo, na etiki temelječe rešitve, ko bi naj stroka v javni in še posebej v državni upravi, postala temelj stabilnosti in orodje (tools) političnim zamislim in rešitvam.

Dodajam le še eno misel. V naši državi se kar naprej obmetujemo s tem, kdo krade in kako. Predvsem pa z idejo, kje je potrebno pobrati čim več denarja za državo. Je to iz dobička (davek na dobiček) iz iz davka na BDP, torej DDV. Pa jih je zelo malo, ki so sposobni razumeti, da sta tako kategorija BDP, kot tudi dobička povezani z etičnostjo.

Zakaj! Zato ker predvsem za monopoliste v dejavnostih velja, da če jih že živ bog ne more obrzdati v njihovem pohlepu, bi jih morala vsaj etičnost. Glede dobička pa je zgodba v bistvu identična. Mi v etičnem smislu kategorije dobička sploh ne poznamo. Pri nas bi se dobiček moral imenovati »preostanek nepokradenega denarja«. In zakaj tako? Zato, ker zvitežem ni problem lastnih stroškov v podjetju tako napihniti, da na koncu nič ne ostane. V katerih podjetjih se to predvsem dogaja, mislim, da mi ni potrebno posebej navajati.

Torej, namesto zaključka lahko le še kako zgroženi ugotovimo, da država ne more obstati če si ni uspela izgraditi enotnih etičnih temeljev, pravil, kaj je prav in kaj narobe. Pri nas se na žalost dogaja to, da politika določa etiko, skozi ideologijo. To je seveda narobe svet. Vendar se lahko le na tak način pojasni abotno in nesprejemljivo vedenje nekaterih »blogeristov«, njihovo pisanje in razmišljanje. Ali imamo sploh kakšne možnosti – vprašanje. Sam bom glede odgovora na to raje tiho.

Kajti sestavni del etike, ki je skupna v neki državi je tudi to, da se vsak človek preprosto mora zavedati, kaj komu in kdaj razlaga. Ker ima pri nas domovinski pravico predvsem manipulacija, potem takem ni čudno, da so »*ebilčki« sposobni povezati dva povsem različna stavka, z dvema povsem različnima pogledoma v tretjo misel, ki je čista manipulacija, torej laž.

Torej recepta vam nisem dal, bi ga sicer lahko, pa ni produktivno. Vendar, že če se bo kdo zgolj »počohal« po glavi, sem svoj namen dosegel. Dodajam pa le še to, da je etika edini pravi temelj, tako neke družbe, kot tudi njene države, če ji je le dano, da jo vzpostavi. In zato se morajo vsa dejanja in besede politikov vedno preverjati v luči teh razmerij in medsebojnih vplivov. Potem se tudi zlahka najdejo vsi drugi odgovori, ki se tičejo gospodarstva, kulture, socialnosti itd...

Napake že prihajajo, pa mandatar še ni niti izvoljen!

Stranka Mira Cerarja je po spletu nesrečnih okoliščin postala največja stranka s svojimi 36 poslanci. Lepo je, da je med njimi mnogo nosilcev akademskih titul, ekspertov iz področja teorije, ki sicer na nek način v bistvu pomenijo »nove obraze«. Vendar to ne pomeni, da civilna družba ne sme gledati še kako tem ljudem pod prste. Saj veste, da obstaja star izrek: »Teorija brez prakse je jalova, praksa brez teorije je slepa«! In nam ne bo v veliko korist, če bomo slepe politike zamenjali za jalove!

Ta zapis ni v stilu navadnega pljuvaštva, ki se je v državi razpaslo tako s strani ekstremno desnih kot tudi levih sil, temveč je zgolj blagohotno opozarjanje in predvidevanje potencialnih naslednjih napak. Vsekakor je verjetno v interesu marsikoga, da do njih ne pride in da njihov »politični projekt« uspe.

Žal mi je,da v tej stranki niso vzeli v roke kakšne stare Kmečke stoletne praktike, pa bi tam prebrali recimo to:

Kolobarjenje (tudi kolobar) je metoda, pri kateri se vrtnine letno premikajo po gredah v določenem zaporedju. Prednost je v preprečevanju razmnoževanja različnih talnih škodljivcev, ki napadajo točno določene vrste zelenjave. Če isto rastlino gojimo leta in leta na istem mestu, se radi razmnožijo škodljivci in bolezni.

Kolobarjenje je učinkovito tudi v drugih pogledih. Če prvo leto gojimo vrsto, ki povsem prekrije površino grede (npr.krompir), lahko naslednje leto gojimo vrsto, ki jo je težko pleti (npr. čebula). Če nameravamo saditi rastline, ki porabijo veliko dušika, predhodno leto posadimo metuljnice (npr. fižol, grah), ki vežejo dušik v zemljo.

Težje kolobarimo s trajnicami in rastlinami s kratko rastno dobo, ki jih uporabljamo kot vmesni posevek. Če bi želeli, da bi bilo kolobarjenje najučinkoviteje, bi morali kolobariti na daljše obdobje kot na tri do štiri leta. Nekatere bolezni ostanejo v tleh celo dlje kot 20 let. Ravno tako je kolobarjenje problematično v majhnem vrtu, kjer so grede majhne in tesno skupaj. Škodljivci se lahko selijo skupaj z rastlino.

Pa prevedimo to v politični jezik današnjega trenutka! Saj je zadeva preprosta. Skopirali bomo zgornji tekst in besedo vrtnine nadomestili z besedo ministrstva, besedo rastline pa z besedo kadri, malo bomo stilistično poenotili zaradi žargona, pa da vidimo, kaj bo nastalo.

Kolobarjenje (tudi kolobar) je metoda, pri kateri se politični kadri po volitvah premikajo po sektorjih v določenem zaporedju. Prednost je v preprečevanju razmnoževanja različnih podtalnih škodljivcev, ki napadajo točno določene vrste resorjev. Če iste kadre pustimo leta in leta na istem mestu, se radi razmnožijo škodljivci in bolezni (korupcija).

Kolobarjenje je učinkovito tudi v drugih pogledih. Če prvo leto kadrujemo vrsto, ki je povsem iz ene stranke, lahko naslednje leto dobimo vrsto, ki jo je težko obvladovati. Če nameravamo postaviti kadre, ki porabijo veliko časa za uvajanje, potem je prav da zaupamo uradnikom, ki povežejo politiko s stroko.

Težje kolobarimo s trajnimi politiki in kadri brez izkušenj, lahko jih uporabljamo kot vmesne rešitve. Če bi želeli, da bi bilo kolobarjenje najučinkoviteje, bi morali kolobariti na daljše obdobje kot na tri do štiri leta. Nekatere bolezni ostanejo v tleh celo dlje kot 20 let. Ravno tako je kolobarjenje problematično v majhni državi, kjer so ministrstva majhna in tesno skupaj. Škodljivci se namreč lahko selijo skupaj z kadri.

Tako, to so bili kmetijski nasveti za Mira Cerarja! Sedaj pa še zadnje, to pot resno svarilo. Odločitev, da se bo prešlo iz 12 ministrstev pred tremi leti, na 13 pri Bratuškovi in sedaj pri Cerarju na predlaganih 16, kaže predvsem le eno! To je čisto navadno kupčkanje in me spominja na dilemo, na koliko delov naj se nareže torta? Slovenska vlada ni torta, da nasiti pogoltnost in nenasitnost naših strank. Če kdor ne verjame, naj gre pogledat v Luksemburg (sploh ne bom omenjal njegovega BDP), pa boste videli kako oni rešujejo problem »rezanja torte«

Nekoč sem napisal blog – kjer sem utemeljeno navedel, da je za Slovenijo zgornja meja največ 10 ministrstev in v tej številki ni manevrskega prostora za kupčkanje, ne glede na to ali je potem v koaliciji 3, 4 ali 5 koalicijskih strank!

Evropa - "aubiks"!

Novice so vsak dan vse slabše za številne naše delavce. Vsi se zgovarjajo na krizo. Vendar ali naj bi bil človek vesel, če dan ali dva pred novim letom izve, da mu je podjetje šlo v stečaj? Ponovno sem kopal malo po svojih predalih in našel tekst, ki je bil napisan in objavljen daljnjega leta 1994. Bom ponovil, objavljen je bil najprej že pred šestimi leti, sedaj pa je preteklo že dvajset let. 

Priznam, da me zaradi njegove preroškosti kar malo zmrazi. Vendar če pomislim na Homerja, Iliado in njegov opis usode Laokoona in njegovih sinov, ki je Trojance svaril, sem pravzaprav vesel, da smo tisti, ki opozarjamo na naše nesrečno ravnanje in delovanje, ostali vsaj živi. To, da smo pa zaradi svoje kritike "najebali", je sicer že druga zgodba. Torej oglejmo si arhivski tekst iz prejšnjega tisočletja.

Bog nas je obdaril z več sreče kot pameti, da ležimo v mehkem trebuhu Evrope in če bomo le malo pametni, bo naš spor z Italijo postal bolj moteč dejavnik za naše sosede kot pa za nas same. Zato ni odveč razmislek, da resnično nimamo razloga za pritlehno plazenje v Evropsko unijo in teptanje našega zgodovinskega spomina. Kot da smo svoj ponos izgubili junaškega leta 1991, kjer so najpogumnejši sinovi naše domovine hrabro izbojevali zmago nad sovragom. No za to hrabrost bodo sedaj nagrajeni z veteranskimi privilegiji. Sam pa se še dobro spomnim rotečih vprašanj številnih slovenskih nesojenih junakov, ki so neučakano spraševali: "Kdaj nas bo domovina poklicala ?" V neuki misli sem jim takrat, dobro se spomnim, vsem dejal: "TO bije bitko ekonomije vojne moči, saj boste prišli na vrsto tudi vi!" Pa glej ga, vraga! Šala o prvoborcih je postala resničnost, ki ni bila dana in omogočena vsem. Niti takšne prilike ni bilo leta 1991, kot so je bili deležni daljnega leta 1943 ob kapitulaciji Italije slovenski sinovi, ki so tedaj še bili na nasprotni strani okopov.

Padec berlinskega zidu in osamosvojitev Slovenije imata nekaj skupnega. Z obema dogodkoma se je bistveno spremenil ekonomski položaj dveh držav: Slovenije in Nemške demokratične republike. Brez velike znanosti se lahko generalizira, da je imela NDR v SEV-u podoben položaj glede svoje razvitosti, trženja in ostalih gospodarskih atributov, kot ga je imela Slovenija v bivši Jugoslaviji. Vendar "osamosvojitev" NDR je pričakala trdna zahodno nemška marka in po petih letih je sedaj stopnja gospodarske rasti v delu Nemčije, ki zajema nekdanjo NDR celih 9%, naš dosežek pa naj bi bil 5%stopnja gospodarske rasti. Mogoče pa smo resnično lahko le srečni, da se niso uresničile "prognoze" Beograda, da osamosvojitve sploh ne bomo preživeli. 

Kakšna je naša perspektiva? Rekel bi, da zelo težka, pa se ne bom posluževal izrekov znanih makroekonomskih analiz. Prisluhniti je potrebno le gospodarstvenikom, ki niso iz metropole.

Poslušal sem direktorja, ki je odkrito zarobantil, ker je padel "skoz" pri razpisu opremljanja nekega ministrstva s sodobno informacijsko tehnologijo. Čeprav je po njegovih informacijah bila njegova ponudba med najugodnejšimi. Zanimivo je, da je na licitaciji zmagalo podjetje iz metropole. Poslušal sem drugega direktorja, ko je poslal ponudbo za natečaj opremljanja drugega ministrstva s tehničnim parkom. Popolnoma enak primer, preverjeno najugodnejša ponudba - pa nič. No, primer tretjega direktorja, pa je že iz "Twilight Zone". Šlo je za področje storitev, in razpis je bil iz povsem tretjega primera. Prav tako je nenavadna natečajna informacija: "Če hočete dobiti koncesijo prinesite le ponudbo brez vpisanih opcij - rešitev bo vaša, če ..."

Pa saj me ta, oprostite besedam, poslovna sranja, ne bi znervirala, če ne bi bilo to povezano z vprašanjem: Kako v Evropo? Marsikdo ima namreč na to vprašanje jasen odgovor: na plečih slovenske periferije. Vendar gospodje, to bo možno dokler bo periferija zmedena, nepovezana, razklana, zmanipulirana. Gotovo še nekaj velja evolucijsko načelo, da vsak pritisk rodi svojo razrešitev. Metropoli pa ne bi bil odveč nasvet, da pravočasno poskrbi zato, da se bodo vsi pritiski produktivno razreševali. Torej zakaj se zbrana sredstva ne vračajo preko regijskih razpisov? Zakaj se inštituti, zavodi, agencije, itd. ne dislocirajo po vsej Sloveniji? Kdo ima tu koga za norca? Kot se je modro vprašal g. Žare v parlamentu. Ne naša karavana se le smeji in niti ne gre dalje.

Zatorej pravi naslov našega razmišljanja ni "Evropa - aubiks", temveč "centrizem - aubiks". Čemu to opozorilo, predvsem zato, ker ni problem zgolj v tem, da je naša državna nadstavba predraga, temveč tudi v tem, da je locirana le v metropoli. Tam pa nima občutka za mero racionalnosti, možnosti gospodarstva in za zmernost. Tako zastavljena državna nadgradnja, kot se razvija sedaj, s tako postavljenimi stroški, bi ugonobila marsikatero bolj razvito ekonomijo neke države, kot pa je naša.