Zatišje pred viharjem!

Studio ob 17., ki je danes gostil štiri eminentne sopotnike iz leta 1991, je bi prava zakladnica preteklih, sedanjih in tudi bodočih pogledov na perspektivo naše države. Sodelovali so štirje doktorji, tako ali drugače vpleteni v obdobje nastajanja države, kot tudi njenega razvoja v prvih petih letih. Vsem sem izjemno pozorno prisluhnil, ker čeprav so bili kar trije iz desnega pola in le eden iz levega, so v bistvu dobro predstavljali le dve strani – sile kontinuitete iz države, ki smo jo zapustil in(Ribičič) in sile Demosa (Jambrek, Jerovšek in Grad). In če se bo kdor odločil, da bo v arhivu izbrskal ta Studio ob 17. sem prepričan, da mu ne bo žal.

Zato tudi ne mislim ponavljati njihovih pogledov, mogoče kakšen citat, če bo potrebno mojo misel razviti iz njihovih stališč. Najprej pa pojasnilo, zakaj sem izbral takšen naslov – Zatišje pred viharjem! Razlog je preprost, marsikdo pozna izraz »oko v hurikanu«, ko si večina že misli, da je silovit vihar mimo in da se nič slabšega ne more več zgoditi!

Prav tako moram v zvezi z obravnavo dogodkov okrog leta 1991 še omeniti današnji tweet M. Kučana, ko je napisal: »Očitajo mi, da sem bil proti odcepitvi. Še zdaj sem!« V svojem intervuju na RTV pa je svojo izjavo še dodatno postavil v kontekst:: »Takšna rešitev nam je bila celo ponujena z zakonsko rešitvijo znotraj tedanjega sistema. Toda Slovenci bi v tem primeru odšli kot narod brez zgodovine, brez pravice do sodelovanju v sukcesiji, brez pravice do nasledstva meddržavnih pogodb, ki jih je podpisala Jugoslavija in so bile za nas pomembne. Med drugim tudi pogodb, ki so določale in zagotavljale našo mejo.«

Takrat sem se strinjal z njim in se tudi sedaj. Vendar sam sem gledal na zadeve predvsem bolj iz ekonomskega zornega kota – perspektiv gospodarstva, ohranjanja trgov. Vedno sem trdil, da ni bistvo politike,da zacepetaš in – odideš. To je najlažje, trdim da takrat še zdaleč nismo izčrpali vseh političnih možnosti, podpore evropskih političnih zaveznikov in jasno definiranega ekonomskega interesa »da gremo v smeri na bolje«!

Ribičič je zelo previdno in med vrsticami omenil, da smo premalo pozornosti namenili v 90-tih »kapitalizmu s slovenskim obrazom«. Še huje se nam je zgodilo v tedanji ustavi, saj nismo nikjer eksplicitno pripravili teren za neoliberalizem in roparski kapitalizem! Vendar se nam je prav ta 'zgodil' in to v najbolj okrutni obliki!

Celotna desna trojka, z Jambrekom na čelu, je še vedno prepričana, da nam je mesto v Evropski uniji in kot je eden med njimi dejal, da zato da se »majhna slovenska kura lažje skrije med drugimi evropskimi kurami«! No, meni že ta izjava marsikaj pove o naravnanosti slovenskega značaja in popolni odsotnosti političnega vizionarstva.

Iz vsega povedanega, bo dovolj če potegnemo nekaj zaključkov. Recimo zaključek, da smo bolj podvrženi 'političnemu drobljenju, kot povezovanju'! Najbolj se ta princip odraža pri nenehnem bohotenju vedno novih in novih političnih strank po eni strani, po drugi pa 'ohranjanje' slepe politične pege in slepo prepričanje, da se bodo stare stranke slej ko prej urazumile in pričele naenkrat delati v dobrobit naroda in države. In to z istimi ljudmi, istim vzorcem razmišljanja in istimi političnimi pristopi.

V vsej zgodbi je nekako izpadel Janša, vendar verjemite, da ni. Marsikdo sedaj ugiba, kam se ta človek nagiba, kako si je trasiral svojo politično pot pohoda na oblast. Ne mislim vsega razkrivati, saj mu lahko takšno razmišljanje lahko le 'koristi'. Toda Ribičič je edini opozoril, da se boji za prihodnost parlamentarne demokracije in v luči te bojazni se meni jasno odpira Janševa pot v smeri krepitve republikanstva in počasnega brisanja parlamentarne demokracije. Do leta 2020, bo glede tega že vse jasno.

In kje je v tej zgodbi Združena levica? Težko je o njej razpravljati z ljudmi, ki zamenjujejo vzroke in posledice. Vendar zgolj na kratko. Ideja ZL (zgolj kot princip) se je pojavila 2011, z veliko težavo se je udejanila junija lani, tik pred državnozborskimi volitvami. Volilna »loterija« je na žalost najbolj kaznovala DSD, kot prvo zapisano stranko v koaliciji ZL. To dejstvo se seveda mora sprejeti in zato DSD še vedno podpira princip povezovanja levosredinskih strank in, kar je še najbolj pomembno levih civilno družbenih gibanja. Kajti prepričani smo, da je to v tem trenutku največja dodana vrednost ZL.

Vse naše ograde ali ograje

Slovenci imamo težave z vojaškim izrazoslovjem, sploh če pogledamo v SSKJ. Poenostavljeno bi lahko dejali, da ograda pomeni pasivno oviro, vezano na varovanje objektov, ljudi, skratka mini element državnosti. Nasprotno pa je ograja nekaj kar ščiti ljudi, da ne zletijo s ceste, da ne padejo po stopnicah, da živina ne pobegne ipd. Torej je bolj civilno družbeni izraz, ki z državo nima veliko skupnega ali pa ima vsekakor manj kot pojem ograda!

ograda -e ž (a)

1. zemljišče, obdano z ograjo iz zloženega kamenja, grmovja, zlasti na kraškem svetu: kupiti ogrado; iti kopat ogrado; pasti v ogradi; oljke v ogradi // ograjen prostor, ograjeno zemljišče: igrali so se v veliki ogradi; vrt je bil velika štirikotna ograda / goniti črede s paše v ograde; hlev in pred njim velika ograda * lov. past za lovljenje divjadi, ki naj ostane živa

2. ograja, zlasti močnejša: nizke kamnite ograde; hišo so varovale trdno zidane ograde; temne ograde iz brinja / ekspresivno - veter podi oblake čez gorsko ogrado

ograja -e ž (a)

1. naprava, ki se postavi okrog zemljišča, prostora za preprečevanje prehoda: namestiti, postaviti ograjo okrog vrta; preplezati, preskočiti ograjo; sedeti na ograji; dvoriščna, vrtna ograja; kamnita, lesena, žična ograja; ograja iz bodeče žice / ograja okrog posajenega drevesca / ekspresivno - oblaki zadevajo ob ograjo gorovij; ekspresivno - podrli so ograje, ki so jih ločile //

2. naprava, ki se namesti ob robu česa zlasti za varstvo pred padcem: narediti stopnicam ograjo; skloniti se čez ograjo; betonska, jeklena, kovana ograja; ograja krova; držaj ograje / ograja pri otroški posteljici / balkonska ograja; snežna ograja, ograja na strehi, ki zadržuje sneg • redko puščati živino čez noč v ograji ogradi * gradbena odbojna ograja, ograja ob cesti, ki označuje njen rob in ima varovalni namen

Torej če ponovimo še enkrat je ograja bolj civilno družbeni izraz, ki z državo nima veliko skupnega ali pa ima vsekakor manj, kot pojem ograda! Zadaj za ogrado se vedno praviloma izvaja »zakon močnejšega«!

Fašistoidni korporativni imperializem (II)

V našem prejšnjem zapisu smo dejali, da je »V imenu človekovih pravic« –  danes parola na kateri sloni danes taktika, ki se uporablja kot najširša svetovna platforma. Druga parola pa je, da organizacija sloni na doktrini »centralizacije odločitve in decentralizacije izvršitve«.

Ob tem nikakor ne smemo pozabiti misli Noama Chomskega, ko je zbrano predstavil 10 strategij manipulacije ljudi. Glede dogajanj povezanih z begunci so predvsem aktualne in ključne štiri njegove obrazlage:

(1) PREUSMERJANJE POZORNOSTI - Preusmeriti pozornost javnosti od pomembnih vprašanj v zvezi z problemi na nepomembne. Prezaposliti javnost s poplavo nepomembnih informacije, tako da ljudje nebi razmišljali in pridobivali osnovno znanje za razumevanje sveta.

(2) USTVARJANJE PROBLEMOV - Povzročanje problemov - Ta metoda se imenuje tudi "problem-reakcija-rešitev." Potrebno je, da se ustvarijo težave, da del javnosti reagira na njih. Na primer: izzvati in vzpodbujati nasilje z namenom, da bi javnost lažje sprejela omejitev svobode, gospodarsko krizo, ali pa, da se upravičijo procesi uničenje socialne države.

(6) VZBUJANJE EMOCIJ - Zloraba čustev je klasična tehnika, uporabljena pri povzročanju kratkega stika, ko gre za razumno presojo. Kritično zavedanje zamenjujejo čustveni impulzi (jeza, strah, itd.) Uporaba čustvenega registra omogoča dostop do nezavednega, in je kasneje mogoče na tej stopnji graditi za izvedbo ideje, želje, skrbi, strah ali prisile, ali povzročiti določena vedenja in ravnanja.

(8) KREPITEV ZABITOSTI - Javnost se mora spodbujati k sprejetju povprečnosti. Treba je prepričati ljudi, da je (tudi v svetu mode ali politike), po možnosti, zaželeno biti neumen, vulgaren in neveden. Hkrati je treba izzvati odpor do kulture in znanosti.

Čeprav je bil ISIL »sproduciran« v Iraku, je takoj našel svoje ustreznejše parazitarsko mesto v Siriji. Namreč, Al Kaida, je s svojo »jamsko« obliko organiziranja in izvajanja terorizma iz Avganistana postala preživeta oblika. Še jasneje se je to videlo po smrti Osame bin Ladna in z njegovim naslednikom Egipčanom Al Zavahirijem. Vse metode dela, način povezovanja z drugimi ekstremnimi organizacijami, financiranjem, vse je naenkrat postalo preživeto in staromodno.

Preprosto, čas je dozorel za popolnoma nove metode, nove motive, ki bi pritegnili mase ljudi, tako v arabskem svetu, kot tudi azijskem, afriškem, predvsem pa evropskem.

Zopet je nastopil trenutek za obujanje mitologije o večvrednosti Islama, hujskanje za maščevanje nekdanjim kolonizatorjem in njihovim vazalom, kombiniran s socialno dimenzijo in ustvarjanjem »pravične družbe« - kalifata. Hkrati so se v tej zgodbi »združili« mnogi statusno zelo različni ljudje. Kdor je bral knjigo Alamut bo seveda lažje razumel, kaj je gnalo ljudi v to »čudno in nesmiselno« povezovanje. Recimo Alžircev iz Afrike, Muslimanov iz Kitajske ali Čečenov iz Rusije, da ne naštevamo Indonezijcev, Filipincev, Pakistancev, Avganistancev, Arabcev iz Emiratov...

Predvsem pa razkol tradicionalnih skupnosti, judovske, krščanske in muslimanske, ki so v preteklih tisočletjih razvili ekonomsko in versko sožitje, se je razblinil v nič. Razlog je bi preprost, če hočeš razbiti enotnost, pač iščeš tiste elemente, ki omogočajo pravilo 'divide et impera'. In o vseh postavk za delitev zmanjka, in če ostane le še vera, je potem tudi ta dobra!

Prebujenje sanj o odpravi krivic v svetu, omogočanju 'častnega položaja' teh malih ljudi, utrditev položaja malih samozvanih emirov, muslimanskih duhovnikov, malih psihopatsko naravnanih osebkov, ki so želeli predvsem zgolj sproščati svoje strasti, vse to se je kombiniralo v eno od najbolj eksplozivnih zmesi, ki je postalo pač to, kar je.

Največjo 'dodano vrednost' pa predstavljajo visoko izurjeni strokovnjaki za orožje, oborožitev in taktike, ki pa jih je, kako cinično, usposobila ameriška vojska. Ker morate vedeti, uporaba današnjih sofisticiranih vojaških orožij, ni več tisto, kar je bilo včasih. Orožje zasežeš in ga obrneš ter pričneš uporabljati.  Tedne in tedne, tudi mesece traja takšno usposabljanje.

Zato preučevanje »zgodbe o ISIL-u«, ima ob vsem drugem tudi neverjetno veliko socio-patološko komponento. Nikakor pa ne smemo pristati na ugotovitev, da se zgodba o ISIL konča tukaj in sedaj, s tem kar se vidi. Vključno z dejstvom 'o masovnem exsodusu' beguncev v Evropo.

Nikakor ne smemo zanemariti globalnega poglede na vso zadevo. Pri tem pa globalnost ne pomeni zgolj celovit pogled na svet in odnose v njem, tukaj in sedaj. Ne, ta globalni pogled mora obsegati tudi zgodovinske posledice »velikega projekta« ustvarjanja 'novega bližnjega vzhoda'! zastavonoše ali bolje rečeno,tvorci so bili v začetku predvsem Angleži in Francozi, toda sedaj so to 'zastavo' v celoti prevzeli Američani!

Kaj je bil primarni cilj tega 'korporativnega imperializma' v njegovem začetku? Predvsem to, da se izhajajoč iz klasičnih korporativnih logik 'brezsramnega poveličevanja' profita za vsako ceno in predvsem obvladovanja resursov nafte, transporta le-te in obdelave, ustvari sistem celovitega 'upravljanja' z naravnimi resursi. Da se v tem delu onemogoča ustvarjanje srednjega razreda, ki je bil v človeški zgodovini še vedno vselej in povsod nosilec progresivnosti. Da se ustvarijo močni in poslušni režimi, katerim se podeli atribut »svobodnih in demokratičnih« držav, vse drugo pa so »režimi in terorizem«!

Predvsem pa se je moralo kontrolirati in brzdati 'direktne nosilce teh sprememb družbe', to je predvsem izobraževanje, zdravstvo, splošni socialni sistemi, usmerjevane panoge za zaposlovanje, vzpodbujanje prekerstva z uvozom delovne sile iz še bolj revnih držav sveta...

Toda, to vizijo so korporativnemu kapitalizmu rušile mnoge stvari, tudi organizacije. N.prim. OPEC, ki se je boril za spodobno ceno barela nafte, potem te države, ki so vseeno en del prejetega denarja usmerjale v projekte 'blaginje svojih državljanov'. Da ne grem v detajle, ker dejstva so znana, vendar ljudje jim ne bodo nič bolj verjeli, če jih ponavljamo. Med pametnimi ljudmi za kaj takega ni razlogov. Pomembno pa, je, da se ponovi spoznanje, da na bližnjem vzhodu sploh ni šlo za rušenje »diktatorskih režimov, uvajanje demokracije in zagotavljanje svobode«. Ne, te države so ogrožale profitarsko logiko in edina rešitev je bila rušenje in uničenje teh držav.

Seveda pa je danes vse več ljudem jasno, da kot se je vse v svetu spremenilo, so se v njem spremenile tudi prioritete. Težišče ekonomske grabežljivosti se pomika od nafte proti naravnim surovinam, ki so povezane z razvojem tehnoloških produktov IT – informacijskih tehnologij.

No, o tem pa se bomo pogovarjali več v našem zadnjem delu skupnih razmišljanj, naslednjič seveda!

Fašistoidni korporativni imperializem (I.)

Histerija glede beguncev je vedno večja. V TV studijih se pojavlja vse več 'strokovnjakov', ki analizirajo stanje in iščejo najbolj čudne obrazlage, vendar kot zakleto kvečjemu v polju političnih interesov. Zato takšni pogledi vključuje mnogo preveč iracionalnosti. Nikakor pa si nihče ne upa potegniti črte še bolj v začetek 'te zgodbe', to je v polje ekonomskih interesov.

Eden boljših prispevkov, ki je bil v zadnjem mesecu objavljen na spletu je intervju – razgovor z Zlatkom Dizdarevićem na FALIŠ-u v Šibeniku, pod naslovom – »Idemo u susret fašisoidnom korporativnom imperijalizmu«. Ker je na več mestih v njem marsikaj prikritega, kljub  neverjetni doslednosti in točnosti navedb, sem prav moral poseči k dopolnitvi in predstavitvi nekaterih zadev, ki v intervjuju sicer niso omenjena, so pa prisotna in celo ključna za razumevanje. V kolikih nadaljevanjih bom končal, ne vem? Vsekakor ne mislim pretiravati, sploh pa ne mislim nikogar posiljevati, čeprav z resnico!

Začel bi z njegovim pogledom, ki se je njemu trajno vtisnil v spomin in na katerega se, ne samo v svetu, temveč tudi pri nas sploh pozablja.Torej, pred njegovim prvim odhodom na Bližnji vzhod leta 1978, mu je dober znanec dal nasvet: »Če boš tam ocenjeval zadeve z našo logiko in pametjo, z našim sistemom razmišljanja in z našimi standardi razlagal in delal zaključke o tem, kaj se tam dogaja – ne boš nikoli dojel tega, čemur boš priča! Poskusi razumevanja njihove logike, ki je zelo drugačna, saj temelji na drugačni zgodovinski podlagi, na drugačni mentaliteti in življenjski računici, je lahko račun brez krčmarja. Pokaži nekomu 'kozarec vode' in ga zgolj vprašaj 'kaj je to'? Pa se bo takoj videlo, da bo Evropejec ali Američan obrnil pozornost na vrsto kozarca, izgled, dizajn, za razliko od njih, ki jim bo mogoče pomembnejše vprašanje – koliko tekočine je v kozarcu. Ta razlika v pogledih velja za vse teme, tudi o tem kdo so prijatelji, kaj so sovražniki, kaj je oblast in partnerstvo in se sploh ne ujemajo z našimi pogledi!«

Danes se nam dogaja, 'prebujenje' v nek nov svet, poln krvi in nepredvidljivosti. In potem se vsi čudimo, kako je to mogoče. Pa preden se vrnemu k »fenomenu ISIL« le kratek preskok v Evropo danes. Ravno ta teden se je pojavila novica, kako bodo ZDA povečale število jedrskih nuklearnih izstrelkov na tleh Nemčije. Kot odgovor a tako sledi izjava Rusije, da bo prav tako povečala število taktičnih jedrskih projektilov vzdolž svojih meja proti zahodu in še posebej v svoji enklavi Kaliningradu. Sedaj pa se sprašujem, kaj je res tako težko sešteti koliko je dva in dva? Toda s pomočjo manipulativnih propagadnih medijev prispe do zahodne javnosti le, drugi del novice – Rusi krepijo jedrske zmogljivosti v Evropi!

Vrnimo se k ISIL-u in le na kratko poglejmo genezo tega 'neslavnega' fenomena. Splošna ugotovitev je, da so bili islamski fundamentalisti in terorizem na nek način vedno 'siamski dvojčki', ki so se izkoriščali za vojne igre 'druge vrste'! V klasifikaciji vojn, ki jo je pripravil NATO, so bile vse vojne razvrščene v šest razredov in prvi razred so bili ravno »spopadi nizke intenzivnosti«. To je isto, kot če bi dejali, da obstaja pomembna razlika, med iedrskimi izstrelki z uranovimi konicami ali z 'osiromašenim' uranom, pa je ni!

Talibansko gibanje kot pra-mati ISIL, s svojimi začetki v Pakistanu ni 'padlo iz neba'. Dobesedno 'proizvedeni' so bili zgolj z eni ciljem – izčrpati takratno Sovjetsko zvezo, jo vplesti v vojno in zrušiti prosovjetski režim v Avganistanu. Ameriška logika je temeljila zgolj na enem spoznanju, ki so se ga naučili iz Vietnama. Bžerzinsky – za katerega ne smemo pozabiti, da je na prvem mestu Poljak, ni mogel skrivati teh misli v nekem intervjuju, pa je dejal: »Če je Vietnam nas tako pretresel, potem obstaja velika možnost, da bodo druge države, če jih vpletemo v takšne procese, preprosto razpadle«!

Zakaj so Rusi takrat požrli ameriško vabo, tudi ni težko razumeti. Tudi tam obstajajo 'jastrebi', obstajajo lobiji in obstajajo izraziti klientelistično zasebni interesi. Kakor koli, 'Avganistanska zgodba' je doživela predvidljiv konec 'Vietnamske avanture'. Če bi Ruski politiki vsaj malo preučevali britanske izkušnje konec 19. in v začetku 20. stoletja, se pri zdravi pameti v to pustolovščino nikoli ne bi podali!

Ta velika operacija 'produkcije talibanov' je bila le kompleksno nadaljevanje aktivnosti, ki jih je v svetu do tedaj vodila le CIA. Z utemeljitvijo »Spopadov nizke intenzivnosti« pa se je pomemben, predvsem logistični del aktivnosti prenesel tudi na NATO.

Sedaj ni tukaj niti mesta niti prostora, da se opiše vse aktivnosti, ki jih je izvajala, kot posamične in v bistvu nepovezane, že CIA pred tem. Le naštejmo jih – pariška pomlad, Praška pomlad, Poljska in predvsem kasneje nastanek Solidarnosti, 'Rušenje Berlinskega zidu'... Vse te subverzivne dejavnosti so imele povezovalno parolo »Za več svobode in demokracije«!

Torej z Ameriško doktrinarno in logistični pomočjo so se ustvarile razmere v katerih se je pojavil 'Minotaver vojne in terorizma' – talibani, ki so potem v maniri najbolj nevarnih mikrobov in virusov z neverjetno hitrostjo mutirali iz ene v drugo, še bolj nevarno obliko. Od talibanov, preko Al kaide, Boku Haram, pa do ISIL.

Kako se bo imenovala evropska varianta tega razvoja, niti še ne vemo (no mogoče trije le vemo: Američani, Bog in jaz), vsekakor pa to ne bo niti veja, niti podaljšek, niti kar koli skupnega v ozkem smislu do ISIL.

Prav je tudi, da je omenjeno, da svet do takrat ni vedel, kaj so to »proxy vojne«. Sicer nočem nikogar užaliti, toda nisem prepričan, da od 100 ljudi tukaj, dva vesta odgovor. Zato le enostavno pojasnilo. »Proxy vojne« so vojne v katerih se legitimnost doseganja vojaških ciljev (kot nadgradnje ekonomskih in političnih) prenese na določene družbene skupine. S tem se jim podeli tudi legotovnost njihove demokratičnosti in skorajda »že božjega poslanstva«. Torej vojn več ne bijejo vojske posameznih držav in njihove enote. Ne one sodelujejo v »ustvarjanju zdravih sil«, ki te vojne vodijo, v njihovem usposabljanju, logistični podpori (res celoviti).

»Proxy vojne« so karakteristične še po eni stvari. Ne poznajo klasičnih elementov vojne kot so vojne napovedi, bitke in kapitulacija. Proxy vojne so kot metastaze, ki se zanetijo z povzročanjem destabilizacije neke države, brez velike intervencije tujih enot tistih, ki 'vodijo igro'. Cilj je, da se »ustvarijo borci za svobodo« in to odznotraj, ki so potem deležni »pomoči« v omejenem obsegu. Tudi če je bila pomoč celovita (primer Kuvajt), se tega ne prizna in se vedno govori le o omejeni pomoči! Pomembno je tudi nenehno poudarjanje, da se vse to izvaja zgolj zaradi zagotavljanja »človekovih pravic«! Ta taktika je zasledljiva praktično povsod, od Bližnjega vzhoda, Afrike, Ukrajine, pa seveda, da ne pozabimo do Latinske Amerike, če samo pogledamo v Peru in omenimo dve najbolj znani organizaciji, kot sta Sendero luminoso in Tupac Amaru. Res, da nista islamski, prej se deklarirata kot strajno levi, vendar celoten ustroj, od delovanja, napadov, financiranja itd. kaže na uporabo istih priročnikov kot pri islamskih organizacijah.

»V imenu človekovih pravic« – to je danes parola na kateri sloni vsa taktika, ki se uporablja kot najširša svetovna platforma. Druga parola je, da organizacija sloni na doktrini »centralizacije odločitve in decentralizacije izvršitve«. Zanimivo je, da nobena od teh parol ni utemeljena v Koranu, tako da lahko postavimo domnevo, da sta bili obe v samo delovanje islamskih radikalnih skupin, vnešeni od zunaj.

Vsekakor, da se ne spuščamo v podrobnosti, ki se razkrivajo predvsem v globalnem konceptu delovanja radikalnega islama, je bil z nastankom ISIL dosežen pomemben preobrat v nadalnjem razvoju radikalizma. Al Kaida, ki si je dolgo zavzemala za globalno povezovanje vseh skupin, je z nastankom ISIL postala del zgodovine.

Torej faza »nacionalnih« sorazmerno samostojnih vej islamskega radikalizma, ki so bile še najbolj izražene v naslednjih državah in ki so bile znane pod imeni kot so Abu Nidal v Iraku, Indonezijska veja Al-Kaide, Abu Sajaf – Filipinska veja, potem Egiptovski veji Al Džihad in Džama la Islamija, Nigerijski Boku Haram, Libanonski Hezbolah, so postale marginalne in le še v smislu »decentralizacije izvršitve« terorističnih dejanj.

Torej, če so to vse bila več ali manj gibanja, so se s pomočjo ISIL sedaj tudi na nek način povezala in vzpostavila sodelovanje v treh temeljnih elementih: človeških resursih, ekonomskih resursih in vojaški logistiki.

Namerno nisem vključeval v to obravnavo Palestinskih radikalnih organizacij, ker v pomembnih elementih odstopajo od splošnega vzorca. V tej točki bomo končali, saj je to le ogrevanje, da tistim, ki se boste prebili do teh vrstic ne zmanjka volje za naslednjimi zapisi!

Pred skokom skozi okno preverite, da je spodaj res beton

SDS že nekaj mesecev vodi na slovenski politični sceni. Nič nekaterih ne spametuje, niti njegove izjave ter izjave njegovih gorečih privržencev. Kot da imamo opravka s sekto! Toda ta sekta ima jasen pogled kako bo ravnala z nami, narod pa kar 'glavo v pesek'! Torej spomnimo se, kaj nam je pred 25 leti zaupal!

»Spoznanje, da mora biti miza pospravljena ali na polju stari pridelek pobran, plevel populjen, preden se posadi novo seme, je v tem trenutku prav gotovo zelo jasno znamenje na slovenskem delu. Drugo je vprašanje, ali ga bomo zmogli dovolj razumeti. Če ga bomo, bomo lahko stopili naprej in se spoprijeli z novimi izzivi. 

Pridobivanje nove narodne in državne zavesti, vsestranski razvoj države, institucionalna graditev in utrjevanje slovenske državnosti, popravljanje krivic iz preteklosti, uveljavljanje v svetu - vse to so izzivi tega trenutka tako za posameznike kot za narod.

Obstajata pa še dva globalna cilja, ki sta med seboj povezana.

Ko bo miza pospravljena in polje očiščeno, bo prišlo obdobje, ko bodo narodovi potenciali veliko bolje izkoriščeni in ko bo lahko v dobrih razmerah vsak član tega naroda prispeval po svoji moči in hotenju. Slovenci takega časa še nismo živeli. Verjamem, da je pred nami.

Verjamem pa tudi, da tega iz več razlogov ne moremo doseči brez tistega, čemur so pred stoletjem in pol rekli zedinjena Slovenija. Pri tem danes ne gre toliko za pojem, ki bi zaobjemal samo fizično ali politično združevanje narodnih ozemelj – čeprav zgodovina ni končana in prihodnost nedvomno skriva mnoge pasti, pa tudi priložnosti – ampak za pojem, v katerem so vsebovani vse tiste prvine, ki lahko narod povežejo v skupnem napredku in ki presegajo politične, državne in geografske meje. Te prvine obsegajo tako spoznavanje in zavedanje lastnih korenin ter spravo in priznanje preteklosti za svojo kot tudi dokončano demokratizacijo v matični državi, spoštujoč človekove pravice in enakost pred zakonom.«

/Janez Janša, Založba MK, Ljubljana 1994, Okopi, stran 308/

Nič od zgornjega teksta ne bomo komentirali. Naš pogled temelji le na dejstvu, da se je 'veliki vodja' za svoje privržence izbral kadre, kot so Leljak, Irglova, Grims, Gorenak.... In če zgornji tekst preberemo še enkrat, bomo hitro videli, kaj nas vse čaka in kakšne rezultate moramo doseči!

Vojna za demokracijo!

Jutri, v soboto, bo Ljubljani kongres DSD. Prelomen bo na nek način, ker se nam odpira ena zadnjih možnost, da stopimo na pot razumnosti. V drugačnem smislu nam preostane le »vojna za demokracijo«!

Po razkolu znotraj DeSUS-a in dejstvu, da je stranka postala le še ena v naboru personaliziranih strank, je prišlo do ustanovitve DSD, poleti 2010. Pričakovanja, da se bodo v stranko množično vključevali zaposleni, za katere je bila dejansko ustanovljena, se niso uresničila. Sindikati so stranko videli kot konkurenco, namesto kot orodje in instrument za lažje in učinkovitejše doseganje, za delavski razred, nujnih ciljev. DSD je takrat ostal osamljen, sindikati pa so še naprej vsa leta neuspešno branili pravice zaposlenih tako, da so slednje po vsakih pogajanjih manjše, zajamčene plače pa, praviloma, pod pragom revščine.

Moram posebej poudariti, da je Predsednik DSD vseskozi opozarjal: »Zavedamo se, da je potrebno reševati položaj delovnih ljudi. Če ne bo dela ali bo razvrednoteno, potem bo tudi starejšim propadla socialna država, pravice iz minulega dela in solidarnost, ki je temelj sodobne demokratične družbe. V času pred volitvami v letu 2011 in po njih, se je pokazalo, da so se v stranko vključili člani, ki so imeli nalogo preprečiti njen razvoj in uspešen nastop na volitvah. V Celju je tako par dni pred začetkom volilne kampanje, na strani cca. 20 članov, nastopila tišina, niso se odzivali, niso kandidirali, ni jih bilo več. V Rogaški Slatini je kandidatka odpovedala kandidaturo dan pred vložitvijo liste, enako v Rušah. Morali smo na novo iskati kandidate in posebej odločati o potrditvi. Skratka: brez ustreznih izkušenj, smo doživljali razočaranja in presenečenja, ki pa so vendarle rezultirala v večjo previdnost v naslednjih letih.«

V času druge Janševe Vlade se je pokazalo, da mandat ne bo trajal dolgo, zopet so bile na obzorju predčasne volitve. Za tako možnost pa je bilo nujno iskati povezave in iti na volitve z podobno mislečimi. V času velikih protestov so se pokazale določene možnosti. V DSD smo začeli strpno raziskovati politični prostor. Del vstajnikov je ustanovil stranko Solidarnost, del se je identificiral kot Iniciativa za demokratični socializem, stranka TRS pa je bila že prej tu. Stekli so pogovori s TRS-om, kasneje pa tudi z IDS. Pogajanja o možnem sodelovanju in skupnem nastopu na volitvah so bila težavna, ker pa so bili Programi treh strank dovolj kompatibilni, smo se končno le dogovorili, da je mogoče ustanoviti Koalicijo Združene levice. Sprejeli smo skupen program, ki je omogočal dogovor za kasnejši nastop na vseh treh volitvah, v letu 2014.

Dne 1.marca 2014 je bila, na veličastnem zboru v Unionski dvorani, ustanovljena koalicija Združena levica. Že 10. marca zatem, je nastala nova stranka Iniciative za demokratični socializem. Nastanek Koalicije treh in 4. Skupine, pripadnikov civilne družbe, je pokazal, da je le v združevanju naprednih sil, mogoče računati na podporo volivk in volivcev, ki so imeli z etabliranimi deli politike in strank, slabe izkušnje.

Že volitve v Evropski parlament. 5,6 odstotni rezultat, so bile veliko presenečenje na eni, upravičeno pa je kazal na možni preboj tudi na volitvah v DZ, na drugi strani. Lotili smo se dela. Izjemno premišljen Program je ponujal dobre možnosti. Manj sreče smo imeli s Koalicijskim sporazumom, katerega sprejetje se je zavleklo v začetek predvolilne kampanje, brez časovne možnosti potrebnih izboljšav in odpravo nesmislov v njem. V določeni meri, takratne rešitve oziroma nedorečenosti, še danes, po malem, motijo idilo notranjih odnosov in včasih tudi sodelovanja. A nič zato.

Delovanje naših poslancev, oziroma Poslanske skupine Koalicije ZL, je potrebno oceniti kot zelo dobro, kar v marsičem presega naša notranja razmerja, razlike v pogledih ali načinu dela. Bistveno je, da se uresničuje sprejeti Program in Program dela PS ter zasleduje predvidene cilje, tudi tiste v Programu DSD.

Naša poslanka je v marcu mesecu, v skladu z načrtom prestopanja, kot so si ga tam zamislili, odšla v stranko TRS. Ni prav in ni dobro. Utegnilo bi celo škodovati, ako bi v DSD ne imeli pred očmi naših skupnih ciljev in Programa ZL, ki ni in ne sme biti odvisen od odločitve ene članice stranke, čeprav je poslanka. DSD zato gleda v prihodnost in vidi svoje mesto v ZL, v kateri smo dali svoj prispevek, ki ga želimo še povečati. DSD pomlajuje članstvo in počasi, a vztrajno raste.

DSD se zaveda, da je sedanja podpora Združeni levici rezultat skupnih prizadevanj za preboj in rezultat sijajnega zastopstva v parlamentu, kjer Poslanska skupina, s svojimi stališči in aktivnostmi, predstavlja edino upanje, ponižanih in razžaljenih državljank in državljanov, predvsem pa permanentno izkoriščanega delavskega razreda, za nujne spremembe v zaščito človeka pred kapitalom. Podpora gre ZL, ne posameznim strankam. Zato je potrebno ohranjati ZL najmanj kot Koalicijo štirih ali pa ustanoviti novo skupno stranko s tem imenom, kar volivci tudi pričakujejo. DSD podpira obe opciji, nagiba pa k združitvi, kar bi lahko v veliki meri preseglo notranja razhajanja ali posamezna nesoglasja, kolikor jih sploh še je.

Določene težave te vrste so sestavni del politike in delovanja strank, le način reševanja je lahko različen in več ali manj uspešen. Prav je, da ugotovimo, da smo v danih razmerah in skromnih materialnih možnostih, stranko uspeli obdržati pri življenju in skupaj z drugimi dosegli preboj na političnem prizorišču.

Predsednik stranke DSD pred jutrišnjim kongresom tudi upravičeno opozarja: »Vsega nismo uspeli narediti dobro ali brez težav in si moramo to tudi priznati. Statut, ki naj bi opredeljeval način delovanja, je bil marsikdaj kršen. Program naj bi bil vodilo in cilj malo volje za izboljšanje. Priča smo bili nepooblaščenemu ravnanju ali neutemeljenemu izkazovanju neenotnosti pri stvareh, ki so skupne podlage za delo in sodelovanje… dejanja, ki nam morajo biti v poduk in odločitev, da spregledanih napak ne ponavljamo in skušamo delati naprej, za skupno dobro pri utrjevanju stranke, dobrih notranjih odnosov ter odprtega ter zaupanja vrednega sodelovanja s partnerskimi strankami in predstavniki civilne družbe v 4. Skupini.

Ja, lepo bi bilo imeti članstvo in vodje brez napak, a takih – idealnih (na žalost) ni! Za nami je naporno poglavje delovanja DSD, začnimo novega boljše, kot smo končali tega. Program DSD, Koalicije in cilji Združene levice, so bili in bodo tega vredni tudi v bodoče.«

In Bog je dejal šesti dan - Jutri bo 1. maj!

Koliko vznesenosti je bilo te dni v zraku in prav vse milozvočne besede so bile namenjene 1. Maju. Izbrani govorci, od predsednika vlade, ministrice za delo, sindikalnih funkcionarjev in vse do klenih predstavnikov GZS in drugih delodajalskih asociacij, so izrekali 'brumne' besede o prazniku, ki to več ni, kot tudi delavcev, kot takih več ni!

Mineva že več kot 15 let, kar sem zasledil neko britansko analizo o porastu števila s.p. v panogi gradbeništva na angleškem področju. Po podatkih te študije so gradbena podjetja imela tudi do 1.000 in še več »contracterjev«. Takrat sem sam zapisal o škodljivosti tega trenda in napovedal, da bo slej kot prej pojav prišel tudi k nam. Zato me ne preseneča jamranje ministrice za delo ob letošnjem 1. Maju, ko so jo novinarji obletavali kot podrepne muhe in iz nje pulili »modre misli«. In kaj je dejala? »Na področju s.p.-jev bomo morali nekaj narediti!«

Ali so torej rešitve, jih lahko spoznamo in udejanimo? Seveda so, toda nečesa drugega ni! Drznosti in resnične strokovne sposobnosti spoznanj, da se zadeve rešijo! Danes je me ministrica prav presenetila z nekaj svojimi izjavami, recimo s to, da se moramo sprijazniti, da takšne socialne države, kot smo jo poznali v 19. stoletju (!!!), več ne bo. Dobro, zanemarimo to, da je imela verjetno v mislih 20. stoletje, ampak da strese človek na svetlo tako globokoumno misel, hkrati pa ne odgovori do konca – torej z 19. stoletjem je konec, čaka nas pa kaj? Zakaj pa potem ni imela hrabrosti in dokončala svoje povedi – da dobesedno drvimo v – 18. stoletje. Naši izreki so na žalost takšni kot naša politika – vse je nedokončano.

V naštevanju našega položaja se je ministrica hudo zapletla še v eni zadevi. Izhajajoč iz naše povprečne plače, malo manj kot 1.600 € bruto, je s stisnjenimi zobmi priznala, da je ta podatek zgolj 'segedin', saj so povprečne plače v dejavnosti turizma manj kot 900 €, v energetiki pa več kot 2.100 €. Še bolj je stisnila zobe, ko je govorila o strukturnem spreminjanju kvalifikacijske strukture delavcev, Priznala je to, na kar sem desetletje opozarjal sam, da nam izginja srednji, predvsem industrijski izobrazbeni razred.

Potem pa se pojavi nek Milič-Hribar-Novkovič in opleta o »nujnih ukrepih, ki bodo zagotavljali gospodarsko rast«. Veste, to blebetanje nekaterih me spominja na ravnanje Butalcev, ki so imeli sredi vasi velik sod. Eni so z vedri nosili vodo vanj, drugi pa so s svedri vrtali vanj luknje in hkrati vpili na 'vodonosce', da so lenuhi nemarni in da naj hitreje in še več vode, nosijo.

Še eno 'modrost' nam je zaupala' ministrica, namreč kako bodo uredili statusni položaj uvodoma omenjenih s.p.-jev. Ne morem ji verjeti, tudi zaradi tega ne, kot je zapisal bloger Munc v svojem zadnjem zapisu, preprosto nima nobenih izkušenj, razen zvrhano mero naivnosti in vedno več nesposobnih sodelavcev, ki ji le vneto kimajo in hvalijo »njena nova oblačila«! Še nekaj je dodala, da je vse to kar se nam dogaja 'globalni proces'. Do tukaj se strinjam, ko pa je dejala, da nam bodo pomagale le globalne rešitve, pa sem se uopet moral prijeti za glavo in se vprašati: »Pa kdo so bili ti profesorji, ki so vcepljali takšno logiko svojim študentom in zaradi katerih smo sedaj vsi mi kolateralna škoda«?

Izjemno obžalujem dejstvo, da od Cerarja dalje, pa do vseh njegovih ključnih ministrov – torej za gospodarstvo, delo in šolstvo – nihče ne razume, da globalizacija v svetu ni fenomen, temveč instrument pokoritve ljudi. Da potiskanje ljudi v s.p. pomeni le pravno statusno zagotavljanje 'prekernega dela'. Da je prekerno delo le stopnja v individualizacijo odnosov med ljudmi na trgu dela. Da pravna ureditev medsebojnih razmerij med ljudmi na trgu dela še ne pomeni njihove socializacije in humanizacije.

Nihče si noče priznati dejstva, da v Evropi poteka nagel proces prestrukturiranja s katerim se krepijo gospodarstva držav severozahoda v smislu primarnih funkcij, ki resnično predstavljajo pravo osnovo in temelj za gospodarsko rast. Evropska periferija pa postaja področje razvoja servisnih pomožnih služb.

Da sta imela gospodarski minister in ministrica za delo 'hearing' pri meni, nikoli ne bi izdelala. Vprašal bi ju le to, kaj je temeljni iniciator gospodarske rasti? Kaj ga omogoča? Katera je temeljna dejavnost znotraj industrijske panoge? Zakaj zagotavljati socialno vključenost ljudi v proizvodne odnose? Že iz njunih vsakdanjih odgovorov, vidim, da na ta vprašanja nista sposobna dati vzdržnih odgovorov.

Zato, da se vrnemo k 'Prvemu Maju' – prazniku dela ali delavcev, kar že več ne vemo, si poskusimo zapomniti le eno. Opažam, da tudi 'novinarski friki' sodelujejo v tej bitki kapitala zoper delo. Samo spomnite se, kolikokrat ste v teh dneh slišali, da nastaja novi delavski razred – prekeriat! Seveda, to trdijo tisti, ki jim ustreza razslojenost, razklanost vseh ki so delojemalci! Marsikdo bo sicer po branju tega bloga zadovoljno cmoknil in dejal, še kar zanimivo. Toda kaj, ko pa bo takoj potem s svojim ravnanjem še vedno podpiral vse, ki nas zavestno ali pa tudi podzavestno, ne samo ohranjajo, temveč dobesedno prav potiskajo v razmerja, ki jih je tako grozljivo napovedal B. Traven v svojem romanu »Upor sužnjev«. Zgleda da J. Verne ni bil edini vizionar!

Prvi Maj še ni prelomnica, vsaj letos in drugo leto še ne. Bomo pa videli, kaj bo v naslednjih letih. O mnogih stvareh raje nisem pisal, ker nima smisla da se učimo n.pr. matematike od zadnjega poglavja k prvemu. Enako je z življenjem, ne poznamo okusa sreče, če pred tem ne izpijemo čaše pelina, tudi če nam jo natočijo naši, od nas izbrani, politiki!

SKOL, PRVI MAJ!

Zakaj tako srdit antikomunizem?

Teče petindvajseto leto osamosvojitve, sedaj bi že davno morali biti v sanjah, ki so nas konec 80 tih let gnale v hrepenenje po samostojnosti in svoji državnosti. Morali bi že davno biti v »švicarskem« raju!

Pa nismo! Gledam, poslušam in berem srdite razprave, v parlamentu, v družbi in tudi tukaj na spletu. Ne bom nikogar posebej komentiral, saj bi se moral spustiti na njihov nivo, kar pa vsekakor predstavlja nevarnost za mojo duševno trdnost in recimo tudi samospoštovanje.

Raje se ozrimo na izjemno silovito zmerjanje s komunizmom vsega, kar ni po liniji SDS, kar ni poniglavo, pravoverno in strumno poenoteno. Nosilci tega napadanja so tako različni, da bolj ne bi mogli biti, vsaj tukaj na MMC. Od mladih 'opranoglavcev', do ostarelih nepriznanih umetnic, do upokojencev, ki so v zadnji ali predzadnji fazi, ko bo demenca postala njihov prevladujoči princip stikov z okolico.

In kaj je vsem njim skupnega. Žene jih neka želja, pravzaprav nevoščljivost ker se je tudi osamosvojitev konec 80-tih let zgodila brez njih. Kot pravi Spomenka Hribar, je levji delež teh zaslug vseeno padel na Zvezo komunistov Slovenije in civilno družbo ter na tisti del zametka nove podobe slovenske državnosti, ki je skoraj desetletje zorel v strukturi TO in o čemer več govori nek davni intervju z Janezom Butaro v Mladini.

Skratka ti vsi so izpadli, in tudi oni bi radi bili »heroji« tako kot njihov vodja. Zato sedaj mrzlično iščejo »komuniste, komunajzarje, levake...«, skratka vseeno kaj, le da bi dišalo po levi orientaciji in da bi tudi oni dobili svojih pet minut in košček slave ter zaslug za osamosvojitev. So pa vse močnejši tisti, ki opozarjajo na nesprejemljivost takšne politike SDS in JJ.

Zato pa je v pomanjkanju »pravih rdečkarjev« zadovoljiv vsak nadomestek, vse, kar je drugačno, kritično, napredno, da se lahko napada tudi te ljudi in da s tem sebi zagotavljajo in priznavajo, sicer ne vem zakaj, osvoboditeljske zasluge.

Kot da je bila to naša napaka procesa, ki je potekal v slovenski družbi, konec 80 tih let in da bi morali počakati, da se vrne vsa desnica in ona dokonča proces slovenske pomladi. Saj vendar tako govori in razmišlja tudi Oman, ko je recimo poveličeval pomen vaških straž.

Mislim, da so v pomenu iskanja odgovora na to, zakaj mora obstajati tako srdit antikomunizem, še najboljša misel, ki jih je zapisal M. Štefančič, ko je v neki, tudi že davni številki Mladine, napisal: »Zato je po svoje trapasto, noro in nesmiselno, da nekateri ...., pa četudi bivši komunisti, idealni antikomunisti – oznanjajo antikomunizem in ljudi strašijo s komunizmom. Že kar obsceno in poniglavo pa je, da s komunizmom strašijo... ljudi, ki itak nimajo ničesar! Ni kaj, res smešno, ošabno in že kar izprijeno je, da s komunizmom strašijo ljudi, ki so vse bolj brezposelni, vse slabše plačani, vse bolj obubožani, vse bolj socialno izključeni. Ljudi z zategnjenim pasom. Ljudi, pri katerih vsi – od delodajalcev do države, od pravne države do socialne države – le varčujejo.«

Vsi mi ostali, ki smo resnično šli skozi vse te procese osamosvajanja, pa bi radi le končno nadaljevali našo skupno pot in razvoj, ne pa capljali na mestu in čakali, da nas tisti, ki so vedno v slovenski zgodovini zamujali ali sprejemali napačne odločitve, dohitijo in končno porazijo. Ampak, prilike pa ni in ni!

Domovinsko domoljubne 'muke'!

»Še vedno smo pred ključnim izzivom. Ali bomo sebi in svetu uspeli dokazati, da smo sposobni upravljati sami svojo državo in ali bomo uspeli dokazati, da si jo sploh zaslužimo to, povsem po srečnem naključju pridobljeno lastno državo?

Predvsem pa se vprašajmo ob tem še, ali si lastno državo zasluži tisti, ki krivca za svoje težave venomer išče v nekom drugem? Ali pa tisti, ki ni odgovoren gospodar na svoji zemlji? Ali si državo zasluži tisti, ki mu je mar le zase, ali pa tisti, ki s krajo in lažjo nenehno povzroča škodo in bolečino drugim? Ali si morda državo zasluži tisti, ki od drugih hinavsko zahteva več etike in prava, sam pa krši vse temeljne etične in pravne zapovedi?« To je bilo eno od sporočil predsednika vlade konec lanskega leta na proslavi v CD.

Mene ni prepričal. Ne zaradi sebe, temveč zaradi dejanj ljudi, ki jim je zaupal pomembne vloge v svoji vladi. Zato, ker smo v 25 letih pozabili kakšen obraz ima tehnokratizem, ki se sedaj z roko v roku skupaj z neoliberalizmom podaja na oblastveno sceno! Sedaj je nesrečna zgodba za Cerarja končana, zgodba, ki je prej 'Toningate' kot pa 'Vebergate'!

Poslanec Nemec je med drugim dejal »Le 25 let demokracije imamo v Sloveniji«. Kako lahkotna izjava in popolnoma posplošena. Najprej ugotovimo, kaj je sploh mislil z besedo 'demokracija'? Je imel v mislih demokratično razmišljanje ali celo demokratično delovanje? Kajti sama beseda 'demokracija' je kot prazna vreča, ki brez svoje vsebine pač ne stoji in obstoji. In preprosto ni res, da v času prejšnje države ni bilo ljudi, ki ne bi demokratično razmišljali, čeprav v 'svinčenih časih'. Problem so bila predvsem dejanja, blokade s strani tudi tistih, ki danes najboj mahajo s prapori te izpisane besede. Takrot so se ljudje, ki so tudi želeli demokratično ravnati, preprosto umaknili. No z grozo ugotavljam, da je sedaj praktično isto. Zato torej razmišljanje poslanca Nemca ne drži, ker je preveč vezano na »formo« demokracije in ne na vsebino!

V zbirki Obramboslovje na slovenskem št.2/1989, katere urednica je bila dr. Ljubica Jelušič, je izšla že pred 26 leti zbirka referatov iz istoimenskega posveta v Cankarjevem domu. Iz teh objavljenih razprav bi ponovil le tiste katerih odlomki so se znašli tudi na platnicah, ker so po mnenju urednice še najbolj zaokroževali vsa področja posveta.

Dr, France Vreg

»Očitno je, da moramo danes ponovno znanstveno preveriti postulate klasikov marksizma o vojni, o obrambi, o oboroženem ljudstvu, saj smo priča svojevrstnim razlagam omenjenih idej in doktrin. Nekatere so bile povsem usklajene s stalinističnim konceptom militarizacije družbe, druge pa so nekritično grajene na liberalističnih predstavah o civilni družbi.«

Mag. Erik Kos

»Če torej pristajamo na to, da obstaja nujno razmerje med politično državo in civilno družbo, se to pojavlja kot protislovje tudi v človeku samem kot razmerje med državljanom in občanom – producentom in kot razmerje med nosilcem interesov obrambe in interesov zaščite.«

Dr. Andrej Kirn

»Če bo obramboslovje želelo prepričati druge znanosti, da poseduje lasten znanstveni karakter, bo moralo izoblikovati specifično teorijo, specifične metode in specifičen izbor dejstev.«

Posebej pa bi še poudaril nek drug odlomek iz referata, kjer sem zapisal:

»Za mene obstajajo za to, da ima obramboslovje svojo digniteto, štirje pogoji:

-         prvič, da ne bo inkorporiralo državnosti in s tem padlo pod vpliv vsakokratne vladajoče ideologije;

-         drugič, da ne bo onemogočilo razvoja svojih poddisciplin, ker mislim, da obstajajo oziroma negativni vplivajo na prisotnost drugih znanosti v svojem polju raziskovanja;

-         tretjič, če ne bo izkrivljalo znanstvenih spoznanj oziroma, če bo izvajalo znanstveno presojo v praksi veljavnih sprejetih strokovnih rešitev s področja SLO in DS;

-         četrtič, če ne bo usmerjalo znanstvena raziskovanja v tista področja, s katerimi se bistveno zapostavlja celota in onemogoča generalizacija spoznanj.

Končno pa je pomembno še naslednje: obramboslovje mora, tako kot je to interes vsake znanosti, svoje temeljne pojme razvijati skozi konceptualizacijo, torej po poti od objektivne stvarnosti preko indikatorjev, percepcije, predstav, podatkov do pojmov. V obratni smeri, po poti operacionalizacije, je ta proces zgolj v funkciji empiričnega preverjanja pojmov.

Mi pa se danes srečujemo s tem, da se ravno z vidika državljanskosti, zamenjujeta konceptualizacija in operacionalizacija, to pa vodi k temu, da postajajo pojmi apriorne kategorije, ki se umeščajo v objektivno stvarnost.«

Poudarjam le eno. To so teksti in razmišljanja izpred več kot četrt stoletja. Njihovo bistvo se razen mogoče kakšne terminološke zadeve sploh ni spremenilo. Na vse, kar se je v teh tekstih opozarjalo kot na potencialno slabost, se nam je tudi zgodilo. Tako od Cerarjevega tolmačenja o 'varnostni problematiki v civilni sferi', pa do Toninove vehemence na temo vpletanja OVS v 'civilno sfero'!

Skratka, lahko si zaploskamo, po četrt stoletje smo dobesedno uničili popkovino med politično državo in civilno družbo v polju udejanjanja obrambnega interesa! Dokazali pa smo tudi nekaj drugega, »veliki« teoretiki brez trohice prakse, so hujša nevarnost že s svojim obstojem, kot pa če jih sploh ne bi imeli!

Ko se iz področja civilne družbe urejajo državne zadeve!

Res je, da sem obljubil molk! Vendar zadnje soočenje pri Slaku na večernih poročilih 24ur, je bilo preveč. Tonin je zopet presegel samega sebe. Rad pa bi tudi jasno povedal, kar nekateri nikakor ne morejo razumeti! Ne branim Vebra, branim pa našo pravno državo oz. to kar je še od nje ostalo. Branim neki vzvod, ki ga ima sleherna demokratična država, to je izvajanje obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti.

Za uvod le spoznanje - V Zakonu o obrambi, Zakonu o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji in v Poslovniku državnega zbora ni niti besedice o izrednem parlamentarnem nadzoru! Tudi v Poslovniku Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb ni niti besede o tem! Šele v Zakonu o parlamentarnem nadzoru obveščevalnih in varnostnih služb je opredeljena vsebina, postopek in način nadzora.

Ampak, poslušamo pa kar naprej o "kaznivih dejanji", potem se nekdo zmoti pa reče "o nezakonitih" in besede kar frčijo sem ter tja.Pri tem še posebej prednjači poslanec NSi, ki je zase "rezerviral" praktično vse vloge, od predsednik, podpredsednika pa do predsednika pooblaščene skupine!

Kaj in kako to počne Tonin? Tako, da popoilnoma ignorira dejstvo iz 24. člena Poslovnika, ki pravi, da "Pooblaščena skupina lahko opravi napovedani ali nenapovedani ogled naprav in prostorov, ki jih uporablja nadzorovana služba v zvezi z nadzorovanjem in snemanjem elektronskih komunikacij." Nenapovedani ogled (ne nadzor, kar si je Tonin kar lepo izmislil) se lahko opravi le za naprave in prostore za "prisluškovanje!

Toda, kot da Toninu to ni dovolj on tudi določbe 25. člena raztegne kot »čikgumo«. V tem členu namreč nič ne piše o izrednem nadzoru! Piše le, da:

(1) Pooblaščena skupina lahko zahteva vpogled v dokumente, drugo gradivo in podatke nadzorovane službe, ki se nanašajo na pristojnosti in naloge komisije.

(2) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka pooblaščena skupina ne sme vpogledati v tisti del dokumentacije nadzorovane službe, iz katerega bi bilo lahko razvidno, da v postopku delujejo ali sodelujejo tajni delavci oziroma sodelavci po določbah ZKP, ZObr in ZSOVA oziroma bi bila lahko razkrita identiteta teh tajnih delavcev ali sodelavcev.

Pazite sedaj! Tonin bi rad »špijuniral« ali je OVS »preiskovala Telekom z uporabo metod, hkrati pa točka (2) jasno in nedvoumno določa da pooblaščena skupina ne sme vpogledati v tisti del dokumentacije nadzorovane službe, iz katerega bi bilo lahko razvidno, da v postopku delujejo ali sodelujejo tajni delavci, torej če so uporabljene metode dela tajnih služb!

Pa še nekaj, za izhodišče! To pot iz 33. člena:

(1) Pooblaščena skupina opravi posamezen ogled naprav in prostorov oziroma vpogled v dokumentacijo na podlagi pisne odredbe, ki jo izda predsednik komisije. Pisna odredba mora vsebovati:

-         navedbo, da gre za odredbo komisije, njeno številko in datum izdaje,

-         ime in priimek članov pooblaščene skupine,

-         ime in priimek sekretarja komisije, če se udeleži ogleda oziroma vpogleda,

-         navedbo pravne podlage odredbe,

-         navedbo sklepa komisije ali zahteve najmanj tretjine članov komisije, na podlagi katere je bila izdana,

-         navedbo prostorov in naprav, kjer se opravi ogled in navedbo dokumentacije, ki jo pooblaščena skupina vpogleda,

-         kraj in čas ogleda oziroma vpogleda ali navedbo, da gre za nenapovedan ogled oziroma vpogled,

-         podpis predsednika komisije,

-         pečat.

(2) Predsednik komisije izda odredbo na podlagi sklepa komisije, v kateri morajo biti določeni prostori in naprave, kjer se opravi ogled in dokumentacija, ki jo pooblaščena skupina vpogleda ali na podlagi pisne zahteve najmanj tretjine članov komisije, ki mora imeti enako vsebino kot sklep komisije o izvedbi ogleda oziroma vpogleda. Odredbo izda predsednik komisije nemudoma po sprejemu sklepa ali prejemu zahteve tretjine članov komisije.

(3) Če za določen nadzor ni bila imenovana pooblaščena skupina, pa tretjina članov komisije pošlje zahtevo iz prejšnjega odstavka za ogled prostorov in naprav oziroma vpogled v dokumentacijo, izda predsednik komisije odredbo za zahtevani ogled oziroma vpogled zadnji imenovani pooblaščeni skupini.

Sedaj pa pomembno še to. Predsednik napiše odredbo na podlagi sklepa komisije. Ampak, Tonin se sklicuje na točko (2), češ da je šlo za zahtevo najmanj tretjine članov komisije, torej trije. Vendar ta točka člena vseeno določa enako vsebino, kot sklep komisije. Tonin si je to voljo očitno sam dodelil!

In še to – nenapovedani ali kot pravi Tonin, izredni nadzor je izjema ne pa pravilo in je omejen le na zadeve, navedene v 24. členu Poslovnika, saj se praviloma vedno mora že zaradi medsebojnega ZAUPANJA uporabiti ogled ali vpogled, ki je napovedan. Ker potem se odredba pošlje predstojniku nadzorovane službe ali operaterju, kjer bo ogled oziroma vpogled opravljen najmanj tri dni pred izvedbo ogleda oziroma vpogleda.

Ampak to velja za urejene in domoljubno naravnane države! Sedaj pa le upam, da bo nekdo dopolnil kazensko ovadbo zoper "deklariranega izdajalca" tajnih podatkov ali pa res nismo vredni svoje države!

Sestopimo iz sobnega kolesa!

Ta zapis letos praznuje že častitljivo peto obletnico. Vendar je še kako aktualen, čeprav zanj ni resnih sogovornikov, niti takšnih, ki bi se ga lotili in nadgradili s svojim razmišljanjem Zato ni odveč, da obudim spomin nanj, ker sem vse bolj prepričan, da prihaja čas zanj, če ne v naslednjem letu pa vsekakor v naslednjih petih letih.

Vse bolj se uveljavljajo novi pogledi in pobude, tudi radikalni. Recimo o tem, da se zavrže »strankokracija«, da se kar preide na 'neposredno demokracijo' in podobno. Vendar, dokler smo v našo ustavo zapisali, da smo pristali, vsaj še v tem trenutku, na 'parlamentarno demokracijo' so stranke naš »modus operandi«! Kar pa ne pomeni, da ne moremo že ta trenutek iskati rešitev za sodelovanje , vseh, tako nestrankarsko orientiranih, civilno družbenih gibanj in seveda tudi političnih strank. Zakaj tako, na to dilemo pa odgovarja ravno spodnji zapis z častitljivo obletnico. Zato berite ga iz distance petih let, vendar menim, da so ugotovitve tako aktualne, da bi bile lahko napisane z enakim pogledom tudi danes!

 *     *     *

Izhodišča za oblikovanje levosredinske koalicije

1. Sedanje politično dogajanje je bolj kot kdaj koli razgalilo v državi stanje na področju politične kulture. Verjetno smo se prepričali v zadnjih dvajsetih letih, da sedaj veljavni volilni sistem ustreza tistim, ki želijo manipulirati, da ne izraža volje po demokraciji, temveč 'strankokraciji'. Ker se seveda volilni sistem v obstoječem razmerju političnih moči ne more spremeniti na temelju zakonskih določil, ostane premislek, kaj storiti. Odgovor je v tem, da se nekatere, predvsem programsko sorodne stranke, naj vprašajo ali so sposobne že pred nastopom na volitvah, državnih ali lokalnih, doseči to, kar se od njih ne samo pričakuje, temveč tudi zahteva, to je povezovanje za ali po volitvah.

2. Kitajski filozof Sun Ce govori o »trdnosti in moči butare«. Zato nobena takšna Stranka ne sme delovati kot kol, temveč kot butara, polna žilavih majhnih vej, ki se vse uspešno upirajo slehernemu zunanjemu pritisku in poskusom zlomitve. Tudi ni nepomembno, da se nadaljujejo pobude in procesi za povezovanje sorodnih strank. Tako menim, da je ključnega pomena, da se povežejo v takšno koalicijo predvsem leve stranke, razen SD, predvsem za naslednje lokalne volitve. Enotna povezava bi imela večjo politično vsebino in moč, kot pa vsaka stranka ali lista zase. Predvsem bi se morali kot frakcije povezati stranke TRS, DSD in Zeleni Slovenije. Glede strank SMS, PS, zeleni EU in DeSUS, pa bi bilo smiselno povabiti k sodelovanju zgolj sposobne in resnično zainteresirane ter odgovorne posameznike.

3. Vsaka stranka si mora ob svojem nastanku odgovoriti na osnovno vprašanje, kaj so njeni politični interesi. Danes se namreč srečujemo s čudnimi trditvami, prim. DeSUS, mi nismo ideološki, naša je skrb za starejše. Kot da v drugih strankah ne bi bilo starejših. To je popoln nesmisel, stranka, ki ni ideološka je stranka brez vizije in pomeni en sam pragmatizem. Zato si mora v izdelavi svoje politične vizije in strategije zastaviti predvsem naslednje vprašanje, kaj in kateri so temeljni razvojni izzivi za Slovenijo v naslednjih 15 letih. Pri tem mora biti, kot sleherna posamična stranka, tudi takšna koalicija sposobna grupirati vse skupine problemov v največ štiri ali pet temeljnih področij - sklopov. In kateri bi lahko bili ti temeljni programski sklopi:
A - ekonomski položaj: spodbujanje gospodarskega razvoja in panog, trg dela in zaposlovanje, podjetništvo, plačni sistem, energetika, ekologija, samooskrba, raziskovanje in razvoj,
B - socialni položaj: zdravstvena, socialna, družinska in pokojninska politika in varstvo, socialni transferi – štipendije, varstveni dodatki, subvencije, pokojnine
C - duhovni položaj: usposabljanje in izobraževanje, družbene vrednote, kultura, medgeneracijska solidarnost, domoljubje,
D - varnost in zaščita: pravni sistem, zunanja politika, vojska, policija, sistemi civilne zašite.

Torej, če je politična vizija zastavljena za naslednjih 15-20 let, so politični programi stranke njihova operacionalizacija za obdobje 3-4 let.

4. Vsaka Stranka, tudi znotraj koalicije, mora spoznati potrebo, da je za njeno uspešno delo v Sloveniji še kako potrebna tudi vzpostavitev demokratskega partnerstva v EU. V ta namen se morajo oblikovati ustrezne povezave s sorodnimi, predvsem socialističnimi, strankami v EU ob upoštevanju dejstva, da bomo skupne politične dosežke lažje zagotavljali s programsko sorodnimi strankami, kot pa s še tako »načelnimi« koalicijami. Kaj je strateška prednost Stranke? To, da mora biti programsko prepoznavna. To nam v temelju zagotavlja že naše ime, če ga seveda primerjamo s takšnimi imeni kot so TRS, DeSUS, Zeleni, Zares, razne liste ipd. vendar mora vse sodelovanje in povezovanje izhajati iz močnih in jasno artikuliranih vsebin. Praksa tudi kaže, da se včasih lažje pogovarjajo člani leve politične demokracije iz različnih držav, kot pa člani različnih strank v isti državi. In to dejstvo moramo upoštevati in izkoristiti.

5. Koalicija mora iti na volitve z jasno prepoznavnim programom, ki je seveda predstavlja okvir političnega združevanja tistega dela državljanov, ki v njej vidijo sorazmerno pozitiven koncept vloge dela v državi. Gre za vprašanje odnosa med delom in kapitalom, na vrednotah, ki so bile širše zastavljeno, bolj združevalno in bi omogočale politično poenotenje najmanj 45% volilnega telesa v državi. Vendar je artikuliranje političnih interesov vedno vse preveč podrejeno zmagi nad SDS.

6. Koalicija in vloga države. Nihče v tej državi še ni odgovoril na vprašanje, zakaj sploh imamo in zakaj potrebujemo državo? Najbolj poenostavljeno rečeno se država, za zadovoljevanje ekonomskih, socialnih, kulturnih in drugih potreb, uporablja kot instrument demokratičnega upravljanja z BDP. Pri tem je BDP, kot finančna vreča zgolj »numerus clausus«, kar pomeni, da je v svojem obsegu in velikosti omejen in vsakršna njegova sprememba (večji – manjši) je povezana predvsem s tem v koliki meri smo udeleženi (pripuščeni) k delitvi svetovnega DBP.

7. Koalicija mora podpirati sodelovanje med vsemi njenimi akterji, torej političnimi strankami, civilno družbenimi gibanji in posamezniki zato, da obvladuje državo tako, da se jasno zariše njena vloga in s tem tudi omogoči predvsem samostojnost in odgovornost posameznih vej oblasti. Potrebujemo predvsem takšno organiziranost vlade, ki ima manj ministrstev, predvsem zaradi njihove boljše managerske učinkovitosti in sposobnosti koordinacije in komunikacije. 

8. Razmislek o centralnem ali regionalnem delovanju Koalicije. Perspektiva ni zgolj v eni ali drugi varianti, temveč v matričnem pristopu. Vendar, ta trenutek se sočasno zahteva posebna skrb tako regionalnemu razvoju (teritorialnem), kot tudi funkcijskem razvoju Koalicije (vsebinskem). Sprejeti moramo spoznanje, da Slovenija izkazuje specifičnosti, ki odgovarjajo le posameznim njenim delom ter da zato ne moremo istih postopkov in rešitev poenotiti kot pravilo za vso državo. Koalicija in sodelujoči v njej morajo razviti več specifičnih pristopov, in obenem najmanj dva strateška centralna (za mestna področja in podeželska), ter do pet regijskih pristopov.

9. O regionalizaciji države. V cilju doseganja depolitizacije države se mora ta proces čim prej končati in Koalicija bi morala odločno zahtevati ustanovitev pokrajin, tako po njihovem številu kot tudi vsebini, ki bi bile sposobne prevzeti vlogo s katero bi se proces prenosa državnih pristojnosti približal lokalnim skupnostim. V ta namen moramo oblikovati tudi takšne rešitve strani, ki bodo to omogočile in ne ponavljati napak drugih, predvsem etabliranih strank, ki govorijo o 8-14 pokrajinah. Ustrezna rešitev je v največ petih klasičnih pokrajinah in eni posebni (Ljubljana). 

V ta okvir sodi tudi položaj poslancev narodnih manjšin, saj posebnega statusa in s tem povezane podvojene volilne pravice, ne pozna niti ena izmed tistih sosednjih držav, kjer živijo pripadniki našega naroda. Poslanci manjšinskih narodov v državi se morajo prenesti v pokrajinske parlamente, ne pa da je vsa država talec določenih povsem jasnih interesov, ki pa so zanimivi le za povsem določena lokalna območja. Kajti po sedanji logiki, bi se lahko v bližnji prihodnosti na enak način institucionaliziral tudi položaj poslanca romske skupnosti in še nekaterih skupnosti iz vrst narodov bivše Jugoslavije.

10. Razmislek o funkcijskem razvoju Koalicije. Perspektive za delo strank ni, če ni zadaj ideološkega programa. Ta ideološki program hierarhično nadgrajuje politično zasnovo dela, politično doktrino in na koncu politično strategijo. Pri tem je pomembno zavedanje, da je v vsaki stranki prostor le za eno politično zasnovo in dve ali več doktrin in strategij. To je v principu isti pristop kot v definiranju principov teritorialnega organiziranja v okviru matričnega pristopa. Vendar se s tem dopušča možnost sodelovanja in povezovanja različnih frakcij. V stranki bi se lahko povezale naslednje frakcije: socialistična (DSD, Demokratični socializem), ekološka (Zeleni Slovenije, humanistična (TRS), krščanska (Krščanski socialisti, KDS).

11. Za sleherno Koalicijo mora biti povsem jasno, da so najvišje funkcije izvršilne oblasti, torej tudi direktorji direktoratov, politične in ne strokovne funkcije. Direktorji direktoratov so pomembni kreatorji politik (polisy makers) in je zato njihova strokovnost prej pogoj, kot pa kriterij imenovanja. Predvsem pa je smisel in bistvo države v zagotavljanju takšnih državnih politik (v uvodoma omenjeni točki: ekonomsko, socialno, duhovno in obrambno področje), ki osmišljujejo vlogo in položaj slovenskega naroda. To ni mišljeno kot nacionalistično ali sebično ravnanje, temveč predvsem kot izraz domoljubnosti, dvignjene na nivo nacionalne zavesti, kjer je temelj solidarnosti mišljen kot odnos med slovenskimi državljani in seveda tudi Slovenci, kot pripadniki določenega naroda.

12. Koalicija in ustava. Mnogo strokovnjakov uspešno zagovarja trditev, da je potrebno z ustavo kot najvišjim pravnim aktom skrbno ravnati in vse spremembe morajo biti domišljene, premišljene in narejene z najvišjim mogočim konsenzom. Vendar je dosedanji razvoj naše države pokazal, da so na tem področju potrebne nekatere spremembe in odprava napak, ki so bile v preteklosti iz takšnih ali drugačnih razlogov storjene. Potrebno je predvsem razumeti to, da je ustavna najvišji pravni izraz politične volje državljanov in ne nekaj, kar odgovarja potrebam pravnikov, da razlagajo politične dileme na način, ki ustreza strankam in ne državljanom.

13. Obenem velja poseben razmislek tudi o depolitizaciji nekaterih pristojnosti, ki so danes v domeni parlamenta kot zakonodajne veje oblasti in njihov prenos na Predsednika države (primeri vezani na imenovanje nekaterih državnih organov in nosilcev državnih funkcij).

14. Pomembno je tudi to, da se v takšni Koaliciji vzpostavi sposobnost notranjega dialoga, kar predpostavlja obstoj različnih frakcij, ki pa so enotne v političnem delovanju. Problem sedanjih političnih strank je bil ravno v tem, da se je preveč gradilo na monolitnosti in brezpogojnem discipliniranju vseh drugače mislečih. Doseči moramo politično zaupanje in dogovor, kako bodo posamezne frakcije znotraj Koalicije prevzele odgovornost, n.pr. za področje trga dela, zelene politike, trajnostnega razvoja ipd. Kar se tiče regijske organiziranosti, položaja upokojencev, ekonomskih zadev itd., moramo močneje prihajati z našimi stališči v javnost. Ne smemo pristajati na tarnanje o medijski diskriminiranosti.

15. Kakšen je trenutni zgodovinski okvir takšne Koalicije? Naš pogled v preteklost mora biti izključno v funkciji tega, da se v prihodnosti podobni dogodki, kot so znani iz pretekle in polpretekle zgodovine ne bi več ponavljali! Zato Koalicija za nazaj nima nobene obveze in tudi ne moralne krivde. Naša orientiranost mora biti usmerjena v prihodnost. Dilema je enostavna: več etičnosti v dejanjih in manj v besedah. Prihodnji okvir EU se kaže v povečanem vplivu nacionalnih ideologij, islama in tudi drugih religij. Zato je edina pot za politično delovanje ta, da morajo biti naši predlogi, naši politični cilji in naše delovanje, enostavno boljši. In če bodo dodatno še bolj slovenski, bodo še boljši. Smisel politične iniciative je imperativ dolgoročnega obstoja Koalicije.

16. Vsi člani Koalicije morajo nenehno opazovati potenciale v svojem okolju in v izbor vključevati kandidate, ki bodo kot politične osebnosti izžarevali visoko stopnjo čustvene inteligence. Takih ljudi je že kar nekaj v posameznih strankah, najti jih moramo še več. Predvsem pa morajo biti sposobni v svoj krog delovanja vključiti strokovnjake, ki so lahko tudi le simpatizerji Koalicije. Sistematično moramo pričeti že danes z aktivnostmi za naslednje volitve (EU 2014, lokalne 2014 in državnozborske) in to na izgradnji nosilcev socialnih mrež, v regionalnem in lokalnem okolju. 

17. Delo Koalicije na kadrovskem področju. Razvijati moramo pozitiven odnos do kadrovske baze. Pri tem se moramo zavedati dejstva, da vrhunski strokovnjaki niso tudi najboljši politiki in njihovo tiščanje v prvo frontno vrsto političnega delovanja lahko Koaliciji bolj škodi kot koristi. Vrhunski politiki so politični mediatorji tistih strokovnih predlogov, ki so operacionalizacija programa strank in drugih sodelujočih. Torej mora Koalicija dolgoročno zastaviti svojo kadrovsko politiko tako, da bo oblikovala tri temeljne skupine kadrov:
Kandidate za – poslance (državne in regijske), župane, kot politične osebnosti
Kandidate za - strokovne pozicije v državni upravi, kot mislece in proizvajalce (garače)
Kandidate za - lokalni nivo, za občinske svete, za promocijo imena in vsebine Koalicije na lokalnem nivoju.

18. Predvsem moramo z osebnim vzgledom in v neposrednem dialogu, osebnem in pisnem, krepiti spoznanje o vrednotah Koalicije. S tem bomo dvignili prag zaupanja med volilno bazo. Zadnje predčasne državne volitve so pokazale da imamo za to znanje, ljudi, ne sme pa nam manjkati odločnosti in volje. Koalicija mora že danes iskati ustrezne kadre, kot potencialne nosilce in udeležence naše liste.

19. Skrb za kadre mora biti permanentna naloga slehernega izmed nas. V naši državi sta se preko vseh meja razmahnili potuhnjenost in spletkarjenje. Za takšne pojave v Koaliciji ne sme biti prostora ali pa Koalicija nima perspektive v smislu doseganja visoke družbene etičnosti. Torej mora biti skrb za osebno integriteto članov Koalicije in vseh drugih državljanov in občanov, naša prioritetna naloga in trajna usmeritev. V dilemi, kaj podpreti ali zaupanje ali spoštovanje med člani Koalicije, se moramo odločiti za slednje. Saj prisotnost spoštovanja vključuje tudi zaupanje, obratno pa ni nujno.

20. Trenutni zgodovinski okvir pa daje Koaliciji ta trenutek izjemne možnosti za lastno politično identifikacijo, saj se prerazporeja celotni desni pol in tudi deloma levi pol. To kar nekateri govorijo, da ostajajo njihove Koalicije kot močne, enotne in trdne Koalicije, so le pobožne želje. Vsaka Stranka ki je nastala na temelju personalne in ne programske identifikacije, bo doživela t.im. »sončni efekt«. Članstvo se bo začelo ozirati za drugimi »sonci«. Naše »sonce« mora biti predvsem bolj program kot pa osebnosti v stranki. Prvi preizkus bodo že vse izredne volitve v 2013 oz. redne lokalne volitve 2014, čeprav ne smemo zanemariti tudi EU volitev 2014. Pozabiti ne smemo tudi zato, da ob sleherni priliki dokazujemo doslednost naših načel in izgrajujemo, poleg profilov sodelujočih strank,  tudi profil takšne Koalicije strank.

Še dobro, da imamo vsaj dve možnosti, ali bomo spoznali, da je to edina prava pot ali pa se ne bo zgodilo nič. Torej nekaj, kar se že dogaja zadnjih 25 let.