Domovinsko domoljubne 'muke'!

»Še vedno smo pred ključnim izzivom. Ali bomo sebi in svetu uspeli dokazati, da smo sposobni upravljati sami svojo državo in ali bomo uspeli dokazati, da si jo sploh zaslužimo to, povsem po srečnem naključju pridobljeno lastno državo?

Predvsem pa se vprašajmo ob tem še, ali si lastno državo zasluži tisti, ki krivca za svoje težave venomer išče v nekom drugem? Ali pa tisti, ki ni odgovoren gospodar na svoji zemlji? Ali si državo zasluži tisti, ki mu je mar le zase, ali pa tisti, ki s krajo in lažjo nenehno povzroča škodo in bolečino drugim? Ali si morda državo zasluži tisti, ki od drugih hinavsko zahteva več etike in prava, sam pa krši vse temeljne etične in pravne zapovedi?« To je bilo eno od sporočil predsednika vlade konec lanskega leta na proslavi v CD.

Mene ni prepričal. Ne zaradi sebe, temveč zaradi dejanj ljudi, ki jim je zaupal pomembne vloge v svoji vladi. Zato, ker smo v 25 letih pozabili kakšen obraz ima tehnokratizem, ki se sedaj z roko v roku skupaj z neoliberalizmom podaja na oblastveno sceno! Sedaj je nesrečna zgodba za Cerarja končana, zgodba, ki je prej 'Toningate' kot pa 'Vebergate'!

Poslanec Nemec je med drugim dejal »Le 25 let demokracije imamo v Sloveniji«. Kako lahkotna izjava in popolnoma posplošena. Najprej ugotovimo, kaj je sploh mislil z besedo 'demokracija'? Je imel v mislih demokratično razmišljanje ali celo demokratično delovanje? Kajti sama beseda 'demokracija' je kot prazna vreča, ki brez svoje vsebine pač ne stoji in obstoji. In preprosto ni res, da v času prejšnje države ni bilo ljudi, ki ne bi demokratično razmišljali, čeprav v 'svinčenih časih'. Problem so bila predvsem dejanja, blokade s strani tudi tistih, ki danes najboj mahajo s prapori te izpisane besede. Takrot so se ljudje, ki so tudi želeli demokratično ravnati, preprosto umaknili. No z grozo ugotavljam, da je sedaj praktično isto. Zato torej razmišljanje poslanca Nemca ne drži, ker je preveč vezano na »formo« demokracije in ne na vsebino!

V zbirki Obramboslovje na slovenskem št.2/1989, katere urednica je bila dr. Ljubica Jelušič, je izšla že pred 26 leti zbirka referatov iz istoimenskega posveta v Cankarjevem domu. Iz teh objavljenih razprav bi ponovil le tiste katerih odlomki so se znašli tudi na platnicah, ker so po mnenju urednice še najbolj zaokroževali vsa področja posveta.

Dr, France Vreg

»Očitno je, da moramo danes ponovno znanstveno preveriti postulate klasikov marksizma o vojni, o obrambi, o oboroženem ljudstvu, saj smo priča svojevrstnim razlagam omenjenih idej in doktrin. Nekatere so bile povsem usklajene s stalinističnim konceptom militarizacije družbe, druge pa so nekritično grajene na liberalističnih predstavah o civilni družbi.«

Mag. Erik Kos

»Če torej pristajamo na to, da obstaja nujno razmerje med politično državo in civilno družbo, se to pojavlja kot protislovje tudi v človeku samem kot razmerje med državljanom in občanom – producentom in kot razmerje med nosilcem interesov obrambe in interesov zaščite.«

Dr. Andrej Kirn

»Če bo obramboslovje želelo prepričati druge znanosti, da poseduje lasten znanstveni karakter, bo moralo izoblikovati specifično teorijo, specifične metode in specifičen izbor dejstev.«

Posebej pa bi še poudaril nek drug odlomek iz referata, kjer sem zapisal:

»Za mene obstajajo za to, da ima obramboslovje svojo digniteto, štirje pogoji:

-         prvič, da ne bo inkorporiralo državnosti in s tem padlo pod vpliv vsakokratne vladajoče ideologije;

-         drugič, da ne bo onemogočilo razvoja svojih poddisciplin, ker mislim, da obstajajo oziroma negativni vplivajo na prisotnost drugih znanosti v svojem polju raziskovanja;

-         tretjič, če ne bo izkrivljalo znanstvenih spoznanj oziroma, če bo izvajalo znanstveno presojo v praksi veljavnih sprejetih strokovnih rešitev s področja SLO in DS;

-         četrtič, če ne bo usmerjalo znanstvena raziskovanja v tista področja, s katerimi se bistveno zapostavlja celota in onemogoča generalizacija spoznanj.

Končno pa je pomembno še naslednje: obramboslovje mora, tako kot je to interes vsake znanosti, svoje temeljne pojme razvijati skozi konceptualizacijo, torej po poti od objektivne stvarnosti preko indikatorjev, percepcije, predstav, podatkov do pojmov. V obratni smeri, po poti operacionalizacije, je ta proces zgolj v funkciji empiričnega preverjanja pojmov.

Mi pa se danes srečujemo s tem, da se ravno z vidika državljanskosti, zamenjujeta konceptualizacija in operacionalizacija, to pa vodi k temu, da postajajo pojmi apriorne kategorije, ki se umeščajo v objektivno stvarnost.«

Poudarjam le eno. To so teksti in razmišljanja izpred več kot četrt stoletja. Njihovo bistvo se razen mogoče kakšne terminološke zadeve sploh ni spremenilo. Na vse, kar se je v teh tekstih opozarjalo kot na potencialno slabost, se nam je tudi zgodilo. Tako od Cerarjevega tolmačenja o 'varnostni problematiki v civilni sferi', pa do Toninove vehemence na temo vpletanja OVS v 'civilno sfero'!

Skratka, lahko si zaploskamo, po četrt stoletje smo dobesedno uničili popkovino med politično državo in civilno družbo v polju udejanjanja obrambnega interesa! Dokazali pa smo tudi nekaj drugega, »veliki« teoretiki brez trohice prakse, so hujša nevarnost že s svojim obstojem, kot pa če jih sploh ne bi imeli!