In Bog je dejal šesti dan - Jutri bo 1. maj!

Koliko vznesenosti je bilo te dni v zraku in prav vse milozvočne besede so bile namenjene 1. Maju. Izbrani govorci, od predsednika vlade, ministrice za delo, sindikalnih funkcionarjev in vse do klenih predstavnikov GZS in drugih delodajalskih asociacij, so izrekali 'brumne' besede o prazniku, ki to več ni, kot tudi delavcev, kot takih več ni!

Mineva že več kot 15 let, kar sem zasledil neko britansko analizo o porastu števila s.p. v panogi gradbeništva na angleškem področju. Po podatkih te študije so gradbena podjetja imela tudi do 1.000 in še več »contracterjev«. Takrat sem sam zapisal o škodljivosti tega trenda in napovedal, da bo slej kot prej pojav prišel tudi k nam. Zato me ne preseneča jamranje ministrice za delo ob letošnjem 1. Maju, ko so jo novinarji obletavali kot podrepne muhe in iz nje pulili »modre misli«. In kaj je dejala? »Na področju s.p.-jev bomo morali nekaj narediti!«

Ali so torej rešitve, jih lahko spoznamo in udejanimo? Seveda so, toda nečesa drugega ni! Drznosti in resnične strokovne sposobnosti spoznanj, da se zadeve rešijo! Danes je me ministrica prav presenetila z nekaj svojimi izjavami, recimo s to, da se moramo sprijazniti, da takšne socialne države, kot smo jo poznali v 19. stoletju (!!!), več ne bo. Dobro, zanemarimo to, da je imela verjetno v mislih 20. stoletje, ampak da strese človek na svetlo tako globokoumno misel, hkrati pa ne odgovori do konca – torej z 19. stoletjem je konec, čaka nas pa kaj? Zakaj pa potem ni imela hrabrosti in dokončala svoje povedi – da dobesedno drvimo v – 18. stoletje. Naši izreki so na žalost takšni kot naša politika – vse je nedokončano.

V naštevanju našega položaja se je ministrica hudo zapletla še v eni zadevi. Izhajajoč iz naše povprečne plače, malo manj kot 1.600 € bruto, je s stisnjenimi zobmi priznala, da je ta podatek zgolj 'segedin', saj so povprečne plače v dejavnosti turizma manj kot 900 €, v energetiki pa več kot 2.100 €. Še bolj je stisnila zobe, ko je govorila o strukturnem spreminjanju kvalifikacijske strukture delavcev, Priznala je to, na kar sem desetletje opozarjal sam, da nam izginja srednji, predvsem industrijski izobrazbeni razred.

Potem pa se pojavi nek Milič-Hribar-Novkovič in opleta o »nujnih ukrepih, ki bodo zagotavljali gospodarsko rast«. Veste, to blebetanje nekaterih me spominja na ravnanje Butalcev, ki so imeli sredi vasi velik sod. Eni so z vedri nosili vodo vanj, drugi pa so s svedri vrtali vanj luknje in hkrati vpili na 'vodonosce', da so lenuhi nemarni in da naj hitreje in še več vode, nosijo.

Še eno 'modrost' nam je zaupala' ministrica, namreč kako bodo uredili statusni položaj uvodoma omenjenih s.p.-jev. Ne morem ji verjeti, tudi zaradi tega ne, kot je zapisal bloger Munc v svojem zadnjem zapisu, preprosto nima nobenih izkušenj, razen zvrhano mero naivnosti in vedno več nesposobnih sodelavcev, ki ji le vneto kimajo in hvalijo »njena nova oblačila«! Še nekaj je dodala, da je vse to kar se nam dogaja 'globalni proces'. Do tukaj se strinjam, ko pa je dejala, da nam bodo pomagale le globalne rešitve, pa sem se uopet moral prijeti za glavo in se vprašati: »Pa kdo so bili ti profesorji, ki so vcepljali takšno logiko svojim študentom in zaradi katerih smo sedaj vsi mi kolateralna škoda«?

Izjemno obžalujem dejstvo, da od Cerarja dalje, pa do vseh njegovih ključnih ministrov – torej za gospodarstvo, delo in šolstvo – nihče ne razume, da globalizacija v svetu ni fenomen, temveč instrument pokoritve ljudi. Da potiskanje ljudi v s.p. pomeni le pravno statusno zagotavljanje 'prekernega dela'. Da je prekerno delo le stopnja v individualizacijo odnosov med ljudmi na trgu dela. Da pravna ureditev medsebojnih razmerij med ljudmi na trgu dela še ne pomeni njihove socializacije in humanizacije.

Nihče si noče priznati dejstva, da v Evropi poteka nagel proces prestrukturiranja s katerim se krepijo gospodarstva držav severozahoda v smislu primarnih funkcij, ki resnično predstavljajo pravo osnovo in temelj za gospodarsko rast. Evropska periferija pa postaja področje razvoja servisnih pomožnih služb.

Da sta imela gospodarski minister in ministrica za delo 'hearing' pri meni, nikoli ne bi izdelala. Vprašal bi ju le to, kaj je temeljni iniciator gospodarske rasti? Kaj ga omogoča? Katera je temeljna dejavnost znotraj industrijske panoge? Zakaj zagotavljati socialno vključenost ljudi v proizvodne odnose? Že iz njunih vsakdanjih odgovorov, vidim, da na ta vprašanja nista sposobna dati vzdržnih odgovorov.

Zato, da se vrnemo k 'Prvemu Maju' – prazniku dela ali delavcev, kar že več ne vemo, si poskusimo zapomniti le eno. Opažam, da tudi 'novinarski friki' sodelujejo v tej bitki kapitala zoper delo. Samo spomnite se, kolikokrat ste v teh dneh slišali, da nastaja novi delavski razred – prekeriat! Seveda, to trdijo tisti, ki jim ustreza razslojenost, razklanost vseh ki so delojemalci! Marsikdo bo sicer po branju tega bloga zadovoljno cmoknil in dejal, še kar zanimivo. Toda kaj, ko pa bo takoj potem s svojim ravnanjem še vedno podpiral vse, ki nas zavestno ali pa tudi podzavestno, ne samo ohranjajo, temveč dobesedno prav potiskajo v razmerja, ki jih je tako grozljivo napovedal B. Traven v svojem romanu »Upor sužnjev«. Zgleda da J. Verne ni bil edini vizionar!

Prvi Maj še ni prelomnica, vsaj letos in drugo leto še ne. Bomo pa videli, kaj bo v naslednjih letih. O mnogih stvareh raje nisem pisal, ker nima smisla da se učimo n.pr. matematike od zadnjega poglavja k prvemu. Enako je z življenjem, ne poznamo okusa sreče, če pred tem ne izpijemo čaše pelina, tudi če nam jo natočijo naši, od nas izbrani, politiki!

SKOL, PRVI MAJ!