Današnji zapis sem naredil pod vtisom intervjuja naše
ambasadorke v Nemčiji na Valu202. Na splošno vzeto tudi sam najdem v njenih
besedah več pozitivnega, kot pa negativnega. Sploh so zanimive njene osebne
izkušnje iz njenega podjetniškega delovanje, kjer se mi je zazdelo, kot da
njeno zgodbo spremljam z faznim zamikom kakšnih 10 let. Pravi 'deja vu'!
In če primerjam njeno življenjsko pot in delovanje, s
karierno zgodbo kakšne Bulčeve ali Tomčeve, potem mirne duše lahko rečem, da
ona vsaj sodi v 'svojo življenjsko zgodbo'. Za razliko od prej omenjenih, ki
nikoli v življenju nista počeli nič in to resnično popolnoma nič takega, kar bi
ju uvrščalo na sedanje področje dela ali na lestvice priljubljenosti. Ena izmed njiju je bila kompetentna za hojo po žerjavici, druga pa je bila priskutna administratorka na krilih oslov iz 'največje opozicijske stranke'. Sploh pa
me je dobesedno razkurila Bulčeva (pa tudi Potočnik) s svojim blebetanjem na
Cerarjevi seansi o slovenski prihodnosti v EU. Z eno besedo – grozljivo.
Danes se v Sloveniji ponašamo s številnimi 'doktorskimi
veličinami', ki nam dnevno prodajajo svojo pamet 'skopirano' iz neoliberalističnih
učbenikov in jo prodajajo kot 'lastno meglo? Zato želim le reči, da se je v to
past poveličevanja ujela tudi vrla Marta Kos, ko je med drugim omenila »da se
premalo zavedamo kako pomembna gospodarska partnerica je Nemčija, saj naš izvoz
znaša tja kar 11 milijard EUR.
Se strinjam, in pritrjujem da je to odličen podatek na mikro
ravni in v trenutnem časovnem preseku. Toda gledano skozi očala politične
ekonomije pa je čista katastrofa. Razlog je preprost! Naš BDP znaša nekaj več
kot 39 milijard EUR, torej predstavlja teh 11 mrd v strukturi BDP skoraj 30%.
Vendar se naša zgodba ne konča tukaj in to nam naši vrli profesorji tudi
zamolčijo.
Kakšna pa je realna vrednost naše blagovne menjave z
Nemčijo? Če kdor misli, da nam Nemci prav vse pošteno in korektno plačajo, se
bridko moti. Za naše storitve in blago nam Nemci priznajo v povprečju največ 80 %
vrednosti, kot pa bi jo priznali svojim gospodarskim subjektom. Tudi se ob tem
ne sprašujem, koliko je v tej strukturi menjave 'lohn' dela? Z drugimi besedami,
mirno lahko zapišemo – ne 11 mrd, kar 13,8 mrd je vrednost menjave z njimi.
Povedano drugače, samo Nemci nas vsako leto 'olupijo' za
dobrih 2,8 mrd v tej 'veličastni' blagovni menjavi. Pa dodajmo k tej številki
še obresti na izposojeni denar, kjer se tudi večina finančnih 'niti' konča pri nemških
bankah in ki znaša vsaj 1,2 mrd, pa pridemo do številke, da se na nas že samo
Nemčija vsako leto 'napase' za dobre 4 milijarde EUR. Kje so pa sedaj tukaj še Francozi,
Italijani, Američani…?
Nekdo je ob tem napisal - najlažje
bi bilo prenehati izvažati, ne glede na posledice. Vendar, sploh ni dilema v
tem – izvažati ali ne izvažati. Pom ponovil, kot se zgoraj že zapisal - Nič ni
dobro, ne ena niti druga skrajnost (izvoz da - izvoz ne) - preprosto gre za
vodenje razumne gospodarske politike in seveda ne 'komandiranje' podjetjem! Ker
če en Akrapovič ali Pipistrel vseeno dosežeta tudi 95 % realne vrednosti svojih
izdelkov, to pomeni, da so prisotna tudi podjetja, ki dosegajo le 60 %. Dodajmo
še, da BDP ni individualna ekonomska kategorija, temveč državna kategorija, saj
je temelj za omogočanje pokrivanja potreb (delitve sredstev) v sektorjih, ki
jih zagotavlja ustava.
Vse to je dejstvo – problem pa je ta, da nikogar zaradi tega
ne boli glava in da ga ni politika v tej državi, ki bi zastavil kompenzacijske
ukrepe, ki so še kako mogoči. Mi pač raje krademo te odtujene in manjkajoče milijarde
pri zdravstvu, šolstvu in pokojninskemu sistemu. Pa bom kar nehal!
Obenem pa bi se rad iskreno zahvalil tistemu procentu ali
največ dveh, izmed mojih 'fb' prijateljev, ki se potrudijo, preberejo in tudi
malo razmislijo o zapisanem. Ker torej od ostalih 98 % praktično ni nobene
koristi v komunikativni interakciji, tudi ne vidim smisla, da jih preveč motim
v njihovi samozaverovanosti.
