nedelja, 21. december 2014

Argentinske izkušnje za ureditev razmer v Sloveniji


Trenutne razmere v naši državi so stanje zatišja pred viharjem. Razprodaja državne »srebrnine« se nadaljuje, močne EU države pa pospešeno utrjujejo svojo državno lastnino, predvsem v cilju vzpostavljanja in utrjevanja temeljev za svojo socialno državo. V bistvu neke vrste grozljiv paradoks.

V Sloveniji se izvajajo postroji paravojsk, prireditev se udeležuje predsednik države. Državna podjetja so sponzorji in nadaljuje se besno zmerjanje sodstva ter predvsem ljudi, naših sodržavljanov, ki so končno zbrali pogum, da začno opravljati delo, ki bi ga morali že zdavnaj.

Vendar ta blog ne bo zapis o sedanjosti temveč prej priprava za prihodnost, da ne bomo dejali, nismo vedeli nismo pričakovali in nismo si mislili. Ta blog naj tudi služi koncu pravljice, ki nam jo nekateri tako vztrajno in zadnje čase vse bolj prodajajo in sicer o »odgovornih tujih« investitorjih in njihovem managementu. Zbudimo se, v ozadju teh procesov prevzemanja naših podjetij je skrbno prikrit tuji roparski kapital v obliki investicijskih skladov katerih namen je le eden – iztisniti denar iz ljudi, kot se iztiska nafto in plin iz skrilavcev. To je bistvo vse zgodbe in ti scenariji ne bodo na novo izumljeni za našo državo. Odigrali so se že prej, med drugim tudi v Argentini. 

Politični vidik položaja Argentine v sredini 70-ih let je bil zelo ugoden, zlasti proletariat je bil deležen takšnih gospodarskih in političnih razmer, ki so bile precej pozitivne, ob upoštevanju spremenljivk, kot so plače v delnicah nacionalnega dohodka (kjer je bila dosežena njena najvišja točka v zgodovini Argentine leta 1973, ko je sodelovanje deleža plač pri nacionalnem dohodku doseglo 45%) in pojavnost sindikatov in drugih organizacij dela, kot centrov nove družbene in politične moči. Skratka, država se je politično mobilizirala, gverilci so bili le radikaliziran del celotnega družbenega spektra, ki je neposredno ali posredno podpiral spremembe v socialno-ekonomski strukturi Argentini. 

Zato je nemogoče resno razdeliti cilje, obtožbe in rezultate, ki jih dosegal proces izvedbe vojaškega prevrata v Argentini, saj ni šlo za politično reorganizacijo gospodarske organiziranosti in zgolj spremembe kulturne miselnosti (ter obratno). Za boljše razumevanje teoretičnega in obrazložitve skladnosti delovanja, moramo razlikovati politične vidike gospodarske in družbeno-kulturne povezanosti. Pomembno je pojasniti, da je medsebojna povezanost med tremi vidiki, kot taka bistvenega pomena za pravilno razumevanje tistih procesov. Tri stvari se mora imeti v vidiku in trdno predstavo o tem, kaj je nacionalna reorganizacija pomenila za državo. Vendar moramo, preden gremo v podrobnosti o teh treh vidikih, obravnavati kratek pregled dogodkov, znake prevrata, in kako so si jih zastavili in nameravali doseči te svoje cilje z dne 24. marca 1976. Takrat je odbor za načelnikov: general Jorge Rafael Vidal kopnena vojska, admiral Emilio Eduardo Massera mornarica in brigadir Orlando Ram Agosti letalstvo), prevzel oblast in začel nacionalni proces reorganizacije države. 

Prevratniki - pristaši hunte so že pred tem prav vzpodbujali ekonomski kaos, dejanske spopade in boje, tudi poboje in to dan na dan, akcije gverilskih organizacij in terorja, povzročenega s strani organizacije »Triple A« ali 3A (Argentinska protikomunistična zveza, Argentinska organizacija za pravice, Paravojaška organizacija, kot je bila Argentinska vojaška zveza, sicer v imenu "simbolična", je bila dejansko za podporo in vključitev vojske). Njihov resničen namen pa je bil, da se vsi nasprotniki deklarirajo kot sovražniki in da se njihova politična moč izloči po prevratu. S tem so ustvarili pogoje za svoj sprejem v izvedbo državnega udara in obljubo s strani hunte, da se ponovno vzpostavi red in zagotovi monopol državne oblasti. 

Te prevratniške sile so bile vodene z dejstvi, da je država in njeni državljani, ker se jih ogroža, pripravljeni, da branijo svoje ozemlje. Hkrati so sodelovale v različnih aktivnostih, ki so v nadaljevanju predstavljene:
- Med prvimi so se začela "operacija izolacije" za tiste skupine peronistov, ki so jih uspeli identificirati in izolirati kot paravojaške organizacije oboroženih skupin in njihove družbene osnove. Teh skupin je bilo manj v mestih in več na podeželju. Najbolj pomembno spoznanje pa je to, da se je pogostost in obseg svojih dejavnosti, ki jih je izvajala "Triple A", predvsem usmerjala na prebivalstvo v obliki političnih nasvetov in usmerjanja na neposredno udeležbo v vojaškem usposabljanju. 
- »Ugrabitve«, so predstavljale način, predvsem ko je šlo za politične aktiviste peronistov, kot  zapornike. Vsebovale so nezakonita pridržanja iskanih oseb, brez sodnega naloga, v sodelovanju z lokalno policijo, ne da bi obvestili družino o ugrabljenega cilja. Družine talcev, ki so zahtevale pravno pomoč, da jih našli, so ugotovile, da je bilo tudi to izjemno "nevarno", (zgolj med letoma 1976 in 1978 izginilo 107 odvetnikov). 
- »Teroristična dejanja«, ki so se povzročala v družbi, okrepljena z propagando vojaškega režima, ki je krivil državljane in njihove družine za dejavnosti "subverzivnih" aktivnosti, kot na pr. protestiranje, delitve letakov, pisanje gesel ipd. Posledica je bila v tajnih aretacijah, kar je povzročilo dodatno dejstvo, da se za skoraj 35% vseh družinskih članov, ki so bili registrirani kot pogrešani na CONADEP (na novo ustanovljen leta 1984), ni vedelo, kje so oz, kaj je z njimi. To je pomenilo, da je približno 3000 družin čakalo več kot šest let od vojaškega prevrata in se da jim ni povedalo o najbližjih. 
- »Koncentracijska taborišča« (ki so bila evidentirana v mestih in okolici, z po več tisoč zaporniki v skrivnih centrih po vsej državi), kjer so jih mučili in ubili tudi njih. To so bili večinoma kraji za mučenje v taboriščih in za dolgotrajno in sistematično iztrebljanje zapornikov. Ocenjuje se, da je za vsakega zapornika bilo potrebno približno 10 ljudi, za aktivnosti "prenosa zapornikov." V tem je bilo neposredno udeleženih več kot 100.000 članov organizacije 3A.

Interes oboroženih sil, točneje hunte je bil, da se novi politično-institucionalni sistem, ki bi ga oborožene sile želele uporabiti kot model, izogne vsem političnim organizacijam in da se uveljavi družbena potreba za odstranitev vseh struktur sindikatov. To je bil zato en izmed prvih ukrepov vlade, ki je vodil v razpustitev za nedoločen čas vseh političnih in sindikalnih dejavnosti vseh vrst. Nato je bila odstranjena vsakršna politična ali sindikalna imuniteta, ukinila se je pravica do stavke in prepovedane so bile in to absolutno, vse aktivnosti na politični levici, kot so bile stranke: revolucionarna komunistična, socialistična.

Nenehno so poročali prebivalstvu, da bo "strogo zatrta vsaka ulična demonstracija, da so vsi resursi delovnih mest namenjeni za pridelave strateških dobrin v državnih in zasebnih podjetjih, od dneva ko je hunta prevzela oblast, kar pomeni za državo in tujce, da se ne moti
​​socialni mir ". V izjavi št. 19 se je obvestilo prebivalce, na budnost zoper tiste posameznike, ki bi še naprej v nedogled "širili dejanja, besede ali slike ljudi ali skupin, ki veljajo subverzivno ali terorizma". Tudi časopisi so bili ukinjeni in vzeti iz prometa: New Man, Naša beseda, Tribuna Priljubljeno National Rank itd Če so bili posamezni novinarji zaprti so jih neposredno "opozarjali", in namignili, da prekinejo svoj način dela. 

Oborožene sile so prevzele oblast s ciljem, da se "konča slabo upravljanje, korupcija in nadloge subverzivnih dejanj«. Ne smemo pa zanemariti mnogih dejstev in vendar tudi preučiti, kaj je vodilo vojaško hunto v procesu ustavljanja družbenega "prevrata", kot so oni razumeli razvoj demokracije v državi. Če hočemo dojeti te ljudi in predvsem, kako so razumeli svoje poslanstvo za svoje dejavnosti v Argentini, poglejmo, kaj je nekoč dejal general Videla: 
"Terorist ni le nosilka bombe ali pištole, temveč tudi tisti, ki je za širjenje idej v nasprotju s krščansko in zahodno civilizacijo. Guverner province Buenos Aires, generalni Iberico Saint Jean, je dejal: "Najprej bomo ubiti vse subverzivneže, nato pa tudi svoje kolege, ki so brezbrižni in nepokončni ter plašni" .

Večer pred in na dan udara je vojska zasedla glavne tovarniške komplekse v mestih in z pripadniki 3A, predvsem s tako imenovanimi »črnorokci«. Nato je začel lov na vse generacije medijskih voditeljev in demokratičnih aktivistov, ki so jih ugrabili, še isti teden mučili in ubili v skrivnostnih okoliščinah. V vseh teh ravnanjih je bil eden od ključev do prevrata kot nacionalnega procesa vzpostavitve diktature. S tem so tudi uničili cele skupine posameznikov, ki so se politično zbrali, socialno formirali, kar običajno traja desetletja, preden se ponovno pojavijo. Če k temu dodamo vsadek strahu in oportunistični "ne", da se vključijo v obrambo demokratičnosti, potem ni težko razumeti tako nenadno demobilizacijo družbe.

Dogodke v Argentini bomo bistveno lažje razumeli, če jih bomo sproti primerjali s stanjem in zahtevami pri nas. Ekonomski vidik v času gospodarskega načrta resornega ministra Martíneza de Hoz 1976-1981 je tako mogoče povzeti v naslednjih točkah:
  •  Znižanje plač v višini 40%, v primerjavi s plačami prejšnjih petih let.
  • Spremembe zakona o pogodbenem delu in odpravo kolektivnih pogodb.
  • Vzpostavitev večje regresivnosti v sistemu obdavčitve s povečanjem posrednih davkov (DDV, itd) in nižji posredni davčni stroški (dobiček, premoženje).
  • Odprava davka na izvoz kmetijskih subvencij in netradicionalnega izvoza.
  • Postopno zmanjševanje tarif na uvoz,
  • Odpiranje tujemu kapitalu: enako obravnavanje domačega in tujega kapitala.
  • Osvobodijo se trgi in finančne izmenjave.
  • Zmanjšana poraba z racionalizacijo zaposlovanja in privatizacijo v državnih podjetjih,
  • Državni proračun: Povečana sredstva za obrambo in varnost ter zmanjšanje sredstev za izobraževanje, zdravsto in socialno politiko.
  • Prenos politik države glede gospodarskih skupin, prek mehanizmov nacionalizacije zasebnega dolga,  Zakona za spodbujanje industrijskih in javnih politik v državi.
Finančni sistem je imel ključno vlogo pri ponovni razdelitvi sredstev in alokacijo za zaposlene in za večjo koncentracijo kapitala v posameznih sektorjih. "Finančna reforma se je končalo z enim od orodij, ki vpliva na stanje prenosa sredstev med sektorji: ureditev obrestne mere, obstoj kreditov pri negativnih stopnjah in distribucija subvencij, določitev finančnih standardov in prednostne naloge, ki jih je oblast pričakovala". Recimo, če bi visoke obrestne mere precej presegale dobiček (za proizvodnjo), tako da "ne bi bila dobičkonosna dejavnost, in ne bi mogla konkurirati špekulacijam."
 
Ena od najbolj značilnih učinkov PRN je bila koncentracija kapitala, ki se je spodbujala preko nacionalizacije zasebnega dolga, z izvajanjem zakonodaje, industrijske politike promocije in pridobivanja. Rezultati te politike so bili:
  • Povečane špekulacije v škodo proizvodnje
  • Deindustrializacija (propad tovarn)
  • Zunanji dolg (povečanje)
  • Gospodarska koncentracija
  • Institucionalizacija inflacije
  • Padec realne plače
  • Poslabšanje storitev javnega sektorja
  • Povišane ravni revščine
V zvezi z drugo točko v sredini 70-ih, je industrijski izvoz dosegel prvič v gospodarski zgodovini, 50% prodaje v celotni državi, vendar pa industrija ni mogla premagati izgubo njihovega varstva, konkurenca uvoza, dražja posojila, dušenje (ali "premestitev") industrijskih mehanizmov za spodbujanje in manjše kupne moči prebivalstva. Tako je industrijska raven padla za 20% v prvih petih letih. 

Za primer poglejmo marec 1981, ko se je za "industrijsko koncentracija železa, močno kapitalizacijo na terenu, trženje žitaric, ki je v rokah velikih podjetij z žitom iz Argentine je bila država v dolgovih več 17.000 milijonov evrov, čemur lahko dodamo še dolg "zasebnikov", katerih družbe so s sedežem v državi, še dodatno skoraj 12,5000 milijona EUR. Skupni bruto dolg na 31. marec 1981, je tako znašal 29.587 milijonov EUR. " Jasno je, da je gospodarsko odprtje vlade Martineza de Hoz pomenilo odpiranje trga tuji konkurenci, privilegirani domači in razširitev lokalne proizvodnje namenjene tujim trgom. 

Tehnološki razkorak, ki se je v zadnjih dvajsetih letih zmanjšal, se je pod hunto ponovno povečal in to nepopravljivo. "Ob koncu preoblikovanja, ki ga je vodila vlada je gospodarski minister Martinez de Hoz, predvidel združitev ekonomske moči v sklopu poslovnih skupin, na transnacionalni in nacionalni ravni, med podjetji in ponudbo za pogajanja, sploh ni bilo mogoče, predvsem, da bi za hunto zagotovil trajno pomoč držav iz katerih so bili vlagatelji.

"Sociokulturni vidik, med zastavljenimi cilji subverzije vojske je bil jasen: ne samo, da se mora iztrebiti teroriste. Doseči se mora stanje molka v celotni družbi in sicer z vidika psihološkega bombardiranje državljanov, katerega cilj je prekinitev vseh vezi solidarnosti, ki jih združuje družba za nadomestitev z individualizmom in načelom "vsak zase". To je bilo doseženo z različnimi ukrepi: 

Izginuli: Medtem ko je diktatura v Čilu kot enotni obrazec vrgla krivdo na žrtve terorističnega države predvsem za vse strukture vojske, je argentinski vojaški proces izumil nov pravni pojem - "Izginotje" neke osebe. S tem so izginule osebe postavile svojo družino in prijatelje v stanje negotovosti, nedejavnosti in strah, kaj bi lahko s svojimi dejanji povzročil njim nekdo, ki je priprt, izginul, če bi bila živ. Z drugimi besedami, ni bilo strahu, da bo uveljavljena pritožba. Prej spoznanje da bo storjene več škode če bodo aktivni pri iskanju in zbiranju podatkov o svojih ljubljenih. 

Program špekulacije in gospodarske deindustrializacije: Skušal je prekinil zvezo s tiho meščanstva žrtev. kulturna represija: Cenzura in samocenzura, promocija nezaželenih knjig, nasilje nad družbeno ustrezni strokovnjaki (novinarji., priljubljeni duhovni pastirji, psihologi, pravniki, vzgojitelji, pisatelji, igralci, itd), reformiran izobraževalni sistem, da bi ustrezal režimu in njegov program: prava zgodovina na se uvaja v šole, kot ustanove zatiranje svobodnega duha, spreminjanje izobraževalnega sistema, n.pr. preprečiti izvajanje racionalnih programov in v prihodnje  "subverzivno" zavlačevati z učenjem pismenosti tako, da se po tretjem razredu "lahko" samo učijo 13 črk na leto in prepoved poučevanja zajtevnih teorij in sklopov v matematiki. Na univerzi, ki je bila prevelika, da bi se lahko reforme na enostaven način izvedle, so zatirali pedagoške delavce in so bili mnogi tudi iztrebljeni. 

»Vstavljanje terorja«, kot je dejal Victor de Gennaro v posvetu, ki ga je organiziral časopis Pagina 12 v počastitev 20. obletnice udara: "je bil projekt umeščanja sistematičnega terorja v vsako celico, vsako okostje njihovega organiziranja, zato nikoli ne smemo pozabiti, kaj pomeni, da želimo biti kritični, z odločnostjo, zagovorniki nacionalnega in priljubljenega projekta. Da ne želimo, da bi nam kdor koli prekinil možnost za izgradnjo družbe po naši meri. Kajti, to je naše, to pravico imamo, da se lahko v svoji državi odločimo, da se uvede gospodarsko, družbeno in kulturno življenje vsakega človeka zase. Da ne moramo lagati, da preživimo, da ne tajimo svoje moralne identitete in da je ne prezremo. Da se ne bojimo več svojega soseda, da bi nam bil nevaren, kot je bil nekdo, ki je zagrešil, le to, da ni mislil na nič, ampak le nase."

To ni bil samo strah, ki ga je povzročalo potenciranje individualizma, čeprav je bila to njegova glavna sestavina, temveč tudi razbitje vseh socialnih omrežij. Cenzura in samocenzura (televizijski oglasi so bili posuti s frazo "Molk je zdravje" kot sloganom) sta skupaj z novim liberalne doktrine, ki jo je nalagala država, postali prevladujoč princip v medosebnih stikih. Ideologija, da je "vsak zase", se knjiži tako kot v denarju, tudi v medosebnih odnosih enostavno. Pojavljale in zagotavljale so se številne špekulativne dejavnosti. Kolektivna gospodarska rast, pri kateri so vsi sektorji poželi sadove napredka, se je morala umakniti novemu modelu "off dobička" in individualistom, ki jim je bil osebni napredek na račun drugih, osnovno vodilo. Gesla,"Gospodarstvo je globalno in s tem imaginarno, "srebrno je sladko in "daj mi dva, dobiš tri", so se pridružila represiji na vseh področjih civilnega življenja, uspela prebiti številne vezi solidarnosti, ki so bile prej uveljavljene v družbi. "Čeprav so bile plače in ugodnosti, ki so jih nudili industrialci, zelo nizke in bolj podobne nataknjenim nagobčnikom, sindikati in velik del prebivalstva niso našli tolažbe v ponujenih špekulacijah in niso podlegli nakupom poceni uvoženega blaga." 

Ta nova razmerja v odnosih so se pokazala tudi v razumevanju in pojasnjevanju zloglasnih stavkov "kaj je treba storiti", "to mora obstajati" in "ne se vpletati" v družbi, ki je pred mnogimi leti imela že nekaj sočutja in simpatij, tudi do ekstremnih gverilskih dejanj, vsaj v njihovem oznanjevanju, da so želeli, da "se spremeni svet in Argentina"? 

"Molk je zdravje" kot zlovešče ironija piše na plakatih za oglaševanje na krajih, kjer so bili storjeni kaznivi odkloni posegov v človekove pravice tistih, ki so želeli prekiniti tišino herojskih žrtev. Družba ni več vodila dialoga in izražala želje, da lahko glasuje o svoji prihodnosti, zastala je tudi možnost, da se o problemih razmišlja zgolj njihovih glavah, čeprav imajo različne politične ideale in vizije. V zameno za vse te prikrajšanosti, so ostajale le stalne grožnje. Zaradi teh dejstev in kako so bila predstavljena, se je velik del družbe odločil za izgnanstvo, bodisi zaradi političnih ali ekonomskih razlogov za delo v tujini ali v drugih primerih, v provincah. 

Na vseh stopnjah izobraževanja sta bili cenzura in laž tudi vseprisotni. Knjige so obravnavale navedeno družbeno ekonomsko tematiko"transparentno" neresno, v njih ni bilo besed kot so »zlobnost ali kaznivo dejanje«. Tudi glazba je bila usmerjena v zatrtje protestov in popularne pesmi so bile v celoti opredeljen kot "podtalne - subverzivne." Ljudje so ovajali drug drugega, še poseben pritisk se je v imenu »lojalnosti do države« izvajal na pripadnike drugih narodov, tudi Slovence, da so »spremljali svoje prijatelje, sodelavce, sošolce...

80% državljanov Argentine med letoma 1976 in 1983 je bilo vpisanih v šolskem letu v srednjo šolo, vendar se skoraj nihče ne more spomniti na svoje družabno življenje in/ali študentske izhode, bodisi poslušanje pesmi ali pesmi nekoč priljubljenih na protestih. Kar 17,4% Argentincem, ki so pripadali visokemu razredu, se je zdelo, da živijo na drugem planetu, izolirani od sveta. 

Ljudje so počasi spoznavali resnico o tem, kaj se je dogajalo, ampak je nasilje doseglo tako stopnjo, da se še tudi sedaj, vrsto let po diktaturi čutijo ustrahovani in si ne upajo spregovoriti. Po prvih dveh letih je bilo jasno, da je gospodarska politika nezaposlenosti manjši problem in je začel opažati bolj problem pogrešanih oseb. To je bil trenutek, ko so se podjetja in argentinski ljudje obrnili proti vojski. 

Sklenitev tega skromnega povzetka najpomembnejših vidikov nastanka diktature lahko končamo s tem, da se lahko osredotočimo v eni izmed najbolj škodljivih posledic za sedanjost in prihodnost njihove družbe, to je vprašanje pogrešanih in v tem okviru seveda vprašanje, kaj lahko to pomeni za nas. Katere organizacije so v slovenskem okolju tiste, ki želijo prevzeti vlogo »3A«? Zakaj se pri nas tako pospešeno izvaja pritisk na nujnost reorganizacije policije, sodstva in vojske, na polju ekonomskega razvoja pa nič? Zakaj pri nas tuji špekulativni kapital lahko nemoteno trka na vrata kabineta predsednika vlade?


Kdor v vsem povedanem ne vidi velike sličnosti v procesih mu pač ni pomoči! Mogoče da jo bo uvidel kasneje, le da ne bo mogoče takrat že prepozno, ker cena bo visoka. Mislim, da so nas pahnili že dovolj v preteklost!


ponedeljek, 01. december 2014

Nehajmo že enkrat molčati!

Recimo bobu bob ter naženimo 'salonske gospodarstvenike' v realno življenje! Zakaj sem osramočen, zato ker mi je dovolj tega, da kar naprej poslušam po radiu in TV, kako slabi smo v polju gospodarstva, kako zanič in neproduktivne delavce imamo, kako nesposoben je domači management in podobno.

Potem pa se pojavi predlog za novega gospodarskega ministra in kaj slišim preko medijev. Sedaj bodo podali svoje mnenje ugledni GOSPODARSTVENIKI. In seveda čakam kot tele kaj bo. Potem pa se pojavita Sekterarka združenja Manager, povsem privatnega društva v bistvu in Sekretar (sedaj po nazivu sicer Predsednik) GZS in pričneta dobesedno nakladati temeljne parole iz njihovih programskih izhodišč in peti slavospeve kandidatu za novega gospodarskega ministra.

Priznam, zadnjih dvajset let so nas prav uspešno stlačili v nek oportunistični kalup in smo v glavnem molčali. Glede na zadnje zagrožene reze, glede na (ne)perspektivo pomembnih sprememb na področju gospodarstva, pa moram reči. Te zgodbe je konec!

Zato je prav, da se o teh zadevah pogovarjamo strokovno, brez kakršnih kolih intenc povezanih z kandidatoma osebno. Pregledali bomo njune kompetence, ker le te so temelj na katerem gradita svojo podobo vrhunskih strokovnjakov, ki skoraj že dve desetletji obvladujeta prostor tega področja.

Sonja Šmuc je univerzitetna diplomirana ekonomistka, ki se z managementom poglobljeno ukvarja že vrsto let. Je izvršna direktorica Združenja Manager od leta 2005. Tekoče govori angleško, srbsko in hrvaško, pasivno pa tudi nemško in francosko.

Njene naloge obsegajo skrb za nemoteno delovanje združenja, podporo razvoju slovenskega managementa, lobiranje za interese gospodarstva in članstva Združenja, omogočanje koristnega poslovnega druženja med člani ter svetovanje članom v zvezi s tematikami, ki jih strokovno obravnava Združenje Manager.

Delovno kariero je pričela še kot študentka pri tedniku Gospodarski vestnik. Že kmalu je poleg novinarskega dela prevzela tudi urejanje več vsebinskih prilog in rubrik kot urednica in gospodarska novinarka Gospodarskega vestnika. Svojo kariero je nadaljevala kot televizijska reporterka na RTV Slovenija in TV Paprika, kjer je pokrivala predvsem mesečno oddajo Poslovni barometer in 100 najuglednejših.

Med leti 2002 in 2005 je bila odgovorna urednica revije Manager, ki jo je izdajalo podjetje GV revije oziroma Časnik Finance, potem ko je sodelovala pri celoviti prenovi te specializirane strokovne revije za vodenje. Je avtorica več kot 600 člankov, kot televizijska novinarka je soustvarjala oddajo RTV Slovenija Poslovni barometer in oddajo TV Paprike 100 najuglednejših, pogosto vodi ali sodeluje na okroglih mizah z gospodarsko tematiko.

Je članica Strokovnega sveta Zveze društev za kadrovsko dejavnost Slovenije in več komisij – komisije za izbor managerja leta, kadrovskega managerja leta, marketinškega direktorja leta in za priznanje za komunikacijsko odličnost Prizma, Sveta Gazel, strokovnega sveta Zlata nit in zakladničarka CECLeta, članica Advisory Committee on Equal Opportunities for Men and Women pri Evropski komisiji, Mreže za družbeno odgovornost Slovenije in upravnega odbora Slovenskega združenja za kakovost in odličnost.

Z dr. Zlatkom Muršcem je soavtorica strokovne knjige Izvozno tveganje pod nadzorom (GV Založba, 1998). Leta 2006 je kot soavtorica prejela bronasto priznanje Gospodarske zbornice Slovenija OE Ljubljana za inovacijo Podjetniki v podjetju. Že kot dijakinjo, Zoisovo štipendistko, jo je zanimalo gospodarstvo, zato je po srednji družboslovni šoli (sedaj gimnazija Poljane), vpisala študij ekonomije na ljubljanski Ekonomski fakulteti in magistrski študij podjetništva, ki ga še ni zaključila. Izobraževala se je tudi v tujini, med drugimi na univerzi Stanford v Kaliforniji, na dunajski Wirtschaftsuniversität in na slovenski poslovni šoli IEDC.

Mag. Samo Hribar Milič je rojen 1958 v Ljubljani. Magistriral je na področju sociologije. Govori angleški in italijanski jezik.

Svojo poklicno kariero je pričel v osemdesetih kot odgovorni urednik Radia Študent ter nadaljeval na Radiu Glas Ljubljane, kjer je bil sprva novinar, potem pa pomočnik direktorja.
V začetku devetdesetih je bil svetovalec za podjetništvo, pred tem pa vodja oddelka za zaposlovanje in poklicno usmerjanje na Zavodu za zaposlovanje Slovenije. V tem času je bil tudi svetovalec mnogim podjetjem, kot tudi predavatelj podjetništva na Gea College-u, v Ljubljani.

Na svoji poklicni poti je bil v letih 2002-2003 direktor v podjetju Pristop, vodilne PR in oglaševalske agencije v Sloveniji. Pred tem je bil devet let na Gospodarski zbornici Slovenije, kjer je bil podpredsednik Gospodarske zbornice Slovenije, projektni direktor in sekretar Združenja za drobno gospodarstvo Slovenije.

V obdobju 2004- 2006 je bil generalni sekretar Združenja delodajalcev Slovenije.
V teh letih je bil aktivno vključen v socialni dialog v Sloveniji kot predstavnik delodajalcev, bil član socialno ekonomskega sveta Slovenije, in neposredno udeležen v kolektivnih pogajanjih.
Od novembra 2006 do junija 2007 je bil začasni predsednik GZS.
Od junija 2007 do junija 2011 je bil generalni direktor Gospodarske zbornice Slovenije.
Samo Hribar Milič je trenutno predsednik Gospodarske zbornice Slovenije.

Kakor koli se dobesedno mučim in iščem njuno kompetenčnost, je na žalost ne najdem. Ugotovim pa lahko njuno neverjetno skladno piarovsko karierno pot in obenem spoznanje, da v tistem gospodarstvu, ki bi nas naj reševalo, nista delala niti sekunde na odgovornih položajih. Pravzaprav sploh nista delala.

Je pa v slehernem njunem nastopu neverjetno prisoten ta piarovski profil, kjer človek praktično že vnaprej ve, kaj bosta povedala. Poglejmo samo tekst GZS z naslovom – Naše poslanstvo:
Gospodarska zbornica Slovenije kot učinkovit gospodarski lobi zastopa interese podjetij v odnosih z državo in sindikati pri oblikovanju pogojev dela in poslovanja ter pri zagotavljanju pogojev za gospodarski razvoj. Članom zagotavlja nove priložnosti za razvoj, konkurenčnost in prodor na tuje trge.

Sedaj pa preberite zadnji stavek. Tudi če noben od njiju ne bo nič povedal, ta stavek pa bo v vsakem primeru vseeno 'stlačil' v svoj diskurz. Hočem povedati le eno stvar. Dve desetletji sta oba zraven, dve desetletji sta pametovala s svojimi silnimi managerskimi izkušnjami, rezultati pa so takšni, kot da je vse drugo krivo samo naši ' vizionarji ne.

Samo Hribar Milič je, ob asistenci Šmučeve kot članice vseh mogočih komisij, recimo ob vsaki podelitvi nagrad z najbolj vznesenimi besedami govoril o vsakem takšnem nagrajencu. Le kako mu je uspelo skoraj vedno izbrati takšne, da je največji del teh izbrancev končal v sodnih mlinih oblasti. Šmučeva se v CV hvali, kako je pomembno vplivala na razvoj in učvrstitev društva Manager. Sam pa se 'pametnih' potez društva manager spomnim predvsem po tem, da so bili oni »pramati« (praoče) vseh svinjarij s plačami, ki segajo sedaj vse do DUBT. Oni so bili tisti, ki so plačna razmerja postopoma dvigovali od 1 : 3 nato 1 : 5, do že nespodobnih 1 : 10, ter sedanjih razmerij, za katere človek niti dostojnega imena ne najde. Prav ako se sprašujem, kaj Šmučeva ne pozna besede 'integriteta', saj je ja ni komisije za nagrade v državi s področja poslovodenja, da ona tako ali drugače ne bi bila vpletena. Poglejmo samo nekaj teh izbornih komisij (za priznanje Manager leta, Managerkam prijazno podjetje, Gazele, Zlata nit, Marketinški direktor leta, Kadrovski manager leta, Primus …

Prav je, da se mi zamislimo nad temi osebki »kralji v senci«, ki so na povzročili več škode kot vse vlade in sindikati skupaj. Prav je, da si zapomnimo tudi tiste managerje, ki nenehno glasujejo za njihov obstanek, ker s tem le dokazujejo le to, da imamo opraviti z pravo kliko povprečnežev, ki bi storili vse, da bi ohranili svoje privilegije in položaje. Prav je da se vprašamo, ali je normalno, da niti ne razmišljajo o tem, da bi potegnili etično črto in pogledali račun za svoje dosedanje delo, ne pa da nam prodajajo piarovske življenjepise polne same praznine in nekoristnosti.


V tej luči so sleherne sanje in upanje na to, da bi v naši državi dosegli potrebne spremembe le velika iluzija!


četrtek, 27. november 2014

Padli 'angeli'?

Teden, ki mineva je bil vsaj zame izredno zanimiv. Temu sta botrovala dva dogodka, prva je bila oddaja v torek z naslovom »Odkrito: o prihodnosti slovenske desnice in levice«! In če ste zamudili ta pogovor, naj vam ne bo izpod časti, da si je ne ogledate na tej povezavi.

Drugi dogodek je bil inavguracija patra Frančiškana Zoreta v Ljubljanskega nadškofa in njegov nastop v sredinih Odmevih. Markeš sicer pravi, da je bi odličen tudi njegov intervju za Družino, kjer je uspel, vsaj po Markeševem mnenju, na slabo postavljena vprašanja podati odlične odgovore.

Zakaj sem se pravzaprav sploh lotil te teme. Predvsem zato, ker absolutno sodi v okvirje tega bloga, ki obravnava probleme razpete med civilno družbo in politično državo. Zato, ker skozi oba dogodka še najbolje razumemo vso nemoč slovenske politike in našo ujetost v sheme, ki nam še vedno »zagotavljajo« brezperspektivnost!

Najprej nekaj poudarkov iz oddaje o prihodnosti slovenske desnice in levice. Žal mi je, če moram napisati, da je že izbira gostov pokazala na očitno razliko v intelektualni moči med slovensko levico in desnico. Protagonista prve sta bila Golobič in Lukšič, druge strani pa Tomšič in Brščič. Saj ne, da ne bi dejali, da se slednja dva nista trudila, ampak njun domet razumevanja dialoga ter njuna poskusa, da bi nadaljevala tvorni dialog, sta dobesedno kazala na obremenjenost z ideološko navlako. Sploh se je to jasno videlo pri Brščiču, ki ni mogel iz svoje kože, da ne bi v svoj dialog vpletal besede, ki so redni repertoar Tanka, Grimsa ali Gorenaka.

Pustimo žalostne podrobnosti, bolje bo, če si ogledate celotno oddajo. Dodajam pa seveda le nekaj mojih osebnih ugotovitev. Brščič, kot tipičen ekonomist se je 'hrabro' spustil na, vsaj zanj, spolzki teren politoloških vprašanja. Predvsem nas je hotel prepričati v eno, da je namreč prihodnost političnega dialoga v Sloveniji v 'tekmovanju idej' in tako je soočanje političnih interesov zadeva, ki je zanj v bistvu passe.

Nima smisla, da bi sam karkoli dogajal k temu, kar mu je že povedal Golobič. Bom pa vseeno povedal nekaj drugega. Nisem odobraval Golobičevih ravnanj in predvsem njegove politične taktike, celo prepričan sem da je sedaj tudi sam spoznal, da je marsikaj v preteklosti ravnal napačno. Vendar to ne spremeni dejstva, da je bil on eden največjih političnih potencialov v slovenski politiki in da je na nek nevreden način končal dosedanjo kariero. Enako vendar manj izrazito bi to lahko zapisali tudi za Lukšiča, vendar za nianso manj močno. Torej, za oba lahko mirne duše rečemo, da sta v političnem smislu 'padla angela'.

Če smo realni, sedanji trenutek ni niti primeren, še manj pa zrel, za kakršno koli njuno vrnitev. Sploh če pomislimo, kako se nadaljujejo procesi kadrovanja, članov vlade, ko se je tehtnica absolutno nagnila na stran izbire tehnokratskih kandidatov. Sploh zadnji primer – izbira imena ministrstva za gospodarstvo e še najboljši dokaz te trditve. In potem tudi ni čudno, da predsednik GZS kar drgeta od navdušenja!

Človek bi na nek način seveda naredil polarizacijo in najprej postavil tezo: spremembe v politični državi niso možne brez sprememb v civilni družbi, ter seveda obratno. Vendar recite kar hočete, ampak tej novi transformaciji je bistveno bliže Slovenska cerkev, ki z novim nadškofom jasno izraža, da je njeno temeljno polje delovanja – civilna družba. Seveda je k temu spoznanju ogromno pripomogel tudi 'čudež v Vatikanu'.

Obstaja seveda velika želja, da novemu nadškofu uspe, vendar demoni, ki ga čakajo so seveda še vedno zelo prisotni tudi v cerkvenih vrstah. Ta prisotnost, ni povezana s tistim, kar na glas zagovarja Brščič, torej z 'zagovarjanjem idej'. Ne, posredi je čista ideologija. S tem pa smo prišli do drugačnega tipa 'padlih angelov', ki prihajajo iz vrst desnice.

Le dva bomo izpostavili, čeprav jih je kar precej. Irglovo in Tonina. Oba sta namreč študirala teologijo in sta se ji z prehodom v sfero političnega delovanja v bistvu izneverila (kot neke vrste 'socialno' dejavnost). Torej s tem, ko sta se hkrati izrazito usmerila v svojem delovanju v polje politične države, sta zapustila človeka in postala pokorna strankam in državi. No Toninu lahko vsaj štejemo kot olajševalno okoliščino vsaj to, da je spoznal, da mora pretrgati popkovino s teološkimi dogmami in se bolj usmeriti v polje politologije, če hoče postati sposoben politik. Kajti sposobnemu politiku je jasno predvsem eno, gibalo družbenih dogajanj so le interesi. Vse drugo je nakladanje in zavajanje, vključno z Brščičevo 'teorijo idej'. Tudi ne smemo pozabiti, da so vsi ti kadri študirali po osamosvojitvi (no Cukjati je izjema), torej da se jim politika ni zgodila, temveč so se oni 'zgodili' politiki!

Vseeno potegnimo torej iz vsega navedenega le nek skupni zaključek! Ta je, da so vsekakor Cerkvi bistveno bolj odprta vrata za redefinicijo njene vloge in okrepitev svoje družbene moči kot pa se to 'dogaja' v sferi politične države Cerarju, njegovi stranki in seveda predvsem vladi! Cerar je v bistvu izgubljen, raje ne napišem, kaj bi ga lahko rešilo, ker bo v vsakem primeru račun izstavljen nam kot  državljanom.

Zato se raje posvetimo možnostim nadškofa Zoreta, kajti 'politična vremenska napoved' ni ugodna. V Slovenski katoliški cerkvi so cela področja, kjer ima svoj domicil, ta nevarna miselnost, da se mora tudi Cerkev vključiti v 'borbo idej'! Fevdi, ki predstavljajo izrazito nevarnost za možnosti nadškofa, da utrdi svoje drugačne poglede in vlogo cerkve so predvsem v cerkvenem šolstvu in seveda cerkvenih medijih. Poleg teh 'njihovih' medijev pa so tukaj tudi še 'strankarska trobila', ki bodo pod krinko 'neodvisnosti' nadškofu krepko zagrenila sleherno njegovo potezo v kateri bi se zrcalila vsaj sled njegove uspešnosti. Če v teh krogih ne bo uspel zagotoviti komplementarnih somišljenikov, je seveda ves Vatikanski trud in upanje zaman.

Večino Slovencev seveda prav rešuje, nepoznavanje vseh teh dogajanja, hkrati pa nas tolaži slepa 'vera' (pa ne cerkvena) ter upanje, da ni razloga, da smo 'kaznovani' z vsem tem kar se nam je zgodilo v zadnjih dveh desetletjih. Izredno mi še všeč, da je to misel spoznal tudi nadškof, ko je na vprašanje voditeljice, kako naprej ob Mariborskem primeru. Preprosto je odvrnil, bil sem veliko med ljudmi, pogovarjal sem se z njimi in skoraj soglasno so mi dejali. Naš kaplan je dober človek, tudi zaradi njega še zaupamo cerkvi, krivda pa je nedvomno na strani onih zgoraj. Kako zanimivo, če recimo besedo 'kaplan' zamenjamo z besedo 'župan' ter besedo 'cerkev' z besedo 'država'. Dobimo že znane poglede in stališča, mar ne?


sreda, 19. november 2014

Preprosto, nas rešuje zgolj naša slepota!

Ne bom tajil. To kar pišem, je napisano z grenkobo. Ta grenkoba izhaja iz že 25 let trajajoče popolne slepote, sprenevedanja in nenehnega zatrjevanja »jutri bo bolje«! Po svoje nas rešuje tudi spomin zlate ribice in naša karakterna osebnost, da slehernega, ki nas opozarja na naše napake neusmiljeno takoj in družno napademo in s tem po večinskem principu zagotovimo naš »demokratični prav« v praktično vsaki zadevi.

Danes je v državnem zboru zopet tekla beseda o potrjevanju nove »koordinacijske« ministrice, zadolžene predvsem za kohezijska sredstva. Njena karierna pot je na nek način enaka karierni poti Bulčeve. S tem, da ima Bulčeva srečo, ker je po zgolj dveh tednih odletela na komisarski položaj v Bruselj, tja kjer se bo njena povprečnost in apolitičnost lažje skrila, kot bi ji to uspelo v Sloveniji. Oprostite, ko je nekomu glavna kompetenca »hoja po žerjavici« mene kar zmrazi. Zato sem kar zadovoljen, da ta Cerarjev kadrovski hokus-pokus ni več naš, temveč Junckerjev problem.

Vendar, ne pozabimo! Niso problem naše obravnave ljudje, ki so pač tukaj s svojimi imeni in priimki. Verjamem, da so za druženje in pogovore lahko prav prijetne osebe. Problem so naloge, ki so pred njimi. Problem je to, da se je na te zadeve opozarjalo pred več kot letom dni. Problem je to, da se je v vsem tem času na teh področjih dogajalo točno to, na kar se je opozarjalo. In problem je to, da so verjetno že prav ponosni na naš »jebivetrski« odnos do stanja v državi in volje ter pripravljenosti, da se s tem preseka.

Ta teden se je zopet ogromno govorilo o programu »jamstvo za mlade«, zato se najprej posvetimo temu. Ministrica Kopač-Mrakova je prav besno dokazovala, da je vse OK in pod »kontrolo«. Ali je res? Najprej moram povedati, da sem pred pisanjem tega bloga pogledal novo letošnjo organizacijsko shemo ministrstva za delo. Oprostite, iz te sheme dobesedno zaudarja klientelistični smrad SD. Reorganizirati MID tako, da ne služi predvsem učinkovitosti in uspešnosti dela na ministrstvu je res svojevrstna ohola brezobzirnost. To zgolj zato, ke nova organizacija izrazito služi klientelističnim in koruptivnim ravnanjem. S tem je res železni repertoar zanič kadrov le dobil še svoje organizacijske razpredelke in predalčke. Tudi na Zavodu za zaposlovanje se ni nič spremenilo! Levanič že verjetno pripravlja novo »kadrovsko hudobijo«, samo počakajmo in videli boste, kaj sem imel v mislih.

Ampak, vrnimo se k programu Jamstvo za mlade. Kmalu bo minilo leto dni, kar sem sam objavil blog in je o tem tudi dobra znanka napisala odličen blog. Pojasnila, napovedala in dočakala, da se je njena prognoza v celoti uresničila. Pa kaj, če je imela prav! Sam napovem le to, da bo od teh, ki so prebrali ta zapis do sem, največ le vsaj deseti šel in prebral ta dva bloga. Ostali bodo raje pritisnili glavo v pesek.

Drugo področje je vezano na črpanje EU sredstev. Koliko »dobrih želja« sem samo danes slišal v poslanskih klopeh. Kot da sem padel v »uro pravljic«. Sam sem spremljal vse razprave le v luči mojega zapisa v blogu, ki je tudi že več kot leto dni »na svetlo dan«. Ne bom komentiral tega, da sem kar malo presenečen ugotovil, da se je mojim pogledom še najbolj približal Tanko. Tudi se ne bom poglabljal v to, kako mu je uspelo, ker lahko, da je prevladal princip »tudi slepa kura zrno najde«! Me tudi ne moti, ker v položaju v katerem smo mi je vse bližje kitajska maksima, ni važno kakšne barve je mačka, samo da lovi miši.

Torej, da zaključim! Sploh nas ne skrbi to, da bodo zadeve tako okrog programa »Jamstva za mlade«, ko tudi črpanja EU sredstev, propadle. Zadeva je namreč povsem enostavna, samo dovolj napačne cilje si moraš zastaviti in že se lahko hvališ z uspešnostjo, ko pravi cilj v celoti zgrešiš. Vsi ti imenovani kadri, tej vlogi niso niti v najbolj norih sanjah dorasli. Ali bo Cerar kdaj koli zaradi tega plačal – niti v najbolj norih sanjah ne! Zakaj pa bi, saj tudi Janša, Pahor, Rop in še kdo niso plačali. Mi imamo na srečo slepoto ali pa vsaj politično pego v očesu!

nedelja, 09. november 2014

Obveščevalni sistemi v službi »Njenega veličanstva« - države!

Če bi vam pokazal nekaj logojev in vas pobaral, kdo se »skriva« za njimi, kako bi jo odnesli! Sploh v tem letu namreč se je o obveščevalnih sistemih na veliko pisalo, delale so se nekakšne lestvice najbolj uspešnih služb in podobno. Sicer pa zadeve niso presenečujoče, sploh glede na dogajanja tega leta. Letala so izginjala, nenormalno je podivjal sev Ebole v Afriki. Pojavil se je neverjeten fenomen ISIL s svojimi »neustrašenimi bojevniki« in še bi se kaj našlo.

Mimogrede, rad bi le spomnil na »najdbo kemičnega orožja« pred malo več kot desetimi leti v Iraku. Navadnega »usranega« kemičnega strupa ni bilo, ker ni bilo laboratorijev. Sedaj pa zajeti borci muslimanskega kalifata sami zagotavljajo, kako jih pred boji »nakrkajo« s kapsulami, ki jih dela »neustrašene«. Kdor se s tem ukvarja, se seveda ve, da tovrstni aparati še kako obstajajo v državah, ki so jih sposobne proizvesti. ISIL jih definitivno ni sposobna, vendar popolnoma nihče se ne vpraša, kdo kot dober »dealer« zvesto oskrbuje svoje stranke?

Torej poglejmo si top lestvico najboljših obveščevalnih sistemov, čeprav te klasifikacije ne povedo ničesar. Še najmanj njihove medsebojne odvisnosti, povezanosti in sodelovanja. Torej na vrhu naj bi bile:

- kot prva, saj se je najbolje na tej lestvici odrezala pakistanska obveščevalna služba (Inter service intelligence - ISI). ISI je glavna in največja pakistanska obveščevalna služba – drugi dve sta še obveščevalni urad in vojaška obveščevalna služba. Zametki pakistanske obveščevalne službe so nastali po indijsko-pakistanski vojni leta 1947.

- šele na drugem mestu je veliko bolj znana ameriška obveščevalna služba CIA - Central Intelligence Agency. CIA je bila ustanovljena leta 1947 – torej na začetku hladne vojne – zanimivo mar ne?





- nato je naslednje mesto rezervirano za britanski Secret Intelligence Services/MI6. Prav tako kot ameriško agencijo CIA so jo ustanovili leta 1947, vendar so njene korenine še starejše. Temelji MI6 so bili postavljeni v leto 1909, ko je britanski imperij ustanovil Tajni obveščevalni urad (Secret Service Bureau), svojo prvo stalno obveščevalno službo, v sklopu priprav na I.svetovno vojno.





- na četrtem mestu je kitajska obveščevalna služba, imenovana Ministrstvo za državno varnost. Njena predhodnica v okviru tega ministrstva je bila obveščevalna služba, ki je že pred letom 1949 delovala v okviru kitajske komunistične partije v času kitajske državljanske vojne.



- sledi Ruska Zvezna varnostna služba (FSB), nekdo bi dejal, da je šele na sredini lestvice Ruska obveščevalna služba, imenovana Zvezna varnostna služba (FSB). FSB je naslednica zloglasne sovjetske obveščevalne službe KGB.


- šesti je vsem dobro poznani Izraelski Mosad, ki slovi kot ena najboljših, če ne že kar najboljša obveščevalna služba,. Naj vas ne prevara uvrstil na dokaj skromno mesto, saj je Mosad oziroma uradno Inštitut za obveščevalne in varnostne operacije ena od treh izraelskih obveščevalnih služb. Drugi dve sta še Šin Bet, ki skrbi za notranjo varnost v judovski državi, in vojaška obveščevalna služba Aman. Zanimivo, tudi Mosad je bil ustanovljen leta 1949.




- na sedmem mestu je francoska zunanja obveščevalna služba (Direction Generale De La Securite Exterieure - DGSE). DGSE deluje v okviru ministrstva za obrambo. Tudi njen začetek – tako kot pri CIA in MI6 – sega v leto 1947, ko je bila ustanovljena osrednja zunanja obveščevalna služba (SDECE), ki se je v DGSE preoblikovala leta 1983.




- na osmem mestu je kanadska varnostno-obveščevalna služba - Canadian Security Intelligence Service.
Kanadska varnostno-obveščevalna služba je bila »ustanovljena« šele leta 1984, vendar so pred tem kanadski obveščevalci več kot 120 let delovali v okviru njihove famozne »rdeče« zvezne policije.


- predzadnje mesto v deseterici najboljših je rezervirano za  uvrstitev še indijske obveščevalne službe. Točneje, gre za Oddelek za preiskovanje in analizo, angleško Research and Analysis Wing. Oddelek je bil ustanovljen leta 1968, po indijsko-kitajski vojni iz leta 1962 in indijsko-pakistanski vojni iz leta 1965.

- nekdo seveda mora biti na repu deseterice lestvice in to je avstralska tajna obveščevalna služba (Australian Secret Intelligence Service). Ta služba je bila ustanovljena leta 1952, zbira pa obveščevalne podatke, zlasti v azijsko-tihooceanskem področju.

Naj vas seveda nič od tega ne preslepi. Tudi obveščevalni sistemi so, tako kot marketing, mojstri iluzij in prevar. Res je, da so praktično izginile nekatere službe, ki so bile v preteklosti strah in trepet. Recimo, vzhodnonemška, pa romunska in bolgarska.  Drži pa tudi to, da so se druge uspešno prelevile, recimo albanska obveščevalna služba.

Marsikdo se bo tudi vprašal, kje je nemška BND ali pa japonski obveščevalni sistem, ki se ukvarja "kao zgolj z ekonomskimi zadevami". Vendar, verjemite le eno, tukaj sta, delata s polno paro in za to zadnje ocenjevanje jima je pač uspelo vnovčiti yokerja, da se ju iz lestvice izpusti.

Za konec pa še nekaj. Kaj pomenijo kratice SDB, SDV in SDS, oz. kaj imajo skupnega? Za ene bo ta uganka težka, vendar kot pravijo »omen est nomen« ali ime vse pove. Zato nas tudi ne sme presenečati, da si je ena znana stranka izbrala kratico SDS. Toda razgrnimo najprej skrivnost, vse te tri kratice označujejo v jeziku narodov bivše juge zloglasno nekdanjo UDBO. Prva kratica je v srbščini, druga v slovenščini in tretja je v hrvaščini! Komentar? Mislim, da ni potreben! 

torek, 04. november 2014

Svet vse bolj postaja eno samo globalno bojišče!

Zadnjič, pred skoraj enim mesecem dni sem napisal, da to kar doživljamo danes v svetu t. im »pozitivne globalizacije« presega vse meje. Po mesecu dni lahko le ugotavljam, da so nas resnično dobro obdelali! Če samo pomislim na včerajšnji »spopad« me Štefančičem na eni strani in na drugi Fajonovo in Petrletom, sem lahko upravičeno zaskrbljen. Nikoli si nisem mislil, da bom doživel to, da se bo ideološki vzorec in temeljni pogledi dveh predstavnikov tako ideološko različnih strank ujel v skoraj vseh elementih do EU politike, do pristopov k »reševanju krize«, do razumevanja in vloge EU institucij te konec koncev tudi v prepričanju, da nas vseeno čaka »boljši konec«! Če sem rahlo ironičen bi le dejal, da je v bistvu popolnoma vseeno ali je konec – boljši ali slabši. Ampak umetnost politike je ravno v tem, da svoje besede tako zelo umetelno zavije, da ljudje preprosto pozabijo o bistvu pogovora, to je koncu, temveč svojo debato preusmerijo na razpravo o atributih, torej »boljšem ali slabšem«.

Ob tem se nikakor ne morem znebiti vtisa, če seveda to razmišljanje povežem z zapisi o obveščevalnih službah, da predvsem zahodne službe še nikoli niso bile tako aktivne, močne in vsestranske. Tudi nikoli še niso bile tako zelo močno in nedvoumno v službi oligarhističnih interesov, torej kapitala. Zato me tudi nekako ne more zapustiti dvom, da je bila Fajonova, glede na takšno njeno razmišljanje in delovanje, plasirana s pomočjo »obveščevalnih stricev« iz ozadja. Saj se ta zgodba ne prične z njo, temveč že s časopisom Sun. Le kako bi ta »rumenec« v vsej grupaciji več kot 700 poslancev izbral ravno tri, ki so vsi »not padli«! Saj so naključja, ampak takšna pa ne.

Zato tudi ni naključje, da obstaja nevidna roka prepletenosti politike in dogajanja v Sloveniji s temeljnimi interesi, da se najprej »usmerja politična scena« in nato dovoljuje le takšen premočrtni razvoj, ji ali postavlja temelje za nove, še neznane politične cilje ali pa trasira neke preobrazbe o katerih se večini niti ne sanja. Zadeva sploh ni namreč preprosta ali pa da se pojavlja kot neko samostojno sosledje dogodkov. Naj na hitro naštejem le nekaj teh primerov: Privatizacija v Sloveniji, nezadržno spreminjanje pravnih okvirjev in pravne prakse pod perverzno pretvezo človekovih pravic. Vstop v integracije, ki že zaradi svojih formalno institucionalnih okvirjev predstavljajo pravi antipod ekonomsko politični fleksibilnosti in potrebi po hitrem reagiranju za primernih drugačnih politikah.

Zopet, naj navedem le kot primer. Danes slišim, da je skupina občanov iz Grosuplja vložila ustavno presojo na US RS, glede kršitve njihovih človeških pravic. Lahko da so se novinarji zmotili, ko so napisali občani, kajti občani v tej zadevi ne izkazujejo pravnega interesa, le državljani. Zato me prav zanima, kako je politološko izobraženo naše ustavno sodišče in ali razume bistvo razlike med obema kategorijama.

V vsej zadevi me skrbi tudi to, da mi še vedno podcenjujemo vlogo obveščevalnih služb v svetu. Mislimo, da imamo opravka z »nadpolicijo«. Ker drugače si tudi ne morem tega razlagati, kako se prikazuje vloga »UDBE«. Nekomu ta lažniva podoba in njeno prikazovanje ustrezna. Sploh če uspeš ljudi prepričati, da so posamične anomalije, ki se zaradi narave ljudi, ki so v njem povzdignejo na nivo sistemskih pravil.

Zaključim lahko celotno razmišljanje v bistvu s tem, kar nam je EK prav ta mesec napovedala na področju gospodarske rasti v naslednjih letih in sicer najprej 2,4%, nato 1,7% in tretje leto 2,5%. Potrudite se le malo in poglejte ta vzorec »palice in korenčka« v statističnih napovedih. Ampak, mi seveda takšnih znamenj nočemo videti, kaj še da bi jih bili sposobni uzreti. Zato končajmo malo v stilu »liturgične misli«: je Jezus vstal od mrtvih – nedvomno, čeprav ga ni nihče videl! Drugo, bo naša gospodarska rast sledila tem napovedim – nedvomno, čeprav obstaja neverjetna množica dejavnikov, ki lahko vse krepko postavi na glavo. Od kakšne na novo zakuhane nestabilnosti (beri vojne) v pasu ki teče od držav Magreba pa vse do Indonezije! Obstajajo pa udi še vedno prikladne rezerve – spor z Rusijo, posiljevanje Ukrajine s krediti ECB, majhni »korenčki in pasje bombice« v EU na temo referendumov o nacionalnih sanjah (Škoti, Katalonci, Baski, Furlanci, Južnotirolci...).

Končujem le z enim stavkov in sicer s parafrazo misli »med vojno muze molčijo«, ki se lahko v našem primeru glasi tako: »med sleherno krizo se inteligentna ravnanja skrijejo«! Lahko pa uporabim tudi besede dr. Ljuba Bavcona ko je dejal: Med vojno ne molčijo samo muze, molčijo tudi pravo in človekove pravice in so ogrožena celo minimalna pravila humanosti...«!

Kaj je torej edina in zgolj takšna skrb »gospodarjev lutk«? Prepričati svet, da to, kar se dogaja ni vojna, da nismo v vojni, hkrati pa vzpostaviti stanje v katerem se uveljavljajo pravila, ki omogočajo doseganje učinkov in posegov v človekove pravice tako, kot da smo v vojni!

ponedeljek, 27. oktober 2014

Nadaljevanje o varnostno obveščevalnih službah

Minil je skoraj mesec in pol od zapisa tega bloga. Vmes se sicer ni zgodilo nič pretresljivega, le to, da je država pokazala svoje »kremplje«, če že nima zob in smo s primerom Anuške Delič dobili svojo zgodbo o »žvižgaču«

Meni pa se je nehote utrnila primerjava med Afero Dreyfus, ki je bila politični škandal, na prelomu iz 19. v 20. stoletje in je razdelil Francijo. Judovski častnik Dreyfua, zaposlen v francoskem generalštabu je bil obtožen vohunjenja za Nemčijo, za kar je bil leta 1894 obsojen na dosmrtno izgnanstvo na Hudičev otok blizu Francoske Gvajane.

Načelnik protivohunske službe je čez dve leti odkril, da tajnih dokumentov Nemcem ni prodajal Dreyfus, a v generalštabu niso hoteli priznati, da so v izgnanstvo poslali nedolžnega človeka. Desnica in katoliška cerkev sta Dreyfusovo »izdajstvo« označila za zaroto Judov in prostozidarjev, naperjeno zoper prestiž vojske in Francije. Ko so novice o zmoti prišle v javnost, so Dreyfusa začeli braniti najvidnejši francoski intelektualci, med njimi Anatole France in pisatelj Emile Zola, ki je januarja 1898  v listu L'Aurore objavil znamenito pismo predsedniku francoske republike z naslovom Obtožujem (J'accuse).

Afera Dreyfus je postopoma razdelila deželo v dva tabora: dreyfusovci, ki so nastopali proti konservativni, antisemitski vojaški kasti, ki se je ukvarjala s prevratniškimi in revanšističnimi načrti, ter njihovi pristaši. Nasprotja so se zaostrovala. Leta 1898 je postal položaj v Franciji zelo napet, saj se je hkrati z razburjenjem zaradi afere Dreyfus razmahnilo stavkovno gibanje.

Razgrete duhove je pomirila šele nova vlada s podporo socialistov in je novi predsednik vlade zadevo Dreyfus vrnil v presojo vojaškemu sodišču . To je Dreyfusa kljub nasprotnim dokazom spet spoznalo za krivega. Da bi pomiril ljudstvo, je Dreyfusa leta 1899 pomilostil, vendar je bil dokončno oproščen krivde šele leta 1906.

Naša zgodba sega po mnenju Sove preko spornih člankov, li so bili objavljeni v času pred parlamentarnimi volitvami 2011, na katerih je zmagala PS, ki ji nato ni uspelo oblikovati vlade. Vodenje vlade je zato prevzela SDS, takoj zatem pa že na ustanovni seji razrešila dotedanjega direktorja Sove Sebastjana Selana. Slednji je po pisanju Dela prav tako obtožen zato, da ni ovadil Delićeve.

Sova je po navedbah časnika o aktivnostih desnih ekstremistov redno obveščala takratni vrh oblasti: predsednika republike Danila Türka, predsednika vlade Boruta Pahorja, pravosodnega ministra Aleša Zalarja, pa tudi ministrico za notranje zadeve Katarino Kresal in generalnega direktorja policije Janka Gorška. Kako so se na poročila Sove odzvali, je za Delo vsebinsko pojasnil le Türk, Kresalova in Zalar, kot sta dejala, zaradi časovne oddaljenosti teh dogodkov pojasnila ne moreta dati.

"Tako poročila Sove kot poročila medijev leta 2011 v zvezi s pojavi ekstremizma so bila skrb vzbujajoča," je dejal Türk, zato je na njihovo vsebino opozoril takratnega premiera Pahorja, ministrico za obrambo Ljubico Jelušič in načelnika generalštaba. Z zadnjima se je tudi sestal in ju prosil, da pojav skrbno proučita in primerno ukrepata. V uradu Boruta Pahorja so se zavili v molk.

To naj bi storila konec leta 2011, ko je v več člankih pisala o povezavi neonacistične skupine Blood & Honour s stranko SDS.

Sporno pri njenem poročanju naj bi bilo, da je po trditvah Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (Sova) objavila tudi njihove podatke. Delićeva, ki je bila marca lani v zvezi s tem primerom že zaslišana, pravi, da jo je to, da ji bodo sodili, presenetilo manj, kot jo je šokiralo dejstvo, da je tožilstvo - kot je izvedela iz obtožnega predloga - sodišču predlagalo pridobitev prometnih podatkov o njeni telefonski številki.

"Glede na to, da me tožilstvo preganja zaradi razkritja skrb vzbujajočega družbenopolitičnega pojava, je poskus vdora v mojo komunikacijsko zasebnost resda le češnjica na torti hudega posega državnega aparata v svobodo novinarskega dela, a zato ni nič manj pomemben. Obtožni predlog potrjuje moje ugotovitve o delovanju in političnem angažiranju Blood & Honour," je za Delo povedala novinarka. Ta je namreč razkrivala povezave desnega ekstremizma s stranko SDS, vrh obveščevalne agencije pa je v času ovadbe zoper novinarko obvladovala prav ta stranka.

Ob tem je Delićeva, ki ji v primeru obsodbe grozi do tri leta zapora, dodala, da je svoje delo opravila v skladu s profesionalnimi standardi in zato bo plačala ceno, davkoplačevalci pa pregon novinarke.

Skratka, v čem so paralele? V tem da sta se tudi pri nas oblikovala dva tabora. Potem v tem, da so v Franciji masovno vstali v zaščito intelektualci, pri nas pa v glavnem DSN. Podobnost je tudi v tem, da oholi državni organi nadaljujejo svoje delo, tako kot so ga v Franciji.

Vendar pravi problem vsega tega dogajanja, saj ta zgodba o Deličevi je le eno dejanje na sceni slovenske politične zgodovine, je tisto o čemer sem pisal v prejšnjem blogu. Torej naš varnostno obveščevalni sistem je nekaj, kar ima hudo spodrezana krila. Prvi razlog je ta, da smo nadzor nad njim sistemsko zaupali nekakšni brezglavi kuri iz poslanskih vrst, ki jih nikoli ni zanimal sistemski pristop na področju določanja strategij in ciljev varnostno obveščevalnega dela v državi, EU in svetu, temveč konkretno delovanje služb, prisluhi in druge pikantne podrobnosti, ki nikjer v svetu nikoli niso in ne bodo predmet parlamentarnega nadzora. Pa če že pogledamo imena predsednikov in članov te komisije, nam mora biti povsem jasno kakšen je domet teh »nadzorovalcev« in kje so meje njihove nesposobnosti.

Priznam, da se zavestno nisem hotel ukvarjati s te področjem zadnjih 20 let, vendar sedaj sem si vzel čas in predvsem dobro analiziral dna dokumenta: Zakon o parlamentarnem nadzoru obveščevalnih in varnostnih služb in Poslovnik Komisije parlamentarnem nadzoru obveščevalnih in varnostnih služb. Primerjal sem ga tudi z umestitvijo nekaterih tujih varnostno obveščevalnih služb v njihove parlamentarne sistem – predvsem CIA, Mossad, BND, MI-5 in Mi-6, Sismi, Sisde in tudi ruskimi službami.

Vse analitične primerjave bodo objavljene v naslednjem blogu, sedaj pa za vsak slučaj, izjava: V analizi teh razmerij se nisem posluževal nobenih dokumentov s kakršno koli stopnjo tajnosti, nisem kontaktiral z nobeno osebo. Obravnavana in navedena zakonodaja je dostopna na internetu, poznavanje dela, metod, zakonskih okvirjev tujih služb, pa se nahaja v moji glavi še od časov pred osamosvojitvijo!




četrtek, 16. oktober 2014

V deželi zlatega teleta!

Nekdo se je potrudil in objavil spodnji tekst na spletnih staneh. Sploh ne vem ali je hotel našo komisarsko kandidatko ošvrkniti ali pa ji je zapel slavospeve. Vsekakor pa je iz teksta moč razbrati, da gre za nek njen nagovor, kar je bilo vsaj zame dovolj, da iz njenega diskurza in ob upoštevanju uporabljenih ključni besed napovem, ne njeno temveč, našo usodo!

mag. Violeta Bulc, predsednica uprave Umanotere:
Če berete te uvodne besede pomeni, da vas zanima. Da vam je mar. Za vas same, za vaše potomce, za ta čudoviti planet in za vse kar sobiva na njem.

Dnevno lahko opažamo, da nas je vse več. Takih, ki nam je mar. Zato, spoznanje o potrebi po drugačnem načinu življenja na planetu Zemlja, ni več le odraz peščice, ampak počasi postaja del širše družbene zavesti.

Trajnostni razvoj, z vgrajenim celostnim pristopom, se uveljavlja kot zanesljiva metoda za ....

Tudi jaz sledim dobrim zgledom. Po svojih najboljših močeh. Ni vedno lahko. Navade, obnašanja, domačnost neosveščenih pristopov in načinov razmišljanja so močna ovira. Pa vendar vztrajam. Preko odgovornega ravnanja z energijo in odpadki, zmanjševanja porabe, permakulture, vzdržne potrošnje, solidarnosti, aktivnega delovanja. Nagrada za trud pa je neprecenljiva: počutim se bolje, več je veselja, volje in zadovoljstva v meni. Več ga lahko delim tudi z drugimi. Zato je vredno. Pa vi?

Petindvajset let bivanja v deželi še nezrele demokracije je vseeno dovolj, da se lahko določijo posamezna obdobja, ki so netipično določala naše bivanje v tem času. Klasifikacija bi lahko temeljila na marsičem, recimo na prepoznavnih politikih, lahko na pravnih okvirjih ki so se počasi polnili s prenašanjem in sprejemanjem zakonodaje, ki je zamenjevala tisto pred letom 1990. Lahko bi se ta klasifikacija naslonila na vrednote v ekonomskem in družbenem življenju, kajti zaradi petrifikacije naših stališč se le te bolj počasi spreminjajo – gre za odnos do koruptivnosti v gospodarski in upravni sferi, elementarnega poštenja gospodarskih subjektov pri plačilni disciplini, skrbi za skupnim delovanjem in še marsikaj.

Vsekakor izbrana klasifikacija ni preprosta zadeva, ker pa nisem obseden z njeno znanstveno paradigmo, vsaj v tem tekstu ne, sem uporabil neke vrste mix. Izhajajoč iz naslova bloga sem zasledoval predvsem to, kaj se nam je zgodilo in kdaj, da smo se odločili, da si v deželi Sloveniji postavimo »zlato tele« s katerim častimo nove vrednote. Vendar, ne poenostavljajmo – zlato tele ni sinonim za fizično obliko pretopljenega zlata. Zlato tele so naše sprejete politične paradigme, ki se na koncu spremenijo v floskule. Zlato tele je recimo sprejem zlatega fiskalnega pravila, pa vrsta manter – živimo lahko le v skladu z možnostmi, čas je za varčevanje, čas je za odrekanje...

Pri tem malo izhajam tudi iz besed poslanca Pogačnika, ki je na seji parlamenta ob prenehanju mandata obsojenca Janše, mogočno zažugal s prstom in dejal: »Ne moremo sprejemati zakonov, s katerimi se stvari spreminjajo za nazaj!« Še danes me zaradi tega preganja vprašanje – ja za božjo voljo, kaj pa je bilo potem s sprejemom denacionalizacijskega zakona o vrnitvi premoženja, tudi fevdalnega izvora. To navajam zgolj zaradi dvoje morale in logike »a la cart«!

Vendar, vrnimo se k temu pisnemu izdelku Bulčeve in prognozirajmo, kaj nas čaka, kaj nam sporoča med vrsticami. Predvsem pa si odgovorimo zgolj na najpomembnejše vprašanje, kako je ob teh besedah uspela kandidatka prepričati recimo zgolj ELS, da je ona zavezana »evropskim vrednotam«! Nekdo v tej zgodbi ni iskren! Njena misel v prvem odstavku, tam kjer navaja »Če berete te uvodne besede pomeni, da vas zanima. Da vam je mar. Za vas same, za vaše potomce, za ta čudoviti planet in za vse kar sobiva na njem. Dnevno lahko opažamo, da nas je vse več. Takih, ki nam je mar. Zato, spoznanje o potrebi po drugačnem načinu življenja na planetu Zemlja, ni več le odraz peščice, ampak počasi postaja del širše družbene zavesti« je čudovit primerek psihološko propagandnega delovanja. Strukturno temelji na besedah recimo Američanov, ki svetu pred slehernim napadom na neko državo sporočajo: prinašamo vam mir, demokracijo, stabilno ekonomsko okolje, napredek in razvoj... Predvsem pa je najbolj zanimivo to, da v diskurzu nikjer ne boste zasledili pojma družba – »socius«. Ne, v njeni naslovitvi sogovornikov gre za individualizacijo in le eno dilemo – ste ali niste zraven. Tipičen je zato stavek: »Dnevno lahko opažamo, da nas je vse več. Takih, ki nam je mar.«

V luči tega pogleda, se tudi lepo vidi, kako je Cerar razmestil vključitev ključnih oblikovalcev javnega mnenja - »opinions makerjev« v svojo stranko in od kod mu formula za tako močan uspeh na državno zbornih volitvah. Tiste, ki se profesionalno ukvarjamo s temi zadevami, je bolj težko preslepiti. Sicer pa, kdor ne verjame meni, naj povpraša n.pr. dr. Klineta.

Poglejmo še en izrek in njenega zadnjega odstavka: »Tudi jaz sledim dobrim zgledom. Po svojih najboljših močeh. Ni vedno lahko. Navade, obnašanja, domačnost neosveščenih pristopov in načinov razmišljanja so močna ovira. Pa vendar vztrajam.« Kaj nam s tem sporoča. V bistvu predvsem to, da se nam arogantno ponuja za vodjo, ki ustreza trem temeljnim pogojem – sledi vzgledom, trudi se, je vztrajna. Kdo pa si ne bi želel takšnega vodje, ki se je pripravljen celo »žrtvovati« za druge.

Na mi ne bi kdor koli prisodil pritlehnost v obliki napadov na Bulčevo, ga mora postaviti takoj na realna tla in ga prositi, da naj ne poenostavlja mojih tekstov. V prvem obdobju našega demokratičnega razvoja, približno nekje od 1992 do 2000, še ni bilo mesta za osebe tipa Bulc, takrat so šele odhajali v Ameriko da postanejo transmiterji teh vrednost in pristopov. V drugem obdobju, nekje do 2009 so na kadrovsko površje priplavali predvsem »vojščaki strank«. Ne bom navajal oseb, ker je to manj pomembno kot pa njihove skupne karakteristike.

Je pa zato najbolj zanimivo to, tretje obdobje saj nam ponuja nekaj novega – neodvisnost politikov (pod parolo novih obrazov). Vendar če jih hočemo spregledati, potem jih ne smemo gledati v fizične podobe, temveč poslušati – kakšna jim je semantika in sintaksa – skratka kakšen je njihov politični diskurz.

Mogoče bom še nadaljeval kasneje o teh temah v naslednjih blogih, mogoče pa tudi ne. Od marsičesa bo to odvisno – še najbolj pa od komentarjev, predvsem njihove povednosti. Vendar to tretje obdobje, ki nas na zelo perfiden način zasleplja, ni za podcenjevati. Mnogo je znakov iz katerih se to da izluščiti. Recimo vsebine razprav v parlamentu, rezultati lokalnih volitev, »usmerjena« diskusija iz prvorazrednih na tretje razredne teme...

Danes vse več ljudi rado resignirano pove: »Saj nam je vseeno, le pustite nas pri miru«! Kako žalostna je ta poved, ki na nek način predstavlja tudi njihovo politično opredelitev.