Padli 'angeli'?

Teden, ki mineva je bil vsaj zame izredno zanimiv. Temu sta botrovala dva dogodka, prva je bila oddaja v torek z naslovom »Odkrito: o prihodnosti slovenske desnice in levice«! In če ste zamudili ta pogovor, naj vam ne bo izpod časti, da si je ne ogledate na tej povezavi.

Drugi dogodek je bil inavguracija patra Frančiškana Zoreta v Ljubljanskega nadškofa in njegov nastop v sredinih Odmevih. Markeš sicer pravi, da je bi odličen tudi njegov intervju za Družino, kjer je uspel, vsaj po Markeševem mnenju, na slabo postavljena vprašanja podati odlične odgovore.

Zakaj sem se pravzaprav sploh lotil te teme. Predvsem zato, ker absolutno sodi v okvirje tega bloga, ki obravnava probleme razpete med civilno družbo in politično državo. Zato, ker skozi oba dogodka še najbolje razumemo vso nemoč slovenske politike in našo ujetost v sheme, ki nam še vedno »zagotavljajo« brezperspektivnost!

Najprej nekaj poudarkov iz oddaje o prihodnosti slovenske desnice in levice. Žal mi je, če moram napisati, da je že izbira gostov pokazala na očitno razliko v intelektualni moči med slovensko levico in desnico. Protagonista prve sta bila Golobič in Lukšič, druge strani pa Tomšič in Brščič. Saj ne, da ne bi dejali, da se slednja dva nista trudila, ampak njun domet razumevanja dialoga ter njuna poskusa, da bi nadaljevala tvorni dialog, sta dobesedno kazala na obremenjenost z ideološko navlako. Sploh se je to jasno videlo pri Brščiču, ki ni mogel iz svoje kože, da ne bi v svoj dialog vpletal besede, ki so redni repertoar Tanka, Grimsa ali Gorenaka.

Pustimo žalostne podrobnosti, bolje bo, če si ogledate celotno oddajo. Dodajam pa seveda le nekaj mojih osebnih ugotovitev. Brščič, kot tipičen ekonomist se je 'hrabro' spustil na, vsaj zanj, spolzki teren politoloških vprašanja. Predvsem nas je hotel prepričati v eno, da je namreč prihodnost političnega dialoga v Sloveniji v 'tekmovanju idej' in tako je soočanje političnih interesov zadeva, ki je zanj v bistvu passe.

Nima smisla, da bi sam karkoli dogajal k temu, kar mu je že povedal Golobič. Bom pa vseeno povedal nekaj drugega. Nisem odobraval Golobičevih ravnanj in predvsem njegove politične taktike, celo prepričan sem da je sedaj tudi sam spoznal, da je marsikaj v preteklosti ravnal napačno. Vendar to ne spremeni dejstva, da je bil on eden največjih političnih potencialov v slovenski politiki in da je na nek nevreden način končal dosedanjo kariero. Enako vendar manj izrazito bi to lahko zapisali tudi za Lukšiča, vendar za nianso manj močno. Torej, za oba lahko mirne duše rečemo, da sta v političnem smislu 'padla angela'.

Če smo realni, sedanji trenutek ni niti primeren, še manj pa zrel, za kakršno koli njuno vrnitev. Sploh če pomislimo, kako se nadaljujejo procesi kadrovanja, članov vlade, ko se je tehtnica absolutno nagnila na stran izbire tehnokratskih kandidatov. Sploh zadnji primer – izbira imena ministrstva za gospodarstvo e še najboljši dokaz te trditve. In potem tudi ni čudno, da predsednik GZS kar drgeta od navdušenja!

Človek bi na nek način seveda naredil polarizacijo in najprej postavil tezo: spremembe v politični državi niso možne brez sprememb v civilni družbi, ter seveda obratno. Vendar recite kar hočete, ampak tej novi transformaciji je bistveno bliže Slovenska cerkev, ki z novim nadškofom jasno izraža, da je njeno temeljno polje delovanja – civilna družba. Seveda je k temu spoznanju ogromno pripomogel tudi 'čudež v Vatikanu'.

Obstaja seveda velika želja, da novemu nadškofu uspe, vendar demoni, ki ga čakajo so seveda še vedno zelo prisotni tudi v cerkvenih vrstah. Ta prisotnost, ni povezana s tistim, kar na glas zagovarja Brščič, torej z 'zagovarjanjem idej'. Ne, posredi je čista ideologija. S tem pa smo prišli do drugačnega tipa 'padlih angelov', ki prihajajo iz vrst desnice.

Le dva bomo izpostavili, čeprav jih je kar precej. Irglovo in Tonina. Oba sta namreč študirala teologijo in sta se ji z prehodom v sfero političnega delovanja v bistvu izneverila (kot neke vrste 'socialno' dejavnost). Torej s tem, ko sta se hkrati izrazito usmerila v svojem delovanju v polje politične države, sta zapustila človeka in postala pokorna strankam in državi. No Toninu lahko vsaj štejemo kot olajševalno okoliščino vsaj to, da je spoznal, da mora pretrgati popkovino s teološkimi dogmami in se bolj usmeriti v polje politologije, če hoče postati sposoben politik. Kajti sposobnemu politiku je jasno predvsem eno, gibalo družbenih dogajanj so le interesi. Vse drugo je nakladanje in zavajanje, vključno z Brščičevo 'teorijo idej'. Tudi ne smemo pozabiti, da so vsi ti kadri študirali po osamosvojitvi (no Cukjati je izjema), torej da se jim politika ni zgodila, temveč so se oni 'zgodili' politiki!

Vseeno potegnimo torej iz vsega navedenega le nek skupni zaključek! Ta je, da so vsekakor Cerkvi bistveno bolj odprta vrata za redefinicijo njene vloge in okrepitev svoje družbene moči kot pa se to 'dogaja' v sferi politične države Cerarju, njegovi stranki in seveda predvsem vladi! Cerar je v bistvu izgubljen, raje ne napišem, kaj bi ga lahko rešilo, ker bo v vsakem primeru račun izstavljen nam kot  državljanom.

Zato se raje posvetimo možnostim nadškofa Zoreta, kajti 'politična vremenska napoved' ni ugodna. V Slovenski katoliški cerkvi so cela področja, kjer ima svoj domicil, ta nevarna miselnost, da se mora tudi Cerkev vključiti v 'borbo idej'! Fevdi, ki predstavljajo izrazito nevarnost za možnosti nadškofa, da utrdi svoje drugačne poglede in vlogo cerkve so predvsem v cerkvenem šolstvu in seveda cerkvenih medijih. Poleg teh 'njihovih' medijev pa so tukaj tudi še 'strankarska trobila', ki bodo pod krinko 'neodvisnosti' nadškofu krepko zagrenila sleherno njegovo potezo v kateri bi se zrcalila vsaj sled njegove uspešnosti. Če v teh krogih ne bo uspel zagotoviti komplementarnih somišljenikov, je seveda ves Vatikanski trud in upanje zaman.

Večino Slovencev seveda prav rešuje, nepoznavanje vseh teh dogajanja, hkrati pa nas tolaži slepa 'vera' (pa ne cerkvena) ter upanje, da ni razloga, da smo 'kaznovani' z vsem tem kar se nam je zgodilo v zadnjih dveh desetletjih. Izredno mi še všeč, da je to misel spoznal tudi nadškof, ko je na vprašanje voditeljice, kako naprej ob Mariborskem primeru. Preprosto je odvrnil, bil sem veliko med ljudmi, pogovarjal sem se z njimi in skoraj soglasno so mi dejali. Naš kaplan je dober človek, tudi zaradi njega še zaupamo cerkvi, krivda pa je nedvomno na strani onih zgoraj. Kako zanimivo, če recimo besedo 'kaplan' zamenjamo z besedo 'župan' ter besedo 'cerkev' z besedo 'država'. Dobimo že znane poglede in stališča, mar ne?