Nadaljevanje o varnostno obveščevalnih službah

Minil je skoraj mesec in pol od zapisa tega bloga. Vmes se sicer ni zgodilo nič pretresljivega, le to, da je država pokazala svoje »kremplje«, če že nima zob in smo s primerom Anuške Delič dobili svojo zgodbo o »žvižgaču«

Meni pa se je nehote utrnila primerjava med Afero Dreyfus, ki je bila politični škandal, na prelomu iz 19. v 20. stoletje in je razdelil Francijo. Judovski častnik Dreyfua, zaposlen v francoskem generalštabu je bil obtožen vohunjenja za Nemčijo, za kar je bil leta 1894 obsojen na dosmrtno izgnanstvo na Hudičev otok blizu Francoske Gvajane.

Načelnik protivohunske službe je čez dve leti odkril, da tajnih dokumentov Nemcem ni prodajal Dreyfus, a v generalštabu niso hoteli priznati, da so v izgnanstvo poslali nedolžnega človeka. Desnica in katoliška cerkev sta Dreyfusovo »izdajstvo« označila za zaroto Judov in prostozidarjev, naperjeno zoper prestiž vojske in Francije. Ko so novice o zmoti prišle v javnost, so Dreyfusa začeli braniti najvidnejši francoski intelektualci, med njimi Anatole France in pisatelj Emile Zola, ki je januarja 1898  v listu L'Aurore objavil znamenito pismo predsedniku francoske republike z naslovom Obtožujem (J'accuse).

Afera Dreyfus je postopoma razdelila deželo v dva tabora: dreyfusovci, ki so nastopali proti konservativni, antisemitski vojaški kasti, ki se je ukvarjala s prevratniškimi in revanšističnimi načrti, ter njihovi pristaši. Nasprotja so se zaostrovala. Leta 1898 je postal položaj v Franciji zelo napet, saj se je hkrati z razburjenjem zaradi afere Dreyfus razmahnilo stavkovno gibanje.

Razgrete duhove je pomirila šele nova vlada s podporo socialistov in je novi predsednik vlade zadevo Dreyfus vrnil v presojo vojaškemu sodišču . To je Dreyfusa kljub nasprotnim dokazom spet spoznalo za krivega. Da bi pomiril ljudstvo, je Dreyfusa leta 1899 pomilostil, vendar je bil dokončno oproščen krivde šele leta 1906.

Naša zgodba sega po mnenju Sove preko spornih člankov, li so bili objavljeni v času pred parlamentarnimi volitvami 2011, na katerih je zmagala PS, ki ji nato ni uspelo oblikovati vlade. Vodenje vlade je zato prevzela SDS, takoj zatem pa že na ustanovni seji razrešila dotedanjega direktorja Sove Sebastjana Selana. Slednji je po pisanju Dela prav tako obtožen zato, da ni ovadil Delićeve.

Sova je po navedbah časnika o aktivnostih desnih ekstremistov redno obveščala takratni vrh oblasti: predsednika republike Danila Türka, predsednika vlade Boruta Pahorja, pravosodnega ministra Aleša Zalarja, pa tudi ministrico za notranje zadeve Katarino Kresal in generalnega direktorja policije Janka Gorška. Kako so se na poročila Sove odzvali, je za Delo vsebinsko pojasnil le Türk, Kresalova in Zalar, kot sta dejala, zaradi časovne oddaljenosti teh dogodkov pojasnila ne moreta dati.

"Tako poročila Sove kot poročila medijev leta 2011 v zvezi s pojavi ekstremizma so bila skrb vzbujajoča," je dejal Türk, zato je na njihovo vsebino opozoril takratnega premiera Pahorja, ministrico za obrambo Ljubico Jelušič in načelnika generalštaba. Z zadnjima se je tudi sestal in ju prosil, da pojav skrbno proučita in primerno ukrepata. V uradu Boruta Pahorja so se zavili v molk.

To naj bi storila konec leta 2011, ko je v več člankih pisala o povezavi neonacistične skupine Blood & Honour s stranko SDS.

Sporno pri njenem poročanju naj bi bilo, da je po trditvah Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (Sova) objavila tudi njihove podatke. Delićeva, ki je bila marca lani v zvezi s tem primerom že zaslišana, pravi, da jo je to, da ji bodo sodili, presenetilo manj, kot jo je šokiralo dejstvo, da je tožilstvo - kot je izvedela iz obtožnega predloga - sodišču predlagalo pridobitev prometnih podatkov o njeni telefonski številki.

"Glede na to, da me tožilstvo preganja zaradi razkritja skrb vzbujajočega družbenopolitičnega pojava, je poskus vdora v mojo komunikacijsko zasebnost resda le češnjica na torti hudega posega državnega aparata v svobodo novinarskega dela, a zato ni nič manj pomemben. Obtožni predlog potrjuje moje ugotovitve o delovanju in političnem angažiranju Blood & Honour," je za Delo povedala novinarka. Ta je namreč razkrivala povezave desnega ekstremizma s stranko SDS, vrh obveščevalne agencije pa je v času ovadbe zoper novinarko obvladovala prav ta stranka.

Ob tem je Delićeva, ki ji v primeru obsodbe grozi do tri leta zapora, dodala, da je svoje delo opravila v skladu s profesionalnimi standardi in zato bo plačala ceno, davkoplačevalci pa pregon novinarke.

Skratka, v čem so paralele? V tem da sta se tudi pri nas oblikovala dva tabora. Potem v tem, da so v Franciji masovno vstali v zaščito intelektualci, pri nas pa v glavnem DSN. Podobnost je tudi v tem, da oholi državni organi nadaljujejo svoje delo, tako kot so ga v Franciji.

Vendar pravi problem vsega tega dogajanja, saj ta zgodba o Deličevi je le eno dejanje na sceni slovenske politične zgodovine, je tisto o čemer sem pisal v prejšnjem blogu. Torej naš varnostno obveščevalni sistem je nekaj, kar ima hudo spodrezana krila. Prvi razlog je ta, da smo nadzor nad njim sistemsko zaupali nekakšni brezglavi kuri iz poslanskih vrst, ki jih nikoli ni zanimal sistemski pristop na področju določanja strategij in ciljev varnostno obveščevalnega dela v državi, EU in svetu, temveč konkretno delovanje služb, prisluhi in druge pikantne podrobnosti, ki nikjer v svetu nikoli niso in ne bodo predmet parlamentarnega nadzora. Pa če že pogledamo imena predsednikov in članov te komisije, nam mora biti povsem jasno kakšen je domet teh »nadzorovalcev« in kje so meje njihove nesposobnosti.

Priznam, da se zavestno nisem hotel ukvarjati s te področjem zadnjih 20 let, vendar sedaj sem si vzel čas in predvsem dobro analiziral dna dokumenta: Zakon o parlamentarnem nadzoru obveščevalnih in varnostnih služb in Poslovnik Komisije parlamentarnem nadzoru obveščevalnih in varnostnih služb. Primerjal sem ga tudi z umestitvijo nekaterih tujih varnostno obveščevalnih služb v njihove parlamentarne sistem – predvsem CIA, Mossad, BND, MI-5 in Mi-6, Sismi, Sisde in tudi ruskimi službami.

Vse analitične primerjave bodo objavljene v naslednjem blogu, sedaj pa za vsak slučaj, izjava: V analizi teh razmerij se nisem posluževal nobenih dokumentov s kakršno koli stopnjo tajnosti, nisem kontaktiral z nobeno osebo. Obravnavana in navedena zakonodaja je dostopna na internetu, poznavanje dela, metod, zakonskih okvirjev tujih služb, pa se nahaja v moji glavi še od časov pred osamosvojitvijo!

V deželi zlatega teleta!

Nekdo se je potrudil in objavil spodnji tekst na spletnih staneh. Sploh ne vem ali je hotel našo komisarsko kandidatko ošvrkniti ali pa ji je zapel slavospeve. Vsekakor pa je iz teksta moč razbrati, da gre za nek njen nagovor, kar je bilo vsaj zame dovolj, da iz njenega diskurza in ob upoštevanju uporabljenih ključni besed napovem, ne njeno temveč, našo usodo!

mag. Violeta Bulc, predsednica uprave Umanotere:

Če berete te uvodne besede pomeni, da vas zanima. Da vam je mar. Za vas same, za vaše potomce, za ta čudoviti planet in za vse kar sobiva na njem.

Dnevno lahko opažamo, da nas je vse več. Takih, ki nam je mar. Zato, spoznanje o potrebi po drugačnem načinu življenja na planetu Zemlja, ni več le odraz peščice, ampak počasi postaja del širše družbene zavesti.

Trajnostni razvoj, z vgrajenim celostnim pristopom, se uveljavlja kot zanesljiva metoda za ....

Tudi jaz sledim dobrim zgledom. Po svojih najboljših močeh. Ni vedno lahko. Navade, obnašanja, domačnost neosveščenih pristopov in načinov razmišljanja so močna ovira. Pa vendar vztrajam. Preko odgovornega ravnanja z energijo in odpadki, zmanjševanja porabe, permakulture, vzdržne potrošnje, solidarnosti, aktivnega delovanja. Nagrada za trud pa je neprecenljiva: počutim se bolje, več je veselja, volje in zadovoljstva v meni. Več ga lahko delim tudi z drugimi. Zato je vredno. Pa vi?

Petindvajset let bivanja v deželi še nezrele demokracije je vseeno dovolj, da se lahko določijo posamezna obdobja, ki so netipično določala naše bivanje v tem času. Klasifikacija bi lahko temeljila na marsičem, recimo na prepoznavnih politikih, lahko na pravnih okvirjih ki so se počasi polnili s prenašanjem in sprejemanjem zakonodaje, ki je zamenjevala tisto pred letom 1990. Lahko bi se ta klasifikacija naslonila na vrednote v ekonomskem in družbenem življenju, kajti zaradi petrifikacije naših stališč se le te bolj počasi spreminjajo – gre za odnos do koruptivnosti v gospodarski in upravni sferi, elementarnega poštenja gospodarskih subjektov pri plačilni disciplini, skrbi za skupnim delovanjem in še marsikaj.

Vsekakor izbrana klasifikacija ni preprosta zadeva, ker pa nisem obseden z njeno znanstveno paradigmo, vsaj v tem tekstu ne, sem uporabil neke vrste mix. Izhajajoč iz naslova bloga sem zasledoval predvsem to, kaj se nam je zgodilo in kdaj, da smo se odločili, da si v deželi Sloveniji postavimo »zlato tele« s katerim častimo nove vrednote. Vendar, ne poenostavljajmo – zlato tele ni sinonim za fizično obliko pretopljenega zlata. Zlato tele so naše sprejete politične paradigme, ki se na koncu spremenijo v floskule. Zlato tele je recimo sprejem zlatega fiskalnega pravila, pa vrsta manter – živimo lahko le v skladu z možnostmi, čas je za varčevanje, čas je za odrekanje...

Pri tem malo izhajam tudi iz besed poslanca Pogačnika, ki je na seji parlamenta ob prenehanju mandata obsojenca Janše, mogočno zažugal s prstom in dejal: »Ne moremo sprejemati zakonov, s katerimi se stvari spreminjajo za nazaj!« Še danes me zaradi tega preganja vprašanje – ja za božjo voljo, kaj pa je bilo potem s sprejemom denacionalizacijskega zakona o vrnitvi premoženja, tudi fevdalnega izvora. To navajam zgolj zaradi dvoje morale in logike »a la cart«!

Vendar, vrnimo se k temu pisnemu izdelku Bulčeve in prognozirajmo, kaj nas čaka, kaj nam sporoča med vrsticami. Predvsem pa si odgovorimo zgolj na najpomembnejše vprašanje, kako je ob teh besedah uspela kandidatka prepričati recimo zgolj ELS, da je ona zavezana »evropskim vrednotam«! Nekdo v tej zgodbi ni iskren! Njena misel v prvem odstavku, tam kjer navaja »Če berete te uvodne besede pomeni, da vas zanima. Da vam je mar. Za vas same, za vaše potomce, za ta čudoviti planet in za vse kar sobiva na njem. Dnevno lahko opažamo, da nas je vse več. Takih, ki nam je mar. Zato, spoznanje o potrebi po drugačnem načinu življenja na planetu Zemlja, ni več le odraz peščice, ampak počasi postaja del širše družbene zavesti« je čudovit primerek psihološko propagandnega delovanja. Strukturno temelji na besedah recimo Američanov, ki svetu pred slehernim napadom na neko državo sporočajo: prinašamo vam mir, demokracijo, stabilno ekonomsko okolje, napredek in razvoj... Predvsem pa je najbolj zanimivo to, da v diskurzu nikjer ne boste zasledili pojma družba – »socius«. Ne, v njeni naslovitvi sogovornikov gre za individualizacijo in le eno dilemo – ste ali niste zraven. Tipičen je zato stavek: »Dnevno lahko opažamo, da nas je vse več. Takih, ki nam je mar.«

V luči tega pogleda, se tudi lepo vidi, kako je Cerar razmestil vključitev ključnih oblikovalcev javnega mnenja - »opinions makerjev« v svojo stranko in od kod mu formula za tako močan uspeh na državno zbornih volitvah. Tiste, ki se profesionalno ukvarjamo s temi zadevami, je bolj težko preslepiti. Sicer pa, kdor ne verjame meni, naj povpraša n.pr. dr. Klineta.

Poglejmo še en izrek in njenega zadnjega odstavka: »Tudi jaz sledim dobrim zgledom. Po svojih najboljših močeh. Ni vedno lahko. Navade, obnašanja, domačnost neosveščenih pristopov in načinov razmišljanja so močna ovira. Pa vendar vztrajam.« Kaj nam s tem sporoča. V bistvu predvsem to, da se nam arogantno ponuja za vodjo, ki ustreza trem temeljnim pogojem – sledi vzgledom, trudi se, je vztrajna. Kdo pa si ne bi želel takšnega vodje, ki se je pripravljen celo »žrtvovati« za druge.

Na mi ne bi kdor koli prisodil pritlehnost v obliki napadov na Bulčevo, ga mora postaviti takoj na realna tla in ga prositi, da naj ne poenostavlja mojih tekstov. V prvem obdobju našega demokratičnega razvoja, približno nekje od 1992 do 2000, še ni bilo mesta za osebe tipa Bulc, takrat so šele odhajali v Ameriko da postanejo transmiterji teh vrednost in pristopov. V drugem obdobju, nekje do 2009 so na kadrovsko površje priplavali predvsem »vojščaki strank«. Ne bom navajal oseb, ker je to manj pomembno kot pa njihove skupne karakteristike.

Je pa zato najbolj zanimivo to, tretje obdobje saj nam ponuja nekaj novega – neodvisnost politikov (pod parolo novih obrazov). Vendar če jih hočemo spregledati, potem jih ne smemo gledati v fizične podobe, temveč poslušati – kakšna jim je semantika in sintaksa – skratka kakšen je njihov politični diskurz.

Mogoče bom še nadaljeval kasneje o teh temah v naslednjih blogih, mogoče pa tudi ne. Od marsičesa bo to odvisno – še najbolj pa od komentarjev, predvsem njihove povednosti. Vendar to tretje obdobje, ki nas na zelo perfiden način zasleplja, ni za podcenjevati. Mnogo je znakov iz katerih se to da izluščiti. Recimo vsebine razprav v parlamentu, rezultati lokalnih volitev, »usmerjena« diskusija iz prvorazrednih na tretje razredne teme...

Danes vse več ljudi rado resignirano pove: »Saj nam je vseeno, le pustite nas pri miru«! Kako žalostna je ta poved, ki na nek način predstavlja tudi njihovo politično opredelitev.

Politika je res nekaj na »K«

Napisal sem v zadnjih tednih kar nekaj utemeljenih komentarjev, vsaj sodeč po odzivih drugih komentatorjev, vendar so bili v glavnem vsi izbrisani. Mislim da ni potrebe, da pojasnjujem zakaj? Zato mi ni preostalo drugega, da večino teh komentarjev strnem, vsaj po spominu, v nek zapis v obliki bloga. Zopet poudarjam le eno. Od tega mesta naprej naj ga berejo resnično tisti, ki so mi sposobni slediti, vsi ostali pa naj kar lepo odtacajo nazaj v svoje »brloge« ideološke omejenosti!

Za začetek pa podajam nekaj izhodiščnih tez, ki bodo lažje določile osnovna tematska polja razmišljanja:

- v teh državi živi nekaj čez 2 mio prebivalcev, od tega le 1,7 mio s volilno pravico. Če med njimi določimo število 90% takšnih, ki ne vedo niti tega zakaj dihajo, kaj šele da bi razumeli svet politike, potem ostane le slabih 0,17 mio takšnih, ki so lahko temelj za neko kritično maso izmenjave stališč in pogledov v svetu politike. Zaključek – mi sploh nimamo kritične mase.

- stopnjevani pritisk na kandidaturo Bratuškove je predstavljal kontinuirane postopke nenehnega stopnjevanja povzročanja napetosti, povsem v skladu z doktrini psihološko propagandnega delovanja. Niti v enem trenutku ni obstajal dvom v to, da je sleherna faza početja Bratuškove, nekaj kriminalnega, škodljivega za državo in v bistvu že veleizdaja. Pri tem so zelo usklajeno delovale vse interesne skupine v državi – od poslancev ELS, domačih aktivistov iz »Trstenjakove«, stranke SD (ki je imela izjemne klientelistične interese, potem domačih »potrčkotov« SDS v podobi SLS in tudi deloma NSi. Še najbolj v ozadju je pravzaprav bila SDS, ki je »usekala« takrat, ko je tempo napadov zastal in je bilo ponovno pomešati kotel svinjarije, ki se je najprej kuhala doma in nato nadaljevala v Bruslju.

-vse aktivnosti, ki so jih te skupine izvajale so bile vedno usmerjene v to, da niti enega pojasnila ali aktivnosti Bratuškove ne bi sprejele. Če bi v Bruslju odgovarjala bolj suvereno, bi jo obtožili, da se hoče vzdigniti na EU parlament. Če bi njeni odgovori bili vsaj malo drugačni od odgovorov kandidatov iz komplementarnih področjih, bi takoj sledil napad na temo njenega »soliranja«. Signifikantno je tudi to, da so bili vsi nosilci uničujočih kritik Bratuškove predvsem moški. Mislim da ni potrebno posebej pojasnjevati, da se je v napadih na njo kar trlo »mačizma«. Zato me preseneča »dobrohotni« molk, predvsem pa pristajanje na tezo, ki jo na Štajerskem tako radi kričijo pijanci zvečer »Enega moram danes štihniti«!

- prav neverjetno je bilo odvračanje mnogih ljudi v Sloveniji, tudi nekaterih resnih komentatorjev, ki so to pot popolnoma padli, vsaj v strokovno etičnem smislu, ko so spregledali dejstvo, da je bilo vprašanje komisarstva in kandidature iz Slovenije predvsem politično vprašanje. Zato je bilo tudi izjemno žalostno poslušati argumente o njeni nestrokovnosti. Tudi se sploh ni upoštevalo dokazovanje tistih, ki smo na zadeve gledali zmerno, da vse skupaj sploh ni problem vezan na Bratuškovo, temveč na kadrovanje ljudi na politične, operativne ali zakonodajne pozicije oblasti.

- ter zadnja teza, ki izhaja predvsem iz grozljivega spoznanja, ki smo ga do sedaj bili vajeni predvsem v slovenskem parlamentu, ki je bil sedaj zaradi »političnega indeksa lojalnosti« prenesen na nivo EU parlamenta. Kaj hočem reči, na domačih hearingih je bilo vedno moč najti vrsto poslancev, ki res niso imeli pojma o pojmu, vendar so bili sposobni pred kamerami »izdaviti vrsto strokovnih ekspertiz« o nekem področju. Sedaj smo bili priča temu, da se je ta zgodba ponovila na EU parketu odborov za posamezna področja. Sam sem gledal to »mučenje« in moj komentar po prvi uri je bil naslednji »Zakaj za božjo voljo se sploh trudi z resnimi odgovori, če pa gre predvsem za ustvarjanje umetniškega vtisa.« Naši južni bratje bi dejali, "prijatno mutenje"! Kako naj človek nekomu strokovno odgovarja, na (pripravljena) nestrokovna vprašanja?

V povezovalni luči vseh teh tez, ki predstavljajo predvsem prečni presek dogajanj v zadnjem mesecu in pol, je sedaj čas, da se potegne nekaj longitudinalnih spoznanj. Najprej to, da zgodba še zdaleč ni končana, kajti v tem trenutku Bratuškova ni več pomembna. Iz subjekta se je z glasovanjem spremenila v objekt – »vroči kostanj« za Junckerja.

Nekateri so zgleda prehitro pozabili na dejstvo, da so bili pred sprejemom soglasja o kandidaturi Junckerja za predsednika komisije, takrat marsikatera obljuba dana z figo v žepu. Kajti danes nam naši novinarji prodajajo tezo in mnenje o »silni moči« slovenskih ELS poslancev. Prosim lepo, brez naivnosti, potem nikoli niste dobro poslušali in razumeli Zvera, na kaj in zakaj je on najbolj ponosen.

Ta zgodba ne bo končana niti 28. oktobra, ko se bo glasovalo o Komisiji v paketu, z vključitvijo Bratuškove ali brez nje. V luči vseh teh ravnanj, jo je trenutno še najbolje odnesel, vsaj na prvi pogled Cerar. Vendar naj si nikar ne domišlja, da ne bo zanj posledic. Na prvem mestu se bo njegovo ravnanje predvsem ocenjevalo z vidika njegove šibkosti znotraj lastne vladne koalicije, predvsem do SD in manj do DeSUS«. V nadaljevanju pa na svojo priliko čaka seveda tudi SDS, pri kateri se neverjetno pozablja na njeno mantro o »premajhnem vplivu zmagovalke na EU volitvah«.

Skratka, kot država smo na najboljši poti, da se z nami še vedno manipulira. Da se nam dobesedno podtika probleme, ki se tičejo političnosti z zadevami iz strokovnih področij. Da se nam resne politične analize in diskusije na to temo sprevračajo iz pristopov »aa drem« v pristope »ad hominem«.  Da se z nami načrtno manipulira in se potem, ko se naj podtakne recimo »velike probleme« v ozadju stvari vrtijo po starih kolesnicah. Naj naveden zgolj dva primera, ki sta vsaj zame še kako povezana. Cerarja je v Rim spremljala ministrica za delo, deklarirano dokazana nesposobna političarka. Ob tem tem pa ima sama v lastni državi probleme najmanj, da omenimo zgolj enega, »suženjskim delom« Ali pa drugi primer. Minister Zver je za svojo ženo ustanovil Inštitut – za kaj že? Hkrati pa se razplamteva v državi silna razprava o krčenju sredstev v javnem sektorju, predvsem na področju šolstva in zdravstva. Stavit grem, da bo gospa ministrova v miru dočakala penzijo.

Seveda pa za zaključek vseeno moram reči nekaj. Tudi,če se bo zadeva okrog slovenskega komisarstva razrešila predvsem pod taktirko Junckerja, to ne pomeni, da se naša vlada ne sme delati, kot da »kao ni sposobna najti kandidata«. Mislim, da mora sprejeti igro EU poslancev in jim dati signal za kader v skladu z njihovo zahtevo in pričakovanji.

Bruselj - Promised Land!

Kot novo kandidatko predlagam Jelko Strojan, vsekakor je strokovnjakinja za energetiko, tudi za okolje, za politiko do odpadkov in še bi lahko naštel. Poleg tega pa tekoče govori več jezikov, najmanj pa prav vse balkanske.