Nadaljevanje o varnostno obveščevalnih službah

Minil je skoraj mesec in pol od zapisa tega bloga. Vmes se sicer ni zgodilo nič pretresljivega, le to, da je država pokazala svoje »kremplje«, če že nima zob in smo s primerom Anuške Delič dobili svojo zgodbo o »žvižgaču«

Meni pa se je nehote utrnila primerjava med Afero Dreyfus, ki je bila politični škandal, na prelomu iz 19. v 20. stoletje in je razdelil Francijo. Judovski častnik Dreyfua, zaposlen v francoskem generalštabu je bil obtožen vohunjenja za Nemčijo, za kar je bil leta 1894 obsojen na dosmrtno izgnanstvo na Hudičev otok blizu Francoske Gvajane.

Načelnik protivohunske službe je čez dve leti odkril, da tajnih dokumentov Nemcem ni prodajal Dreyfus, a v generalštabu niso hoteli priznati, da so v izgnanstvo poslali nedolžnega človeka. Desnica in katoliška cerkev sta Dreyfusovo »izdajstvo« označila za zaroto Judov in prostozidarjev, naperjeno zoper prestiž vojske in Francije. Ko so novice o zmoti prišle v javnost, so Dreyfusa začeli braniti najvidnejši francoski intelektualci, med njimi Anatole France in pisatelj Emile Zola, ki je januarja 1898  v listu L'Aurore objavil znamenito pismo predsedniku francoske republike z naslovom Obtožujem (J'accuse).

Afera Dreyfus je postopoma razdelila deželo v dva tabora: dreyfusovci, ki so nastopali proti konservativni, antisemitski vojaški kasti, ki se je ukvarjala s prevratniškimi in revanšističnimi načrti, ter njihovi pristaši. Nasprotja so se zaostrovala. Leta 1898 je postal položaj v Franciji zelo napet, saj se je hkrati z razburjenjem zaradi afere Dreyfus razmahnilo stavkovno gibanje.

Razgrete duhove je pomirila šele nova vlada s podporo socialistov in je novi predsednik vlade zadevo Dreyfus vrnil v presojo vojaškemu sodišču . To je Dreyfusa kljub nasprotnim dokazom spet spoznalo za krivega. Da bi pomiril ljudstvo, je Dreyfusa leta 1899 pomilostil, vendar je bil dokončno oproščen krivde šele leta 1906.

Naša zgodba sega po mnenju Sove preko spornih člankov, li so bili objavljeni v času pred parlamentarnimi volitvami 2011, na katerih je zmagala PS, ki ji nato ni uspelo oblikovati vlade. Vodenje vlade je zato prevzela SDS, takoj zatem pa že na ustanovni seji razrešila dotedanjega direktorja Sove Sebastjana Selana. Slednji je po pisanju Dela prav tako obtožen zato, da ni ovadil Delićeve.

Sova je po navedbah časnika o aktivnostih desnih ekstremistov redno obveščala takratni vrh oblasti: predsednika republike Danila Türka, predsednika vlade Boruta Pahorja, pravosodnega ministra Aleša Zalarja, pa tudi ministrico za notranje zadeve Katarino Kresal in generalnega direktorja policije Janka Gorška. Kako so se na poročila Sove odzvali, je za Delo vsebinsko pojasnil le Türk, Kresalova in Zalar, kot sta dejala, zaradi časovne oddaljenosti teh dogodkov pojasnila ne moreta dati.

"Tako poročila Sove kot poročila medijev leta 2011 v zvezi s pojavi ekstremizma so bila skrb vzbujajoča," je dejal Türk, zato je na njihovo vsebino opozoril takratnega premiera Pahorja, ministrico za obrambo Ljubico Jelušič in načelnika generalštaba. Z zadnjima se je tudi sestal in ju prosil, da pojav skrbno proučita in primerno ukrepata. V uradu Boruta Pahorja so se zavili v molk.

To naj bi storila konec leta 2011, ko je v več člankih pisala o povezavi neonacistične skupine Blood & Honour s stranko SDS.

Sporno pri njenem poročanju naj bi bilo, da je po trditvah Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (Sova) objavila tudi njihove podatke. Delićeva, ki je bila marca lani v zvezi s tem primerom že zaslišana, pravi, da jo je to, da ji bodo sodili, presenetilo manj, kot jo je šokiralo dejstvo, da je tožilstvo - kot je izvedela iz obtožnega predloga - sodišču predlagalo pridobitev prometnih podatkov o njeni telefonski številki.

"Glede na to, da me tožilstvo preganja zaradi razkritja skrb vzbujajočega družbenopolitičnega pojava, je poskus vdora v mojo komunikacijsko zasebnost resda le češnjica na torti hudega posega državnega aparata v svobodo novinarskega dela, a zato ni nič manj pomemben. Obtožni predlog potrjuje moje ugotovitve o delovanju in političnem angažiranju Blood & Honour," je za Delo povedala novinarka. Ta je namreč razkrivala povezave desnega ekstremizma s stranko SDS, vrh obveščevalne agencije pa je v času ovadbe zoper novinarko obvladovala prav ta stranka.

Ob tem je Delićeva, ki ji v primeru obsodbe grozi do tri leta zapora, dodala, da je svoje delo opravila v skladu s profesionalnimi standardi in zato bo plačala ceno, davkoplačevalci pa pregon novinarke.

Skratka, v čem so paralele? V tem da sta se tudi pri nas oblikovala dva tabora. Potem v tem, da so v Franciji masovno vstali v zaščito intelektualci, pri nas pa v glavnem DSN. Podobnost je tudi v tem, da oholi državni organi nadaljujejo svoje delo, tako kot so ga v Franciji.

Vendar pravi problem vsega tega dogajanja, saj ta zgodba o Deličevi je le eno dejanje na sceni slovenske politične zgodovine, je tisto o čemer sem pisal v prejšnjem blogu. Torej naš varnostno obveščevalni sistem je nekaj, kar ima hudo spodrezana krila. Prvi razlog je ta, da smo nadzor nad njim sistemsko zaupali nekakšni brezglavi kuri iz poslanskih vrst, ki jih nikoli ni zanimal sistemski pristop na področju določanja strategij in ciljev varnostno obveščevalnega dela v državi, EU in svetu, temveč konkretno delovanje služb, prisluhi in druge pikantne podrobnosti, ki nikjer v svetu nikoli niso in ne bodo predmet parlamentarnega nadzora. Pa če že pogledamo imena predsednikov in članov te komisije, nam mora biti povsem jasno kakšen je domet teh »nadzorovalcev« in kje so meje njihove nesposobnosti.

Priznam, da se zavestno nisem hotel ukvarjati s te področjem zadnjih 20 let, vendar sedaj sem si vzel čas in predvsem dobro analiziral dna dokumenta: Zakon o parlamentarnem nadzoru obveščevalnih in varnostnih služb in Poslovnik Komisije parlamentarnem nadzoru obveščevalnih in varnostnih služb. Primerjal sem ga tudi z umestitvijo nekaterih tujih varnostno obveščevalnih služb v njihove parlamentarne sistem – predvsem CIA, Mossad, BND, MI-5 in Mi-6, Sismi, Sisde in tudi ruskimi službami.

Vse analitične primerjave bodo objavljene v naslednjem blogu, sedaj pa za vsak slučaj, izjava: V analizi teh razmerij se nisem posluževal nobenih dokumentov s kakršno koli stopnjo tajnosti, nisem kontaktiral z nobeno osebo. Obravnavana in navedena zakonodaja je dostopna na internetu, poznavanje dela, metod, zakonskih okvirjev tujih služb, pa se nahaja v moji glavi še od časov pred osamosvojitvijo!