nedelja, 07. maj 2017

Ob rob neki dokumentarni seriji

Ob rob današnji francoski dokumentarni seriji – Šola prihodnosti lahko le pritrdimo temu, da je izhajala iz naslednjega izhodišča – »Vsi si želimo najboljše šole za svoje otroke – šolo, ki bo potešila njegovo radovednost, ki mu bo vzbudila željo po učenju in ga oskrbela s tehnološkim in intelektualnim orodjem, ki ga bo pripravilo na izzive prihodnosti. V hitro spreminjajočem se svetu je nujno ponovno razmisliti o našem izobraževalnem sistemu. Približno 65 % današnjih otrok bo imelo poklice, ki danes ne obstajajo. Kakšna bo torej šola leta 2050? Kako bodo nove digitalne tehnologije spremenile učni proces? Kakšno vlogo bodo imeli učitelji? Bodo študenti poskrbeli za jutrišnjo šolo?«

Oddaja kar dobro odpira različne probleme na vlogo šole v današnjem svetu, na vlogo učiteljev in seveda na vlogo udeležencev. Ni kaj dodati, vsak nov zorni kot prinaša nove rešitve in omogoča drugačne rezultate. In to seveda šteje.

So me pa vseeno pošteno zaskrbeli zaključki oddaje. Sploh tisti del, ko se ugotavlja, da je nastopil čas, ko preidemo iz 'šole znanja v šolo ustvarjanja'. Če je šola znanja pojem za faktografsko učenje, se tudi s tem strinjam. Če pa se pod šolo znanja podrazumeva, da bo lahko google nadomestek in rezervoar znanja, pa me zadeva zelo zaskrbi.

Kajti povsem na koncu sledi opozorilo, ki je prikrita neoliberalistična grožnja. Približno nekako v tem duhu – »V času avtomatizacije, robotizacije in informatizacije družbe, ko postaja vloga robotov vse bolj pomembna bodo lahko obdržali delo le tisti, ki bodo obvladali ustvarjalne procese in na tej osnovi bili boljši od robotov.«

Žalostno je, da se v tej trditvi ne vidi bistvo, ki je v poenostavljeni obliki naslednje – roboti zaenkrat sploh še niso 'ustvarjalni' čeprav se pospešeno dela na 'samoizboljšanju' procesov v robotih, torej na 'samoučenju' oz. na hevristiki. Problem je v tem, da povprečen človek, ki naj tekmuje z robotsko sposobnostjo ' ustvarjanja' že sedaj tekmuje z izdelki, ki so jih ustvarili specialisti za to področje in ne z rezultati nekih povprečnih ljudi.


Zato razmišljanje o spremenjeni vlogi učenja, o 'spopadu z procesi informatizacije in robotizacije', niso zgolj procesi vezani na področje in vlogo šole v družbi. Tukaj se še kako postavlja mesto in vloga države, kajti izobraževanje je zgolj eden od stebrov javne vsebine in vloge države. Ampak v tej, sicer dobri dokumentarni seriji pa o tem ni ne duha in ne sluha.

nedelja, 26. marec 2017

GOD je v Sloveniji politična parodija!

Pred osmimi leti se je v ZDA pojavilo »Gibanje čajank«, ki je takrat s svojimi konservativnimi, protivladnimi kandidati zmagalo že na več republikanskih preliminarnih volitev. Gibanje je nastalo leta 2009, bolj ali manj spontano, prek vrste lokalnih in nacionalnih protestov proti najrazličnejšim Obamovim zakonskim predlogom, ki so se "čajankarjem" zdeli socialistični. Ime je referenca na bostonsko čajanko iz leta 1773 - protest ameriških kolonialcev proti britanski vladi -, ki je med drugim skušala ustanoviti monopol na uvoz čaja v kolonije.

In kakšno natančno je to politično prizadevanje Gibanja čajank, ki že zaporedna leta uživa navpično pot uspeha navzgor. V njem so po poročanju Spiegla svojo stranko našli volivci, za katere klasična republikanska stranka ni dovolj konservativna, popularnost gibanja pa večinoma pripisovala nezadovoljstvu z ameriškim predsednikom Barackom Obamo in frustraciji nad oslabljenim gospodarstvom.

Protesti Gibanja čajank so zavestno znova obudili teme, podobe in slogane, ki spominjajo na tiste iz predrevolucionarnega obdobja. Aprila 2010 so objavili nekakšen uradni manifest, imenovan "Pogodba iz Amerike", v katerem svoje kandidate spodbujajo, da sledijo 10 točkam. Med njimi so izpostavljeni balansiran zvezni proračun, poenostavljen davčni sistem, nasprotovanje že sprejetemu zdravstvenem sistemu, znižanje davkov in zmanjšanje ameriške odvisnosti od tujih virov energije.

Republikanci na gibanje gledali skeptično, demokrati ga niso jemali resno, prav tako mu večjega pomena ni pripisal niti Obama. Čeprav so takrat številni analitiki menili, da bo vzpon Gibanja čajank prisilil republikansko stranko, da se pomakne še bolj v desno, drugi pa so špekulirali, da zmaga za gibanje pravzaprav pomeni poraz za republikance, so se oboji motili.

Te ideje in stališča so v bistvu priplavile na površje 'trumpizem' in njegovo zmago. Zato včerajšnje rojstvo  politične stranke ' GOD' tudi v slovenski prostor ne vnaša nič dobrega in koristnega. Predvsem pa ne smemo pozabiti tega, da se je za njih politični prostor odprl s pojavom SMC. Največjo izgubo pa bosta med svojimi volivci beležila NSi in SDS, predvsem seveda NSi,ker bo podpora RKC bližja tej manipulativni in lažnivi tvorbi, ki se predstavlja kot zadnja fronta v boju za delavce, za plače, za pokojnine…

Ko neka politična stranka prične svoje delo z molitvijo in hkrati na glas govori, da so med prednostnimi nalogami stranke tudi pravna država, pridobitev zaupanja v demokracijo ter vzdržni plačni, pokojninski in zdravstveni sistem. Da naj šolstvo in gospodarstvo hodita z roko v roki, kar so še navedli pobudniki stranke, potem nam je lahko jasno, da gre za ceneni populizem, ki si za ciljno publiko prisvaja tistega 'malega človeka', ki je volil dobrega človeka iz Negove in ki se ga je Cerar v neki svoji izjavi povsem odrekel.

In zaključimo lahko tudi mi, tako kot je pred sedmimi leti Poslovni dnevnik Handelsblatt primerjal same vodje Gibanja čajank Glena Becka, Sarah Palin ter tudi Gibanje čajank z "protiobamovim gibanjem, ki lahko premika gore", je Süddeutsche Zeitung šel še dlje in zapisal, da uspeh O'Donnellove "ne pomeni nič dobrega ne za republikance, ne za demokrate, ne za celoten ameriški politični stroj". Enaka ugotovitev, da je to napad tako na desnico, kot tudi levico, pa ob zadnjih dogodkih velja tudi za Slovenijo – odpirajo se nam 'vrata v politični pekel'!




petek, 14. oktober 2016

Nismo nori – postajamo pa besni!

»…Smo žrtve komunistične revolucije… Nekaterim je vzela pravice: do lastnine, do šolanja, do prostega gibanja, do poklica, do dela…Opredeljuje nas žalost, saj se zbiramo, da bi skupaj objokovali elito, ki jo je revolucija pobila… Opredeljuje nas zgražanje, da po popolnem propadu komunizma naš narod ne čuti potrebe, da bi storjen zločin priznal, revolucijo obsodil in obžaloval…«.

To berem v zapisu Grege Repovža iz zadnje Mladine – 'Bo dovolj sprava, ali bi še prepoved splava'? Dobro je zastavil svoje razmišljanje, le prebrati se mora skrbno. Sam pa ne morem mimo nekaterih besed, ki jih je tam ob manifestaciji začetka prenosa zločinskih kosti izrekel Sušnik, novodobni vodja fašistične domobranske organizacije, ki dobesedno že več kot dve desetletji zastruplja slovenski prostor. Izbral sem najbolj tipične njegove poudarke.

Torej tega njegovega »…Smo žrtve komunistične revolucije…« ne bom komentiral, ker je preveč abotno!

Ampak trditev »…Nekaterim je vzela pravice: do lastnine, do šolanja, do prostega gibanja, do poklica, do dela…«, ta pa je neverjetna. Kaj se ni Drobnič – predhodnik Sušnika pri tej organizaciji dokopal do pravne izobrazbe in službe, kaj isto ne velja za Peterleta in vse ostale? Trditi, da so pri tako polni zaposlenosti, kot smo jo poznali v socializmu, o velikih'krivicah' je res podlost brez primere in brisanje spomina. Toda še hujša je njegova navedba, 'da se je vzela pravica do lastnine'! Poslušajte, še nikoli ni bil Slovenski narod tako okraden kot ravno po letu 1991. Odpovedovali smo se plačam, vlagali smo skoraj vse za skupno dobro in zato vas vprašam, kje pa je tista lastnina, predvsem nas, ki smo bili rojeni po 2. svetovni vojni. Sušnik, okradli ste nas!

Dejal je še »… Opredeljuje nas zgražanje, da po popolnem propadu komunizma naš narod ne čuti potrebe, da bi storjen zločin priznal, revolucijo obsodil in obžaloval…«. Kaj res ti domobranski ideolog? Slovenija je krenila na pot osamosvojitve v odlični kondiciji, bili smo daleč pred ostalimi vzhodnimi državami. Peterle je le načrtno dobesedno 'zajebal' naše ekonomske trge, ni vedel čemu in zakaj je država in to si moramo priznati. Komunizem v naši državi ni nikoli propadel – mi smo se mu preprosto odpovedali in to že daljnega 1958 leta. Je pa p 25 letih samostojnosti skoraj že popolnoma propadla ta država.

Lahko se slepimo kolikor se hočemo, toda to so dejstva in njegovo dobesedno posiljevanje da nas »…Opredeljuje zgražanje, da …. naš narod ne čuti potrebe, da bi storjen zločin priznal, revolucijo obsodil in obžaloval…« je nekaj najbolj sramotnega. Sploh pa ob dejstvu, da je v prvi vrsti stal Predsednik republike in ministrica iz vlade. Torej, ne Pahor ali Kopač Mrakova – tam sta bila predstavnika oblasti in molčala ob ideološki lekturi predstavnika sil, ki se je pred 70 leti podal na pot kolaboracije in paktiranja s tistimi, ki so imeli dokazan namen, da Slovenski narod izbrišejo iz obličja zgodovine.

To kar ste do sedaj dosegli, to kar govorite, to kamor nas vodite – od CETA in TIPP – to se ne bo dobro končalo. Lahko se le vprašate za koga. Mirni pošteni in dostojanstveni ljudje smo izgubili skoraj vse – ostal nam je le bes. In če kdajkoli pričakujemo od koga, da bo »…priznal storjen zločin, obsodil našo pot prehojene tranzicije in jo obžaloval…«, ste to vi gospod ideolog fašizma.


nedelja, 28. avgust 2016

Naš 'krasni izvoz' v Nemčijo!

Današnji zapis sem naredil pod vtisom intervjuja naše ambasadorke v Nemčiji na Valu202. Na splošno vzeto tudi sam najdem v njenih besedah več pozitivnega, kot pa negativnega. Sploh so zanimive njene osebne izkušnje iz njenega podjetniškega delovanje, kjer se mi je zazdelo, kot da njeno zgodbo spremljam z faznim zamikom kakšnih 10 let. Pravi 'deja vu'!

In če primerjam njeno življenjsko pot in delovanje, s karierno zgodbo kakšne Bulčeve ali Tomčeve, potem mirne duše lahko rečem, da ona vsaj sodi v 'svojo življenjsko zgodbo'. Za razliko od prej omenjenih, ki nikoli v življenju nista počeli nič in to resnično popolnoma nič takega, kar bi ju uvrščalo na sedanje področje dela ali na lestvice priljubljenosti. Ena izmed njiju je bila kompetentna za hojo po žerjavici, druga pa je bila priskutna administratorka na krilih oslov iz 'največje opozicijske stranke'. Sploh pa me je dobesedno razkurila Bulčeva (pa tudi Potočnik) s svojim blebetanjem na Cerarjevi seansi o slovenski prihodnosti v EU. Z eno besedo – grozljivo.

Danes se v Sloveniji ponašamo s številnimi 'doktorskimi veličinami', ki nam dnevno prodajajo svojo pamet 'skopirano' iz neoliberalističnih učbenikov in jo prodajajo kot 'lastno meglo? Zato želim le reči, da se je v to past poveličevanja ujela tudi vrla Marta Kos, ko je med drugim omenila »da se premalo zavedamo kako pomembna gospodarska partnerica je Nemčija, saj naš izvoz znaša tja kar 11 milijard EUR.

Se strinjam, in pritrjujem da je to odličen podatek na mikro ravni in v trenutnem časovnem preseku. Toda gledano skozi očala politične ekonomije pa je čista katastrofa. Razlog je preprost! Naš BDP znaša nekaj več kot 39 milijard EUR, torej predstavlja teh 11 mrd v strukturi BDP skoraj 30%. Vendar se naša zgodba ne konča tukaj in to nam naši vrli profesorji tudi zamolčijo.

Kakšna pa je realna vrednost naše blagovne menjave z Nemčijo? Če kdor misli, da nam Nemci prav vse pošteno in korektno plačajo, se bridko moti. Za naše storitve in blago nam Nemci priznajo v povprečju največ 80 % vrednosti, kot pa bi jo priznali svojim gospodarskim subjektom. Tudi se ob tem ne sprašujem, koliko je v tej strukturi menjave 'lohn' dela? Z drugimi besedami, mirno lahko zapišemo – ne 11 mrd, kar 13,8 mrd je vrednost menjave z njimi.

Povedano drugače, samo Nemci nas vsako leto 'olupijo' za dobrih 2,8 mrd v tej 'veličastni' blagovni menjavi. Pa dodajmo k tej številki še obresti na izposojeni denar, kjer se tudi večina niti konča pri nemških bankah in ki znaša vsaj 1,2 mrd, pa pridemo do številke, da se na nas že samo Nemčija vsako leto 'napase' za dobre 4 milijarde EUR. Kje so pa sedaj tukaj še Francozi, Italijani, Američani…?

Nekdo je ob tem napisal - najlažje bi bilo prenehati izvažati, ne glede na posledice. Vendar, sploh ni dilema v tem – izvažati ali ne izvažati. Pom ponovil, kot se zgoraj že zapisal - Nič ni dobro, ne ena niti druga skrajnost (izvoz da - izvoz ne) - preprosto gre za vodenje razumne gospodarske politike in seveda ne 'komandiranje' podjetjem! Ker če en Akrapovič ali Pipistrel vseeno dosežeta tudi 95 % realne vrednosti svojih izdelkov, to pomeni, da so prisotna tudi podjetja, ki dosegajo le 60 %. Dodajmo še, da BDP ni individualna ekonomska kategorija, temveč državna kategorija, saj je temelj za omogočanje pokrivanja potreb (delitve sredstev) v sektorjih, ki jih zagotavlja ustava.

Vse to je dejstvo – problem pa je ta, da nikogar zaradi tega ne boli glava in da ga ni politika v tej državi, ki bi zastavil kompenzacijske ukrepe, ki so še kako mogoči. Mi pač raje krademo te odtujene in manjkajoče milijarde pri zdravstvu, šolstvu in pokojninskemu sistemu. Pa bom kar nehal!

Obenem pa bi se rad iskreno zahvalil tistemu procentu ali največ dveh, izmed mojih 'fb' prijateljev, ki se potrudijo, preberejo in tudi malo razmislijo o zapisanem. Ker torej od ostalih 98 % praktično ni nobene koristi v komunikativni interakciji, tudi ne vidim smisla, da jih preveč motim v njihovi samozaverovanosti.


petek, 24. junij 2016

Brexit!

Kaj lahko mi izražamo z besedami – neko našo misel. Torej, ali se nam lahko zgodi, da enako misel izrazimo z različnimi besedami! Verjetno lahko.

Pahor je danes dejal – » Obstoj evropske unije je za Slovenijo življenjskega pomena«!

No, tam do leta 1945 pa smo se naposlušali tega stavka, od skoraj istih slovenskih politikov, ki danes hočejo ohranjati tradicijo 'domoljubja' – »Obstoj tretjega Reicha je za Slovence življenjskega pomena«! Nikar si ne domišljaj Pahor,da smo kar koli pozabili!

Še večje razkošje svojih registrov nesposobnosti pa je izrazil Erjavec – »Mislim, da je to zadnji izstop iz EU in ne verjamem, da bodo sledili novi!«

Karel poberi se iz Mladike in ne smeši se ter nam ne peri zdrave pameti! Sicer se mi ne da podrobno pojasnjevati, že zaradi tistih, ki podpirate vseskozi DeSUS, SD, SDS, SMC in vse ostale nesrečne politične združbe in ki jim nobeno pojasnilo ne pride do živega.

Toda, ker je Erjavec že klobasal o 'neverjetnosti učinka domin', le telegrafski pogled! Tudi zato, ker pahor sedaj še bolj podtika sintagmo o nujnosti enotne EU z novo ustavo.

To, da EU potrebuje novo pogodbo, ker je Lizbonska na žalost povsem skrenila, drži. Toda to ne pomeni ustave 'a la Miloševič' ki se je ponujala v ranjki Jugoslaviji. Temveč pogodbo, ki bi razrešila dileme predvsem na področju ekonomskih odnosov v EU. EU mora sedaj, bolj kot kdaj koli redefinirati svoj smisel, namreč da je temelj socialne države v prihodnost naravnano gospodarstvo. Vendar, naj bo dovolj ta stavek!

Poglejmo si raje predvideni efekt 'domino brexitov':
-          resna naslednja kandidatka je Francija,
-          nato je že na vrsti Nizozemska,
-          sledile bodo države, ki niso prevzele Evra (od skandinavskih, do dela vzhodnih držav),
-          in kaj bo ostalo od EU Nemčija z jedrom balkanskih držav.

Posebne pretrese bodo doživele zaradi tega procesa države, ki so že sedaj bile na tem, da se v njih dokončajo procesi nacionalne identifikacije, kot sta Španija in Italija. Mislim, da pojasnila niso potrebna!

Naj na koncu omenim le še širitev EU. Menda le političnim norcem ni jasno, da bodo procesi pridruževanja Turčije in Ukrajine, zamrznjeni za nedoločen čas.

V naši politiki pa pogrešam predvsem eno – namreč stavek – »Vse to so legitimni procesi v EU in Slovenija je na njih pripravljena, ker ima jasno izražen svoj nacionalni interes, ki ga je izpovedala na osamosvojitvenem referendumu!« Ampak, tega stavka ni!


četrtek, 14. april 2016

O mukah in težavah razno raznih 'Raziskovalnih in inovacijskih strategij'

Slovenci smo nekoč poznali pregovor – ljudski rek »Dobro blago se samo hvali!« Danes že zdavnaj ni več tako! Stroški marketinga se v podjetjih v povprečju sučejo med 15% do tudi 20%, kar pomeni da je tudi samo blago dražje za najmanj eno četrtino! Kaj hočem reči, da smo uspešni, da prodamo čim več, moramo lagati, zavajati in poveličevati blago. V ta namen smo pripravljeni vlagati nenormalno visoka sredstva, tako v strukturi BP, kot tudi BDP.

Po drugi strani pa se na začetku 21. stoletja srečujemo z izzivi, ki napovedujejo temeljito prestrukturiranje sveta, kakršnega poznamo danes. Kakor lahko sklepamo iz podatkov zadnjega desetletja, bo to stoletje zaznamovala Azija, ki postaja središče svetovne proizvodnje in poglavitna izvoznica. Ob nadaljevanju zdajšnjih trendov bosta Evropa in ZDA do leta 2025 izgubili vodilno vlogo tudi v znanosti in tehnologiji, Azija pa bo postala središče raziskav in razvoja poslovnega sektorja. Demografske spremembe v Evropi bodo povzročile močno povečanje javnih izdatkov za zagotavljanje potreb starajoče se populacije. Naraščajočim ekonomskim in političnim migracijam se bodo pridružile okoljske. Svet se bo srečal s pomanjkanjem naravnih virov, kot so energija, hrana in voda, ter z večjimi grožnjami, ki bodo posledica podnebnih sprememb.

Ti izzivi kličejo po kritičnem razmisleku in raziskovanju vzrokov za tako stanje, predvsem pa po prenovi načina življenja, delovanja, ustvarjanja, proizvodnje in povezovanja. Procesi, ki smo jim priča, še bolj poudarjajo potrebo po ustvarjalnosti in znanju kot dobrinah, ki izpolnjujeta posameznika in mu dajeta ustrezno mesto v sodobni družbi, omogoča družbeno vključenost, trajnosten način življenja in trajnostno gospodarstvo, kar vse omogoča visoko kakovost življenja in pravičnejšo družbo.

Čeprav država Slovenija ob upoštevanju družbene odgovornosti priznava trajno privrženost znanosti in razvoju ter ugotavlja njuno pomembno vlogo pri družbenem napredku in ustvarjanju blaginje za svoje državljane in se zaveda, da brez skupnega nastopanja in prepletanja različnih znanstvenih disciplin ni mogoče razumeti razvoja družb in tehnologij, pa tudi njena odločitev, da recimo za marketing namenja desetkrat več kot .pr. za raziskave in razvoj, ne daje ravno vzpodbudnih obetov za neke kakovostne premike. To, da mi napišemo v razno razne dokumente, »…da Slovenija podpira celovitost in nedeljivost znanosti ter krepitev avtonomije znanosti in njenih institucij ob hkratni podpori usklajeni soodvisnosti znanosti, razvoja in inovacij, kar edino zagotavlja splošni družbeni napredek in blaginjo«, ni vredno praktično nič, saj papir res prenese vse!

V izhodiščih razno raznih resolucij tako najdemo sledeče zapise: »Članice EU so predlani (2014) za raziskave in razvoj skupno namenile 283 milijard evrov, intenzivnost raziskav in razvoja pa je dosegla 2,03 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP), kar je primerljivo s predhodnim letom. V Sloveniji je bilo v ta namen porabljenih 890 milijonov evrov, intenzivnost je dosegla 2,39 odstotka BDP, kažejo podatki Eurostata.«

Ali pa najdemo ugotovitve, kot je: »Med letoma 2000 in 2006 je 17 držav članic, med katerimi so predvsem tiste, ki ostale še dohitevajo, okrepilo intenzivnost raziskav in razvoja, medtem ko se je v desetih državah, ki imajo 47- odstotni delež BDP v EU, intenzivnost raziskav in razvoja zmanjšala. Intenzivnost raziskav in razvoja se je na Japonskem zvišala s 3,04 % na 3,39 %, v Koreji z 2,39 % na 3,23%, hitro pa ju dohiteva tudi Kitajska z zvišanjem z 0,90 % na 1,42 %.«

Kot sem že uvodoma napisal, so se na področju znanosti in tehnologije pojavili pomembni novi udeleženci, zlasti iz Azije. Znanje je vedno enakomerneje porazdeljeno, tako da svetovni delež EU v zadnjem desetletju znaša manj kot 25 %. Naša neverjetna želja pa je, vsaj po Lisbonski strategiji, »da mora Evropski raziskovalni prostor postati bolj privlačen, odprt in konkurenčen na svetovni ravni.«

Zato ni naključje, da je zastoj  intenzivnosti raziskav in razvoja v EU-27 (izdatki za raziskave in razvoj kot delež BDP) na ravni 1,84 % tisti, ki ogroža ambicije EU, da bi postala svetovno konkurenčna družba znanja. Čeprav mnoge države članice krepijo naložbe v razvoj in izboljšujejo učinkovitost svojih raziskovalnih sistemov, je EU še vedno daleč od lizbonskega cilja, da bi se v raziskave in razvoj vlagal 3- odstotni delež BDP. Uspešnost EU ovirata še vedno nizka stopnja poslovnih naložb v raziskave in razvoj v povezavi s strukturo industrije v EU, kjer je visokotehnološki sektor manjši kot v ZDA. Istočasno objavljeni sistem inovacijskih kazalnikov za 2008 vsebuje natančne rezultate uspešnosti EU na področju inovacij. Vsa dosedanja poročila kažejo,  da mora EU spremeniti strukturo svoje industrije, bolj spodbujati inovacije ter zagotoviti večjo in boljšo uporabo raziskav in razvoja.

Vendar pa naj zaključimo še z enim, skorajda neopaznim spoznanjem – »Upravljanje inovacijskega sistema znotraj raziskav in razvoja je v preteklih letih prešlo iz linearnega modela, ki upošteva, da ekonomska učinkovitost sledi raziskovalni, v sistem druge generacije, ki ni več osredotočen na tehnologijo, temveč temelji na interaktivnem organizacijskem modelu, ki ustvarja 'možnosti za uspeh'. Toda v zadnjem desetletju se po svetu vse bolj uveljavlja sistem tretje generacije, ki je horizontalen in zahteva dobro usklajen postopek načrtovanja, izvajanja in vrednotenja politik med vsemi deležniki, vključenimi v inovacijski sistem, in sprotno prilagajanje institucij s področij raziskav, tehnologije in inovacij spremembam v okolju. Proces je odprt in demokratičen, porazdelitev odgovornosti pri oblikovanju raziskovalnega in inovacijskega sistema pa nedvoumna.« Seveda marsikdo ne ve niti tega, da je 'tretja generacija'vodenja sistemov nastala v vojaških strukturah in se tam imenuje 'matrična organiziranost vodenja sistemov'!

Dajmo to posloveniti! Neoliberalizem želi na vsak način tudi na področju državnih politik vsiliti zakonitosti delovanja trga, kjer so torej vse nujne dejavnosti zgolj stroški in izdatki. Družbena empatija tako počasi in zanesljivo izginja, hkrati pa moramo jasno povedati, da je prikrita želja neoliberalizma, da država postane njegova dekla tudi na področju raziskav in razvoja, popolnoma nesprejemljiva!


sreda, 23. december 2015

Zatišje pred viharjem!

Studio ob 17., ki je danes gostil štiri eminentne sopotnike iz leta 1991, je bi prava zakladnica preteklih, sedanjih in tudi bodočih pogledov na perspektivo naše države. Sodelovali so štirje doktorji, tako ali drugače vpleteni v obdobje nastajanja države, kot tudi njenega razvoja v prvih petih letih. Vsem sem izjemno pozorno prisluhnil, ker čeprav so bili kar trije iz desnega pola in le eden iz levega, so v bistvu dobro predstavljali le dve strani – sile kontinuitete iz države, ki smo jo zapustil in(Ribičič) in sile Demosa (Jambrek, Jerovšek in Grad). In če se bo kdor odločil, da bo v arhivu izbrskal ta Studio ob 17. sem prepričan, da mu ne bo žal.

Zato tudi ne mislim ponavljati njihovih pogledov, mogoče kakšen citat, če bo potrebno mojo misel razviti iz njihovih stališč. Najprej pa pojasnilo, zakaj sem izbral takšen naslov – Zatišje pred viharjem! Razlog je preprost, marsikdo pozna izraz »oko v hurikanu«, ko si večina že misli, da je silovit vihar mimo in da se nič slabšega ne more več zgoditi!

Prav tako moram v zvezi z obravnavo dogodkov okrog leta 1991 še omeniti današnji tweet M. Kučana, ko je napisal: »Očitajo mi, da sem bil proti odcepitvi. Še zdaj sem!« V svojem intervuju na RTV pa je svojo izjavo še dodatno postavil v kontekst:: »Takšna rešitev nam je bila celo ponujena z zakonsko rešitvijo znotraj tedanjega sistema. Toda Slovenci bi v tem primeru odšli kot narod brez zgodovine, brez pravice do sodelovanju v sukcesiji, brez pravice do nasledstva meddržavnih pogodb, ki jih je podpisala Jugoslavija in so bile za nas pomembne. Med drugim tudi pogodb, ki so določale in zagotavljale našo mejo.«

Takrat sem se strinjal z njim in se tudi sedaj. Vendar sam sem gledal na zadeve predvsem bolj iz ekonomskega zornega kota – perspektiv gospodarstva, ohranjanja trgov. Vedno sem trdil, da ni bistvo politike,da zacepetaš in – odideš. To je najlažje, trdim da takrat še zdaleč nismo izčrpali vseh političnih možnosti, podpore evropskih političnih zaveznikov in jasno definiranega ekonomskega interesa »da gremo v smeri na bolje«!

Ribičič je zelo previdno in med vrsticami omenil, da smo premalo pozornosti namenili v 90-tih »kapitalizmu s slovenskim obrazom«. Še huje se nam je zgodilo v tedanji ustavi, saj nismo nikjer eksplicitno pripravili teren za neoliberalizem in roparski kapitalizem! Vendar se nam je prav ta 'zgodil' in to v najbolj okrutni obliki!

Celotna desna trojka, z Jambrekom na čelu, je še vedno prepričana, da nam je mesto v Evropski uniji in kot je eden med njimi dejal, da zato da se »majhna slovenska kura lažje skrije med drugimi evropskimi kurami«! No, meni že ta izjava marsikaj pove o naravnanosti slovenskega značaja in popolni odsotnosti političnega vizionarstva.

Iz vsega povedanega, bo dovolj če potegnemo nekaj zaključkov. Recimo zaključek, da smo bolj podvrženi 'političnemu drobljenju, kot povezovanju'! Najbolj se ta princip odraža pri nenehnem bohotenju vedno novih in novih političnih strank po eni strani, po drugi pa 'ohranjanje' slepe politične pege in slepo prepričanje, da se bodo stare stranke slej ko prej urazumile in pričele naenkrat delati v dobrobit naroda in države. In to z istimi ljudmi, istim vzorcem razmišljanja in istimi političnimi pristopi.

V vsej zgodbi je nekako izpadel Janša, vendar verjemite, da ni. Marsikdo sedaj ugiba, kam se ta človek nagiba, kako si je trasiral svojo politično pot pohoda na oblast. Ne mislim vsega razkrivati, saj mu lahko takšno razmišljanje lahko le 'koristi'. Toda Ribičič je edini opozoril, da se boji za prihodnost parlamentarne demokracije in v luči te bojazni se meni jasno odpira Janševa pot v smeri krepitve republikanstva in počasnega brisanja parlamentarne demokracije. Do leta 2020, bo glede tega že vse jasno.


In kje je v tej zgodbi Združena levica? Težko je o njej razpravljati z ljudmi, ki zamenjujejo vzroke in posledice. Vendar zgolj na kratko. Ideja ZL (zgolj kot princip) se je pojavila 2011, z veliko težavo se je udejanila junija lani, tik pred državnozborskimi volitvami. Volilna »loterija« je na žalost najbolj kaznovala DSD, kot prvo zapisano stranko v koaliciji ZL. To dejstvo se seveda mora sprejeti in zato DSD še vedno podpira princip povezovanja levosredinskih strank in, kar je še najbolj pomembno levih civilno družbenih gibanja. Kajti prepričani smo, da je to v tem trenutku največja dodana vrednost ZL.