petek, 15. junij 2018

Oblastna avtoritarnost – ali res?


Brcanje 'v meglo' postaja že neke vrste slovenski nacionalni šport. To je med drugim uspelo tudi profesorju ustavnega prava Andražu Teršku, o tem pa piše v svoji sveži kolumni tudi pronicljivi Mladinin kolumnist Janko Lorenci.

Najprej pa moram zapisati, da Andraža Terška zelo rad berem in verjetno celo uživam v njegovih razmišljanjih, še bolj pa v njegovih zaključkih. Toda ko sem videl njegovo razmišljanje in pogled na dogajanje v sodni palači in o konfliktu me sodnikov in varnostnim uslužbencem, sem se prvič vprašal – pa kaj se je zgodilo s Terškom?

Lorenci citira Terška in ponovi njegovo misel – »Zanima me samo še eno vprašanje, ki je temeljno in odločilno. Dogodek, arhiviran tudi s posnetkom, jasno in nedvoumno prikazuje arbitrarno oblastno držo, izvajano s policijsko vlogo ob glavnem vhodu na sodišče. Nesprejemljivo je, da se sodnika vrhovnega sodišča zaustavi tako, kot je bil zaustavljen, dotakne, kot je bil dotaknjen, in obravnava, kot je bil obravnavan.«

Lorenci nato ugotavlja povsem zgrešeno Terškovo zaključevanje in razumevanje dogodka, ploh tisti del, ko Teršek smatra, »da ne gre za varnostno vprašanje, ampak izključno za 'oblastno avtoritarnost', gospodovanje policista…« Toda Teršek se v tem zaključevanju tukaj ne zaustavi in to razmišljanje še nadgradi s svojo poanto, češ da so ljudje nagnjeni k podrejanju sleherni obliki gole avtoritarnosti, »enakost vidijo v enakem gospodovanju nad vsakomer in v dolžnosti vsakogar, da se vselej in brez spraševanja po razlogu ponižno prikloni komurkoli v vlogi oblasti. Tudi zato pri nas ni etike, svobode, demokracije in vladavine prava…«! No, in to pa je tista – brca v meglo!

Zakaj? V tem primeru sploh ne gre za izvajanje neke splošne prakse, ki bi izhajala predvsem iz prakse in ravnanja sodnega policista. To 'pobeg' ni ravnanje nekega sodnika ali povsem običajnega državljana v mestnem parku. Ne v tem primeru gre za vstop nekoga v sodno palačo, ki je sama po sebi objekt varovanja in zaščite. Torej, če kdor misli, da v času razpasenega terorizma v svetu in tudi v EU ne more prisiliti tudi sodnika vrhovnega sodišča, da v stavbo prenese zgolj v jopiču, pod svojo obleko 2 -3 kg semtexa, se grdo moti.

Torej ni osnovno vprašanje ali je središče te teme sodnik in ali je on osnovni in v bistvu edini objekt varovanja. Če bi to bilo res, potem ne bi horde ljudi kar nekaj zadnjh let vpile pred poslopjem »krivosodje, krivosodje…«! Preprosto, gre za elementarno razumevanje, da je sodni policist moral izvajati predpise, ne po svoji volji ali 'obsedenosti' s avtoritarnostjo, temveč zgolj zaradi doseganja zaščite objekta. To je vrhovnega sodišča.

Če sicer človek hoče razumeti navedeno, potem na žalost ni dovolj da je ustavni pravnik, moral bi razumeti tudi vlogo in bistvo sistema varnosti. Tukaj pa se pojavi naslednji problem – ne morem se znebiti občutka, da je Teršek svoje videne 'kršitve pravic' sodnika videl skozi prizmo civilne družbe, ni pa mu uspelo na dogodek pogledati iz vidika politične države. Želostno je v vsej zadevi to, da je ravno Teršek povsod in ob vsaki priliki opozarjal na nujnost širšega gledanja na pravne probleme in njihovega obravnavanja. Še posebej pa je opozarjal na slabost »črkobralstva« zakonov.

V tej luči Lorenci še kako lucidno ugotavlja bistvo Terškovega nerazumevanja, ko zapiše »In po Terškovi logiki se je drugi sodnik, ki se je dal pregledati, ponižno klanjal avtoritarnosti sistema.«


Če bi se 'morala' lahko uzakonila, to ne bi več bila morala (etika) – temveč zapovedani kodeks države, nekaj kot »civilni kazenski zakonik«. Sicer pa, kaj ni že dovolj moralnih pravil zapisanih v sami ustavi, le najti jih moramo in razumeti!


 





nedelja, 27. maj 2018

Žižek o "Levici" in levici


Po dveh letih sem si privoščil da si kupim Delo, zaradi Sobotne priloge seveda. Pa ne bi z nakupom ničesar izgubil, je pa mojo pozornost pritegnil le članek izpod peresa Slavoja Žižka, z naslovom »Levica« in levica.

Najprej pa moram zapisati, da nikoli nisem imel razloga da podvomim v lucidnost misli Slavoja Žižka, še več – vedno sem ga imel za genialnega opazovalca dogajanj in tako tudi to pot v tem njegovem zapisu.

Naj torej omenim nekaj njegovih svaril in opozoril:
- tako pravi, da je »ljudstvo« v populizmu megleni sen organske enotnosti, ki jo ogroža takšna ali drugačna zunanja nevarnost (in našteva: imigranti, korumpirana elita, kulturni in moralni relativizem ter dodaja imigrantske množice, ki se valijo proti Evropi, pokvarjeni bankirji brez patriotskega čuta) ter ugotavlja da se naša skupnost lahko dojame kot harmonična organska celota, katere ravnotežje je porušil zunanji sovražnik - če tega sovražnika likvidiramo, bosta spet zavladala red in harmonija.
-  ugotavlja tudi, da je pravi cilj novega antifašizma eliminacija radikalne levice, ki se ji z razkrojem zmerne levice v Evropi odpira nov prostor. Obscenost tega položaja je osupljiva: globalni liberalni kapitalizem se zdaj predstavlja kot zadnja zaščita pred fašizmom in če kdo poskuša opozoriti na to dejstvo, je obtožen da skrito podpira fašizem.
- navaja, da se tudi Slovenija približuje temu stanju in fetišu, ki mu je ime 'Janša'. Pri tem pa skoraj porogljivo ugotavlja, da se obstoječi (samooklicani) levosredinski blok prav nič ne meni za pravice najbolj revnih in ogroženih, poleg tega pa je zapleten v stalne korupcijske afere in poslušno izvaja ukaze mednarodnih finančnih institucij ter se upravičeno sprašuje – kaj pri tem pomaga patetično sklicevanje na partizanstvo (rdečo zvezdo), ko pa služi zgolj kot figov list za prikrivanje naše lastne bede.
- zaključi pa z ugotovitvijo da je stranka Levica edina, ki se ne definira kot Antijanša in čeprav se po njegovem seveda ni mogoče zmerom strinjati z vsem, kar posamezni njihovi predstavniki rečejo, je osnovna usmerjenost stranke vseeno takšna, da govori drug jezik kot ostale stranke.
- njegova zadnja misel pa je optimizem, da kar se tiče strahu, da stranka Levica nima izkušenj z vladanjem, da je prav v tem njena prednost saj nima nobenih izkušenj z zakulisnim barantanjem med lobiji in podobnim. Po njegovem si zasluži mesto v vladi prav zato, ker v družbo v kateri se bo znašla, ne spada.

Nič ne pomaga, da so vsi ti njegovi zaključki briljantni, ker so vsi znotraj njegovega diapazona izkušenj in miselnih shem. Kaj pa je jedrni problem vladanja – ali je to sprejemanje zakonov ali je to njihova implementacija v uredbe, pravilnike, strategije, nacionalne akcijske programe,  nacionalne razvojne programe…! Zadeve niso tako enostavne, da bi lahko dejali – če si v opoziciji pač zgolj opozarjaš na probleme (Ljudmila Novak), če pa si v poziciji, pa udobno vladaš. Bitka za oblast se ne vodi samo v zakonodajni veji oblasti, kar nam tako rada kaže naša RTV s svojim 3. programom, še hujša se bije v izvršilni veji oblasti. Toda to so že podrobnosti, ki se tičejo sposobnosti izdelav nacionalnih strategij, NAP (nacionalnih akcijskih planov) in DRP (državnih razvojnih planov)...

Mogoče bo sedaj vsaj nekdo razumel zakaj se je naš del koalicije ZL tako zelo zavzemal za vstop v vladno koaliciji – zgolj zato, da se čim prej ustvarijo razmere za potrebne spremembe v družbi (državi) – ampak ta čas je bil nepovratno izgubljen.

In naj dodam nekaj bogokletnega – kljub temu, da so mladci iz nekdanje ZL v teh štirih letih dokazali, da po podlosti ne zaostajajo za mladci iz desnice, pa najsi gre za tiste iz SDS ali one iz NSi, tekme znotraj izvršilne veje oblasti ne morejo dobiti – tukaj pa res nimajo niti znanja, niti izkušenj niti politične modrosti! Zato je tudi to laskanje Žižka in še marsikaterega volivca predvsem izraz njegove goreče želje, da se pač nekaj zgodi.



nedelja, 07. maj 2017

Ob rob neki dokumentarni seriji

Ob rob današnji francoski dokumentarni seriji – Šola prihodnosti lahko le pritrdimo temu, da je izhajala iz naslednjega izhodišča – »Vsi si želimo najboljše šole za svoje otroke – šolo, ki bo potešila njegovo radovednost, ki mu bo vzbudila željo po učenju in ga oskrbela s tehnološkim in intelektualnim orodjem, ki ga bo pripravilo na izzive prihodnosti. V hitro spreminjajočem se svetu je nujno ponovno razmisliti o našem izobraževalnem sistemu. Približno 65 % današnjih otrok bo imelo poklice, ki danes ne obstajajo. Kakšna bo torej šola leta 2050? Kako bodo nove digitalne tehnologije spremenile učni proces? Kakšno vlogo bodo imeli učitelji? Bodo študenti poskrbeli za jutrišnjo šolo?«

Oddaja kar dobro odpira različne probleme na vlogo šole v današnjem svetu, na vlogo učiteljev in seveda na vlogo udeležencev. Ni kaj dodati, vsak nov zorni kot prinaša nove rešitve in omogoča drugačne rezultate. In to seveda šteje.

So me pa vseeno pošteno zaskrbeli zaključki oddaje. Sploh tisti del, ko se ugotavlja, da je nastopil čas, ko preidemo iz 'šole znanja v šolo ustvarjanja'. Če je šola znanja pojem za faktografsko učenje, se tudi s tem strinjam. Če pa se pod šolo znanja podrazumeva, da bo lahko google nadomestek in rezervoar znanja, pa me zadeva zelo zaskrbi.

Kajti povsem na koncu sledi opozorilo, ki je prikrita neoliberalistična grožnja. Približno nekako v tem duhu – »V času avtomatizacije, robotizacije in informatizacije družbe, ko postaja vloga robotov vse bolj pomembna bodo lahko obdržali delo le tisti, ki bodo obvladali ustvarjalne procese in na tej osnovi bili boljši od robotov.«

Žalostno je, da se v tej trditvi ne vidi bistvo, ki je v poenostavljeni obliki naslednje – roboti zaenkrat sploh še niso 'ustvarjalni' čeprav se pospešeno dela na 'samoizboljšanju' procesov v robotih, torej na 'samoučenju' oz. na hevristiki. Problem je v tem, da povprečen človek, ki naj tekmuje z robotsko sposobnostjo ' ustvarjanja' že sedaj tekmuje z izdelki, ki so jih ustvarili specialisti za to področje in ne z rezultati nekih povprečnih ljudi.

Zato razmišljanje o spremenjeni vlogi učenja, o 'spopadu z procesi informatizacije in robotizacije', niso zgolj procesi vezani na področje in vlogo šole v družbi. Tukaj se še kako postavlja mesto in vloga države, kajti izobraževanje je zgolj eden od stebrov javne vsebine in vloge države. Ampak v tej, sicer dobri dokumentarni seriji pa o tem ni ne duha in ne sluha.

nedelja, 26. marec 2017

GOD je v Sloveniji politična parodija!

Pred osmimi leti se je v ZDA pojavilo »Gibanje čajank«, ki je takrat s svojimi konservativnimi, protivladnimi kandidati zmagalo že na več republikanskih preliminarnih volitev. Gibanje je nastalo leta 2009, bolj ali manj spontano, prek vrste lokalnih in nacionalnih protestov proti najrazličnejšim Obamovim zakonskim predlogom, ki so se "čajankarjem" zdeli socialistični. Ime je referenca na bostonsko čajanko iz leta 1773 - protest ameriških kolonialcev proti britanski vladi -, ki je med drugim skušala ustanoviti monopol na uvoz čaja v kolonije.

In kakšno natančno je to politično prizadevanje Gibanja čajank, ki že zaporedna leta uživa navpično pot uspeha navzgor. V njem so po poročanju Spiegla svojo stranko našli volivci, za katere klasična republikanska stranka ni dovolj konservativna, popularnost gibanja pa večinoma pripisovala nezadovoljstvu z ameriškim predsednikom Barackom Obamo in frustraciji nad oslabljenim gospodarstvom.

Protesti Gibanja čajank so zavestno znova obudili teme, podobe in slogane, ki spominjajo na tiste iz predrevolucionarnega obdobja. Aprila 2010 so objavili nekakšen uradni manifest, imenovan "Pogodba iz Amerike", v katerem svoje kandidate spodbujajo, da sledijo 10 točkam. Med njimi so izpostavljeni balansiran zvezni proračun, poenostavljen davčni sistem, nasprotovanje že sprejetemu zdravstvenem sistemu, znižanje davkov in zmanjšanje ameriške odvisnosti od tujih virov energije.

Republikanci na gibanje gledali skeptično, demokrati ga niso jemali resno, prav tako mu večjega pomena ni pripisal niti Obama. Čeprav so takrat številni analitiki menili, da bo vzpon Gibanja čajank prisilil republikansko stranko, da se pomakne še bolj v desno, drugi pa so špekulirali, da zmaga za gibanje pravzaprav pomeni poraz za republikance, so se oboji motili.

Te ideje in stališča so v bistvu priplavile na površje 'trumpizem' in njegovo zmago. Zato včerajšnje rojstvo  politične stranke ' GOD' tudi v slovenski prostor ne vnaša nič dobrega in koristnega. Predvsem pa ne smemo pozabiti tega, da se je za njih politični prostor odprl s pojavom SMC. Največjo izgubo pa bosta med svojimi volivci beležila NSi in SDS, predvsem seveda NSi,ker bo podpora RKC bližja tej manipulativni in lažnivi tvorbi, ki se predstavlja kot zadnja fronta v boju za delavce, za plače, za pokojnine…

Ko neka politična stranka prične svoje delo z molitvijo in hkrati na glas govori, da so med prednostnimi nalogami stranke tudi pravna država, pridobitev zaupanja v demokracijo ter vzdržni plačni, pokojninski in zdravstveni sistem. Da naj šolstvo in gospodarstvo hodita z roko v roki, kar so še navedli pobudniki stranke, potem nam je lahko jasno, da gre za ceneni populizem, ki si za ciljno publiko prisvaja tistega 'malega človeka', ki je volil dobrega človeka iz Negove in ki se ga je Cerar v neki svoji izjavi povsem odrekel.

In zaključimo lahko tudi mi, tako kot je pred sedmimi leti Poslovni dnevnik Handelsblatt primerjal same vodje Gibanja čajank Glena Becka, Sarah Palin ter tudi Gibanje čajank z "protiobamovim gibanjem, ki lahko premika gore", je Süddeutsche Zeitung šel še dlje in zapisal, da uspeh O'Donnellove "ne pomeni nič dobrega ne za republikance, ne za demokrate, ne za celoten ameriški politični stroj". Enaka ugotovitev, da je to napad tako na desnico, kot tudi levico, pa ob zadnjih dogodkih velja tudi za Slovenijo – odpirajo se nam 'vrata v politični pekel'!




petek, 14. oktober 2016

Nismo nori – postajamo pa besni!

»…Smo žrtve komunistične revolucije… Nekaterim je vzela pravice: do lastnine, do šolanja, do prostega gibanja, do poklica, do dela…Opredeljuje nas žalost, saj se zbiramo, da bi skupaj objokovali elito, ki jo je revolucija pobila… Opredeljuje nas zgražanje, da po popolnem propadu komunizma naš narod ne čuti potrebe, da bi storjen zločin priznal, revolucijo obsodil in obžaloval…«.

To berem v zapisu Grege Repovža iz zadnje Mladine – 'Bo dovolj sprava, ali bi še prepoved splava'? Dobro je zastavil svoje razmišljanje, le prebrati se mora skrbno. Sam pa ne morem mimo nekaterih besed, ki jih je tam ob manifestaciji začetka prenosa zločinskih kosti izrekel Sušnik, novodobni vodja fašistične domobranske organizacije, ki dobesedno že več kot dve desetletji zastruplja slovenski prostor. Izbral sem najbolj tipične njegove poudarke.

Torej tega njegovega »…Smo žrtve komunistične revolucije…« ne bom komentiral, ker je preveč abotno!

Ampak trditev »…Nekaterim je vzela pravice: do lastnine, do šolanja, do prostega gibanja, do poklica, do dela…«, ta pa je neverjetna. Kaj se ni Drobnič – predhodnik Sušnika pri tej organizaciji dokopal do pravne izobrazbe in službe, kaj isto ne velja za Peterleta in vse ostale? Trditi, da so pri tako polni zaposlenosti, kot smo jo poznali v socializmu, o velikih'krivicah' je res podlost brez primere in brisanje spomina. Toda še hujša je njegova navedba, 'da se je vzela pravica do lastnine'! Poslušajte, še nikoli ni bil Slovenski narod tako okraden kot ravno po letu 1991. Odpovedovali smo se plačam, vlagali smo skoraj vse za skupno dobro in zato vas vprašam, kje pa je tista lastnina, predvsem nas, ki smo bili rojeni po 2. svetovni vojni. Sušnik, okradli ste nas!

Dejal je še »… Opredeljuje nas zgražanje, da po popolnem propadu komunizma naš narod ne čuti potrebe, da bi storjen zločin priznal, revolucijo obsodil in obžaloval…«. Kaj res ti domobranski ideolog? Slovenija je krenila na pot osamosvojitve v odlični kondiciji, bili smo daleč pred ostalimi vzhodnimi državami. Peterle je le načrtno dobesedno 'zajebal' naše ekonomske trge, ni vedel čemu in zakaj je država in to si moramo priznati. Komunizem v naši državi ni nikoli propadel – mi smo se mu preprosto odpovedali in to že daljnega 1958 leta. Je pa p 25 letih samostojnosti skoraj že popolnoma propadla ta država.

Lahko se slepimo kolikor se hočemo, toda to so dejstva in njegovo dobesedno posiljevanje da nas »…Opredeljuje zgražanje, da …. naš narod ne čuti potrebe, da bi storjen zločin priznal, revolucijo obsodil in obžaloval…« je nekaj najbolj sramotnega. Sploh pa ob dejstvu, da je v prvi vrsti stal Predsednik republike in ministrica iz vlade. Torej, ne Pahor ali Kopač Mrakova – tam sta bila predstavnika oblasti in molčala ob ideološki lekturi predstavnika sil, ki se je pred 70 leti podal na pot kolaboracije in paktiranja s tistimi, ki so imeli dokazan namen, da Slovenski narod izbrišejo iz obličja zgodovine.

To kar ste do sedaj dosegli, to kar govorite, to kamor nas vodite – od CETA in TIPP – to se ne bo dobro končalo. Lahko se le vprašate za koga. Mirni pošteni in dostojanstveni ljudje smo izgubili skoraj vse – ostal nam je le bes. In če kdajkoli pričakujemo od koga, da bo »…priznal storjen zločin, obsodil našo pot prehojene tranzicije in jo obžaloval…«, ste to vi gospod ideolog fašizma.


nedelja, 28. avgust 2016

Naš 'krasni izvoz' v Nemčijo!

Današnji zapis sem naredil pod vtisom intervjuja naše ambasadorke v Nemčiji na Valu202. Na splošno vzeto tudi sam najdem v njenih besedah več pozitivnega, kot pa negativnega. Sploh so zanimive njene osebne izkušnje iz njenega podjetniškega delovanje, kjer se mi je zazdelo, kot da njeno zgodbo spremljam z faznim zamikom kakšnih 10 let. Pravi 'deja vu'!

In če primerjam njeno življenjsko pot in delovanje, s karierno zgodbo kakšne Bulčeve ali Tomčeve, potem mirne duše lahko rečem, da ona vsaj sodi v 'svojo življenjsko zgodbo'. Za razliko od prej omenjenih, ki nikoli v življenju nista počeli nič in to resnično popolnoma nič takega, kar bi ju uvrščalo na sedanje področje dela ali na lestvice priljubljenosti. Ena izmed njiju je bila kompetentna za hojo po žerjavici, druga pa je bila priskutna administratorka na krilih oslov iz 'največje opozicijske stranke'. Sploh pa me je dobesedno razkurila Bulčeva (pa tudi Potočnik) s svojim blebetanjem na Cerarjevi seansi o slovenski prihodnosti v EU. Z eno besedo – grozljivo.

Danes se v Sloveniji ponašamo s številnimi 'doktorskimi veličinami', ki nam dnevno prodajajo svojo pamet 'skopirano' iz neoliberalističnih učbenikov in jo prodajajo kot 'lastno meglo? Zato želim le reči, da se je v to past poveličevanja ujela tudi vrla Marta Kos, ko je med drugim omenila »da se premalo zavedamo kako pomembna gospodarska partnerica je Nemčija, saj naš izvoz znaša tja kar 11 milijard EUR.

Se strinjam, in pritrjujem da je to odličen podatek na mikro ravni in v trenutnem časovnem preseku. Toda gledano skozi očala politične ekonomije pa je čista katastrofa. Razlog je preprost! Naš BDP znaša nekaj več kot 39 milijard EUR, torej predstavlja teh 11 mrd v strukturi BDP skoraj 30%. Vendar se naša zgodba ne konča tukaj in to nam naši vrli profesorji tudi zamolčijo.

Kakšna pa je realna vrednost naše blagovne menjave z Nemčijo? Če kdor misli, da nam Nemci prav vse pošteno in korektno plačajo, se bridko moti. Za naše storitve in blago nam Nemci priznajo v povprečju največ 80 % vrednosti, kot pa bi jo priznali svojim gospodarskim subjektom. Tudi se ob tem ne sprašujem, koliko je v tej strukturi menjave 'lohn' dela? Z drugimi besedami, mirno lahko zapišemo – ne 11 mrd, kar 13,8 mrd je vrednost menjave z njimi.

Povedano drugače, samo Nemci nas vsako leto 'olupijo' za dobrih 2,8 mrd v tej 'veličastni' blagovni menjavi. Pa dodajmo k tej številki še obresti na izposojeni denar, kjer se tudi večina niti konča pri nemških bankah in ki znaša vsaj 1,2 mrd, pa pridemo do številke, da se na nas že samo Nemčija vsako leto 'napase' za dobre 4 milijarde EUR. Kje so pa sedaj tukaj še Francozi, Italijani, Američani…?

Nekdo je ob tem napisal - najlažje bi bilo prenehati izvažati, ne glede na posledice. Vendar, sploh ni dilema v tem – izvažati ali ne izvažati. Pom ponovil, kot se zgoraj že zapisal - Nič ni dobro, ne ena niti druga skrajnost (izvoz da - izvoz ne) - preprosto gre za vodenje razumne gospodarske politike in seveda ne 'komandiranje' podjetjem! Ker če en Akrapovič ali Pipistrel vseeno dosežeta tudi 95 % realne vrednosti svojih izdelkov, to pomeni, da so prisotna tudi podjetja, ki dosegajo le 60 %. Dodajmo še, da BDP ni individualna ekonomska kategorija, temveč državna kategorija, saj je temelj za omogočanje pokrivanja potreb (delitve sredstev) v sektorjih, ki jih zagotavlja ustava.

Vse to je dejstvo – problem pa je ta, da nikogar zaradi tega ne boli glava in da ga ni politika v tej državi, ki bi zastavil kompenzacijske ukrepe, ki so še kako mogoči. Mi pač raje krademo te odtujene in manjkajoče milijarde pri zdravstvu, šolstvu in pokojninskemu sistemu. Pa bom kar nehal!

Obenem pa bi se rad iskreno zahvalil tistemu procentu ali največ dveh, izmed mojih 'fb' prijateljev, ki se potrudijo, preberejo in tudi malo razmislijo o zapisanem. Ker torej od ostalih 98 % praktično ni nobene koristi v komunikativni interakciji, tudi ne vidim smisla, da jih preveč motim v njihovi samozaverovanosti.


petek, 24. junij 2016

Brexit!

Kaj lahko mi izražamo z besedami – neko našo misel. Torej, ali se nam lahko zgodi, da enako misel izrazimo z različnimi besedami! Verjetno lahko.

Pahor je danes dejal – » Obstoj evropske unije je za Slovenijo življenjskega pomena«!

No, tam do leta 1945 pa smo se naposlušali tega stavka, od skoraj istih slovenskih politikov, ki danes hočejo ohranjati tradicijo 'domoljubja' – »Obstoj tretjega Reicha je za Slovence življenjskega pomena«! Nikar si ne domišljaj Pahor,da smo kar koli pozabili!

Še večje razkošje svojih registrov nesposobnosti pa je izrazil Erjavec – »Mislim, da je to zadnji izstop iz EU in ne verjamem, da bodo sledili novi!«

Karel poberi se iz Mladike in ne smeši se ter nam ne peri zdrave pameti! Sicer se mi ne da podrobno pojasnjevati, že zaradi tistih, ki podpirate vseskozi DeSUS, SD, SDS, SMC in vse ostale nesrečne politične združbe in ki jim nobeno pojasnilo ne pride do živega.

Toda, ker je Erjavec že klobasal o 'neverjetnosti učinka domin', le telegrafski pogled! Tudi zato, ker pahor sedaj še bolj podtika sintagmo o nujnosti enotne EU z novo ustavo.

To, da EU potrebuje novo pogodbo, ker je Lizbonska na žalost povsem skrenila, drži. Toda to ne pomeni ustave 'a la Miloševič' ki se je ponujala v ranjki Jugoslaviji. Temveč pogodbo, ki bi razrešila dileme predvsem na področju ekonomskih odnosov v EU. EU mora sedaj, bolj kot kdaj koli redefinirati svoj smisel, namreč da je temelj socialne države v prihodnost naravnano gospodarstvo. Vendar, naj bo dovolj ta stavek!

Poglejmo si raje predvideni efekt 'domino brexitov':
-          resna naslednja kandidatka je Francija,
-          nato je že na vrsti Nizozemska,
-          sledile bodo države, ki niso prevzele Evra (od skandinavskih, do dela vzhodnih držav),
-          in kaj bo ostalo od EU Nemčija z jedrom balkanskih držav.

Posebne pretrese bodo doživele zaradi tega procesa države, ki so že sedaj bile na tem, da se v njih dokončajo procesi nacionalne identifikacije, kot sta Španija in Italija. Mislim, da pojasnila niso potrebna!

Naj na koncu omenim le še širitev EU. Menda le političnim norcem ni jasno, da bodo procesi pridruževanja Turčije in Ukrajine, zamrznjeni za nedoločen čas.

V naši politiki pa pogrešam predvsem eno – namreč stavek – »Vse to so legitimni procesi v EU in Slovenija je na njih pripravljena, ker ima jasno izražen svoj nacionalni interes, ki ga je izpovedala na osamosvojitvenem referendumu!« Ampak, tega stavka ni!