Kdo zares grozi s »Kemično vojno«?

V pomanjkanju vedno novih manipulacij in laži je zahod dal Zelenskemu »zeleno luč« da razširja povsem novo grožnjo iz arsenala PPD – psihološko propagandnega dejstvovanja, to je s nevarnostjo uporabe kemičnih sredstev. To je tisti instrument, ki je bil »uspešno« uporabljen  že pri demonizaciji Husseina, samo če se spomnimo nastopov Powella in Blaira in njunega laganja.

Torej, Rusija bo napadla s kemičnim orožje, saj Američani to zagotovo vedo. In zakaj oni to vedo – zato ker so ravno oni do popolnosti razvili kemično vojskovanje, vanj prisilili tudi mnoge svoje zaveznike, nikoli priznali – grozljive posledice po svetu pa še vedno ostajajo neodstranjene in škoda državam, ki so jih ZDA prizadele nepoplačana.

Zato je prav, da si ne zakrivamo oči in še enkrat pogledamo grozoto povzročeno z »Agensi Orange«, »Agensi Blue« … in drugimi strupi iz skupine »Mavričnih herbicidov«! Najprej pa si poglejmo zgodovino in kako hinavsko pravno izogibanje so izvedle zahodne države, ki so izvajale te zločine zoper naravo in človeštvo..

Leta 1943 je Obrambno ministrstvo ZDA sklenilo pogodbo z botanikom in bioetikom Arthurjem Galstonom in njegovim delodajalcem Univerzo v Illinoisu, ki je odkril defoliante, ki so jih kasneje uporabljali kot Agens Orange, in njegovega delodajalca  za preučevanje učinkov 2,4-D in 2,4. ,5-T na žitnih zrnih (vključno z rižem) in širokolistnih posevkih.  Medtem ko je bil podiplomski in podiplomski študent na Univerzi v Illinoisu, sta se Galstonova raziskava in disertacija osredotočila na iskanje kemičnih sredstev, s katerimi bi soja prej cvetela in sadila. Tako je odkril 2,3,5- kislino (TIBA) ki pospeši cvetenje soje in da bi se v višjih koncentracijah sojino zrnje razlistilo.  Iz teh študij je nastal koncept uporabe herbicidov iz zraka za uničenje sovražnih pridelkov, da bi motili njihovo oskrbo s hrano. 

V začetku leta 1945 je ameriška vojska izvedla preizkuse različnih mešanic 2,4-D in 2,4,5-T na Floridi. Posledično so ZDA začele s proizvodnjo 2,4-D in 2,4,5-T v polnem obsegu in bi jih uporabile proti Japonski leta 1946 med »Operacijo Downfall«, če bi se vojna nadaljevala.

 

V letih po vojni so ZDA testirale 1.100 spojin, terenski poskusi najbolj obetavnih pa so bili opravljeni na britanskih postajah v Indiji in Avstraliji, da bi ugotovili njihove učinke v tropskih razmerah, pa tudi na ameriškem poligonu v Florida. Med letoma 1950 in 1952 so bili v Tanganjiki, v Kikoruneju in Stunyansi izvedeni poskusi za testiranje arboricidov in defoliantov v tropskih razmerah. Vpletene kemikalije so bile 2,4-D, 2,4,5-T in endothall (3,6-endoksoheksahidroftalna kislina). V letih 1952–53 je enota nadzorovala zračno škropljenje 2,4,5-T v Keniji, da bi ocenila vrednost defoliantov pri izkoreninjenju »Muhe Ce-Ce«.

V Maleziji pa je lokalna raziskovalna enota Imperial Chemical Industries (VB) raziskovala defoliante kot sredstva za zatiranje plevela za nasade gume. Zasede Malajskih vojaških upornikov ob cestah so bile nevarnost za Britansko vojsko pa so med med konflikti v Maleziji 1948–1960, zato bili izvedeni poskusi za uničenje vegetacije, ki bi lahko skrila mesta za zasede upornikov. Vendar je bilo ročno odstranjevanje cenejše. 

Bolj podroben opis, kako so Britanci eksperimentirali s škropljenjem herbicidov, sta napisala dva znanstvenika, EK Woodford iz Enote za eksperimentalno agronomijo Sveta za kmetijske raziskave in HGH univerze v Bristolu.

 

In sedaj se pojavi ena najbolj krutih in nečloveških odločitev - po prenehanju malajskih izrednih razmer leta 1960 so ZDA upoštevale britanski precedens pri odločitvi, da je bila uporaba defoliantov »...pravno utemeljena taktika vojskovanja" in s tem po nasvetu državnega sekretarja ZDA Ruska, ki je J. F. Kenediju svetoval, da se ta razlaga Britancev vzpostavi kot precedens za bojevanje s herbicidi v Maleziji.

Sredi leta 1961 je predsednik Ngo Dinh Diem iz Južnega Vietnama zaprosil Združene države, naj pomagajo pri okrnjenju bujne džungle, ki je zagotavljala kritje njegovim komunističnim sovražnikom. Avgusta istega leta so letalske sile Republike Vietnam izvedle operacije herbicidov z ameriško pomočjo. Diemova zahteva je sprožila politično razpravo v Beli hiši ter ministrstvu za obrambo. Številni ameriški uradniki so podprli operacije s herbicidi in poudarjali, da so Britanci že uporabljali herbicide in defoliante v Maleziji v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Novembra 1961 je Kennedy odobril začetek »Operacije Ranch Hand«, kodnega imena za Herbicidni program letalskih sil ZDA v Vietnamu.

Torej, postopke s herbicidi je uradno vodila vlada Južnega Vietnama. Čeprav je med vietnamsko vojno med letoma 1962 in 1971 aviacija sama ZDA razpršila skoraj 20.000.000 ameriških galon (76.000 m ³ ) različnih kemikalij – pod kodnim imenov »Mavrični herbicidi« in defoliantov – v Vietnamu, vzhodnem Laosu in delih  Kambodže ter Laosa. »Ranch Hand« je svoj vrhunec dosegel med letoma 1967 in 1969. Za primerjavo, olimpijski bazen ima približno 660.000 ameriških galonov (2.500 m³ ). Kot so Britanci storili v Maleziji, je bil cilj ZDA uničiti podeželsko/gozdnato zemljo, prikrajšati gverilcem hrano in prikrivanje ter očistiti občutljiva območja, kot so okoli oboda baze in možna zaseda ob cestah. in kanalih.  Drugi cilj pa je bil povezan s »Politiko prisilne urbanizacije«, katere cilj je bil uničiti zmožnost kmetov, da bi se preživljali na podeželju, jih prisiliti v beg v mesta, v katerih prevladujejo ZDA, in gverilcem prikrajšati njihovo bazo za podporo podeželja. 

Prva serija herbicidov je bila raztovorjena v letalski bazi Tan Son Nhut v Južnem Vietnamu 9. januarja 1962. Zapisi ameriških letalskih sil kažejo, da je bilo med operacijo Ranch Hand opravljenih najmanj 6.542 misij škropljenja. Do leta 1971 je bilo 12 odstotkov celotne površine Južnega Vietnama poškropljenih s kemikalijami za odstranjevanje listja, v povprečni koncentraciji kar 13-krat večji od priporočene stopnje uporabe s strani Ministrstva za kmetijstvo ZDA in s tem dovoljeno tudi v ZDA za domačo uporabo. Samo v Južnem Vietnamu je bilo na koncu uničenih približno 39.000 kvadratnih milj (10.000.000 ha) kmetijskih zemljišč. Na nekaterih območjih so bile koncentracije TCDD v tleh in vodi stokrat večje od ravni, ki jih je EPA štela za varne.

Kampanja je uničila 20.000 kvadratnih kilometrov (5 × 10 ⁶ hektarjev) gorskih in mangrovih gozdov ter na tisoče kvadratnih kilometrov poljščin. Na splošno je bilo več kot 20 % gozdov Južnega Vietnama škropljenih vsaj enkrat v obdobju devetih let. 3,2 % obdelovalne zemlje v Južnem Vietnamu je bilo vsaj enkrat škropljeno med letoma 1965 in 1971. 90 % uporabe herbicidov je bilo usmerjenih v defoliacijo.

 

Že oktobra 1962 je začela Ameriška vojska ciljati na pridelke hrane, predvsem z uporabo »Agens Blue«. O tem je bila ameriška javnost, namreč o teh programih uničevanja pridelkov, seznanjena šele leta 1965 (in takrat je veljalo, da se je škropljenje pridelkov začelo tisto pomlad). Leta 1965 je bilo 42 % vsega škropljenja s herbicidi namenjenih živilskim rastlinam. Leta 1965 so člani trdili, da je "uničenje pridelka pomembnejši namen ... vendar je poudarek običajno na razpadanju džungle v javni omembi programa." Prvo uradno potrditev programov je prišlo s strani State Departmenta šele marca 1966.

Ko so bili pridelki uničeni, bi Viet Cong nadomestil izgubo hrane z zaplembo več hrane iz lokalnih vasi. Nekaj ​​vojaškega osebja je poročalo, da so jim rekli, da uničujejo pridelke, ki so jih uporabljali za prehrano gverilcev, da bi kasneje ugotovili, da je bila večina uničene hrane dejansko proizvedena za podporo lokalnemu civilnemu prebivalstvu. Na primer, po besedah ​​Wila Verweya naj bi bilo 85 % posevnih površin v provinci Quang Ngai uničenih samo leta 1970. Ocenil je, da je to povzročilo lakoto in na stotine tisoč ljudi v provinci je ostalo brez hrane ali bilo podhranjenih.

Po poročilu Ameriškega združenja za napredek znanosti je herbicidna kampanja do leta 1970 prekinila oskrbo s hrano več kot 600.000 ljudi. Številni takratni strokovnjaki, vključno z Arthurjem Galstonom, so nasprotovali herbicidni vojni zaradi pomislekov glede stranskih učinkov na ljudi in okolje z neselektivnim škropljenjem kemikalije po širokem območju. Že leta 1966 so bile OZN predstavljene resolucije, ki obtožujejo, da ZDA kršijo Ženevske protokole  iz leta 1925 , ki je urejajo uporabo kemičnega in biološkega orožja. Toda ZDA kot članice VS OZN so premagale večino resolucij, trdile, da Agens Orange ni kemično ali biološko orožje, saj je veljal za herbicid in defoliant in je bil uporabljen v prizadevanju za uničenje rastlinskih pridelkov in sovražnika prikrajšanja in ni bil namenjen ciljanju na ljudi. 

 

Delegacija ZDA je trdila, da je orožje po definiciji vsaka naprava, ki se uporablja za poškodbe, poraz ali uničenje živih bitij, struktur ali sistemov, in Agens Orange ni bil kvalificiran po tej definiciji. Prav tako so trdili, da bi bilo treba potem takem poleg ZDA, obtožiti uporabe agensa Orange, tudibtožiti Združeno kraljestvo in njegove države Commonwealtha, saj so ga pogosto uporabljali tudi med Malezijskimi spopadi v 1950-ih letih.

 

Leta 1969 je Združeno kraljestvo komentiralo osnutek resolucije 2603 (XXIV) tako: »Dokazi se nam zdijo izrazito neustrezni za trditev, da je uporaba kemičnih snovi, ki so posebej strupene za rastline, prepovedana z mednarodnim pravom…«. Toda študija, ki so jo izvedli Bionetic Research Laboratories med letoma 1965 in 1968, je odkrila malformacije pri testnih živalih, ki jih povzroča 2,4,5-T, sestavina Agens Orange. O študiji je bila pozneje obveščena Bela hiša oktobra 1969. Druge študije so poročale o podobnih rezultatih in Ministrstvo za obrambo je začelo zmanjševati delovanje herbicidov. 15. aprila 1970 je bilo objavljeno, da je bila uporaba Agensa Orange prekinjena. Dve brigadi ameriške divizije sta poleti 1970 še naprej uporabljali Agens Orange za uničenje pridelka v nasprotju s prepovedjo. Preiskava je privedla do disciplinskih ukrepov proti poveljnikom brigad in divizij, ker so ponarejali poročila, da bi prikrili njegovo uporabo. Defoliacija in uničenje pridelkov sta bila popolnoma ustavljena šele do 30. junija 1971.

Z Agens Orange so povezane različne vrste raka, vključno s kronično B-celično levkemijo, Hodgkinovim limfomom, multiplim mielomom, ne-Hodgkinovim limfomom, rakom prostate, rakom dihal, pljučnim rakom in sarkomi mehkih tkiv. Kontaminirana tla in usedline še naprej prizadenejo državljane Vietnama, zastrupljajo njihovo prehranjevalno verigo in povzročajo bolezni, resne kožne bolezni in različne vrste raka v pljučih, grlu in prostati.

Vlada Vietnama navaja, da je bilo 4 milijone njenih državljanov izpostavljenih Agensu Orange, kar 3 milijone pa jih je zaradi tega zbolelo; te številke vključujejo njihove otroke, ki so bili izpostavljeni. Rdeči križ Vietnama ocenjuje, da je do 1 milijon ljudi invalidov ali ima zdravstvene težave zaradi kontaminiranega Agens Orange. Vlada Združenih držav je te številke izpodbijala kot nezanesljive.

Glede na študijo dr. Nguyena Viet Nhana so bili otroci na območjih, kjer so uporabljali Agens Orange, prizadeti in imajo številne zdravstvene težave, vključno z razcepljenim nebom, duševnimi motnjami, kilami in dodatnimi prsti na rokah in nogah. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so v mleku doječih mater južnovietnamskih žensk in v krvi ameriškega vojaškega osebja, ki je služilo v Vietnamu, odkrili visoke ravni dioksina. Najbolj prizadeta območja so gorsko območje vzdolž Truong Sona (Long Mountains) in meja med Vietnamom in Kambodžo. Prizadeti prebivalci živijo v slabih razmerah s številnimi genetskimi boleznimi.

 

Nakar so ameriški znanstveniki z vrsto študij leta 2006, med njimi Anh Duc Ngo in sodelavci iz Univerze v Texasu objavili 'metaanalizo', ki je hotela prikriti vse grozljive ugotovitve, tako da so »razkrili veliko heterogenost (različne ugotovitve) med študijami, ugotovitev, ki je skladna s pomanjkanjem soglasja o tem vprašanju.«

 

Kljub temu je statistična analiza študij, ki so jih preučili, privedla do podatkov, da je povečanje prirojenih okvar/relativnostno tveganje (RR) zaradi izpostavljenosti povzročitelju pomaranče/dioksinu v študijah, ki jih financirajo Vietnam, "videno" le 3-krat višje, v delih preostalega sveta pa 1,29. Navedli so tudi obstoj podatkov blizu praga statistične pomembnosti, ki kažejo, da Agens Orange ne prispeva k mrtvorojenosti, razcepu neba in okvaram nevralne cevi,spina bifida, skratka da gre statistično nepomembne napaka. 

 

Še huje, obtožili so tiste znanstvenike ki so svoje raziskave opravili pošteno in korektno, in niso bili njihovi rezultati v velikem neskladju v RR med vietnamskimi študijami in tistimi v preostalem svetu, da so pristranski z Vietnamskimi študijami tudi zaradi ideoloških razlogov...

In tragedija tudi za Ameriške vojake! Osemindvajset nekdanjih ameriških vojaških oporišč v Vietnamu, kjer so herbicide skladiščili in nalagali na letala, ima še vedno visoko raven dioksinov v tleh, kar predstavlja nevarnost za zdravje okoliških skupnosti. V nekdanjih ameriških bazah je bilo opravljeno obsežno testiranje na kontaminacijo z dioksini . Nekatera tla in usedline na podlagah imajo izjemno visoke ravni dioksina, ki zahtevajo sanacijo. Letalska baza Da Nang ima do 350-krat večjo kontaminacijo z dioksini od mednarodnih priporočil za ukrepanje.

Medtem ko so bili v Vietnamu, so veteranom rekli, naj ne skrbijo, in so jih prepričali, da je kemikalija neškodljiva. Vietnamski veterani so po vrnitvi domov začeli sumiti, da je njihovo slabo zdravje ali da so primeri, da so njihove žene splavile ali so se otroci rodili s prirojenimi napakami, lahko povezani z Agens Orange in drugimi strupenimi herbicidi, ki so jim bili izpostavljeni v Vietnamu. Veterani so začeli leta 1977 na Ministrstvu za veterane vlagati zahtevke za invalidnino za zdravstveno oskrbo za stanja, za katera so menili, da so povezana z izpostavljenostjo Agensu Orange, ali natančneje, dioksinu, vendar so bili njihovi zahtevki zavrnjeni, razen če niso mogli dokazati, da se je stanje začelo, ko so bili v službi ali v enem letu po odpustu. Da bi bili upravičeni do odškodnine, morajo veterani služiti na ali v bližini vojaških oporišč na Tajskem v času Vietnama, kjer so bili herbicidi testirani in skladiščeni zunaj Vietnama, veterani, ki so bili člani posadke na letalih C-123, ki so leteli po Vietnamu vojne ali so bili povezani s projekti Ministrstva za obrambo (DoD) za testiranje, odstranjevanje ali shranjevanje herbicidov v ZDA.

Do aprila 1993 je Oddelek za veteranske zadeve izplačal odškodnino le 486 žrtvam, čeprav je prejel invalidnine od 39.419 vojakov, ki so bili izpostavljeni Agensu Orange med služenjem v Vietnamu.

 

V anketi Zogby International iz novembra 2004 , v kateri je sodelovalo 987 ljudi, je 79% vprašanih menilo, da bi ameriške kemične družbe, ki so proizvajale defoliant Agens Orange, morale plačati odškodnino ameriškim vojakom, ki so bili prizadeti zaradi strupene kemikalije, uporabljene med vojno v Vietnamu. Prav tako jih je 51 % odgovorilo, da podpirajo odškodnino za žrtve vietnamskega Agensa Orange…