Kje so 'vstajniški intelektualci'?

Moj prijatelj cinik je navedel zelo nazoren primer, ko je komentiral probleme našega sodstva v primerjavi z recimo z italijanskim. Kako pri nas sodišča streljajo s topovi na vse vrste 'vrabcev', čeprav bi bila za resnične 'vrabce' med lopovi dovolj frača.

Ob tem sem dobil asociacijo ob kateri mene skrbi nekaj drugega, namreč to, kako se spretno zamegljujejo vse zadeve, kako se onemogoča globalne poglede. Pa najsi gre za ekonomske, politične ali pa tudi splošno družbene. Kako mi vedno končamo v izmenjavi mnenj na nivoju deskripcije in mogoče še klasifikacije, kavzalna razmerja pa nikoli ne pridejo do izraza.

Tega problema vsekakor ne morejo razrešiti 'vstajniške množice' temveč 'vstajniški intelektualci'... Tudi sto tisoče ljudi na naših ulicah nima potrebnih nastavkov za spremembe, če zadaj ni poenoten vsaj ključni pogled na to, katere spremembe so nujne. Sploh pa, da ne govorim o tem, kaj spremeniti v politiki, da bodo pozitivni učinki teh sprememb v recimo ekonomiji.

Toda ali jih imamo, so prisotni ti 'vstajniški intelektualci'? 

Bom navedel le en primer. Nekdo je ravno ta teden na fb zapel slavospev dr. Ljubu Sircu (verjetno zaradi Možinove oddaje). Dejstvo je, da je on takoj po vojni grdo nastradal, predvsem zaradi 'revolucionarnih psihopatov', ki so si prilastili politiko in ki so imeli s komunizmom toliko kot recimo župniki s seksom!

Toda pot ga je nato vodila na Škotsko, kjer je ustanovil Inštitut za preučevanje komunističnih gospodarstev. Pustimo dejstvo, da je v svojem 'znanstvenem delovanju' v isti koš zmetal vse ekonomije, tako našo, kot tiste iz vzhodnega bloka. Tudi pustimo dejstvo, da ni iskal pozitivnih nadgradenj našega gospodarstva (zanimivo, Skandinavci so ga). Ne on je striktno izhajal iz zanj nesporne hipoteze, da v 'komunizmu' (torej tudi socializmu) ni nobene perspektive. Le-ta obstaja zgolj v kapitalizmu, četudi v njegovi zadnji neoliberalni varianti. In kar je najhuje, nobene diskusije ne dovoli na to temo!

Zato se mi kar samo zapiše neko drugo spoznanje. Kakšen antipod je bil pravzaprav naš drugi znani disident dr. Pučnik. Saj je tudi on izrekal kritike na račun 'komunističnih' ekonomij ampak je obenem povsem razumel, da je transformacija pogojena predvsem z razvojem enakopravnosti dialoga v polju demokratičnega sistema. Tudi je jasno zagovarjal socialno demokratska načela, ki so v svojih temeljih še kako blizu socialni državi in s tem socializmu kot koncepciji njene utemeljitve.

Torej dva disidenta, dva pogleda in dve življenjski zgodbi. Če je dr. Sirc še bil pripuščen v poslanske klopi, kar ni bilo brez razloga,pa se je dr. Pučnika tudi tukaj blokiralo, saj je bil 'nagnan' v bitko za položaj Predsednika republike, torej tja, kjer bi lahko predstavljal le brezzobega leva.

Torej povedal sem vam o dveh disidentih in o dveh zgodbah. Sploh nisem govoril o tistih, ki so tudi drugače mislili, vendar so ostali tukaj in se prav tako dostojanstveno in vztrajno borili za človeka vredne spremembe in dostojanstveno življenje. Česa pa so bili deležni ti? Ozrimo na izjemno silovito zmerjanje s komunizmom, ki so ga bili deležni predvsem zadnjih 25 let. Predvsem tudi zato ker so še najbolj predstavljali vse tisto, kar ni po liniji SDS, kar ni poniglavo, pravoverno in strumno poenoteno.

Nosilci tega napadanja so tako različni, da bolj ne bi mogli biti, vsaj tukaj na MMC. Od mladih 'opranoglavcev', do ostarelih nepriznanih umetnic, do upokojencev, ki so v zadnji ali predzadnji fazi, ko bo demenca postala njihov prevladujoči princip stikov z okolico. In kaj je vsem njim skupnega. Žene jih neka želja, pravzaprav nevoščljivost ker se je tudi osamosvojitev konec 80-tih let zgodila brez njih. Kot pravi Spomenka Hribar, je levji delež teh zaslug vseeno padel na Zvezo komunistov Slovenije in civilno družbo ter na tisti del zametka nove podobe slovenske državnosti, ki je skoraj desetletje zorel v strukturi TO in o čemer več govori intervju z J. Butaro, tudi v Mladini.

Skratka ti vsi so izpadli, in tudi oni bi radi bili »heroji« tako kot njihov vodja. Zato sedaj mrzlično iščejo »komuniste, komunajzarje, levake...«, skratka vseeno kaj, le da bi dišalo po levi orientaciji in da bi tudi oni dobili svojih pet minut in košček slave ter zaslug za osamosvojitev.

Danes so največji sovražniki vsi tisti, ki opozarjajo na nesprejemljivost politike SDS in JJ. Zato pa ali ni v pomanjkanju »pravih rdečkarjev« zadovoljiv nadomestek. Torej vse, kar je drugačno, kritično, napredno, da se tudi njim priznajo, sicer ne vem zakaj, 'osamosvojiteljske zasluge'.

Kot da je bila to naša napaka procesa, ki je potekal v slovenski družbi, konec 80 tih let in da bi morali počakati, da se vrne vsa desnica in ona dokonča proces slovenske pomladi. Saj vendar tako govori in razmišlja tudi Oman, ko je recimo poveličeval pomen vaških straž.

Mislim, da so v pomenu iskanja odgovora na to, zakaj mora obstajati tako srdit antikomunizem, še najboljše misli, ki jih je zapisal M. Štefančič, ko je v neki Mladini zapisal: »Zato je po svoje trapasto, noro in nesmiselno, da nekateri ...., pa četudi bivši komunisti, idealni antikomunisti – oznanjajo antikomunizem in ljudi strašijo s komunizmom. Že kar obsceno in poniglavo pa je, da s komunizmom strašijo... ljudi, ki itak nimajo ničesar! Ni kaj, res smešno, ošabno in že kar izprijeno je, da s komunizmom strašijo ljudi, ki so vse bolj brezposelni, vse slabše plačani, vse bolj obubožani, vse bolj socialno izključeni. Ljudi z zategnjenim pasom. Ljudi, pri katerih vsi – od delodajalcev do države, od pravne države do socialne države – le varčujejo.«

Vsi mi ostali, ki smo resnično šli skozi vse te procese osamosvajanja, pa bi radi le končno nadaljevali našo skupno pot in razvoj, ne pa capljali na mestu in čakali, da nas tisti, ki so vedno v slovenski zgodovini zamujali ali sprejemali napačne odločitve, dohitijo in končno porazijo.

Mirne duše bi lahko bil na slovenski zastavi napis »Divide et impera«!

Kmalu bo nepreklicno konec tudi sanj!

Napisal sem na FB kratek post:

Praviloma je demokracija odkrita in glasna, politika pa prikrita in tiha!

No, pri nas je vse definitivno obratno!

Nato sem dobil zelo zanimivo vprašanje:

Sergej Ambrožič: Erik, a kaj zgrešujem,ko sem skoraj že alergičen na te razprodaje?Se jaz preveč oklepam ekonomske logike ali pa so aktivisti proti nacionalno (pre)ponosni na državno srebrnino, ki to v večini primerov že dolgo več ni in redna dokapitaliziranja teh podjetij, se strinjamo, ne vodijo nikamor. Če bodo drugi pametnejše upravljali z njimi kot mi kekci, hvaleluja! V pričakovanju replike...

In moral sem odgovoriti, čeprav je tema sama po sebi preobširna. Zato sem napisal le osnovno stališče.

Erik: Sergej, sploh ne. Bom pa enkrat zgleda moral napisati blog na to temo! Sedaj mogoče le to! Sploh ne gre za privatizacijo oz. lastninjenje. Gre za prestrukturiranje slovenskega gospodarstva! Predstavljaj si firmo, ki ima nekaj osnovnih gospodarskih dejavnosti, ki so temelj partnerskega sodelovanja z drugimi podjetji. V tem razmerju je jasno opredeljeno vse, vključno z delitvijo dobička. 

Potem pa ima takšno podjetje še pomožne ali servisne službe oz. dejavnosti ali pa jih zagotavlja s storitvami drugih. Primer, varovanje. Ti delavci so delili usodo podjetja, danes pa so problem njihovih lastnikov.

Proces, kateremu smo priča je ta, da pravzaprav celotno slovensko gospodarstvo postaja pomožno - servisno gospodarstvo EU. Ne bom pisal, kaj to pomeni z vidika enakopravnosti, partnerstva in tudi ekonomike. Mi postajamo pomožni servis EU in tega ne vidi ne predsednik vlade, gospodarski minister, GZS, skratka tudi naši vrli profesorji (odštejem Mencingerja, Drenovca in mogoče še koga).

Vidiš torej ne gre za vprašanje ali hočemo takšno vlogo, temveč kako te procese zaustaviti. Na "srečo" midva nisva gospodarska ministra!

Vendar Sergejevo vprašanje si zasluži širšo obrazložitev in sem vesel, da ga je sploh postavil. Zadnje čase sem namreč v krepkih dvomih, kot on, kaj res nihče ne razume kakšni procesi se nam dogajajo in kako izgubljamo sebe. Ne za leta, niti desetletja, temveč še za daljša obdobja.

Neoliberaci nam spretno vsiljujejo neomejeno svobodo ekonomije v polju gospodarstva. To seveda drži, vendar velja le za največ 20% strukture gopodarstva, vse drugo pa je stvar, kot smo nekoč dejali »dogovorne ekonomije« in poštenosti, da se ustvarjene ekonomske vezi, sodelovanje in odnosi ne bodo pretrgali zaradi pohlepa enega izmed partnerjev. Zato danes tudi ne preseneča, če nam RTV prodaja zgodbo o uspehu nekega »hytec« podjetja iz Vrtojbe. Prosim vas lepo, pa ne me zajebavat, kaj pa je 40 mandeljcev iz vidika državne ekonomije!

Poglejmo nek drug specifičen primer, iz današnje Tarče. Medicinska sestra – začetnica ima v UKC LJ okrog 800 € bruto plače na Dunaju pa okrog 1.800 €. Torej, naša medicinska sestra se nahaja na zgolj 44,4 % avstrijske. Ali je kaj manj produktivna? Nikakor ne, problem njene plače je odvisen od možnosti participacije našega gospodarstva v plačilu storitev javnega sektorja. Vendar nihče v studiju, ki nam kot gosti dobesedno nakladajo ni sposoben »zagrabiti bika za roge« in reči »bobu bob«! Zato poskusimo to mi!

Najprej pa se vrnimo na začetek bloga, kjer sem našisal, da slovensko gospodarstvo postaja zgolj servis razvitega evropskega. Kakšne posledice to ima. Najprej, da se razumemo – servisna ali pomožna dejavnost z vidika državne ekonomije je v principu enaka »lohn delu«. Marsikdo misli, da je »lohn delo« lahko zgolj proizvodno. Pravila so tudi jasna za to delo. V strukturi stroškov namreč lahko predstavlja največ 70% stroškov ali drugače povedano, če je najnižja bruto ura 8 €, potem je najnižja »lohn ura« kvečjemu 5,6 €. Vendar to ne velja v Sloveniji, temveč v Nemčiji za odnose med nemškimi partnerji. Naša ura je običajno še nižja, povprečno za dodatnih 25%, kar potem znese še zgolj 4,2 €.

Nadaljujmo z iskanjem razlik in se vprašajmo, kaj pa se skriva v tistih 30%, kot razliki med navadno ceno proizvodne ure in med ceno »lohn ure«. Predvsem dva pomembna dejavnika – raziskave in razvoj ter marketing. Mislim da pa tega res ne rabim pojasnjevati. Logika je tukaj neusmiljena, mi lahko imamo zaposlene inženirje - razvojnike, če da nam tuji trgi in poslovni partnerji tega ne priznajo kot strošek.

Naslednja ugotovitev je še bolj zaskrbljujoča. Gre za organiziranost gospodarstva in tudi javnega sektorja. Splošno znano je, da tisti deli gospodarstva, ki so običajno v funkciji servisnih storitev (ne glede na to, da zgledajo kot da so proizvodnja) nimajo takšne organizacije (sistemizacije delovnih mest), ki bi vzpodbujala v podjetju pozitivno miselnost, iskanje tržnih priložnosti, notranje podjetništvo... Ker za takšne procese mora imeti podjetje najmanj 200 zaposlenih, kot minimum, drugače pa se takšna stabilna podjetja najdejo vedno v krogu takšnih podjetij, ki zaposlujejo več kot 10.000 delavcev. In ne pozabimo še na to dejstvo, da nase vežejo še najmanj trikrat toliko zaposlenih v poslovnih partnerjih (tudi v »lohn« podizvajalcih). Seveda se lahko zgolj v takšnih razmerjih in predvsem okvirjih vzpostavi tisto čemur pravimo socialna gospodarska interakcija. Ali kot jo je Rousseau poimenoval – družbena odgovornost.

Verjetno je marsikomu jasno, da bi iz tega mimogrede lahko nastala knjiga. Vendar bom v tej točki nehal – sem namreč preveč na drugem bregu s svojim razmišljanjem. Za zaključek lahko ponovim le to – mi v takšnih razmerjih, tako opredeljenem gospodarstvu nikoli ne bomo dosegli vsaj 80 ali 90 % avstrijskih ali nemških plač. Zato, ker naše gospodarstvo ni partner temveč »prekerc«, pa se tega niti ne zavedamo!

Zato končajmo z naslovom! Lastninjenje in prehod pod tuje »globalne« lastnike bo le še utrdil našo vlogo pomožnega EU gospodarstva, še več mladih bo šlo v tujino, javni sektor bo vedno capljal na svojih 70% v primerjavi z EU, pa naj govorimo o šolstvu ali zdravstvu. Sanj je konec!