Padli 'angeli'?

Teden, ki mineva je bil vsaj zame izredno zanimiv. Temu sta botrovala dva dogodka, prva je bila oddaja v torek z naslovom »Odkrito: o prihodnosti slovenske desnice in levice«! In če ste zamudili ta pogovor, naj vam ne bo izpod časti, da si je ne ogledate na tej povezavi.

Drugi dogodek je bil inavguracija patra Frančiškana Zoreta v Ljubljanskega nadškofa in njegov nastop v sredinih Odmevih. Markeš sicer pravi, da je bi odličen tudi njegov intervju za Družino, kjer je uspel, vsaj po Markeševem mnenju, na slabo postavljena vprašanja podati odlične odgovore.

Zakaj sem se pravzaprav sploh lotil te teme. Predvsem zato, ker absolutno sodi v okvirje tega bloga, ki obravnava probleme razpete med civilno družbo in politično državo. Zato, ker skozi oba dogodka še najbolje razumemo vso nemoč slovenske politike in našo ujetost v sheme, ki nam še vedno »zagotavljajo« brezperspektivnost!

Najprej nekaj poudarkov iz oddaje o prihodnosti slovenske desnice in levice. Žal mi je, če moram napisati, da je že izbira gostov pokazala na očitno razliko v intelektualni moči med slovensko levico in desnico. Protagonista prve sta bila Golobič in Lukšič, druge strani pa Tomšič in Brščič. Saj ne, da ne bi dejali, da se slednja dva nista trudila, ampak njun domet razumevanja dialoga ter njuna poskusa, da bi nadaljevala tvorni dialog, sta dobesedno kazala na obremenjenost z ideološko navlako. Sploh se je to jasno videlo pri Brščiču, ki ni mogel iz svoje kože, da ne bi v svoj dialog vpletal besede, ki so redni repertoar Tanka, Grimsa ali Gorenaka.

Pustimo žalostne podrobnosti, bolje bo, če si ogledate celotno oddajo. Dodajam pa seveda le nekaj mojih osebnih ugotovitev. Brščič, kot tipičen ekonomist se je 'hrabro' spustil na, vsaj zanj, spolzki teren politoloških vprašanja. Predvsem nas je hotel prepričati v eno, da je namreč prihodnost političnega dialoga v Sloveniji v 'tekmovanju idej' in tako je soočanje političnih interesov zadeva, ki je zanj v bistvu passe.

Nima smisla, da bi sam karkoli dogajal k temu, kar mu je že povedal Golobič. Bom pa vseeno povedal nekaj drugega. Nisem odobraval Golobičevih ravnanj in predvsem njegove politične taktike, celo prepričan sem da je sedaj tudi sam spoznal, da je marsikaj v preteklosti ravnal napačno. Vendar to ne spremeni dejstva, da je bil on eden največjih političnih potencialov v slovenski politiki in da je na nek nevreden način končal dosedanjo kariero. Enako vendar manj izrazito bi to lahko zapisali tudi za Lukšiča, vendar za nianso manj močno. Torej, za oba lahko mirne duše rečemo, da sta v političnem smislu 'padla angela'.

Če smo realni, sedanji trenutek ni niti primeren, še manj pa zrel, za kakršno koli njuno vrnitev. Sploh če pomislimo, kako se nadaljujejo procesi kadrovanja, članov vlade, ko se je tehtnica absolutno nagnila na stran izbire tehnokratskih kandidatov. Sploh zadnji primer – izbira imena ministrstva za gospodarstvo e še najboljši dokaz te trditve. In potem tudi ni čudno, da predsednik GZS kar drgeta od navdušenja!

Človek bi na nek način seveda naredil polarizacijo in najprej postavil tezo: spremembe v politični državi niso možne brez sprememb v civilni družbi, ter seveda obratno. Vendar recite kar hočete, ampak tej novi transformaciji je bistveno bliže Slovenska cerkev, ki z novim nadškofom jasno izraža, da je njeno temeljno polje delovanja – civilna družba. Seveda je k temu spoznanju ogromno pripomogel tudi 'čudež v Vatikanu'.

Obstaja seveda velika želja, da novemu nadškofu uspe, vendar demoni, ki ga čakajo so seveda še vedno zelo prisotni tudi v cerkvenih vrstah. Ta prisotnost, ni povezana s tistim, kar na glas zagovarja Brščič, torej z 'zagovarjanjem idej'. Ne, posredi je čista ideologija. S tem pa smo prišli do drugačnega tipa 'padlih angelov', ki prihajajo iz vrst desnice.

Le dva bomo izpostavili, čeprav jih je kar precej. Irglovo in Tonina. Oba sta namreč študirala teologijo in sta se ji z prehodom v sfero političnega delovanja v bistvu izneverila (kot neke vrste 'socialno' dejavnost). Torej s tem, ko sta se hkrati izrazito usmerila v svojem delovanju v polje politične države, sta zapustila človeka in postala pokorna strankam in državi. No Toninu lahko vsaj štejemo kot olajševalno okoliščino vsaj to, da je spoznal, da mora pretrgati popkovino s teološkimi dogmami in se bolj usmeriti v polje politologije, če hoče postati sposoben politik. Kajti sposobnemu politiku je jasno predvsem eno, gibalo družbenih dogajanj so le interesi. Vse drugo je nakladanje in zavajanje, vključno z Brščičevo 'teorijo idej'. Tudi ne smemo pozabiti, da so vsi ti kadri študirali po osamosvojitvi (no Cukjati je izjema), torej da se jim politika ni zgodila, temveč so se oni 'zgodili' politiki!

Vseeno potegnimo torej iz vsega navedenega le nek skupni zaključek! Ta je, da so vsekakor Cerkvi bistveno bolj odprta vrata za redefinicijo njene vloge in okrepitev svoje družbene moči kot pa se to 'dogaja' v sferi politične države Cerarju, njegovi stranki in seveda predvsem vladi! Cerar je v bistvu izgubljen, raje ne napišem, kaj bi ga lahko rešilo, ker bo v vsakem primeru račun izstavljen nam kot  državljanom.

Zato se raje posvetimo možnostim nadškofa Zoreta, kajti 'politična vremenska napoved' ni ugodna. V Slovenski katoliški cerkvi so cela področja, kjer ima svoj domicil, ta nevarna miselnost, da se mora tudi Cerkev vključiti v 'borbo idej'! Fevdi, ki predstavljajo izrazito nevarnost za možnosti nadškofa, da utrdi svoje drugačne poglede in vlogo cerkve so predvsem v cerkvenem šolstvu in seveda cerkvenih medijih. Poleg teh 'njihovih' medijev pa so tukaj tudi še 'strankarska trobila', ki bodo pod krinko 'neodvisnosti' nadškofu krepko zagrenila sleherno njegovo potezo v kateri bi se zrcalila vsaj sled njegove uspešnosti. Če v teh krogih ne bo uspel zagotoviti komplementarnih somišljenikov, je seveda ves Vatikanski trud in upanje zaman.

Večino Slovencev seveda prav rešuje, nepoznavanje vseh teh dogajanja, hkrati pa nas tolaži slepa 'vera' (pa ne cerkvena) ter upanje, da ni razloga, da smo 'kaznovani' z vsem tem kar se nam je zgodilo v zadnjih dveh desetletjih. Izredno mi še všeč, da je to misel spoznal tudi nadškof, ko je na vprašanje voditeljice, kako naprej ob Mariborskem primeru. Preprosto je odvrnil, bil sem veliko med ljudmi, pogovarjal sem se z njimi in skoraj soglasno so mi dejali. Naš kaplan je dober človek, tudi zaradi njega še zaupamo cerkvi, krivda pa je nedvomno na strani onih zgoraj. Kako zanimivo, če recimo besedo 'kaplan' zamenjamo z besedo 'župan' ter besedo 'cerkev' z besedo 'država'. Dobimo že znane poglede in stališča, mar ne?

Preprosto, nas rešuje zgolj naša slepota!

Ne bom tajil. To kar pišem, je napisano z grenkobo. Ta grenkoba izhaja iz že 25 let trajajoče popolne slepote, sprenevedanja in nenehnega zatrjevanja »jutri bo bolje«! Po svoje nas rešuje tudi spomin zlate ribice in naša karakterna osebnost, da slehernega, ki nas opozarja na naše napake neusmiljeno takoj in družno napademo in s tem po večinskem principu zagotovimo naš »demokratični prav« v praktično vsaki zadevi.

Danes je v državnem zboru zopet tekla beseda o potrjevanju nove »koordinacijske« ministrice, zadolžene predvsem za kohezijska sredstva. Njena karierna pot je na nek način enaka karierni poti Bulčeve. S tem, da ima Bulčeva srečo, ker je po zgolj dveh tednih odletela na komisarski položaj v Bruselj, tja kjer se bo njena povprečnost in apolitičnost lažje skrila, kot bi ji to uspelo v Sloveniji. Oprostite, ko je nekomu glavna kompetenca »hoja po žerjavici« mene kar zmrazi. Zato sem kar zadovoljen, da ta Cerarjev kadrovski hokus-pokus ni več naš, temveč Junckerjev problem.

Vendar, ne pozabimo! Niso problem naše obravnave ljudje, ki so pač tukaj s svojimi imeni in priimki. Verjamem, da so za druženje in pogovore lahko prav prijetne osebe. Problem so naloge, ki so pred njimi. Problem je to, da se je na te zadeve opozarjalo pred več kot letom dni. Problem je to, da se je v vsem tem času na teh področjih dogajalo točno to, na kar se je opozarjalo. In problem je to, da so verjetno že prav ponosni na naš »jebivetrski« odnos do stanja v državi in volje ter pripravljenosti, da se s tem preseka.

Ta teden se je zopet ogromno govorilo o programu »jamstvo za mlade«, zato se najprej posvetimo temu. Ministrica Kopač-Mrakova je prav besno dokazovala, da je vse OK in pod »kontrolo«. Ali je res? Najprej moram povedati, da sem pred pisanjem tega bloga pogledal novo letošnjo organizacijsko shemo ministrstva za delo. Oprostite, iz te sheme dobesedno zaudarja klientelistični smrad SD. Reorganizirati MID tako, da ne služi predvsem učinkovitosti in uspešnosti dela na ministrstvu je res svojevrstna ohola brezobzirnost. To zgolj zato, ke nova organizacija izrazito služi klientelističnim in koruptivnim ravnanjem. S tem je res železni repertoar zanič kadrov le dobil še svoje organizacijske razpredelke in predalčke. Tudi na Zavodu za zaposlovanje se ni nič spremenilo! Levanič že verjetno pripravlja novo »kadrovsko hudobijo«, samo počakajmo in videli boste, kaj sem imel v mislih.

Ampak, vrnimo se k programu Jamstvo za mlade. Kmalu bo minilo leto dni, kar sem sam objavil blog in je o tem tudi dobra znanka napisala odličen blog. Pojasnila, napovedala in dočakala, da se je njena prognoza v celoti uresničila. Pa kaj, če je imela prav! Sam napovem le to, da bo od teh, ki so prebrali ta zapis do sem, največ le vsaj deseti šel in prebral ta dva bloga. Ostali bodo raje pritisnili glavo v pesek.

Drugo področje je vezano na črpanje EU sredstev. Koliko »dobrih želja« sem samo danes slišal v poslanskih klopeh. Kot da sem padel v »uro pravljic«. Sam sem spremljal vse razprave le v luči mojega zapisa v blogu, ki je tudi že več kot leto dni »na svetlo dan«. Ne bom komentiral tega, da sem kar malo presenečen ugotovil, da se je mojim pogledom še najbolj približal Tanko. Tudi se ne bom poglabljal v to, kako mu je uspelo, ker lahko, da je prevladal princip »tudi slepa kura zrno najde«! Me tudi ne moti, ker v položaju v katerem smo mi je vse bližje kitajska maksima, ni važno kakšne barve je mačka, samo da lovi miši.

Torej, da zaključim! Sploh nas ne skrbi to, da bodo zadeve tako okrog programa »Jamstva za mlade«, ko tudi črpanja EU sredstev, propadle. Zadeva je namreč povsem enostavna, samo dovolj napačne cilje si moraš zastaviti in že se lahko hvališ z uspešnostjo, ko pravi cilj v celoti zgrešiš. Vsi ti imenovani kadri, tej vlogi niso niti v najbolj norih sanjah dorasli. Ali bo Cerar kdaj koli zaradi tega plačal – niti v najbolj norih sanjah ne! Zakaj pa bi, saj tudi Janša, Pahor, Rop in še kdo niso plačali. Mi imamo na srečo slepoto ali pa vsaj politično pego v očesu!

Obveščevalni sistemi v službi »Njenega veličanstva« - države!

Če bi vam pokazal nekaj logojev in vas pobaral, kdo se »skriva« za njimi, kako bi jo odnesli! Sploh v tem letu namreč se je o obveščevalnih sistemih na veliko pisalo, delale so se nekakšne lestvice najbolj uspešnih služb in podobno. Sicer pa zadeve niso presenečujoče, sploh glede na dogajanja tega leta. Letala so izginjala, nenormalno je podivjal sev Ebole v Afriki. Pojavil se je neverjeten fenomen ISIL s svojimi »neustrašenimi bojevniki« in še bi se kaj našlo.

Mimogrede, rad bi le spomnil na »najdbo kemičnega orožja« pred malo več kot desetimi leti v Iraku. Navadnega »usranega« kemičnega strupa ni bilo, ker ni bilo laboratorijev. Sedaj pa zajeti borci muslimanskega kalifata sami zagotavljajo, kako jih pred boji »nakrkajo« s kapsulami, ki jih dela »neustrašene«. Kdor se s tem ukvarja, se seveda ve, da tovrstni aparati še kako obstajajo v državah, ki so jih sposobne proizvesti. ISIL jih definitivno ni sposobna, vendar popolnoma nihče se ne vpraša, kdo kot dober »dealer« zvesto oskrbuje svoje stranke?

Torej poglejmo si top lestvico najboljših obveščevalnih sistemov, čeprav te klasifikacije ne povedo ničesar. Še najmanj njihove medsebojne odvisnosti, povezanosti in sodelovanja. Torej na vrhu naj bi bile:

- kot prva, saj se je najbolje na tej lestvici odrezala pakistanska obveščevalna služba (Inter service intelligence - ISI). ISI je glavna in največja pakistanska obveščevalna služba – drugi dve sta še obveščevalni urad in vojaška obveščevalna služba. Zametki pakistanske obveščevalne službe so nastali po indijsko-pakistanski vojni leta 1947.

- šele na drugem mestu je veliko bolj znana ameriška obveščevalna služba CIA - Central Intelligence Agency. CIA je bila ustanovljena leta 1947 – torej na začetku hladne vojne – zanimivo mar ne?

- nato je naslednje mesto rezervirano za britanski Secret Intelligence Services/MI6. Prav tako kot ameriško agencijo CIA so jo ustanovili leta 1947, vendar so njene korenine še starejše. Temelji MI6 so bili postavljeni v leto 1909, ko je britanski imperij ustanovil Tajni obveščevalni urad (Secret Service Bureau), svojo prvo stalno obveščevalno službo, v sklopu priprav na I.svetovno vojno.

- na četrtem mestu je kitajska obveščevalna služba, imenovana Ministrstvo za državno varnost. Njena predhodnica v okviru tega ministrstva je bila obveščevalna služba, ki je že pred letom 1949 delovala v okviru kitajske komunistične partije v času kitajske državljanske vojne.

- sledi Ruska Zvezna varnostna služba (FSB), nekdo bi dejal, da je šele na sredini lestvice Ruska obveščevalna služba, imenovana Zvezna varnostna služba (FSB). FSB je naslednica zloglasne sovjetske obveščevalne službe KGB.

- šesti je vsem dobro poznani Izraelski Mosad, ki slovi kot ena najboljših, če ne že kar najboljša obveščevalna služba,. Naj vas ne prevara uvrstil na dokaj skromno mesto, saj je Mosad oziroma uradno Inštitut za obveščevalne in varnostne operacije ena od treh izraelskih obveščevalnih služb. Drugi dve sta še Šin Bet, ki skrbi za notranjo varnost v judovski državi, in vojaška obveščevalna služba Aman. Zanimivo, tudi Mosad je bil ustanovljen leta 1949.

- na sedmem mestu je francoska zunanja obveščevalna služba (Direction Generale De La Securite Exterieure - DGSE). DGSE deluje v okviru ministrstva za obrambo. Tudi njen začetek – tako kot pri CIA in MI6 – sega v leto 1947, ko je bila ustanovljena osrednja zunanja obveščevalna služba (SDECE), ki se je v DGSE preoblikovala leta 1983.

- na osmem mestu je kanadska varnostno-obveščevalna služba - Canadian Security Intelligence Service.

Kanadska varnostno-obveščevalna služba je bila »ustanovljena« šele leta 1984, vendar so pred tem kanadski obveščevalci več kot 120 let delovali v okviru njihove famozne »rdeče« zvezne policije.

- predzadnje mesto v deseterici najboljših je rezervirano za  uvrstitev še indijske obveščevalne službe. Točneje, gre za Oddelek za preiskovanje in analizo, angleško Research and Analysis Wing. Oddelek je bil ustanovljen leta 1968, po indijsko-kitajski vojni iz leta 1962 in indijsko-pakistanski vojni iz leta 1965.

- nekdo seveda mora biti na repu deseterice lestvice in to je avstralska tajna obveščevalna služba (Australian Secret Intelligence Service). Ta služba je bila ustanovljena leta 1952, zbira pa obveščevalne podatke, zlasti v azijsko-tihooceanskem področju.

Naj vas seveda nič od tega ne preslepi. Tudi obveščevalni sistemi so, tako kot marketing, mojstri iluzij in prevar. Res je, da so praktično izginile nekatere službe, ki so bile v preteklosti strah in trepet. Recimo, vzhodnonemška, pa romunska in bolgarska.  Drži pa tudi to, da so se druge uspešno prelevile, recimo albanska obveščevalna služba.

Marsikdo se bo tudi vprašal, kje so nemška BND, italijanski SISDE in SISMI ali pa japonski obveščevalni sistem, ki se ukvarja "kao zgolj z ekonomskimi zadevami". Vendar, verjemite le eno, tukaj so, delajo s polno paro in za to zadnje ocenjevanje jim je pač uspelo vnovčiti yokerja, da se jih iz lestvice izpusti.

Za konec pa še nekaj. Kaj pomenijo kratice SDB, SDV in SDS, oz. kaj imajo skupnega? Za ene bo ta uganka težka, vendar kot pravijo »omen est nomen« ali ime vse pove. Zato nas tudi ne sme presenečati, da si je ena znana stranka izbrala kratico SDS. Toda razgrnimo najprej skrivnost, vse te tri kratice označujejo v jeziku narodov bivše juge zloglasno nekdanjo UDBO. Prva kratica je v srbščini, druga v slovenščini in tretja je v hrvaščini! Komentar? Mislim, da ni potreben! 

Svet vse bolj postaja eno samo globalno bojišče!

Zadnjič, pred skoraj enim mesecem dni sem napisal, da to kar doživljamo danes v svetu t. im »pozitivne globalizacije« presega vse meje. Po mesecu dni lahko le ugotavljam, da so nas resnično dobro obdelali! Če samo pomislim na včerajšnji »spopad« me Štefančičem na eni strani in na drugi Fajonovo in Petrletom, sem lahko upravičeno zaskrbljen. Nikoli si nisem mislil, da bom doživel to, da se bo ideološki vzorec in temeljni pogledi dveh predstavnikov tako ideološko različnih strank ujel v skoraj vseh elementih do EU politike, do pristopov k »reševanju krize«, do razumevanja in vloge EU institucij te konec koncev tudi v prepričanju, da nas vseeno čaka »boljši konec«! Če sem rahlo ironičen bi le dejal, da je v bistvu popolnoma vseeno ali je konec – boljši ali slabši. Ampak umetnost politike je ravno v tem, da svoje besede tako zelo umetelno zavije, da ljudje preprosto pozabijo o bistvu pogovora, to je koncu, temveč svojo debato preusmerijo na razpravo o atributih, torej »boljšem ali slabšem«.

Ob tem se nikakor ne morem znebiti vtisa, če seveda to razmišljanje povežem z zapisi o obveščevalnih službah, da predvsem zahodne službe še nikoli niso bile tako aktivne, močne in vsestranske. Tudi nikoli še niso bile tako zelo močno in nedvoumno v službi oligarhističnih interesov, torej kapitala. Zato me tudi nekako ne more zapustiti dvom, da je bila Fajonova, glede na takšno njeno razmišljanje in delovanje, plasirana s pomočjo »obveščevalnih stricev« iz ozadja. Saj se ta zgodba ne prične z njo, temveč že s časopisom Sun. Le kako bi ta »rumenec« v vsej grupaciji več kot 700 poslancev izbral ravno tri, ki so vsi »not padli«! Saj so naključja, ampak takšna pa ne.

Zato tudi ni naključje, da obstaja nevidna roka prepletenosti politike in dogajanja v Sloveniji s temeljnimi interesi, da se najprej »usmerja politična scena« in nato dovoljuje le takšen premočrtni razvoj, ji ali postavlja temelje za nove, še neznane politične cilje ali pa trasira neke preobrazbe o katerih se večini niti ne sanja. Zadeva sploh ni namreč preprosta ali pa da se pojavlja kot neko samostojno sosledje dogodkov. Naj na hitro naštejem le nekaj teh primerov: Privatizacija v Sloveniji, nezadržno spreminjanje pravnih okvirjev in pravne prakse pod perverzno pretvezo človekovih pravic. Vstop v integracije, ki že zaradi svojih formalno institucionalnih okvirjev predstavljajo pravi antipod ekonomsko politični fleksibilnosti in potrebi po hitrem reagiranju za primernih drugačnih politikah.

Zopet, naj navedem le kot primer. Danes slišim, da je skupina občanov iz Grosuplja vložila ustavno presojo na US RS, glede kršitve njihovih človeških pravic. Lahko da so se novinarji zmotili, ko so napisali občani, kajti občani v tej zadevi ne izkazujejo pravnega interesa, le državljani. Zato me prav zanima, kako je politološko izobraženo naše ustavno sodišče in ali razume bistvo razlike med obema kategorijama.

V vsej zadevi me skrbi tudi to, da mi še vedno podcenjujemo vlogo obveščevalnih služb v svetu. Mislimo, da imamo opravka z »nadpolicijo«. Ker drugače si tudi ne morem tega razlagati, kako se prikazuje vloga »UDBE«. Nekomu ta lažniva podoba in njeno prikazovanje ustrezna. Sploh če uspeš ljudi prepričati, da so posamične anomalije, ki se zaradi narave ljudi, ki so v njem povzdignejo na nivo sistemskih pravil.

Zaključim lahko celotno razmišljanje v bistvu s tem, kar nam je EK prav ta mesec napovedala na področju gospodarske rasti v naslednjih letih in sicer najprej 2,4%, nato 1,7% in tretje leto 2,5%. Potrudite se le malo in poglejte ta vzorec »palice in korenčka« v statističnih napovedih. Ampak, mi seveda takšnih znamenj nočemo videti, kaj še da bi jih bili sposobni uzreti. Zato končajmo malo v stilu »liturgične misli«: je Jezus vstal od mrtvih – nedvomno, čeprav ga ni nihče videl! Drugo, bo naša gospodarska rast sledila tem napovedim – nedvomno, čeprav obstaja neverjetna množica dejavnikov, ki lahko vse krepko postavi na glavo. Od kakšne na novo zakuhane nestabilnosti (beri vojne) v pasu ki teče od držav Magreba pa vse do Indonezije! Obstajajo pa udi še vedno prikladne rezerve – spor z Rusijo, posiljevanje Ukrajine s krediti ECB, majhni »korenčki in pasje bombice« v EU na temo referendumov o nacionalnih sanjah (Škoti, Katalonci, Baski, Furlanci, Južnotirolci...).

Končujem le z enim stavkov in sicer s parafrazo misli »med vojno muze molčijo«, ki se lahko v našem primeru glasi tako: »med sleherno krizo se inteligentna ravnanja skrijejo«! Lahko pa uporabim tudi besede dr. Ljuba Bavcona ko je dejal: Med vojno ne molčijo samo muze, molčijo tudi pravo in človekove pravice in so ogrožena celo minimalna pravila humanosti...«!

Kaj je torej edina in zgolj takšna skrb »gospodarjev lutk«? Prepričati svet, da to, kar se dogaja ni vojna, da nismo v vojni, hkrati pa vzpostaviti stanje v katerem se uveljavljajo pravila, ki omogočajo doseganje učinkov in posegov v človekove pravice tako, kot da smo v vojni!