nedelja, 07. maj 2017

Ob rob neki dokumentarni seriji

Ob rob današnji francoski dokumentarni seriji – Šola prihodnosti lahko le pritrdimo temu, da je izhajala iz naslednjega izhodišča – »Vsi si želimo najboljše šole za svoje otroke – šolo, ki bo potešila njegovo radovednost, ki mu bo vzbudila željo po učenju in ga oskrbela s tehnološkim in intelektualnim orodjem, ki ga bo pripravilo na izzive prihodnosti. V hitro spreminjajočem se svetu je nujno ponovno razmisliti o našem izobraževalnem sistemu. Približno 65 % današnjih otrok bo imelo poklice, ki danes ne obstajajo. Kakšna bo torej šola leta 2050? Kako bodo nove digitalne tehnologije spremenile učni proces? Kakšno vlogo bodo imeli učitelji? Bodo študenti poskrbeli za jutrišnjo šolo?«

Oddaja kar dobro odpira različne probleme na vlogo šole v današnjem svetu, na vlogo učiteljev in seveda na vlogo udeležencev. Ni kaj dodati, vsak nov zorni kot prinaša nove rešitve in omogoča drugačne rezultate. In to seveda šteje.

So me pa vseeno pošteno zaskrbeli zaključki oddaje. Sploh tisti del, ko se ugotavlja, da je nastopil čas, ko preidemo iz 'šole znanja v šolo ustvarjanja'. Če je šola znanja pojem za faktografsko učenje, se tudi s tem strinjam. Če pa se pod šolo znanja podrazumeva, da bo lahko google nadomestek in rezervoar znanja, pa me zadeva zelo zaskrbi.

Kajti povsem na koncu sledi opozorilo, ki je prikrita neoliberalistična grožnja. Približno nekako v tem duhu – »V času avtomatizacije, robotizacije in informatizacije družbe, ko postaja vloga robotov vse bolj pomembna bodo lahko obdržali delo le tisti, ki bodo obvladali ustvarjalne procese in na tej osnovi bili boljši od robotov.«

Žalostno je, da se v tej trditvi ne vidi bistvo, ki je v poenostavljeni obliki naslednje – roboti zaenkrat sploh še niso 'ustvarjalni' čeprav se pospešeno dela na 'samoizboljšanju' procesov v robotih, torej na 'samoučenju' oz. na hevristiki. Problem je v tem, da povprečen človek, ki naj tekmuje z robotsko sposobnostjo ' ustvarjanja' že sedaj tekmuje z izdelki, ki so jih ustvarili specialisti za to področje in ne z rezultati nekih povprečnih ljudi.


Zato razmišljanje o spremenjeni vlogi učenja, o 'spopadu z procesi informatizacije in robotizacije', niso zgolj procesi vezani na področje in vlogo šole v družbi. Tukaj se še kako postavlja mesto in vloga države, kajti izobraževanje je zgolj eden od stebrov javne vsebine in vloge države. Ampak v tej, sicer dobri dokumentarni seriji pa o tem ni ne duha in ne sluha.

nedelja, 26. marec 2017

GOD je v Sloveniji politična parodija!

Pred osmimi leti se je v ZDA pojavilo »Gibanje čajank«, ki je takrat s svojimi konservativnimi, protivladnimi kandidati zmagalo že na več republikanskih preliminarnih volitev. Gibanje je nastalo leta 2009, bolj ali manj spontano, prek vrste lokalnih in nacionalnih protestov proti najrazličnejšim Obamovim zakonskim predlogom, ki so se "čajankarjem" zdeli socialistični. Ime je referenca na bostonsko čajanko iz leta 1773 - protest ameriških kolonialcev proti britanski vladi -, ki je med drugim skušala ustanoviti monopol na uvoz čaja v kolonije.

In kakšno natančno je to politično prizadevanje Gibanja čajank, ki že zaporedna leta uživa navpično pot uspeha navzgor. V njem so po poročanju Spiegla svojo stranko našli volivci, za katere klasična republikanska stranka ni dovolj konservativna, popularnost gibanja pa večinoma pripisovala nezadovoljstvu z ameriškim predsednikom Barackom Obamo in frustraciji nad oslabljenim gospodarstvom.

Protesti Gibanja čajank so zavestno znova obudili teme, podobe in slogane, ki spominjajo na tiste iz predrevolucionarnega obdobja. Aprila 2010 so objavili nekakšen uradni manifest, imenovan "Pogodba iz Amerike", v katerem svoje kandidate spodbujajo, da sledijo 10 točkam. Med njimi so izpostavljeni balansiran zvezni proračun, poenostavljen davčni sistem, nasprotovanje že sprejetemu zdravstvenem sistemu, znižanje davkov in zmanjšanje ameriške odvisnosti od tujih virov energije.

Republikanci na gibanje gledali skeptično, demokrati ga niso jemali resno, prav tako mu večjega pomena ni pripisal niti Obama. Čeprav so takrat številni analitiki menili, da bo vzpon Gibanja čajank prisilil republikansko stranko, da se pomakne še bolj v desno, drugi pa so špekulirali, da zmaga za gibanje pravzaprav pomeni poraz za republikance, so se oboji motili.

Te ideje in stališča so v bistvu priplavile na površje 'trumpizem' in njegovo zmago. Zato včerajšnje rojstvo  politične stranke ' GOD' tudi v slovenski prostor ne vnaša nič dobrega in koristnega. Predvsem pa ne smemo pozabiti tega, da se je za njih politični prostor odprl s pojavom SMC. Največjo izgubo pa bosta med svojimi volivci beležila NSi in SDS, predvsem seveda NSi,ker bo podpora RKC bližja tej manipulativni in lažnivi tvorbi, ki se predstavlja kot zadnja fronta v boju za delavce, za plače, za pokojnine…

Ko neka politična stranka prične svoje delo z molitvijo in hkrati na glas govori, da so med prednostnimi nalogami stranke tudi pravna država, pridobitev zaupanja v demokracijo ter vzdržni plačni, pokojninski in zdravstveni sistem. Da naj šolstvo in gospodarstvo hodita z roko v roki, kar so še navedli pobudniki stranke, potem nam je lahko jasno, da gre za ceneni populizem, ki si za ciljno publiko prisvaja tistega 'malega človeka', ki je volil dobrega človeka iz Negove in ki se ga je Cerar v neki svoji izjavi povsem odrekel.

In zaključimo lahko tudi mi, tako kot je pred sedmimi leti Poslovni dnevnik Handelsblatt primerjal same vodje Gibanja čajank Glena Becka, Sarah Palin ter tudi Gibanje čajank z "protiobamovim gibanjem, ki lahko premika gore", je Süddeutsche Zeitung šel še dlje in zapisal, da uspeh O'Donnellove "ne pomeni nič dobrega ne za republikance, ne za demokrate, ne za celoten ameriški politični stroj". Enaka ugotovitev, da je to napad tako na desnico, kot tudi levico, pa ob zadnjih dogodkih velja tudi za Slovenijo – odpirajo se nam 'vrata v politični pekel'!