petek, 19. junij 2015

Vojna za demokracijo!

Jutri, v soboto, bo Ljubljani kongres DSD. Prelomen bo na nek način, ker se nam odpira ena zadnjih možnost, da stopimo na pot razumnosti. V drugačnem smislu nam preostane le »vojna za demokracijo«!

Po razkolu znotraj DeSUS-a in dejstvu, da je stranka postala le še ena v naboru personaliziranih strank, je prišlo do ustanovitve DSD, poleti 2010. Pričakovanja, da se bodo v stranko množično vključevali zaposleni, za katere je bila dejansko ustanovljena, se niso uresničila. Sindikati so stranko videli kot konkurenco, namesto kot orodje in instrument za lažje in učinkovitejše doseganje, za delavski razred, nujnih ciljev. DSD je takrat ostal osamljen, sindikati pa so še naprej vsa leta neuspešno branili pravice zaposlenih tako, da so slednje po vsakih pogajanjih manjše, zajamčene plače pa, praviloma, pod pragom revščine.

Moram posebej poudariti, da je Predsednik DSD vseskozi opozarjal: »Zavedamo se, da je potrebno reševati položaj delovnih ljudi. Če ne bo dela ali bo razvrednoteno, potem bo tudi starejšim propadla socialna država, pravice iz minulega dela in solidarnost, ki je temelj sodobne demokratične družbe. V času pred volitvami v letu 2011 in po njih, se je pokazalo, da so se v stranko vključili člani, ki so imeli nalogo preprečiti njen razvoj in uspešen nastop na volitvah. V Celju je tako par dni pred začetkom volilne kampanje, na strani cca. 20 članov, nastopila tišina, niso se odzivali, niso kandidirali, ni jih bilo več. V Rogaški Slatini je kandidatka odpovedala kandidaturo dan pred vložitvijo liste, enako v Rušah. Morali smo na novo iskati kandidate in posebej odločati o potrditvi. Skratka: brez ustreznih izkušenj, smo doživljali razočaranja in presenečenja, ki pa so vendarle rezultirala v večjo previdnost v naslednjih letih.«

V času druge Janševe Vlade se je pokazalo, da mandat ne bo trajal dolgo, zopet so bile na obzorju predčasne volitve. Za tako možnost pa je bilo nujno iskati povezave in iti na volitve z podobno mislečimi. V času velikih protestov so se pokazale določene možnosti. V DSD smo začeli strpno raziskovati politični prostor. Del vstajnikov je ustanovil stranko Solidarnost, del se je identificiral kot Iniciativa za demokratični socializem, stranka TRS pa je bila že prej tu. Stekli so pogovori s TRS-om, kasneje pa tudi z IDS. Pogajanja o možnem sodelovanju in skupnem nastopu na volitvah so bila težavna, ker pa so bili Programi treh strank dovolj kompatibilni, smo se končno le dogovorili, da je mogoče ustanoviti Koalicijo Združene levice. Sprejeli smo skupen program, ki je omogočal dogovor za kasnejši nastop na vseh treh volitvah, v letu 2014.

Dne 1.marca 2014 je bila, na veličastnem zboru v Unionski dvorani, ustanovljena koalicija Združena levica. Že 10. marca zatem, je nastala nova stranka Iniciative za demokratični socializem. Nastanek Koalicije treh in 4. Skupine, pripadnikov civilne družbe, je pokazal, da je le v združevanju naprednih sil, mogoče računati na podporo volivk in volivcev, ki so imeli z etabliranimi deli politike in strank, slabe izkušnje.

Že volitve v Evropski parlament. 5,6 odstotni rezultat, so bile veliko presenečenje na eni, upravičeno pa je kazal na možni preboj tudi na volitvah v DZ, na drugi strani. Lotili smo se dela. Izjemno premišljen Program je ponujal dobre možnosti. Manj sreče smo imeli s Koalicijskim sporazumom, katerega sprejetje se je zavleklo v začetek predvolilne kampanje, brez časovne možnosti potrebnih izboljšav in odpravo nesmislov v njem. V določeni meri, takratne rešitve oziroma nedorečenosti, še danes, po malem, motijo idilo notranjih odnosov in včasih tudi sodelovanja. A nič zato.

Delovanje naših poslancev, oziroma Poslanske skupine Koalicije ZL, je potrebno oceniti kot zelo dobro, kar v marsičem presega naša notranja razmerja, razlike v pogledih ali načinu dela. Bistveno je, da se uresničuje sprejeti Program in Program dela PS ter zasleduje predvidene cilje, tudi tiste v Programu DSD.

Naša poslanka je v marcu mesecu, v skladu z načrtom prestopanja, kot so si ga tam zamislili, odšla v stranko TRS. Ni prav in ni dobro. Utegnilo bi celo škodovati, ako bi v DSD ne imeli pred očmi naših skupnih ciljev in Programa ZL, ki ni in ne sme biti odvisen od odločitve ene članice stranke, čeprav je poslanka. DSD zato gleda v prihodnost in vidi svoje mesto v ZL, v kateri smo dali svoj prispevek, ki ga želimo še povečati. DSD pomlajuje članstvo in počasi, a vztrajno raste.

DSD se zaveda, da je sedanja podpora Združeni levici rezultat skupnih prizadevanj za preboj in rezultat sijajnega zastopstva v parlamentu, kjer Poslanska skupina, s svojimi stališči in aktivnostmi, predstavlja edino upanje, ponižanih in razžaljenih državljank in državljanov, predvsem pa permanentno izkoriščanega delavskega razreda, za nujne spremembe v zaščito človeka pred kapitalom. Podpora gre ZL, ne posameznim strankam. Zato je potrebno ohranjati ZL najmanj kot Koalicijo štirih ali pa ustanoviti novo skupno stranko s tem imenom, kar volivci tudi pričakujejo. DSD podpira obe opciji, nagiba pa k združitvi, kar bi lahko v veliki meri preseglo notranja razhajanja ali posamezna nesoglasja, kolikor jih sploh še je.

Določene težave te vrste so sestavni del politike in delovanja strank, le način reševanja je lahko različen in več ali manj uspešen. Prav je, da ugotovimo, da smo v danih razmerah in skromnih materialnih možnostih, stranko uspeli obdržati pri življenju in skupaj z drugimi dosegli preboj na političnem prizorišču.

Predsednik stranke DSD pred jutrišnjim kongresom tudi upravičeno opozarja: »Vsega nismo uspeli narediti dobro ali brez težav in si moramo to tudi priznati. Statut, ki naj bi opredeljeval način delovanja, je bil marsikdaj kršen. Program naj bi bil vodilo in cilj malo volje za izboljšanje. Priča smo bili nepooblaščenemu ravnanju ali neutemeljenemu izkazovanju neenotnosti pri stvareh, ki so skupne podlage za delo in sodelovanje… dejanja, ki nam morajo biti v poduk in odločitev, da spregledanih napak ne ponavljamo in skušamo delati naprej, za skupno dobro pri utrjevanju stranke, dobrih notranjih odnosov ter odprtega ter zaupanja vrednega sodelovanja s partnerskimi strankami in predstavniki civilne družbe v 4. Skupini.

Ja, lepo bi bilo imeti članstvo in vodje brez napak, a takih – idealnih (na žalost) ni! Za nami je naporno poglavje delovanja DSD, začnimo novega boljše, kot smo končali tega. Program DSD, Koalicije in cilji Združene levice, so bili in bodo tega vredni tudi v bodoče.«