Jutri,
v soboto, bo Ljubljani kongres DSD. Prelomen bo na nek način, ker se nam odpira
ena zadnjih možnost, da stopimo na pot razumnosti. V drugačnem smislu nam preostane le
»vojna za demokracijo«!
Po
razkolu znotraj DeSUS-a in dejstvu, da je stranka postala le še ena v naboru
personaliziranih strank, je prišlo do ustanovitve DSD, poleti 2010. Pričakovanja,
da se bodo v stranko množično vključevali zaposleni, za katere je bila dejansko ustanovljena, se niso uresničila. Sindikati so stranko videli kot konkurenco,
namesto kot orodje in instrument za lažje in učinkovitejše doseganje, za
delavski razred, nujnih ciljev. DSD je takrat ostal osamljen, sindikati pa so
še naprej vsa leta neuspešno branili pravice zaposlenih tako, da so slednje po
vsakih pogajanjih manjše, zajamčene plače pa, praviloma, pod pragom revščine.
Moram
posebej poudariti, da je Predsednik DSD vseskozi opozarjal: »Zavedamo se, da je
potrebno reševati položaj delovnih ljudi. Če ne bo dela ali bo razvrednoteno,
potem bo tudi starejšim propadla socialna država, pravice iz minulega dela in
solidarnost, ki je temelj sodobne demokratične družbe. V času pred volitvami v
letu 2011 in
po njih, se je pokazalo, da so se v stranko vključili člani, ki so imeli nalogo
preprečiti njen razvoj in uspešen nastop na volitvah. V Celju je tako par dni pred
začetkom volilne kampanje, na strani cca. 20 članov, nastopila tišina, niso se
odzivali, niso kandidirali, ni jih bilo več. V Rogaški Slatini je kandidatka
odpovedala kandidaturo dan pred vložitvijo liste, enako v Rušah. Morali smo na
novo iskati kandidate in posebej odločati o potrditvi.
Skratka: brez ustreznih izkušenj, smo doživljali razočaranja in presenečenja,
ki pa so vendarle rezultirala v večjo previdnost v naslednjih letih.«
V
času druge Janševe Vlade se je pokazalo, da mandat ne bo trajal dolgo, zopet so
bile na obzorju predčasne volitve. Za tako možnost pa je bilo nujno iskati
povezave in iti na volitve z podobno mislečimi. V času velikih protestov so se
pokazale določene možnosti. V DSD smo začeli strpno raziskovati politični
prostor. Del vstajnikov je ustanovil stranko Solidarnost, del se je identificiral
kot Iniciativa za demokratični socializem, stranka TRS pa je bila že prej tu.
Stekli so pogovori s TRS-om, kasneje pa tudi z IDS. Pogajanja o možnem
sodelovanju in skupnem nastopu na volitvah so bila težavna, ker pa so bili
Programi treh strank dovolj kompatibilni, smo se končno le dogovorili, da je
mogoče ustanoviti Koalicijo Združene levice. Sprejeli smo skupen program, ki je
omogočal dogovor za kasnejši nastop na vseh treh volitvah, v letu 2014.
Dne
1.marca 2014 je bila, na veličastnem zboru v Unionski dvorani, ustanovljena koalicija
Združena levica. Že 10. marca zatem, je nastala nova stranka Iniciative za demokratični
socializem. Nastanek Koalicije treh in 4. Skupine, pripadnikov civilne družbe,
je pokazal, da je le v združevanju naprednih sil, mogoče računati na podporo
volivk in volivcev, ki so imeli z etabliranimi deli politike in strank, slabe
izkušnje.
Že
volitve v Evropski parlament. 5,6 odstotni rezultat, so bile veliko presenečenje
na eni, upravičeno pa je kazal na možni preboj tudi na volitvah v DZ, na drugi strani.
Lotili smo se dela. Izjemno premišljen Program je ponujal dobre možnosti. Manj
sreče smo imeli s Koalicijskim sporazumom, katerega sprejetje se je zavleklo v
začetek predvolilne kampanje, brez časovne možnosti potrebnih izboljšav in
odpravo nesmislov v njem. V določeni meri, takratne rešitve oziroma
nedorečenosti, še danes, po malem, motijo idilo notranjih odnosov in včasih
tudi sodelovanja. A nič zato.
Delovanje
naših poslancev, oziroma Poslanske skupine Koalicije ZL, je potrebno oceniti
kot zelo dobro, kar v marsičem presega naša notranja razmerja, razlike v
pogledih ali načinu dela. Bistveno je, da se uresničuje sprejeti Program in
Program dela PS ter zasleduje predvidene cilje, tudi tiste v Programu DSD.
Naša
poslanka je v marcu mesecu, v skladu z načrtom prestopanja, kot so si ga tam
zamislili, odšla v stranko TRS. Ni prav in ni dobro. Utegnilo bi celo
škodovati, ako bi v DSD ne imeli pred očmi naših skupnih ciljev in Programa ZL,
ki ni in ne sme biti odvisen od odločitve ene članice stranke, čeprav je poslanka.
DSD zato gleda v prihodnost in vidi svoje mesto v ZL, v kateri smo dali svoj
prispevek, ki ga želimo še povečati. DSD pomlajuje članstvo in počasi, a vztrajno
raste.
DSD
se zaveda, da je sedanja podpora Združeni levici rezultat skupnih prizadevanj
za preboj in rezultat sijajnega zastopstva v parlamentu, kjer Poslanska
skupina, s svojimi stališči in aktivnostmi, predstavlja edino upanje, ponižanih
in razžaljenih državljank in državljanov, predvsem pa permanentno izkoriščanega
delavskega razreda, za nujne spremembe v zaščito človeka pred kapitalom.
Podpora gre ZL, ne posameznim strankam. Zato je potrebno ohranjati ZL najmanj
kot Koalicijo štirih ali pa ustanoviti novo skupno stranko s tem imenom, kar
volivci tudi pričakujejo. DSD podpira obe opciji, nagiba pa k združitvi, kar bi
lahko v veliki meri preseglo notranja razhajanja ali posamezna nesoglasja,
kolikor jih sploh še je.
Določene
težave te vrste so sestavni del politike in delovanja strank, le način
reševanja je lahko različen in več ali manj uspešen. Prav je, da ugotovimo, da
smo v danih razmerah in skromnih materialnih možnostih, stranko uspeli obdržati
pri življenju in skupaj z drugimi dosegli preboj na političnem prizorišču.
Predsednik
stranke DSD pred jutrišnjim kongresom tudi upravičeno opozarja: »Vsega nismo uspeli narediti dobro ali
brez težav in si moramo to tudi priznati. Statut, ki naj bi opredeljeval način
delovanja, je bil marsikdaj kršen. Program naj bi bil vodilo in cilj malo volje
za izboljšanje. Priča smo bili nepooblaščenemu ravnanju ali neutemeljenemu izkazovanju
neenotnosti pri stvareh, ki so skupne podlage za delo in sodelovanje… dejanja,
ki nam morajo biti v poduk in odločitev, da spregledanih napak ne ponavljamo in
skušamo delati naprej, za skupno dobro pri utrjevanju stranke, dobrih notranjih
odnosov ter odprtega ter zaupanja vrednega sodelovanja s partnerskimi strankami
in predstavniki civilne družbe v 4. Skupini.
Ja,
lepo bi bilo imeti članstvo in vodje brez napak, a takih – idealnih (na žalost)
ni! Za nami je naporno poglavje delovanja DSD, začnimo novega boljše, kot smo
končali tega. Program DSD, Koalicije in cilji Združene levice, so bili in bodo
tega vredni tudi v bodoče.«
