Kmalu bo nepreklicno konec tudi sanj!

Napisal sem na FB kratek post:

Praviloma je demokracija odkrita in glasna, politika pa prikrita in tiha!

No, pri nas je vse definitivno obratno!

Nato sem dobil zelo zanimivo vprašanje:

Sergej Ambrožič: Erik, a kaj zgrešujem,ko sem skoraj že alergičen na te razprodaje?Se jaz preveč oklepam ekonomske logike ali pa so aktivisti proti nacionalno (pre)ponosni na državno srebrnino, ki to v večini primerov že dolgo več ni in redna dokapitaliziranja teh podjetij, se strinjamo, ne vodijo nikamor. Če bodo drugi pametnejše upravljali z njimi kot mi kekci, hvaleluja! V pričakovanju replike...

In moral sem odgovoriti, čeprav je tema sama po sebi preobširna. Zato sem napisal le osnovno stališče.

Erik: Sergej, sploh ne. Bom pa enkrat zgleda moral napisati blog na to temo! Sedaj mogoče le to! Sploh ne gre za privatizacijo oz. lastninjenje. Gre za prestrukturiranje slovenskega gospodarstva! Predstavljaj si firmo, ki ima nekaj osnovnih gospodarskih dejavnosti, ki so temelj partnerskega sodelovanja z drugimi podjetji. V tem razmerju je jasno opredeljeno vse, vključno z delitvijo dobička. 

Potem pa ima takšno podjetje še pomožne ali servisne službe oz. dejavnosti ali pa jih zagotavlja s storitvami drugih. Primer, varovanje. Ti delavci so delili usodo podjetja, danes pa so problem njihovih lastnikov.

Proces, kateremu smo priča je ta, da pravzaprav celotno slovensko gospodarstvo postaja pomožno - servisno gospodarstvo EU. Ne bom pisal, kaj to pomeni z vidika enakopravnosti, partnerstva in tudi ekonomike. Mi postajamo pomožni servis EU in tega ne vidi ne predsednik vlade, gospodarski minister, GZS, skratka tudi naši vrli profesorji (odštejem Mencingerja, Drenovca in mogoče še koga).

Vidiš torej ne gre za vprašanje ali hočemo takšno vlogo, temveč kako te procese zaustaviti. Na "srečo" midva nisva gospodarska ministra!

Vendar Sergejevo vprašanje si zasluži širšo obrazložitev in sem vesel, da ga je sploh postavil. Zadnje čase sem namreč v krepkih dvomih, kot on, kaj res nihče ne razume kakšni procesi se nam dogajajo in kako izgubljamo sebe. Ne za leta, niti desetletja, temveč še za daljša obdobja.

Neoliberaci nam spretno vsiljujejo neomejeno svobodo ekonomije v polju gospodarstva. To seveda drži, vendar velja le za največ 20% strukture gopodarstva, vse drugo pa je stvar, kot smo nekoč dejali »dogovorne ekonomije« in poštenosti, da se ustvarjene ekonomske vezi, sodelovanje in odnosi ne bodo pretrgali zaradi pohlepa enega izmed partnerjev. Zato danes tudi ne preseneča, če nam RTV prodaja zgodbo o uspehu nekega »hytec« podjetja iz Vrtojbe. Prosim vas lepo, pa ne me zajebavat, kaj pa je 40 mandeljcev iz vidika državne ekonomije!

Poglejmo nek drug specifičen primer, iz današnje Tarče. Medicinska sestra – začetnica ima v UKC LJ okrog 800 € bruto plače na Dunaju pa okrog 1.800 €. Torej, naša medicinska sestra se nahaja na zgolj 44,4 % avstrijske. Ali je kaj manj produktivna? Nikakor ne, problem njene plače je odvisen od možnosti participacije našega gospodarstva v plačilu storitev javnega sektorja. Vendar nihče v studiju, ki nam kot gosti dobesedno nakladajo ni sposoben »zagrabiti bika za roge« in reči »bobu bob«! Zato poskusimo to mi!

Najprej pa se vrnimo na začetek bloga, kjer sem našisal, da slovensko gospodarstvo postaja zgolj servis razvitega evropskega. Kakšne posledice to ima. Najprej, da se razumemo – servisna ali pomožna dejavnost z vidika državne ekonomije je v principu enaka »lohn delu«. Marsikdo misli, da je »lohn delo« lahko zgolj proizvodno. Pravila so tudi jasna za to delo. V strukturi stroškov namreč lahko predstavlja največ 70% stroškov ali drugače povedano, če je najnižja bruto ura 8 €, potem je najnižja »lohn ura« kvečjemu 5,6 €. Vendar to ne velja v Sloveniji, temveč v Nemčiji za odnose med nemškimi partnerji. Naša ura je običajno še nižja, povprečno za dodatnih 25%, kar potem znese še zgolj 4,2 €.

Nadaljujmo z iskanjem razlik in se vprašajmo, kaj pa se skriva v tistih 30%, kot razliki med navadno ceno proizvodne ure in med ceno »lohn ure«. Predvsem dva pomembna dejavnika – raziskave in razvoj ter marketing. Mislim da pa tega res ne rabim pojasnjevati. Logika je tukaj neusmiljena, mi lahko imamo zaposlene inženirje - razvojnike, če da nam tuji trgi in poslovni partnerji tega ne priznajo kot strošek.

Naslednja ugotovitev je še bolj zaskrbljujoča. Gre za organiziranost gospodarstva in tudi javnega sektorja. Splošno znano je, da tisti deli gospodarstva, ki so običajno v funkciji servisnih storitev (ne glede na to, da zgledajo kot da so proizvodnja) nimajo takšne organizacije (sistemizacije delovnih mest), ki bi vzpodbujala v podjetju pozitivno miselnost, iskanje tržnih priložnosti, notranje podjetništvo... Ker za takšne procese mora imeti podjetje najmanj 200 zaposlenih, kot minimum, drugače pa se takšna stabilna podjetja najdejo vedno v krogu takšnih podjetij, ki zaposlujejo več kot 10.000 delavcev. In ne pozabimo še na to dejstvo, da nase vežejo še najmanj trikrat toliko zaposlenih v poslovnih partnerjih (tudi v »lohn« podizvajalcih). Seveda se lahko zgolj v takšnih razmerjih in predvsem okvirjih vzpostavi tisto čemur pravimo socialna gospodarska interakcija. Ali kot jo je Rousseau poimenoval – družbena odgovornost.

Verjetno je marsikomu jasno, da bi iz tega mimogrede lahko nastala knjiga. Vendar bom v tej točki nehal – sem namreč preveč na drugem bregu s svojim razmišljanjem. Za zaključek lahko ponovim le to – mi v takšnih razmerjih, tako opredeljenem gospodarstvu nikoli ne bomo dosegli vsaj 80 ali 90 % avstrijskih ali nemških plač. Zato, ker naše gospodarstvo ni partner temveč »prekerc«, pa se tega niti ne zavedamo!

Zato končajmo z naslovom! Lastninjenje in prehod pod tuje »globalne« lastnike bo le še utrdil našo vlogo pomožnega EU gospodarstva, še več mladih bo šlo v tujino, javni sektor bo vedno capljal na svojih 70% v primerjavi z EU, pa naj govorimo o šolstvu ali zdravstvu. Sanj je konec!