Kje so 'vstajniški intelektualci'?

Moj prijatelj cinik je navedel zelo nazoren primer, ko je komentiral probleme našega sodstva v primerjavi z recimo z italijanskim. Kako pri nas sodišča streljajo s topovi na vse vrste 'vrabcev', čeprav bi bila za resnične 'vrabce' med lopovi dovolj frača.

Ob tem sem dobil asociacijo ob kateri mene skrbi nekaj drugega, namreč to, kako se spretno zamegljujejo vse zadeve, kako se onemogoča globalne poglede. Pa najsi gre za ekonomske, politične ali pa tudi splošno družbene. Kako mi vedno končamo v izmenjavi mnenj na nivoju deskripcije in mogoče še klasifikacije, kavzalna razmerja pa nikoli ne pridejo do izraza.

Tega problema vsekakor ne morejo razrešiti 'vstajniške množice' temveč 'vstajniški intelektualci'... Tudi sto tisoče ljudi na naših ulicah nima potrebnih nastavkov za spremembe, če zadaj ni poenoten vsaj ključni pogled na to, katere spremembe so nujne. Sploh pa, da ne govorim o tem, kaj spremeniti v politiki, da bodo pozitivni učinki teh sprememb v recimo ekonomiji.

Toda ali jih imamo, so prisotni ti 'vstajniški intelektualci'? 

Bom navedel le en primer. Nekdo je ravno ta teden na fb zapel slavospev dr. Ljubu Sircu (verjetno zaradi Možinove oddaje). Dejstvo je, da je on takoj po vojni grdo nastradal, predvsem zaradi 'revolucionarnih psihopatov', ki so si prilastili politiko in ki so imeli s komunizmom toliko kot recimo župniki s seksom!

Toda pot ga je nato vodila na Škotsko, kjer je ustanovil Inštitut za preučevanje komunističnih gospodarstev. Pustimo dejstvo, da je v svojem 'znanstvenem delovanju' v isti koš zmetal vse ekonomije, tako našo, kot tiste iz vzhodnega bloka. Tudi pustimo dejstvo, da ni iskal pozitivnih nadgradenj našega gospodarstva (zanimivo, Skandinavci so ga). Ne on je striktno izhajal iz zanj nesporne hipoteze, da v 'komunizmu' (torej tudi socializmu) ni nobene perspektive. Le-ta obstaja zgolj v kapitalizmu, četudi v njegovi zadnji neoliberalni varianti. In kar je najhuje, nobene diskusije ne dovoli na to temo!

Zato se mi kar samo zapiše neko drugo spoznanje. Kakšen antipod je bil pravzaprav naš drugi znani disident dr. Pučnik. Saj je tudi on izrekal kritike na račun 'komunističnih' ekonomij ampak je obenem povsem razumel, da je transformacija pogojena predvsem z razvojem enakopravnosti dialoga v polju demokratičnega sistema. Tudi je jasno zagovarjal socialno demokratska načela, ki so v svojih temeljih še kako blizu socialni državi in s tem socializmu kot koncepciji njene utemeljitve.

Torej dva disidenta, dva pogleda in dve življenjski zgodbi. Če je dr. Sirc še bil pripuščen v poslanske klopi, kar ni bilo brez razloga,pa se je dr. Pučnika tudi tukaj blokiralo, saj je bil 'nagnan' v bitko za položaj Predsednika republike, torej tja, kjer bi lahko predstavljal le brezzobega leva.

Torej povedal sem vam o dveh disidentih in o dveh zgodbah. Sploh nisem govoril o tistih, ki so tudi drugače mislili, vendar so ostali tukaj in se prav tako dostojanstveno in vztrajno borili za človeka vredne spremembe in dostojanstveno življenje. Česa pa so bili deležni ti? Ozrimo na izjemno silovito zmerjanje s komunizmom, ki so ga bili deležni predvsem zadnjih 25 let. Predvsem tudi zato ker so še najbolj predstavljali vse tisto, kar ni po liniji SDS, kar ni poniglavo, pravoverno in strumno poenoteno.

Nosilci tega napadanja so tako različni, da bolj ne bi mogli biti, vsaj tukaj na MMC. Od mladih 'opranoglavcev', do ostarelih nepriznanih umetnic, do upokojencev, ki so v zadnji ali predzadnji fazi, ko bo demenca postala njihov prevladujoči princip stikov z okolico. In kaj je vsem njim skupnega. Žene jih neka želja, pravzaprav nevoščljivost ker se je tudi osamosvojitev konec 80-tih let zgodila brez njih. Kot pravi Spomenka Hribar, je levji delež teh zaslug vseeno padel na Zvezo komunistov Slovenije in civilno družbo ter na tisti del zametka nove podobe slovenske državnosti, ki je skoraj desetletje zorel v strukturi TO in o čemer več govori intervju z J. Butaro, tudi v Mladini.

Skratka ti vsi so izpadli, in tudi oni bi radi bili »heroji« tako kot njihov vodja. Zato sedaj mrzlično iščejo »komuniste, komunajzarje, levake...«, skratka vseeno kaj, le da bi dišalo po levi orientaciji in da bi tudi oni dobili svojih pet minut in košček slave ter zaslug za osamosvojitev.

Danes so največji sovražniki vsi tisti, ki opozarjajo na nesprejemljivost politike SDS in JJ. Zato pa ali ni v pomanjkanju »pravih rdečkarjev« zadovoljiv nadomestek. Torej vse, kar je drugačno, kritično, napredno, da se tudi njim priznajo, sicer ne vem zakaj, 'osamosvojiteljske zasluge'.

Kot da je bila to naša napaka procesa, ki je potekal v slovenski družbi, konec 80 tih let in da bi morali počakati, da se vrne vsa desnica in ona dokonča proces slovenske pomladi. Saj vendar tako govori in razmišlja tudi Oman, ko je recimo poveličeval pomen vaških straž.

Mislim, da so v pomenu iskanja odgovora na to, zakaj mora obstajati tako srdit antikomunizem, še najboljše misli, ki jih je zapisal M. Štefančič, ko je v neki Mladini zapisal: »Zato je po svoje trapasto, noro in nesmiselno, da nekateri ...., pa četudi bivši komunisti, idealni antikomunisti – oznanjajo antikomunizem in ljudi strašijo s komunizmom. Že kar obsceno in poniglavo pa je, da s komunizmom strašijo... ljudi, ki itak nimajo ničesar! Ni kaj, res smešno, ošabno in že kar izprijeno je, da s komunizmom strašijo ljudi, ki so vse bolj brezposelni, vse slabše plačani, vse bolj obubožani, vse bolj socialno izključeni. Ljudi z zategnjenim pasom. Ljudi, pri katerih vsi – od delodajalcev do države, od pravne države do socialne države – le varčujejo.«

Vsi mi ostali, ki smo resnično šli skozi vse te procese osamosvajanja, pa bi radi le končno nadaljevali našo skupno pot in razvoj, ne pa capljali na mestu in čakali, da nas tisti, ki so vedno v slovenski zgodovini zamujali ali sprejemali napačne odločitve, dohitijo in končno porazijo.

Mirne duše bi lahko bil na slovenski zastavi napis »Divide et impera«!