In Bog je dejal šesti dan - Jutri bo 1. maj!

Koliko vznesenosti je bilo te dni v zraku in prav vse milozvočne besede so bile namenjene 1. Maju. Izbrani govorci, od predsednika vlade, ministrice za delo, sindikalnih funkcionarjev in vse do klenih predstavnikov GZS in drugih delodajalskih asociacij, so izrekali 'brumne' besede o prazniku, ki to več ni, kot tudi delavcev, kot takih več ni!

Mineva že več kot 15 let, kar sem zasledil neko britansko analizo o porastu števila s.p. v panogi gradbeništva na angleškem področju. Po podatkih te študije so gradbena podjetja imela tudi do 1.000 in še več »contracterjev«. Takrat sem sam zapisal o škodljivosti tega trenda in napovedal, da bo slej kot prej pojav prišel tudi k nam. Zato me ne preseneča jamranje ministrice za delo ob letošnjem 1. Maju, ko so jo novinarji obletavali kot podrepne muhe in iz nje pulili »modre misli«. In kaj je dejala? »Na področju s.p.-jev bomo morali nekaj narediti!«

Ali so torej rešitve, jih lahko spoznamo in udejanimo? Seveda so, toda nečesa drugega ni! Drznosti in resnične strokovne sposobnosti spoznanj, da se zadeve rešijo! Danes je me ministrica prav presenetila z nekaj svojimi izjavami, recimo s to, da se moramo sprijazniti, da takšne socialne države, kot smo jo poznali v 19. stoletju (!!!), več ne bo. Dobro, zanemarimo to, da je imela verjetno v mislih 20. stoletje, ampak da strese človek na svetlo tako globokoumno misel, hkrati pa ne odgovori do konca – torej z 19. stoletjem je konec, čaka nas pa kaj? Zakaj pa potem ni imela hrabrosti in dokončala svoje povedi – da dobesedno drvimo v – 18. stoletje. Naši izreki so na žalost takšni kot naša politika – vse je nedokončano.

V naštevanju našega položaja se je ministrica hudo zapletla še v eni zadevi. Izhajajoč iz naše povprečne plače, malo manj kot 1.600 € bruto, je s stisnjenimi zobmi priznala, da je ta podatek zgolj 'segedin', saj so povprečne plače v dejavnosti turizma manj kot 900 €, v energetiki pa več kot 2.100 €. Še bolj je stisnila zobe, ko je govorila o strukturnem spreminjanju kvalifikacijske strukture delavcev, Priznala je to, na kar sem desetletje opozarjal sam, da nam izginja srednji, predvsem industrijski izobrazbeni razred.

Potem pa se pojavi nek Milič-Hribar-Novkovič in opleta o »nujnih ukrepih, ki bodo zagotavljali gospodarsko rast«. Veste, to blebetanje nekaterih me spominja na ravnanje Butalcev, ki so imeli sredi vasi velik sod. Eni so z vedri nosili vodo vanj, drugi pa so s svedri vrtali vanj luknje in hkrati vpili na 'vodonosce', da so lenuhi nemarni in da naj hitreje in še več vode, nosijo.

Še eno 'modrost' nam je zaupala' ministrica, namreč kako bodo uredili statusni položaj uvodoma omenjenih s.p.-jev. Ne morem ji verjeti, tudi zaradi tega ne, kot je zapisal bloger Munc v svojem zadnjem zapisu, preprosto nima nobenih izkušenj, razen zvrhano mero naivnosti in vedno več nesposobnih sodelavcev, ki ji le vneto kimajo in hvalijo »njena nova oblačila«! Še nekaj je dodala, da je vse to kar se nam dogaja 'globalni proces'. Do tukaj se strinjam, ko pa je dejala, da nam bodo pomagale le globalne rešitve, pa sem se uopet moral prijeti za glavo in se vprašati: »Pa kdo so bili ti profesorji, ki so vcepljali takšno logiko svojim študentom in zaradi katerih smo sedaj vsi mi kolateralna škoda«?

Izjemno obžalujem dejstvo, da od Cerarja dalje, pa do vseh njegovih ključnih ministrov – torej za gospodarstvo, delo in šolstvo – nihče ne razume, da globalizacija v svetu ni fenomen, temveč instrument pokoritve ljudi. Da potiskanje ljudi v s.p. pomeni le pravno statusno zagotavljanje 'prekernega dela'. Da je prekerno delo le stopnja v individualizacijo odnosov med ljudmi na trgu dela. Da pravna ureditev medsebojnih razmerij med ljudmi na trgu dela še ne pomeni njihove socializacije in humanizacije.

Nihče si noče priznati dejstva, da v Evropi poteka nagel proces prestrukturiranja s katerim se krepijo gospodarstva držav severozahoda v smislu primarnih funkcij, ki resnično predstavljajo pravo osnovo in temelj za gospodarsko rast. Evropska periferija pa postaja področje razvoja servisnih pomožnih služb.

Da sta imela gospodarski minister in ministrica za delo 'hearing' pri meni, nikoli ne bi izdelala. Vprašal bi ju le to, kaj je temeljni iniciator gospodarske rasti? Kaj ga omogoča? Katera je temeljna dejavnost znotraj industrijske panoge? Zakaj zagotavljati socialno vključenost ljudi v proizvodne odnose? Že iz njunih vsakdanjih odgovorov, vidim, da na ta vprašanja nista sposobna dati vzdržnih odgovorov.

Zato, da se vrnemo k 'Prvemu Maju' – prazniku dela ali delavcev, kar že več ne vemo, si poskusimo zapomniti le eno. Opažam, da tudi 'novinarski friki' sodelujejo v tej bitki kapitala zoper delo. Samo spomnite se, kolikokrat ste v teh dneh slišali, da nastaja novi delavski razred – prekeriat! Seveda, to trdijo tisti, ki jim ustreza razslojenost, razklanost vseh ki so delojemalci! Marsikdo bo sicer po branju tega bloga zadovoljno cmoknil in dejal, še kar zanimivo. Toda kaj, ko pa bo takoj potem s svojim ravnanjem še vedno podpiral vse, ki nas zavestno ali pa tudi podzavestno, ne samo ohranjajo, temveč dobesedno prav potiskajo v razmerja, ki jih je tako grozljivo napovedal B. Traven v svojem romanu »Upor sužnjev«. Zgleda da J. Verne ni bil edini vizionar!

Prvi Maj še ni prelomnica, vsaj letos in drugo leto še ne. Bomo pa videli, kaj bo v naslednjih letih. O mnogih stvareh raje nisem pisal, ker nima smisla da se učimo n.pr. matematike od zadnjega poglavja k prvemu. Enako je z življenjem, ne poznamo okusa sreče, če pred tem ne izpijemo čaše pelina, tudi če nam jo natočijo naši, od nas izbrani, politiki!

SKOL, PRVI MAJ!

Zakaj tako srdit antikomunizem?

Teče petindvajseto leto osamosvojitve, sedaj bi že davno morali biti v sanjah, ki so nas konec 80 tih let gnale v hrepenenje po samostojnosti in svoji državnosti. Morali bi že davno biti v »švicarskem« raju!

Pa nismo! Gledam, poslušam in berem srdite razprave, v parlamentu, v družbi in tudi tukaj na spletu. Ne bom nikogar posebej komentiral, saj bi se moral spustiti na njihov nivo, kar pa vsekakor predstavlja nevarnost za mojo duševno trdnost in recimo tudi samospoštovanje.

Raje se ozrimo na izjemno silovito zmerjanje s komunizmom vsega, kar ni po liniji SDS, kar ni poniglavo, pravoverno in strumno poenoteno. Nosilci tega napadanja so tako različni, da bolj ne bi mogli biti, vsaj tukaj na MMC. Od mladih 'opranoglavcev', do ostarelih nepriznanih umetnic, do upokojencev, ki so v zadnji ali predzadnji fazi, ko bo demenca postala njihov prevladujoči princip stikov z okolico.

In kaj je vsem njim skupnega. Žene jih neka želja, pravzaprav nevoščljivost ker se je tudi osamosvojitev konec 80-tih let zgodila brez njih. Kot pravi Spomenka Hribar, je levji delež teh zaslug vseeno padel na Zvezo komunistov Slovenije in civilno družbo ter na tisti del zametka nove podobe slovenske državnosti, ki je skoraj desetletje zorel v strukturi TO in o čemer več govori nek davni intervju z Janezom Butaro v Mladini.

Skratka ti vsi so izpadli, in tudi oni bi radi bili »heroji« tako kot njihov vodja. Zato sedaj mrzlično iščejo »komuniste, komunajzarje, levake...«, skratka vseeno kaj, le da bi dišalo po levi orientaciji in da bi tudi oni dobili svojih pet minut in košček slave ter zaslug za osamosvojitev. So pa vse močnejši tisti, ki opozarjajo na nesprejemljivost takšne politike SDS in JJ.

Zato pa je v pomanjkanju »pravih rdečkarjev« zadovoljiv vsak nadomestek, vse, kar je drugačno, kritično, napredno, da se lahko napada tudi te ljudi in da s tem sebi zagotavljajo in priznavajo, sicer ne vem zakaj, osvoboditeljske zasluge.

Kot da je bila to naša napaka procesa, ki je potekal v slovenski družbi, konec 80 tih let in da bi morali počakati, da se vrne vsa desnica in ona dokonča proces slovenske pomladi. Saj vendar tako govori in razmišlja tudi Oman, ko je recimo poveličeval pomen vaških straž.

Mislim, da so v pomenu iskanja odgovora na to, zakaj mora obstajati tako srdit antikomunizem, še najboljša misel, ki jih je zapisal M. Štefančič, ko je v neki, tudi že davni številki Mladine, napisal: »Zato je po svoje trapasto, noro in nesmiselno, da nekateri ...., pa četudi bivši komunisti, idealni antikomunisti – oznanjajo antikomunizem in ljudi strašijo s komunizmom. Že kar obsceno in poniglavo pa je, da s komunizmom strašijo... ljudi, ki itak nimajo ničesar! Ni kaj, res smešno, ošabno in že kar izprijeno je, da s komunizmom strašijo ljudi, ki so vse bolj brezposelni, vse slabše plačani, vse bolj obubožani, vse bolj socialno izključeni. Ljudi z zategnjenim pasom. Ljudi, pri katerih vsi – od delodajalcev do države, od pravne države do socialne države – le varčujejo.«

Vsi mi ostali, ki smo resnično šli skozi vse te procese osamosvajanja, pa bi radi le končno nadaljevali našo skupno pot in razvoj, ne pa capljali na mestu in čakali, da nas tisti, ki so vedno v slovenski zgodovini zamujali ali sprejemali napačne odločitve, dohitijo in končno porazijo. Ampak, prilike pa ni in ni!

Domovinsko domoljubne 'muke'!

»Še vedno smo pred ključnim izzivom. Ali bomo sebi in svetu uspeli dokazati, da smo sposobni upravljati sami svojo državo in ali bomo uspeli dokazati, da si jo sploh zaslužimo to, povsem po srečnem naključju pridobljeno lastno državo?

Predvsem pa se vprašajmo ob tem še, ali si lastno državo zasluži tisti, ki krivca za svoje težave venomer išče v nekom drugem? Ali pa tisti, ki ni odgovoren gospodar na svoji zemlji? Ali si državo zasluži tisti, ki mu je mar le zase, ali pa tisti, ki s krajo in lažjo nenehno povzroča škodo in bolečino drugim? Ali si morda državo zasluži tisti, ki od drugih hinavsko zahteva več etike in prava, sam pa krši vse temeljne etične in pravne zapovedi?« To je bilo eno od sporočil predsednika vlade konec lanskega leta na proslavi v CD.

Mene ni prepričal. Ne zaradi sebe, temveč zaradi dejanj ljudi, ki jim je zaupal pomembne vloge v svoji vladi. Zato, ker smo v 25 letih pozabili kakšen obraz ima tehnokratizem, ki se sedaj z roko v roku skupaj z neoliberalizmom podaja na oblastveno sceno! Sedaj je nesrečna zgodba za Cerarja končana, zgodba, ki je prej 'Toningate' kot pa 'Vebergate'!

Poslanec Nemec je med drugim dejal »Le 25 let demokracije imamo v Sloveniji«. Kako lahkotna izjava in popolnoma posplošena. Najprej ugotovimo, kaj je sploh mislil z besedo 'demokracija'? Je imel v mislih demokratično razmišljanje ali celo demokratično delovanje? Kajti sama beseda 'demokracija' je kot prazna vreča, ki brez svoje vsebine pač ne stoji in obstoji. In preprosto ni res, da v času prejšnje države ni bilo ljudi, ki ne bi demokratično razmišljali, čeprav v 'svinčenih časih'. Problem so bila predvsem dejanja, blokade s strani tudi tistih, ki danes najboj mahajo s prapori te izpisane besede. Takrot so se ljudje, ki so tudi želeli demokratično ravnati, preprosto umaknili. No z grozo ugotavljam, da je sedaj praktično isto. Zato torej razmišljanje poslanca Nemca ne drži, ker je preveč vezano na »formo« demokracije in ne na vsebino!

V zbirki Obramboslovje na slovenskem št.2/1989, katere urednica je bila dr. Ljubica Jelušič, je izšla že pred 26 leti zbirka referatov iz istoimenskega posveta v Cankarjevem domu. Iz teh objavljenih razprav bi ponovil le tiste katerih odlomki so se znašli tudi na platnicah, ker so po mnenju urednice še najbolj zaokroževali vsa področja posveta.

Dr, France Vreg

»Očitno je, da moramo danes ponovno znanstveno preveriti postulate klasikov marksizma o vojni, o obrambi, o oboroženem ljudstvu, saj smo priča svojevrstnim razlagam omenjenih idej in doktrin. Nekatere so bile povsem usklajene s stalinističnim konceptom militarizacije družbe, druge pa so nekritično grajene na liberalističnih predstavah o civilni družbi.«

Mag. Erik Kos

»Če torej pristajamo na to, da obstaja nujno razmerje med politično državo in civilno družbo, se to pojavlja kot protislovje tudi v človeku samem kot razmerje med državljanom in občanom – producentom in kot razmerje med nosilcem interesov obrambe in interesov zaščite.«

Dr. Andrej Kirn

»Če bo obramboslovje želelo prepričati druge znanosti, da poseduje lasten znanstveni karakter, bo moralo izoblikovati specifično teorijo, specifične metode in specifičen izbor dejstev.«

Posebej pa bi še poudaril nek drug odlomek iz referata, kjer sem zapisal:

»Za mene obstajajo za to, da ima obramboslovje svojo digniteto, štirje pogoji:

-         prvič, da ne bo inkorporiralo državnosti in s tem padlo pod vpliv vsakokratne vladajoče ideologije;

-         drugič, da ne bo onemogočilo razvoja svojih poddisciplin, ker mislim, da obstajajo oziroma negativni vplivajo na prisotnost drugih znanosti v svojem polju raziskovanja;

-         tretjič, če ne bo izkrivljalo znanstvenih spoznanj oziroma, če bo izvajalo znanstveno presojo v praksi veljavnih sprejetih strokovnih rešitev s področja SLO in DS;

-         četrtič, če ne bo usmerjalo znanstvena raziskovanja v tista področja, s katerimi se bistveno zapostavlja celota in onemogoča generalizacija spoznanj.

Končno pa je pomembno še naslednje: obramboslovje mora, tako kot je to interes vsake znanosti, svoje temeljne pojme razvijati skozi konceptualizacijo, torej po poti od objektivne stvarnosti preko indikatorjev, percepcije, predstav, podatkov do pojmov. V obratni smeri, po poti operacionalizacije, je ta proces zgolj v funkciji empiričnega preverjanja pojmov.

Mi pa se danes srečujemo s tem, da se ravno z vidika državljanskosti, zamenjujeta konceptualizacija in operacionalizacija, to pa vodi k temu, da postajajo pojmi apriorne kategorije, ki se umeščajo v objektivno stvarnost.«

Poudarjam le eno. To so teksti in razmišljanja izpred več kot četrt stoletja. Njihovo bistvo se razen mogoče kakšne terminološke zadeve sploh ni spremenilo. Na vse, kar se je v teh tekstih opozarjalo kot na potencialno slabost, se nam je tudi zgodilo. Tako od Cerarjevega tolmačenja o 'varnostni problematiki v civilni sferi', pa do Toninove vehemence na temo vpletanja OVS v 'civilno sfero'!

Skratka, lahko si zaploskamo, po četrt stoletje smo dobesedno uničili popkovino med politično državo in civilno družbo v polju udejanjanja obrambnega interesa! Dokazali pa smo tudi nekaj drugega, »veliki« teoretiki brez trohice prakse, so hujša nevarnost že s svojim obstojem, kot pa če jih sploh ne bi imeli!

Ko se iz področja civilne družbe urejajo državne zadeve!

Res je, da sem obljubil molk! Vendar zadnje soočenje pri Slaku na večernih poročilih 24ur, je bilo preveč. Tonin je zopet presegel samega sebe. Rad pa bi tudi jasno povedal, kar nekateri nikakor ne morejo razumeti! Ne branim Vebra, branim pa našo pravno državo oz. to kar je še od nje ostalo. Branim neki vzvod, ki ga ima sleherna demokratična država, to je izvajanje obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti.

Za uvod le spoznanje - V Zakonu o obrambi, Zakonu o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji in v Poslovniku državnega zbora ni niti besedice o izrednem parlamentarnem nadzoru! Tudi v Poslovniku Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb ni niti besede o tem! Šele v Zakonu o parlamentarnem nadzoru obveščevalnih in varnostnih služb je opredeljena vsebina, postopek in način nadzora.

Ampak, poslušamo pa kar naprej o "kaznivih dejanji", potem se nekdo zmoti pa reče "o nezakonitih" in besede kar frčijo sem ter tja.Pri tem še posebej prednjači poslanec NSi, ki je zase "rezerviral" praktično vse vloge, od predsednik, podpredsednika pa do predsednika pooblaščene skupine!

Kaj in kako to počne Tonin? Tako, da popoilnoma ignorira dejstvo iz 24. člena Poslovnika, ki pravi, da "Pooblaščena skupina lahko opravi napovedani ali nenapovedani ogled naprav in prostorov, ki jih uporablja nadzorovana služba v zvezi z nadzorovanjem in snemanjem elektronskih komunikacij." Nenapovedani ogled (ne nadzor, kar si je Tonin kar lepo izmislil) se lahko opravi le za naprave in prostore za "prisluškovanje!

Toda, kot da Toninu to ni dovolj on tudi določbe 25. člena raztegne kot »čikgumo«. V tem členu namreč nič ne piše o izrednem nadzoru! Piše le, da:

(1) Pooblaščena skupina lahko zahteva vpogled v dokumente, drugo gradivo in podatke nadzorovane službe, ki se nanašajo na pristojnosti in naloge komisije.

(2) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka pooblaščena skupina ne sme vpogledati v tisti del dokumentacije nadzorovane službe, iz katerega bi bilo lahko razvidno, da v postopku delujejo ali sodelujejo tajni delavci oziroma sodelavci po določbah ZKP, ZObr in ZSOVA oziroma bi bila lahko razkrita identiteta teh tajnih delavcev ali sodelavcev.

Pazite sedaj! Tonin bi rad »špijuniral« ali je OVS »preiskovala Telekom z uporabo metod, hkrati pa točka (2) jasno in nedvoumno določa da pooblaščena skupina ne sme vpogledati v tisti del dokumentacije nadzorovane službe, iz katerega bi bilo lahko razvidno, da v postopku delujejo ali sodelujejo tajni delavci, torej če so uporabljene metode dela tajnih služb!

Pa še nekaj, za izhodišče! To pot iz 33. člena:

(1) Pooblaščena skupina opravi posamezen ogled naprav in prostorov oziroma vpogled v dokumentacijo na podlagi pisne odredbe, ki jo izda predsednik komisije. Pisna odredba mora vsebovati:

-         navedbo, da gre za odredbo komisije, njeno številko in datum izdaje,

-         ime in priimek članov pooblaščene skupine,

-         ime in priimek sekretarja komisije, če se udeleži ogleda oziroma vpogleda,

-         navedbo pravne podlage odredbe,

-         navedbo sklepa komisije ali zahteve najmanj tretjine članov komisije, na podlagi katere je bila izdana,

-         navedbo prostorov in naprav, kjer se opravi ogled in navedbo dokumentacije, ki jo pooblaščena skupina vpogleda,

-         kraj in čas ogleda oziroma vpogleda ali navedbo, da gre za nenapovedan ogled oziroma vpogled,

-         podpis predsednika komisije,

-         pečat.

(2) Predsednik komisije izda odredbo na podlagi sklepa komisije, v kateri morajo biti določeni prostori in naprave, kjer se opravi ogled in dokumentacija, ki jo pooblaščena skupina vpogleda ali na podlagi pisne zahteve najmanj tretjine članov komisije, ki mora imeti enako vsebino kot sklep komisije o izvedbi ogleda oziroma vpogleda. Odredbo izda predsednik komisije nemudoma po sprejemu sklepa ali prejemu zahteve tretjine članov komisije.

(3) Če za določen nadzor ni bila imenovana pooblaščena skupina, pa tretjina članov komisije pošlje zahtevo iz prejšnjega odstavka za ogled prostorov in naprav oziroma vpogled v dokumentacijo, izda predsednik komisije odredbo za zahtevani ogled oziroma vpogled zadnji imenovani pooblaščeni skupini.

Sedaj pa pomembno še to. Predsednik napiše odredbo na podlagi sklepa komisije. Ampak, Tonin se sklicuje na točko (2), češ da je šlo za zahtevo najmanj tretjine članov komisije, torej trije. Vendar ta točka člena vseeno določa enako vsebino, kot sklep komisije. Tonin si je to voljo očitno sam dodelil!

In še to – nenapovedani ali kot pravi Tonin, izredni nadzor je izjema ne pa pravilo in je omejen le na zadeve, navedene v 24. členu Poslovnika, saj se praviloma vedno mora že zaradi medsebojnega ZAUPANJA uporabiti ogled ali vpogled, ki je napovedan. Ker potem se odredba pošlje predstojniku nadzorovane službe ali operaterju, kjer bo ogled oziroma vpogled opravljen najmanj tri dni pred izvedbo ogleda oziroma vpogleda.

Ampak to velja za urejene in domoljubno naravnane države! Sedaj pa le upam, da bo nekdo dopolnil kazensko ovadbo zoper "deklariranega izdajalca" tajnih podatkov ali pa res nismo vredni svoje države!