Studio ob
17., ki je danes gostil štiri eminentne sopotnike iz leta 1991, je bi prava
zakladnica preteklih, sedanjih in tudi bodočih pogledov na perspektivo naše
države. Sodelovali so štirje doktorji, tako ali drugače vpleteni v obdobje
nastajanja države, kot tudi njenega razvoja v prvih petih letih. Vsem sem
izjemno pozorno prisluhnil, ker čeprav so bili kar trije iz desnega pola in le
eden iz levega, so v bistvu dobro predstavljali le dve strani – sile
kontinuitete iz države, ki smo jo zapustil in(Ribičič) in sile Demosa (Jambrek,
Jerovšek in Grad). In če se bo kdor odločil, da bo v arhivu izbrskal ta Studio
ob 17. sem prepričan, da mu ne bo žal.
Zato tudi
ne mislim ponavljati njihovih pogledov, mogoče kakšen citat, če bo potrebno
mojo misel razviti iz njihovih stališč. Najprej pa pojasnilo, zakaj sem izbral
takšen naslov – Zatišje pred viharjem! Razlog je preprost, marsikdo pozna izraz
»oko v hurikanu«, ko si večina že misli, da je silovit vihar mimo in da se nič
slabšega ne more več zgoditi!
Prav tako
moram v zvezi z obravnavo dogodkov okrog leta 1991 še omeniti današnji tweet M.
Kučana, ko je napisal: »Očitajo
mi, da sem bil proti odcepitvi. Še zdaj sem!« V svojem intervuju na RTV pa je
svojo izjavo še dodatno postavil v kontekst:: »Takšna rešitev nam je bila celo
ponujena z zakonsko rešitvijo znotraj tedanjega sistema. Toda Slovenci bi v tem
primeru odšli kot narod brez zgodovine, brez pravice do sodelovanju v
sukcesiji, brez pravice do nasledstva meddržavnih pogodb, ki jih je podpisala
Jugoslavija in so bile za nas pomembne. Med drugim tudi pogodb, ki so določale
in zagotavljale našo mejo.«
Takrat sem se strinjal z njim in se tudi sedaj.
Vendar sam sem gledal na zadeve predvsem bolj iz ekonomskega zornega kota –
perspektiv gospodarstva, ohranjanja trgov. Vedno sem trdil, da ni bistvo
politike,da zacepetaš in – odideš. To je najlažje, trdim da takrat še zdaleč
nismo izčrpali vseh političnih možnosti, podpore evropskih političnih
zaveznikov in jasno definiranega ekonomskega interesa »da gremo v smeri na
bolje«!
Ribičič
je zelo previdno in med vrsticami omenil, da smo premalo pozornosti namenili v
90-tih »kapitalizmu s slovenskim obrazom«. Še huje se nam je zgodilo v tedanji
ustavi, saj nismo nikjer eksplicitno pripravili teren za neoliberalizem in
roparski kapitalizem! Vendar se nam je prav ta 'zgodil' in to v najbolj okrutni
obliki!
Celotna
desna trojka, z Jambrekom na čelu, je še vedno prepričana, da nam je mesto v
Evropski uniji in kot je eden med njimi dejal, da zato da se »majhna slovenska
kura lažje skrije med drugimi evropskimi kurami«! No, meni že ta izjava marsikaj
pove o naravnanosti slovenskega značaja in popolni odsotnosti političnega
vizionarstva.
Iz vsega
povedanega, bo dovolj če potegnemo nekaj zaključkov. Recimo zaključek, da smo
bolj podvrženi 'političnemu drobljenju, kot povezovanju'! Najbolj se ta princip
odraža pri nenehnem bohotenju vedno novih in novih političnih strank po eni
strani, po drugi pa 'ohranjanje' slepe politične pege in slepo prepričanje, da
se bodo stare stranke slej ko prej urazumile in pričele naenkrat delati v
dobrobit naroda in države. In to z istimi ljudmi, istim vzorcem razmišljanja in
istimi političnimi pristopi.
V vsej
zgodbi je nekako izpadel Janša, vendar verjemite, da ni. Marsikdo sedaj ugiba,
kam se ta človek nagiba, kako si je trasiral svojo politično pot pohoda na
oblast. Ne mislim vsega razkrivati, saj mu lahko takšno razmišljanje lahko le
'koristi'. Toda Ribičič je edini opozoril, da se boji za prihodnost
parlamentarne demokracije in v luči te bojazni se meni jasno odpira Janševa pot
v smeri krepitve republikanstva in počasnega brisanja parlamentarne
demokracije. Do leta 2020, bo glede tega že vse jasno.
In kje je
v tej zgodbi Združena levica? Težko je o njej razpravljati z ljudmi, ki zamenjujejo
vzroke in posledice. Vendar zgolj na kratko. Ideja ZL (zgolj kot princip) se je
pojavila 2011, z veliko težavo se je udejanila junija lani, tik pred
državnozborskimi volitvami. Volilna »loterija« je na žalost najbolj kaznovala
DSD, kot prvo zapisano stranko v koaliciji ZL. To dejstvo se seveda mora
sprejeti in zato DSD še vedno podpira princip povezovanja levosredinskih strank
in, kar je še najbolj pomembno levih civilno družbenih gibanja. Kajti
prepričani smo, da je to v tem trenutku največja dodana vrednost ZL.
