Zatišje pred viharjem!

Studio ob 17., ki je danes gostil štiri eminentne sopotnike iz leta 1991, je bi prava zakladnica preteklih, sedanjih in tudi bodočih pogledov na perspektivo naše države. Sodelovali so štirje doktorji, tako ali drugače vpleteni v obdobje nastajanja države, kot tudi njenega razvoja v prvih petih letih. Vsem sem izjemno pozorno prisluhnil, ker čeprav so bili kar trije iz desnega pola in le eden iz levega, so v bistvu dobro predstavljali le dve strani – sile kontinuitete iz države, ki smo jo zapustil in(Ribičič) in sile Demosa (Jambrek, Jerovšek in Grad). In če se bo kdor odločil, da bo v arhivu izbrskal ta Studio ob 17. sem prepričan, da mu ne bo žal.

Zato tudi ne mislim ponavljati njihovih pogledov, mogoče kakšen citat, če bo potrebno mojo misel razviti iz njihovih stališč. Najprej pa pojasnilo, zakaj sem izbral takšen naslov – Zatišje pred viharjem! Razlog je preprost, marsikdo pozna izraz »oko v hurikanu«, ko si večina že misli, da je silovit vihar mimo in da se nič slabšega ne more več zgoditi!

Prav tako moram v zvezi z obravnavo dogodkov okrog leta 1991 še omeniti današnji tweet M. Kučana, ko je napisal: »Očitajo mi, da sem bil proti odcepitvi. Še zdaj sem!« V svojem intervuju na RTV pa je svojo izjavo še dodatno postavil v kontekst:: »Takšna rešitev nam je bila celo ponujena z zakonsko rešitvijo znotraj tedanjega sistema. Toda Slovenci bi v tem primeru odšli kot narod brez zgodovine, brez pravice do sodelovanju v sukcesiji, brez pravice do nasledstva meddržavnih pogodb, ki jih je podpisala Jugoslavija in so bile za nas pomembne. Med drugim tudi pogodb, ki so določale in zagotavljale našo mejo.«

Takrat sem se strinjal z njim in se tudi sedaj. Vendar sam sem gledal na zadeve predvsem bolj iz ekonomskega zornega kota – perspektiv gospodarstva, ohranjanja trgov. Vedno sem trdil, da ni bistvo politike,da zacepetaš in – odideš. To je najlažje, trdim da takrat še zdaleč nismo izčrpali vseh političnih možnosti, podpore evropskih političnih zaveznikov in jasno definiranega ekonomskega interesa »da gremo v smeri na bolje«!

Ribičič je zelo previdno in med vrsticami omenil, da smo premalo pozornosti namenili v 90-tih »kapitalizmu s slovenskim obrazom«. Še huje se nam je zgodilo v tedanji ustavi, saj nismo nikjer eksplicitno pripravili teren za neoliberalizem in roparski kapitalizem! Vendar se nam je prav ta 'zgodil' in to v najbolj okrutni obliki!

Celotna desna trojka, z Jambrekom na čelu, je še vedno prepričana, da nam je mesto v Evropski uniji in kot je eden med njimi dejal, da zato da se »majhna slovenska kura lažje skrije med drugimi evropskimi kurami«! No, meni že ta izjava marsikaj pove o naravnanosti slovenskega značaja in popolni odsotnosti političnega vizionarstva.

Iz vsega povedanega, bo dovolj če potegnemo nekaj zaključkov. Recimo zaključek, da smo bolj podvrženi 'političnemu drobljenju, kot povezovanju'! Najbolj se ta princip odraža pri nenehnem bohotenju vedno novih in novih političnih strank po eni strani, po drugi pa 'ohranjanje' slepe politične pege in slepo prepričanje, da se bodo stare stranke slej ko prej urazumile in pričele naenkrat delati v dobrobit naroda in države. In to z istimi ljudmi, istim vzorcem razmišljanja in istimi političnimi pristopi.

V vsej zgodbi je nekako izpadel Janša, vendar verjemite, da ni. Marsikdo sedaj ugiba, kam se ta človek nagiba, kako si je trasiral svojo politično pot pohoda na oblast. Ne mislim vsega razkrivati, saj mu lahko takšno razmišljanje lahko le 'koristi'. Toda Ribičič je edini opozoril, da se boji za prihodnost parlamentarne demokracije in v luči te bojazni se meni jasno odpira Janševa pot v smeri krepitve republikanstva in počasnega brisanja parlamentarne demokracije. Do leta 2020, bo glede tega že vse jasno.

In kje je v tej zgodbi Združena levica? Težko je o njej razpravljati z ljudmi, ki zamenjujejo vzroke in posledice. Vendar zgolj na kratko. Ideja ZL (zgolj kot princip) se je pojavila 2011, z veliko težavo se je udejanila junija lani, tik pred državnozborskimi volitvami. Volilna »loterija« je na žalost najbolj kaznovala DSD, kot prvo zapisano stranko v koaliciji ZL. To dejstvo se seveda mora sprejeti in zato DSD še vedno podpira princip povezovanja levosredinskih strank in, kar je še najbolj pomembno levih civilno družbenih gibanja. Kajti prepričani smo, da je to v tem trenutku največja dodana vrednost ZL.