Politika je res nekaj na »K«

Napisal sem v zadnjih tednih kar nekaj utemeljenih komentarjev, vsaj sodeč po odzivih drugih komentatorjev, vendar so bili v glavnem vsi izbrisani. Mislim da ni potrebe, da pojasnjujem zakaj? Zato mi ni preostalo drugega, da večino teh komentarjev strnem, vsaj po spominu, v nek zapis v obliki bloga. Zopet poudarjam le eno. Od tega mesta naprej naj ga berejo resnično tisti, ki so mi sposobni slediti, vsi ostali pa naj kar lepo odtacajo nazaj v svoje »brloge« ideološke omejenosti!

Za začetek pa podajam nekaj izhodiščnih tez, ki bodo lažje določile osnovna tematska polja razmišljanja:

- v teh državi živi nekaj čez 2 mio prebivalcev, od tega le 1,7 mio s volilno pravico. Če med njimi določimo število 90% takšnih, ki ne vedo niti tega zakaj dihajo, kaj šele da bi razumeli svet politike, potem ostane le slabih 0,17 mio takšnih, ki so lahko temelj za neko kritično maso izmenjave stališč in pogledov v svetu politike. Zaključek – mi sploh nimamo kritične mase.

- stopnjevani pritisk na kandidaturo Bratuškove je predstavljal kontinuirane postopke nenehnega stopnjevanja povzročanja napetosti, povsem v skladu z doktrini psihološko propagandnega delovanja. Niti v enem trenutku ni obstajal dvom v to, da je sleherna faza početja Bratuškove, nekaj kriminalnega, škodljivega za državo in v bistvu že veleizdaja. Pri tem so zelo usklajeno delovale vse interesne skupine v državi – od poslancev ELS, domačih aktivistov iz »Trstenjakove«, stranke SD (ki je imela izjemne klientelistične interese, potem domačih »potrčkotov« SDS v podobi SLS in tudi deloma NSi. Še najbolj v ozadju je pravzaprav bila SDS, ki je »usekala« takrat, ko je tempo napadov zastal in je bilo ponovno pomešati kotel svinjarije, ki se je najprej kuhala doma in nato nadaljevala v Bruslju.

-vse aktivnosti, ki so jih te skupine izvajale so bile vedno usmerjene v to, da niti enega pojasnila ali aktivnosti Bratuškove ne bi sprejele. Če bi v Bruslju odgovarjala bolj suvereno, bi jo obtožili, da se hoče vzdigniti na EU parlament. Če bi njeni odgovori bili vsaj malo drugačni od odgovorov kandidatov iz komplementarnih področjih, bi takoj sledil napad na temo njenega »soliranja«. Signifikantno je tudi to, da so bili vsi nosilci uničujočih kritik Bratuškove predvsem moški. Mislim da ni potrebno posebej pojasnjevati, da se je v napadih na njo kar trlo »mačizma«. Zato me preseneča »dobrohotni« molk, predvsem pa pristajanje na tezo, ki jo na Štajerskem tako radi kričijo pijanci zvečer »Enega moram danes štihniti«!

- prav neverjetno je bilo odvračanje mnogih ljudi v Sloveniji, tudi nekaterih resnih komentatorjev, ki so to pot popolnoma padli, vsaj v strokovno etičnem smislu, ko so spregledali dejstvo, da je bilo vprašanje komisarstva in kandidature iz Slovenije predvsem politično vprašanje. Zato je bilo tudi izjemno žalostno poslušati argumente o njeni nestrokovnosti. Tudi se sploh ni upoštevalo dokazovanje tistih, ki smo na zadeve gledali zmerno, da vse skupaj sploh ni problem vezan na Bratuškovo, temveč na kadrovanje ljudi na politične, operativne ali zakonodajne pozicije oblasti.

- ter zadnja teza, ki izhaja predvsem iz grozljivega spoznanja, ki smo ga do sedaj bili vajeni predvsem v slovenskem parlamentu, ki je bil sedaj zaradi »političnega indeksa lojalnosti« prenesen na nivo EU parlamenta. Kaj hočem reči, na domačih hearingih je bilo vedno moč najti vrsto poslancev, ki res niso imeli pojma o pojmu, vendar so bili sposobni pred kamerami »izdaviti vrsto strokovnih ekspertiz« o nekem področju. Sedaj smo bili priča temu, da se je ta zgodba ponovila na EU parketu odborov za posamezna področja. Sam sem gledal to »mučenje« in moj komentar po prvi uri je bil naslednji »Zakaj za božjo voljo se sploh trudi z resnimi odgovori, če pa gre predvsem za ustvarjanje umetniškega vtisa.« Naši južni bratje bi dejali, "prijatno mutenje"! Kako naj človek nekomu strokovno odgovarja, na (pripravljena) nestrokovna vprašanja?

V povezovalni luči vseh teh tez, ki predstavljajo predvsem prečni presek dogajanj v zadnjem mesecu in pol, je sedaj čas, da se potegne nekaj longitudinalnih spoznanj. Najprej to, da zgodba še zdaleč ni končana, kajti v tem trenutku Bratuškova ni več pomembna. Iz subjekta se je z glasovanjem spremenila v objekt – »vroči kostanj« za Junckerja.

Nekateri so zgleda prehitro pozabili na dejstvo, da so bili pred sprejemom soglasja o kandidaturi Junckerja za predsednika komisije, takrat marsikatera obljuba dana z figo v žepu. Kajti danes nam naši novinarji prodajajo tezo in mnenje o »silni moči« slovenskih ELS poslancev. Prosim lepo, brez naivnosti, potem nikoli niste dobro poslušali in razumeli Zvera, na kaj in zakaj je on najbolj ponosen.

Ta zgodba ne bo končana niti 28. oktobra, ko se bo glasovalo o Komisiji v paketu, z vključitvijo Bratuškove ali brez nje. V luči vseh teh ravnanj, jo je trenutno še najbolje odnesel, vsaj na prvi pogled Cerar. Vendar naj si nikar ne domišlja, da ne bo zanj posledic. Na prvem mestu se bo njegovo ravnanje predvsem ocenjevalo z vidika njegove šibkosti znotraj lastne vladne koalicije, predvsem do SD in manj do DeSUS«. V nadaljevanju pa na svojo priliko čaka seveda tudi SDS, pri kateri se neverjetno pozablja na njeno mantro o »premajhnem vplivu zmagovalke na EU volitvah«.

Skratka, kot država smo na najboljši poti, da se z nami še vedno manipulira. Da se nam dobesedno podtika probleme, ki se tičejo političnosti z zadevami iz strokovnih področij. Da se nam resne politične analize in diskusije na to temo sprevračajo iz pristopov »aa drem« v pristope »ad hominem«.  Da se z nami načrtno manipulira in se potem, ko se naj podtakne recimo »velike probleme« v ozadju stvari vrtijo po starih kolesnicah. Naj naveden zgolj dva primera, ki sta vsaj zame še kako povezana. Cerarja je v Rim spremljala ministrica za delo, deklarirano dokazana nesposobna političarka. Ob tem tem pa ima sama v lastni državi probleme najmanj, da omenimo zgolj enega, »suženjskim delom« Ali pa drugi primer. Minister Zver je za svojo ženo ustanovil Inštitut – za kaj že? Hkrati pa se razplamteva v državi silna razprava o krčenju sredstev v javnem sektorju, predvsem na področju šolstva in zdravstva. Stavit grem, da bo gospa ministrova v miru dočakala penzijo.

Seveda pa za zaključek vseeno moram reči nekaj. Tudi,če se bo zadeva okrog slovenskega komisarstva razrešila predvsem pod taktirko Junckerja, to ne pomeni, da se naša vlada ne sme delati, kot da »kao ni sposobna najti kandidata«. Mislim, da mora sprejeti igro EU poslancev in jim dati signal za kader v skladu z njihovo zahtevo in pričakovanji.

Bruselj - Promised Land!

Kot novo kandidatko predlagam Jelko Strojan, vsekakor je strokovnjakinja za energetiko, tudi za okolje, za politiko do odpadkov in še bi lahko naštel. Poleg tega pa tekoče govori več jezikov, najmanj pa prav vse balkanske.