V deželi zlatega teleta!

Nekdo se je potrudil in objavil spodnji tekst na spletnih staneh. Sploh ne vem ali je hotel našo komisarsko kandidatko ošvrkniti ali pa ji je zapel slavospeve. Vsekakor pa je iz teksta moč razbrati, da gre za nek njen nagovor, kar je bilo vsaj zame dovolj, da iz njenega diskurza in ob upoštevanju uporabljenih ključni besed napovem, ne njeno temveč, našo usodo!

mag. Violeta Bulc, predsednica uprave Umanotere:

Če berete te uvodne besede pomeni, da vas zanima. Da vam je mar. Za vas same, za vaše potomce, za ta čudoviti planet in za vse kar sobiva na njem.

Dnevno lahko opažamo, da nas je vse več. Takih, ki nam je mar. Zato, spoznanje o potrebi po drugačnem načinu življenja na planetu Zemlja, ni več le odraz peščice, ampak počasi postaja del širše družbene zavesti.

Trajnostni razvoj, z vgrajenim celostnim pristopom, se uveljavlja kot zanesljiva metoda za ....

Tudi jaz sledim dobrim zgledom. Po svojih najboljših močeh. Ni vedno lahko. Navade, obnašanja, domačnost neosveščenih pristopov in načinov razmišljanja so močna ovira. Pa vendar vztrajam. Preko odgovornega ravnanja z energijo in odpadki, zmanjševanja porabe, permakulture, vzdržne potrošnje, solidarnosti, aktivnega delovanja. Nagrada za trud pa je neprecenljiva: počutim se bolje, več je veselja, volje in zadovoljstva v meni. Več ga lahko delim tudi z drugimi. Zato je vredno. Pa vi?

Petindvajset let bivanja v deželi še nezrele demokracije je vseeno dovolj, da se lahko določijo posamezna obdobja, ki so netipično določala naše bivanje v tem času. Klasifikacija bi lahko temeljila na marsičem, recimo na prepoznavnih politikih, lahko na pravnih okvirjih ki so se počasi polnili s prenašanjem in sprejemanjem zakonodaje, ki je zamenjevala tisto pred letom 1990. Lahko bi se ta klasifikacija naslonila na vrednote v ekonomskem in družbenem življenju, kajti zaradi petrifikacije naših stališč se le te bolj počasi spreminjajo – gre za odnos do koruptivnosti v gospodarski in upravni sferi, elementarnega poštenja gospodarskih subjektov pri plačilni disciplini, skrbi za skupnim delovanjem in še marsikaj.

Vsekakor izbrana klasifikacija ni preprosta zadeva, ker pa nisem obseden z njeno znanstveno paradigmo, vsaj v tem tekstu ne, sem uporabil neke vrste mix. Izhajajoč iz naslova bloga sem zasledoval predvsem to, kaj se nam je zgodilo in kdaj, da smo se odločili, da si v deželi Sloveniji postavimo »zlato tele« s katerim častimo nove vrednote. Vendar, ne poenostavljajmo – zlato tele ni sinonim za fizično obliko pretopljenega zlata. Zlato tele so naše sprejete politične paradigme, ki se na koncu spremenijo v floskule. Zlato tele je recimo sprejem zlatega fiskalnega pravila, pa vrsta manter – živimo lahko le v skladu z možnostmi, čas je za varčevanje, čas je za odrekanje...

Pri tem malo izhajam tudi iz besed poslanca Pogačnika, ki je na seji parlamenta ob prenehanju mandata obsojenca Janše, mogočno zažugal s prstom in dejal: »Ne moremo sprejemati zakonov, s katerimi se stvari spreminjajo za nazaj!« Še danes me zaradi tega preganja vprašanje – ja za božjo voljo, kaj pa je bilo potem s sprejemom denacionalizacijskega zakona o vrnitvi premoženja, tudi fevdalnega izvora. To navajam zgolj zaradi dvoje morale in logike »a la cart«!

Vendar, vrnimo se k temu pisnemu izdelku Bulčeve in prognozirajmo, kaj nas čaka, kaj nam sporoča med vrsticami. Predvsem pa si odgovorimo zgolj na najpomembnejše vprašanje, kako je ob teh besedah uspela kandidatka prepričati recimo zgolj ELS, da je ona zavezana »evropskim vrednotam«! Nekdo v tej zgodbi ni iskren! Njena misel v prvem odstavku, tam kjer navaja »Če berete te uvodne besede pomeni, da vas zanima. Da vam je mar. Za vas same, za vaše potomce, za ta čudoviti planet in za vse kar sobiva na njem. Dnevno lahko opažamo, da nas je vse več. Takih, ki nam je mar. Zato, spoznanje o potrebi po drugačnem načinu življenja na planetu Zemlja, ni več le odraz peščice, ampak počasi postaja del širše družbene zavesti« je čudovit primerek psihološko propagandnega delovanja. Strukturno temelji na besedah recimo Američanov, ki svetu pred slehernim napadom na neko državo sporočajo: prinašamo vam mir, demokracijo, stabilno ekonomsko okolje, napredek in razvoj... Predvsem pa je najbolj zanimivo to, da v diskurzu nikjer ne boste zasledili pojma družba – »socius«. Ne, v njeni naslovitvi sogovornikov gre za individualizacijo in le eno dilemo – ste ali niste zraven. Tipičen je zato stavek: »Dnevno lahko opažamo, da nas je vse več. Takih, ki nam je mar.«

V luči tega pogleda, se tudi lepo vidi, kako je Cerar razmestil vključitev ključnih oblikovalcev javnega mnenja - »opinions makerjev« v svojo stranko in od kod mu formula za tako močan uspeh na državno zbornih volitvah. Tiste, ki se profesionalno ukvarjamo s temi zadevami, je bolj težko preslepiti. Sicer pa, kdor ne verjame meni, naj povpraša n.pr. dr. Klineta.

Poglejmo še en izrek in njenega zadnjega odstavka: »Tudi jaz sledim dobrim zgledom. Po svojih najboljših močeh. Ni vedno lahko. Navade, obnašanja, domačnost neosveščenih pristopov in načinov razmišljanja so močna ovira. Pa vendar vztrajam.« Kaj nam s tem sporoča. V bistvu predvsem to, da se nam arogantno ponuja za vodjo, ki ustreza trem temeljnim pogojem – sledi vzgledom, trudi se, je vztrajna. Kdo pa si ne bi želel takšnega vodje, ki se je pripravljen celo »žrtvovati« za druge.

Na mi ne bi kdor koli prisodil pritlehnost v obliki napadov na Bulčevo, ga mora postaviti takoj na realna tla in ga prositi, da naj ne poenostavlja mojih tekstov. V prvem obdobju našega demokratičnega razvoja, približno nekje od 1992 do 2000, še ni bilo mesta za osebe tipa Bulc, takrat so šele odhajali v Ameriko da postanejo transmiterji teh vrednost in pristopov. V drugem obdobju, nekje do 2009 so na kadrovsko površje priplavali predvsem »vojščaki strank«. Ne bom navajal oseb, ker je to manj pomembno kot pa njihove skupne karakteristike.

Je pa zato najbolj zanimivo to, tretje obdobje saj nam ponuja nekaj novega – neodvisnost politikov (pod parolo novih obrazov). Vendar če jih hočemo spregledati, potem jih ne smemo gledati v fizične podobe, temveč poslušati – kakšna jim je semantika in sintaksa – skratka kakšen je njihov politični diskurz.

Mogoče bom še nadaljeval kasneje o teh temah v naslednjih blogih, mogoče pa tudi ne. Od marsičesa bo to odvisno – še najbolj pa od komentarjev, predvsem njihove povednosti. Vendar to tretje obdobje, ki nas na zelo perfiden način zasleplja, ni za podcenjevati. Mnogo je znakov iz katerih se to da izluščiti. Recimo vsebine razprav v parlamentu, rezultati lokalnih volitev, »usmerjena« diskusija iz prvorazrednih na tretje razredne teme...

Danes vse več ljudi rado resignirano pove: »Saj nam je vseeno, le pustite nas pri miru«! Kako žalostna je ta poved, ki na nek način predstavlja tudi njihovo politično opredelitev.