Svet vse bolj postaja eno samo globalno bojišče!

Zadnjič, pred skoraj enim mesecem dni sem napisal, da to kar doživljamo danes v svetu t. im »pozitivne globalizacije« presega vse meje. Po mesecu dni lahko le ugotavljam, da so nas resnično dobro obdelali! Če samo pomislim na včerajšnji »spopad« me Štefančičem na eni strani in na drugi Fajonovo in Petrletom, sem lahko upravičeno zaskrbljen. Nikoli si nisem mislil, da bom doživel to, da se bo ideološki vzorec in temeljni pogledi dveh predstavnikov tako ideološko različnih strank ujel v skoraj vseh elementih do EU politike, do pristopov k »reševanju krize«, do razumevanja in vloge EU institucij te konec koncev tudi v prepričanju, da nas vseeno čaka »boljši konec«! Če sem rahlo ironičen bi le dejal, da je v bistvu popolnoma vseeno ali je konec – boljši ali slabši. Ampak umetnost politike je ravno v tem, da svoje besede tako zelo umetelno zavije, da ljudje preprosto pozabijo o bistvu pogovora, to je koncu, temveč svojo debato preusmerijo na razpravo o atributih, torej »boljšem ali slabšem«.

Ob tem se nikakor ne morem znebiti vtisa, če seveda to razmišljanje povežem z zapisi o obveščevalnih službah, da predvsem zahodne službe še nikoli niso bile tako aktivne, močne in vsestranske. Tudi nikoli še niso bile tako zelo močno in nedvoumno v službi oligarhističnih interesov, torej kapitala. Zato me tudi nekako ne more zapustiti dvom, da je bila Fajonova, glede na takšno njeno razmišljanje in delovanje, plasirana s pomočjo »obveščevalnih stricev« iz ozadja. Saj se ta zgodba ne prične z njo, temveč že s časopisom Sun. Le kako bi ta »rumenec« v vsej grupaciji več kot 700 poslancev izbral ravno tri, ki so vsi »not padli«! Saj so naključja, ampak takšna pa ne.

Zato tudi ni naključje, da obstaja nevidna roka prepletenosti politike in dogajanja v Sloveniji s temeljnimi interesi, da se najprej »usmerja politična scena« in nato dovoljuje le takšen premočrtni razvoj, ji ali postavlja temelje za nove, še neznane politične cilje ali pa trasira neke preobrazbe o katerih se večini niti ne sanja. Zadeva sploh ni namreč preprosta ali pa da se pojavlja kot neko samostojno sosledje dogodkov. Naj na hitro naštejem le nekaj teh primerov: Privatizacija v Sloveniji, nezadržno spreminjanje pravnih okvirjev in pravne prakse pod perverzno pretvezo človekovih pravic. Vstop v integracije, ki že zaradi svojih formalno institucionalnih okvirjev predstavljajo pravi antipod ekonomsko politični fleksibilnosti in potrebi po hitrem reagiranju za primernih drugačnih politikah.

Zopet, naj navedem le kot primer. Danes slišim, da je skupina občanov iz Grosuplja vložila ustavno presojo na US RS, glede kršitve njihovih človeških pravic. Lahko da so se novinarji zmotili, ko so napisali občani, kajti občani v tej zadevi ne izkazujejo pravnega interesa, le državljani. Zato me prav zanima, kako je politološko izobraženo naše ustavno sodišče in ali razume bistvo razlike med obema kategorijama.

V vsej zadevi me skrbi tudi to, da mi še vedno podcenjujemo vlogo obveščevalnih služb v svetu. Mislimo, da imamo opravka z »nadpolicijo«. Ker drugače si tudi ne morem tega razlagati, kako se prikazuje vloga »UDBE«. Nekomu ta lažniva podoba in njeno prikazovanje ustrezna. Sploh če uspeš ljudi prepričati, da so posamične anomalije, ki se zaradi narave ljudi, ki so v njem povzdignejo na nivo sistemskih pravil.

Zaključim lahko celotno razmišljanje v bistvu s tem, kar nam je EK prav ta mesec napovedala na področju gospodarske rasti v naslednjih letih in sicer najprej 2,4%, nato 1,7% in tretje leto 2,5%. Potrudite se le malo in poglejte ta vzorec »palice in korenčka« v statističnih napovedih. Ampak, mi seveda takšnih znamenj nočemo videti, kaj še da bi jih bili sposobni uzreti. Zato končajmo malo v stilu »liturgične misli«: je Jezus vstal od mrtvih – nedvomno, čeprav ga ni nihče videl! Drugo, bo naša gospodarska rast sledila tem napovedim – nedvomno, čeprav obstaja neverjetna množica dejavnikov, ki lahko vse krepko postavi na glavo. Od kakšne na novo zakuhane nestabilnosti (beri vojne) v pasu ki teče od držav Magreba pa vse do Indonezije! Obstajajo pa udi še vedno prikladne rezerve – spor z Rusijo, posiljevanje Ukrajine s krediti ECB, majhni »korenčki in pasje bombice« v EU na temo referendumov o nacionalnih sanjah (Škoti, Katalonci, Baski, Furlanci, Južnotirolci...).

Končujem le z enim stavkov in sicer s parafrazo misli »med vojno muze molčijo«, ki se lahko v našem primeru glasi tako: »med sleherno krizo se inteligentna ravnanja skrijejo«! Lahko pa uporabim tudi besede dr. Ljuba Bavcona ko je dejal: Med vojno ne molčijo samo muze, molčijo tudi pravo in človekove pravice in so ogrožena celo minimalna pravila humanosti...«!

Kaj je torej edina in zgolj takšna skrb »gospodarjev lutk«? Prepričati svet, da to, kar se dogaja ni vojna, da nismo v vojni, hkrati pa vzpostaviti stanje v katerem se uveljavljajo pravila, ki omogočajo doseganje učinkov in posegov v človekove pravice tako, kot da smo v vojni!