Teden, ki mineva je bil vsaj zame izredno zanimiv. Temu sta
botrovala dva dogodka, prva je bila oddaja v torek z naslovom »Odkrito: o
prihodnosti slovenske desnice in levice«! In če ste zamudili ta pogovor, naj
vam ne bo izpod časti, da si je ne ogledate na tej povezavi.
Drugi dogodek je bil
inavguracija patra Frančiškana Zoreta v Ljubljanskega nadškofa in njegov nastop
v sredinih Odmevih. Markeš sicer pravi, da je bi odličen tudi njegov
intervju za Družino, kjer je uspel, vsaj po Markeševem mnenju, na slabo
postavljena vprašanja podati odlične odgovore.
Zakaj sem se pravzaprav sploh
lotil te teme. Predvsem zato, ker absolutno sodi v okvirje tega bloga, ki
obravnava probleme razpete med civilno družbo in politično državo. Zato, ker
skozi oba dogodka še najbolje razumemo vso nemoč slovenske politike in našo
ujetost v sheme, ki nam še vedno »zagotavljajo« brezperspektivnost!
Najprej nekaj poudarkov iz
oddaje o prihodnosti slovenske desnice in levice. Žal mi je, če moram napisati,
da je že izbira gostov pokazala na očitno razliko v intelektualni moči med
slovensko levico in desnico. Protagonista prve sta bila Golobič in Lukšič, druge
strani pa Tomšič in Brščič. Saj ne, da ne bi dejali, da se slednja dva nista
trudila, ampak njun domet razumevanja dialoga ter njuna poskusa, da bi
nadaljevala tvorni dialog, sta dobesedno kazala na obremenjenost z ideološko
navlako. Sploh se je to jasno videlo pri Brščiču, ki ni mogel iz svoje kože, da
ne bi v svoj dialog vpletal besede, ki so redni repertoar Tanka, Grimsa ali
Gorenaka.
Pustimo žalostne podrobnosti,
bolje bo, če si ogledate celotno oddajo. Dodajam pa seveda le nekaj mojih
osebnih ugotovitev. Brščič, kot tipičen ekonomist se je 'hrabro' spustil na,
vsaj zanj, spolzki teren politoloških vprašanja. Predvsem nas je hotel
prepričati v eno, da je namreč prihodnost političnega dialoga v Sloveniji v
'tekmovanju idej' in tako je soočanje političnih interesov zadeva, ki je zanj v bistvu
passe.
Nima smisla, da bi sam karkoli
dogajal k temu, kar mu je že povedal Golobič. Bom pa vseeno povedal nekaj
drugega. Nisem odobraval Golobičevih ravnanj in predvsem njegove politične
taktike, celo prepričan sem da je sedaj tudi sam spoznal, da je marsikaj v
preteklosti ravnal napačno. Vendar to ne spremeni dejstva, da je bil on eden
največjih političnih potencialov v slovenski politiki in da je na nek nevreden
način končal dosedanjo kariero. Enako vendar manj izrazito bi to lahko zapisali
tudi za Lukšiča, vendar za nianso manj močno. Torej, za oba lahko mirne duše
rečemo, da sta v političnem smislu 'padla angela'.
Če smo realni, sedanji trenutek
ni niti primeren, še manj pa zrel, za kakršno koli njuno vrnitev. Sploh če
pomislimo, kako se nadaljujejo procesi kadrovanja, članov vlade, ko se je
tehtnica absolutno nagnila na stran izbire tehnokratskih kandidatov. Sploh
zadnji primer – izbira imena ministrstva za gospodarstvo e še najboljši dokaz
te trditve. In potem tudi ni čudno, da predsednik GZS kar drgeta od navdušenja!
Človek bi na nek način seveda
naredil polarizacijo in najprej postavil tezo: spremembe v politični državi
niso možne brez sprememb v civilni družbi, ter seveda obratno. Vendar recite
kar hočete, ampak tej novi transformaciji je bistveno bliže Slovenska cerkev,
ki z novim nadškofom jasno izraža, da je njeno temeljno polje delovanja –
civilna družba. Seveda je k temu spoznanju ogromno pripomogel tudi 'čudež v
Vatikanu'.
Obstaja seveda velika želja, da novemu
nadškofu uspe, vendar demoni, ki ga čakajo so seveda še vedno zelo prisotni
tudi v cerkvenih vrstah. Ta prisotnost, ni povezana s tistim, kar na glas
zagovarja Brščič, torej z 'zagovarjanjem idej'. Ne, posredi je čista ideologija.
S tem pa smo prišli do drugačnega tipa 'padlih angelov', ki prihajajo iz vrst desnice.
Le dva bomo izpostavili, čeprav
jih je kar precej. Irglovo in Tonina. Oba sta namreč študirala teologijo in sta
se ji z prehodom v sfero političnega delovanja v bistvu izneverila (kot neke
vrste 'socialno' dejavnost). Torej s tem, ko sta se hkrati izrazito usmerila v
svojem delovanju v polje politične države, sta zapustila človeka in postala
pokorna strankam in državi. No Toninu lahko vsaj štejemo kot olajševalno
okoliščino vsaj to, da je spoznal, da mora pretrgati popkovino s teološkimi
dogmami in se bolj usmeriti v polje politologije, če hoče postati sposoben
politik. Kajti sposobnemu politiku je jasno predvsem eno, gibalo družbenih
dogajanj so le interesi. Vse drugo je nakladanje in zavajanje, vključno z
Brščičevo 'teorijo idej'. Tudi ne smemo pozabiti, da so vsi ti kadri študirali
po osamosvojitvi (no Cukjati je izjema), torej da se jim politika ni zgodila,
temveč so se oni 'zgodili' politiki!
Vseeno potegnimo torej iz vsega
navedenega le nek skupni zaključek! Ta je, da so vsekakor Cerkvi bistveno bolj
odprta vrata za redefinicijo njene vloge in okrepitev svoje družbene moči kot
pa se to 'dogaja' v sferi politične države Cerarju, njegovi stranki in seveda
predvsem vladi! Cerar je v bistvu izgubljen, raje ne napišem, kaj bi ga lahko
rešilo, ker bo v vsakem primeru račun izstavljen nam kot državljanom.
Zato se raje posvetimo možnostim
nadškofa Zoreta, kajti 'politična vremenska napoved' ni ugodna. V Slovenski
katoliški cerkvi so cela področja, kjer ima svoj domicil, ta nevarna miselnost,
da se mora tudi Cerkev vključiti v 'borbo idej'! Fevdi, ki predstavljajo
izrazito nevarnost za možnosti nadškofa, da utrdi svoje drugačne poglede in
vlogo cerkve so predvsem v cerkvenem šolstvu in seveda cerkvenih medijih. Poleg
teh 'njihovih' medijev pa so tukaj tudi še 'strankarska trobila', ki bodo pod
krinko 'neodvisnosti' nadškofu krepko zagrenila sleherno njegovo potezo v
kateri bi se zrcalila vsaj sled njegove uspešnosti. Če v teh krogih ne bo uspel
zagotoviti komplementarnih somišljenikov, je seveda ves Vatikanski trud in
upanje zaman.
Večino Slovencev seveda prav rešuje,
nepoznavanje vseh teh dogajanja, hkrati pa nas tolaži slepa 'vera' (pa ne
cerkvena) ter upanje, da ni razloga, da smo 'kaznovani' z vsem tem kar se nam
je zgodilo v zadnjih dveh desetletjih. Izredno mi še všeč, da je to misel
spoznal tudi nadškof, ko je na vprašanje voditeljice, kako naprej ob
Mariborskem primeru. Preprosto je odvrnil, bil sem veliko med ljudmi,
pogovarjal sem se z njimi in skoraj soglasno so mi dejali. Naš kaplan je dober
človek, tudi zaradi njega še zaupamo cerkvi, krivda pa je nedvomno na strani
onih zgoraj. Kako zanimivo, če recimo besedo 'kaplan' zamenjamo z besedo
'župan' ter besedo 'cerkev' z besedo 'država'. Dobimo že znane poglede in
stališča, mar ne?
Odličen blog, vendar zelo metaforičen zapis!
OdgovoriIzbrišiZmago
Šit ... a spet moderiraš blog? Že 2 komentarja sem napisal, pa ne vidim nobenega. Če je tako - potem objavi samo drug komentar .. tega in prvega pa ni treba.
OdgovoriIzbrišiLp
ps.: šele zdaj se je pojavil tisti okvirček s kodo
Torej za vsak slučaj - kopija drugega komentarja:
______________________
Odličen zapis - pa vendar nezanimiva tema za večino. Saj nihče več ne pričakuje kakih drastičnih sprememb v politiki med mafijo, ki je ukradla državo.
Jure - nimam pojma, kako se to dogaja. Sem takoj preveril nastavitve in je vse OK!
IzbrišiStrinjam se tudi s tem, Jure in tudi Tomaž, da blog bolj sodi v naslednje desetletje. Mislim, da je ravno to tudi eden glavnih razlogov naše popolne nemoči!
IzbrišiPrebral sem Mencingerjevo razmišljanje o razliki med 1991 in 2014. Popolnoma peav ima!
Ja - Mencinger vidi malo več kot golo ortodoxno ekonomijo.
IzbrišiZamenjati besede 'kaplan - župan', ta je pa dobra!
OdgovoriIzbrišiPoznam še hujšo:
IzbrišiZamenjati "svobodo govora" s "svobodo laganja"
:o/
skoraj mesec po objavi...
OdgovoriIzbrišiprebral sem blog, že kmalu po objavi - in v tišini odšel.
In se čez čas sped vrnil in ponovno zamislil.
še enkrat več nisem pustil sledi o svojem obisku.
Ponovno sem se vrnil in še enkrat sledil tvojim mislim in se skorajžil:
Ne verjamem v angele, še manj v padle.
Bolj se mi dozdeva, da gre pri vsem tem za konstelacijo moči ki šahiste, ne angele, kdaj pa kdaj prisili, da izgubijo partijo.
Pa še nekaj me bega, zdi se da najboljši šahisti vse prevečkrat izgubljajo partije zaradi povprečnih ali slabih ker nanje nihče ne računa in se nanje ne pripravi. Zmagujejo, ker se najboljši spopadajo med seboj in izčrpavajo.
Zmagujejo mediokritete.
Zmagujejo oportunisti.
Zmagujejo taktiki namesto strategi.
In zdaj k nadškofu:
strinjam se s tvojo mislijo, da se je znašel (ne podal) na težki poti. Zdi se, da ne glede kako dober šahist je, bo zaradi konstelacije moči izgubil najmanj partijo če ne celo turnirja.
In kako bomo vedeli? Zaradi "borbe idej" kot ti imenuješ tisto kar jaz vidim kot borbo za oblast, kot zavojevanje teles in duha ljudi. predvsem za zavojevanje duha.
Oblast in moč konec koncev nista nič drugega kot kontrola uma.
G&S
Mene pa bega vse skupaj do te mere, da sploh več ne dojemam KAJ se dogaja.
IzbrišiG&S, imaš prav, saj sem najprej napisal tekst potem pa pol ure razmišljal o naslovu. Kot je napisal že prvi komentator, sem res padel v metafore.
IzbrišiHotel sem poudariti predvsem to, da je lahko biti "angel", torej ali moralna (lahko tudi ideološka) avtoriteta. Kajti to so bili vsi od obravnavanih (Golobič, Lukšič, Cerar, Zore), vendar politična operativa predpostavlja tudi "frčanje peres" in naenkrat se vse spremeni.
Drug problem je ta, da je kritićna masa ljudi, ki spremlja te 'angele' bistveno bolj zahtevna kot pa to velja za množico oboževalcev 'demonov'.
Skratka, hočem povedati, da padec 'angelov' (torej moralnih, čistih, nekomprominiranih itd... ljudi) ni odvisen zgolj od njih, temveč tudi interakcije med 'angeli' in 'oboževalci'. Razočaranja zato niso nekaj presenetljivega temveč povsem običajni konec razmerja. Drugo je z 'demoni' (tistimi, ki vse demonizirako, grozijo, strašijo...), kajti ti nimajo oboževalcev temveč 'častilce'. To pa je nekaj povsem drugega!
razlaga pojasnjuje tekst
IzbrišiG&S
G&S
OdgovoriIzbrišiTočno tako.