Sestopimo iz sobnega kolesa!

Ta zapis letos praznuje že častitljivo peto obletnico. Vendar je še kako aktualen, čeprav zanj ni resnih sogovornikov, niti takšnih, ki bi se ga lotili in nadgradili s svojim razmišljanjem Zato ni odveč, da obudim spomin nanj, ker sem vse bolj prepričan, da prihaja čas zanj, če ne v naslednjem letu pa vsekakor v naslednjih petih letih.

Vse bolj se uveljavljajo novi pogledi in pobude, tudi radikalni. Recimo o tem, da se zavrže »strankokracija«, da se kar preide na 'neposredno demokracijo' in podobno. Vendar, dokler smo v našo ustavo zapisali, da smo pristali, vsaj še v tem trenutku, na 'parlamentarno demokracijo' so stranke naš »modus operandi«! Kar pa ne pomeni, da ne moremo že ta trenutek iskati rešitev za sodelovanje , vseh, tako nestrankarsko orientiranih, civilno družbenih gibanj in seveda tudi političnih strank. Zakaj tako, na to dilemo pa odgovarja ravno spodnji zapis z častitljivo obletnico. Zato berite ga iz distance petih let, vendar menim, da so ugotovitve tako aktualne, da bi bile lahko napisane z enakim pogledom tudi danes!

 *     *     *

Izhodišča za oblikovanje levosredinske koalicije

1. Sedanje politično dogajanje je bolj kot kdaj koli razgalilo v državi stanje na področju politične kulture. Verjetno smo se prepričali v zadnjih dvajsetih letih, da sedaj veljavni volilni sistem ustreza tistim, ki želijo manipulirati, da ne izraža volje po demokraciji, temveč 'strankokraciji'. Ker se seveda volilni sistem v obstoječem razmerju političnih moči ne more spremeniti na temelju zakonskih določil, ostane premislek, kaj storiti. Odgovor je v tem, da se nekatere, predvsem programsko sorodne stranke, naj vprašajo ali so sposobne že pred nastopom na volitvah, državnih ali lokalnih, doseči to, kar se od njih ne samo pričakuje, temveč tudi zahteva, to je povezovanje za ali po volitvah.

2. Kitajski filozof Sun Ce govori o »trdnosti in moči butare«. Zato nobena takšna Stranka ne sme delovati kot kol, temveč kot butara, polna žilavih majhnih vej, ki se vse uspešno upirajo slehernemu zunanjemu pritisku in poskusom zlomitve. Tudi ni nepomembno, da se nadaljujejo pobude in procesi za povezovanje sorodnih strank. Tako menim, da je ključnega pomena, da se povežejo v takšno koalicijo predvsem leve stranke, razen SD, predvsem za naslednje lokalne volitve. Enotna povezava bi imela večjo politično vsebino in moč, kot pa vsaka stranka ali lista zase. Predvsem bi se morali kot frakcije povezati stranke TRS, DSD in Zeleni Slovenije. Glede strank SMS, PS, zeleni EU in DeSUS, pa bi bilo smiselno povabiti k sodelovanju zgolj sposobne in resnično zainteresirane ter odgovorne posameznike.

3. Vsaka stranka si mora ob svojem nastanku odgovoriti na osnovno vprašanje, kaj so njeni politični interesi. Danes se namreč srečujemo s čudnimi trditvami, prim. DeSUS, mi nismo ideološki, naša je skrb za starejše. Kot da v drugih strankah ne bi bilo starejših. To je popoln nesmisel, stranka, ki ni ideološka je stranka brez vizije in pomeni en sam pragmatizem. Zato si mora v izdelavi svoje politične vizije in strategije zastaviti predvsem naslednje vprašanje, kaj in kateri so temeljni razvojni izzivi za Slovenijo v naslednjih 15 letih. Pri tem mora biti, kot sleherna posamična stranka, tudi takšna koalicija sposobna grupirati vse skupine problemov v največ štiri ali pet temeljnih področij - sklopov. In kateri bi lahko bili ti temeljni programski sklopi:
A - ekonomski položaj: spodbujanje gospodarskega razvoja in panog, trg dela in zaposlovanje, podjetništvo, plačni sistem, energetika, ekologija, samooskrba, raziskovanje in razvoj,
B - socialni položaj: zdravstvena, socialna, družinska in pokojninska politika in varstvo, socialni transferi – štipendije, varstveni dodatki, subvencije, pokojnine
C - duhovni položaj: usposabljanje in izobraževanje, družbene vrednote, kultura, medgeneracijska solidarnost, domoljubje,
D - varnost in zaščita: pravni sistem, zunanja politika, vojska, policija, sistemi civilne zašite.

Torej, če je politična vizija zastavljena za naslednjih 15-20 let, so politični programi stranke njihova operacionalizacija za obdobje 3-4 let.

4. Vsaka Stranka, tudi znotraj koalicije, mora spoznati potrebo, da je za njeno uspešno delo v Sloveniji še kako potrebna tudi vzpostavitev demokratskega partnerstva v EU. V ta namen se morajo oblikovati ustrezne povezave s sorodnimi, predvsem socialističnimi, strankami v EU ob upoštevanju dejstva, da bomo skupne politične dosežke lažje zagotavljali s programsko sorodnimi strankami, kot pa s še tako »načelnimi« koalicijami. Kaj je strateška prednost Stranke? To, da mora biti programsko prepoznavna. To nam v temelju zagotavlja že naše ime, če ga seveda primerjamo s takšnimi imeni kot so TRS, DeSUS, Zeleni, Zares, razne liste ipd. vendar mora vse sodelovanje in povezovanje izhajati iz močnih in jasno artikuliranih vsebin. Praksa tudi kaže, da se včasih lažje pogovarjajo člani leve politične demokracije iz različnih držav, kot pa člani različnih strank v isti državi. In to dejstvo moramo upoštevati in izkoristiti.

5. Koalicija mora iti na volitve z jasno prepoznavnim programom, ki je seveda predstavlja okvir političnega združevanja tistega dela državljanov, ki v njej vidijo sorazmerno pozitiven koncept vloge dela v državi. Gre za vprašanje odnosa med delom in kapitalom, na vrednotah, ki so bile širše zastavljeno, bolj združevalno in bi omogočale politično poenotenje najmanj 45% volilnega telesa v državi. Vendar je artikuliranje političnih interesov vedno vse preveč podrejeno zmagi nad SDS.

6. Koalicija in vloga države. Nihče v tej državi še ni odgovoril na vprašanje, zakaj sploh imamo in zakaj potrebujemo državo? Najbolj poenostavljeno rečeno se država, za zadovoljevanje ekonomskih, socialnih, kulturnih in drugih potreb, uporablja kot instrument demokratičnega upravljanja z BDP. Pri tem je BDP, kot finančna vreča zgolj »numerus clausus«, kar pomeni, da je v svojem obsegu in velikosti omejen in vsakršna njegova sprememba (večji – manjši) je povezana predvsem s tem v koliki meri smo udeleženi (pripuščeni) k delitvi svetovnega DBP.

7. Koalicija mora podpirati sodelovanje med vsemi njenimi akterji, torej političnimi strankami, civilno družbenimi gibanji in posamezniki zato, da obvladuje državo tako, da se jasno zariše njena vloga in s tem tudi omogoči predvsem samostojnost in odgovornost posameznih vej oblasti. Potrebujemo predvsem takšno organiziranost vlade, ki ima manj ministrstev, predvsem zaradi njihove boljše managerske učinkovitosti in sposobnosti koordinacije in komunikacije. 

8. Razmislek o centralnem ali regionalnem delovanju Koalicije. Perspektiva ni zgolj v eni ali drugi varianti, temveč v matričnem pristopu. Vendar, ta trenutek se sočasno zahteva posebna skrb tako regionalnemu razvoju (teritorialnem), kot tudi funkcijskem razvoju Koalicije (vsebinskem). Sprejeti moramo spoznanje, da Slovenija izkazuje specifičnosti, ki odgovarjajo le posameznim njenim delom ter da zato ne moremo istih postopkov in rešitev poenotiti kot pravilo za vso državo. Koalicija in sodelujoči v njej morajo razviti več specifičnih pristopov, in obenem najmanj dva strateška centralna (za mestna področja in podeželska), ter do pet regijskih pristopov.

9. O regionalizaciji države. V cilju doseganja depolitizacije države se mora ta proces čim prej končati in Koalicija bi morala odločno zahtevati ustanovitev pokrajin, tako po njihovem številu kot tudi vsebini, ki bi bile sposobne prevzeti vlogo s katero bi se proces prenosa državnih pristojnosti približal lokalnim skupnostim. V ta namen moramo oblikovati tudi takšne rešitve strani, ki bodo to omogočile in ne ponavljati napak drugih, predvsem etabliranih strank, ki govorijo o 8-14 pokrajinah. Ustrezna rešitev je v največ petih klasičnih pokrajinah in eni posebni (Ljubljana). 

V ta okvir sodi tudi položaj poslancev narodnih manjšin, saj posebnega statusa in s tem povezane podvojene volilne pravice, ne pozna niti ena izmed tistih sosednjih držav, kjer živijo pripadniki našega naroda. Poslanci manjšinskih narodov v državi se morajo prenesti v pokrajinske parlamente, ne pa da je vsa država talec določenih povsem jasnih interesov, ki pa so zanimivi le za povsem določena lokalna območja. Kajti po sedanji logiki, bi se lahko v bližnji prihodnosti na enak način institucionaliziral tudi položaj poslanca romske skupnosti in še nekaterih skupnosti iz vrst narodov bivše Jugoslavije.

10. Razmislek o funkcijskem razvoju Koalicije. Perspektive za delo strank ni, če ni zadaj ideološkega programa. Ta ideološki program hierarhično nadgrajuje politično zasnovo dela, politično doktrino in na koncu politično strategijo. Pri tem je pomembno zavedanje, da je v vsaki stranki prostor le za eno politično zasnovo in dve ali več doktrin in strategij. To je v principu isti pristop kot v definiranju principov teritorialnega organiziranja v okviru matričnega pristopa. Vendar se s tem dopušča možnost sodelovanja in povezovanja različnih frakcij. V stranki bi se lahko povezale naslednje frakcije: socialistična (DSD, Demokratični socializem), ekološka (Zeleni Slovenije, humanistična (TRS), krščanska (Krščanski socialisti, KDS).

11. Za sleherno Koalicijo mora biti povsem jasno, da so najvišje funkcije izvršilne oblasti, torej tudi direktorji direktoratov, politične in ne strokovne funkcije. Direktorji direktoratov so pomembni kreatorji politik (polisy makers) in je zato njihova strokovnost prej pogoj, kot pa kriterij imenovanja. Predvsem pa je smisel in bistvo države v zagotavljanju takšnih državnih politik (v uvodoma omenjeni točki: ekonomsko, socialno, duhovno in obrambno področje), ki osmišljujejo vlogo in položaj slovenskega naroda. To ni mišljeno kot nacionalistično ali sebično ravnanje, temveč predvsem kot izraz domoljubnosti, dvignjene na nivo nacionalne zavesti, kjer je temelj solidarnosti mišljen kot odnos med slovenskimi državljani in seveda tudi Slovenci, kot pripadniki določenega naroda.

12. Koalicija in ustava. Mnogo strokovnjakov uspešno zagovarja trditev, da je potrebno z ustavo kot najvišjim pravnim aktom skrbno ravnati in vse spremembe morajo biti domišljene, premišljene in narejene z najvišjim mogočim konsenzom. Vendar je dosedanji razvoj naše države pokazal, da so na tem področju potrebne nekatere spremembe in odprava napak, ki so bile v preteklosti iz takšnih ali drugačnih razlogov storjene. Potrebno je predvsem razumeti to, da je ustavna najvišji pravni izraz politične volje državljanov in ne nekaj, kar odgovarja potrebam pravnikov, da razlagajo politične dileme na način, ki ustreza strankam in ne državljanom.

13. Obenem velja poseben razmislek tudi o depolitizaciji nekaterih pristojnosti, ki so danes v domeni parlamenta kot zakonodajne veje oblasti in njihov prenos na Predsednika države (primeri vezani na imenovanje nekaterih državnih organov in nosilcev državnih funkcij).

14. Pomembno je tudi to, da se v takšni Koaliciji vzpostavi sposobnost notranjega dialoga, kar predpostavlja obstoj različnih frakcij, ki pa so enotne v političnem delovanju. Problem sedanjih političnih strank je bil ravno v tem, da se je preveč gradilo na monolitnosti in brezpogojnem discipliniranju vseh drugače mislečih. Doseči moramo politično zaupanje in dogovor, kako bodo posamezne frakcije znotraj Koalicije prevzele odgovornost, n.pr. za področje trga dela, zelene politike, trajnostnega razvoja ipd. Kar se tiče regijske organiziranosti, položaja upokojencev, ekonomskih zadev itd., moramo močneje prihajati z našimi stališči v javnost. Ne smemo pristajati na tarnanje o medijski diskriminiranosti.

15. Kakšen je trenutni zgodovinski okvir takšne Koalicije? Naš pogled v preteklost mora biti izključno v funkciji tega, da se v prihodnosti podobni dogodki, kot so znani iz pretekle in polpretekle zgodovine ne bi več ponavljali! Zato Koalicija za nazaj nima nobene obveze in tudi ne moralne krivde. Naša orientiranost mora biti usmerjena v prihodnost. Dilema je enostavna: več etičnosti v dejanjih in manj v besedah. Prihodnji okvir EU se kaže v povečanem vplivu nacionalnih ideologij, islama in tudi drugih religij. Zato je edina pot za politično delovanje ta, da morajo biti naši predlogi, naši politični cilji in naše delovanje, enostavno boljši. In če bodo dodatno še bolj slovenski, bodo še boljši. Smisel politične iniciative je imperativ dolgoročnega obstoja Koalicije.

16. Vsi člani Koalicije morajo nenehno opazovati potenciale v svojem okolju in v izbor vključevati kandidate, ki bodo kot politične osebnosti izžarevali visoko stopnjo čustvene inteligence. Takih ljudi je že kar nekaj v posameznih strankah, najti jih moramo še več. Predvsem pa morajo biti sposobni v svoj krog delovanja vključiti strokovnjake, ki so lahko tudi le simpatizerji Koalicije. Sistematično moramo pričeti že danes z aktivnostmi za naslednje volitve (EU 2014, lokalne 2014 in državnozborske) in to na izgradnji nosilcev socialnih mrež, v regionalnem in lokalnem okolju. 

17. Delo Koalicije na kadrovskem področju. Razvijati moramo pozitiven odnos do kadrovske baze. Pri tem se moramo zavedati dejstva, da vrhunski strokovnjaki niso tudi najboljši politiki in njihovo tiščanje v prvo frontno vrsto političnega delovanja lahko Koaliciji bolj škodi kot koristi. Vrhunski politiki so politični mediatorji tistih strokovnih predlogov, ki so operacionalizacija programa strank in drugih sodelujočih. Torej mora Koalicija dolgoročno zastaviti svojo kadrovsko politiko tako, da bo oblikovala tri temeljne skupine kadrov:
Kandidate za – poslance (državne in regijske), župane, kot politične osebnosti
Kandidate za - strokovne pozicije v državni upravi, kot mislece in proizvajalce (garače)
Kandidate za - lokalni nivo, za občinske svete, za promocijo imena in vsebine Koalicije na lokalnem nivoju.

18. Predvsem moramo z osebnim vzgledom in v neposrednem dialogu, osebnem in pisnem, krepiti spoznanje o vrednotah Koalicije. S tem bomo dvignili prag zaupanja med volilno bazo. Zadnje predčasne državne volitve so pokazale da imamo za to znanje, ljudi, ne sme pa nam manjkati odločnosti in volje. Koalicija mora že danes iskati ustrezne kadre, kot potencialne nosilce in udeležence naše liste.

19. Skrb za kadre mora biti permanentna naloga slehernega izmed nas. V naši državi sta se preko vseh meja razmahnili potuhnjenost in spletkarjenje. Za takšne pojave v Koaliciji ne sme biti prostora ali pa Koalicija nima perspektive v smislu doseganja visoke družbene etičnosti. Torej mora biti skrb za osebno integriteto članov Koalicije in vseh drugih državljanov in občanov, naša prioritetna naloga in trajna usmeritev. V dilemi, kaj podpreti ali zaupanje ali spoštovanje med člani Koalicije, se moramo odločiti za slednje. Saj prisotnost spoštovanja vključuje tudi zaupanje, obratno pa ni nujno.

20. Trenutni zgodovinski okvir pa daje Koaliciji ta trenutek izjemne možnosti za lastno politično identifikacijo, saj se prerazporeja celotni desni pol in tudi deloma levi pol. To kar nekateri govorijo, da ostajajo njihove Koalicije kot močne, enotne in trdne Koalicije, so le pobožne želje. Vsaka Stranka ki je nastala na temelju personalne in ne programske identifikacije, bo doživela t.im. »sončni efekt«. Članstvo se bo začelo ozirati za drugimi »sonci«. Naše »sonce« mora biti predvsem bolj program kot pa osebnosti v stranki. Prvi preizkus bodo že vse izredne volitve v 2013 oz. redne lokalne volitve 2014, čeprav ne smemo zanemariti tudi EU volitev 2014. Pozabiti ne smemo tudi zato, da ob sleherni priliki dokazujemo doslednost naših načel in izgrajujemo, poleg profilov sodelujočih strank,  tudi profil takšne Koalicije strank.

Še dobro, da imamo vsaj dve možnosti, ali bomo spoznali, da je to edina prava pot ali pa se ne bo zgodilo nič. Torej nekaj, kar se že dogaja zadnjih 25 let.