Histerija glede beguncev je vedno večja. V TV studijih se pojavlja vse več 'strokovnjakov', ki analizirajo stanje in iščejo najbolj čudne obrazlage, vendar kot zakleto kvečjemu v polju političnih interesov. Zato takšni pogledi vključuje mnogo preveč iracionalnosti. Nikakor pa si nihče ne upa potegniti črte še bolj v začetek 'te zgodbe', to je v polje ekonomskih interesov.
Eden boljših prispevkov, ki je bil v zadnjem mesecu objavljen na spletu je intervju – razgovor z Zlatkom Dizdarevićem na FALIŠ-u v Šibeniku, pod naslovom – »Idemo u susret fašisoidnom korporativnom imperijalizmu«. Ker je na več mestih v njem marsikaj prikritega, kljub neverjetni doslednosti in točnosti navedb, sem prav moral poseči k dopolnitvi in predstavitvi nekaterih zadev, ki v intervjuju sicer niso omenjena, so pa prisotna in celo ključna za razumevanje. V kolikih nadaljevanjih bom končal, ne vem? Vsekakor ne mislim pretiravati, sploh pa ne mislim nikogar posiljevati, čeprav z resnico!
Začel bi z njegovim pogledom, ki se je njemu trajno vtisnil v spomin in na katerega se, ne samo v svetu, temveč tudi pri nas sploh pozablja.Torej, pred njegovim prvim odhodom na Bližnji vzhod leta 1978, mu je dober znanec dal nasvet: »Če boš tam ocenjeval zadeve z našo logiko in pametjo, z našim sistemom razmišljanja in z našimi standardi razlagal in delal zaključke o tem, kaj se tam dogaja – ne boš nikoli dojel tega, čemur boš priča! Poskusi razumevanja njihove logike, ki je zelo drugačna, saj temelji na drugačni zgodovinski podlagi, na drugačni mentaliteti in življenjski računici, je lahko račun brez krčmarja. Pokaži nekomu 'kozarec vode' in ga zgolj vprašaj 'kaj je to'? Pa se bo takoj videlo, da bo Evropejec ali Američan obrnil pozornost na vrsto kozarca, izgled, dizajn, za razliko od njih, ki jim bo mogoče pomembnejše vprašanje – koliko tekočine je v kozarcu. Ta razlika v pogledih velja za vse teme, tudi o tem kdo so prijatelji, kaj so sovražniki, kaj je oblast in partnerstvo in se sploh ne ujemajo z našimi pogledi!«
Eden boljših prispevkov, ki je bil v zadnjem mesecu objavljen na spletu je intervju – razgovor z Zlatkom Dizdarevićem na FALIŠ-u v Šibeniku, pod naslovom – »Idemo u susret fašisoidnom korporativnom imperijalizmu«. Ker je na več mestih v njem marsikaj prikritega, kljub neverjetni doslednosti in točnosti navedb, sem prav moral poseči k dopolnitvi in predstavitvi nekaterih zadev, ki v intervjuju sicer niso omenjena, so pa prisotna in celo ključna za razumevanje. V kolikih nadaljevanjih bom končal, ne vem? Vsekakor ne mislim pretiravati, sploh pa ne mislim nikogar posiljevati, čeprav z resnico!
Začel bi z njegovim pogledom, ki se je njemu trajno vtisnil v spomin in na katerega se, ne samo v svetu, temveč tudi pri nas sploh pozablja.Torej, pred njegovim prvim odhodom na Bližnji vzhod leta 1978, mu je dober znanec dal nasvet: »Če boš tam ocenjeval zadeve z našo logiko in pametjo, z našim sistemom razmišljanja in z našimi standardi razlagal in delal zaključke o tem, kaj se tam dogaja – ne boš nikoli dojel tega, čemur boš priča! Poskusi razumevanja njihove logike, ki je zelo drugačna, saj temelji na drugačni zgodovinski podlagi, na drugačni mentaliteti in življenjski računici, je lahko račun brez krčmarja. Pokaži nekomu 'kozarec vode' in ga zgolj vprašaj 'kaj je to'? Pa se bo takoj videlo, da bo Evropejec ali Američan obrnil pozornost na vrsto kozarca, izgled, dizajn, za razliko od njih, ki jim bo mogoče pomembnejše vprašanje – koliko tekočine je v kozarcu. Ta razlika v pogledih velja za vse teme, tudi o tem kdo so prijatelji, kaj so sovražniki, kaj je oblast in partnerstvo in se sploh ne ujemajo z našimi pogledi!«
Danes se nam dogaja,
'prebujenje' v nek nov svet, poln krvi in nepredvidljivosti. In potem se vsi
čudimo, kako je to mogoče. Pa preden se vrnemu k »fenomenu ISIL« le kratek
preskok v Evropo danes. Ravno ta teden se je pojavila novica, kako bodo ZDA
povečale število jedrskih nuklearnih izstrelkov na tleh Nemčije. Kot odgovor a
tako sledi izjava Rusije, da bo prav tako povečala število taktičnih jedrskih
projektilov vzdolž svojih meja proti zahodu in še posebej v svoji enklavi
Kaliningradu. Sedaj pa se sprašujem, kaj je res tako težko sešteti koliko je
dva in dva? Toda s pomočjo manipulativnih propagadnih medijev prispe do zahodne
javnosti le, drugi del novice – Rusi krepijo jedrske zmogljivosti v Evropi!
Vrnimo se k ISIL-u in
le na kratko poglejmo genezo tega 'neslavnega' fenomena. Splošna ugotovitev je,
da so bili islamski fundamentalisti in terorizem na nek način vedno 'siamski
dvojčki', ki so se izkoriščali za vojne igre 'druge vrste'! V klasifikaciji vojn,
ki jo je pripravil NATO, so bile vse vojne razvrščene v šest razredov in prvi
razred so bili ravno »spopadi nizke intenzivnosti«. To je isto, kot če bi
dejali, da obstaja pomembna razlika, med iedrskimi izstrelki z uranovimi
konicami ali z 'osiromašenim' uranom, pa je ni!
Talibansko gibanje kot
pra-mati ISIL, s svojimi začetki v Pakistanu ni 'padlo iz neba'. Dobesedno
'proizvedeni' so bili zgolj z eni ciljem – izčrpati takratno Sovjetsko zvezo,
jo vplesti v vojno in zrušiti prosovjetski režim v Avganistanu. Ameriška logika
je temeljila zgolj na enem spoznanju, ki so se ga naučili iz Vietnama.
Bžerzinsky – za katerega ne smemo pozabiti, da je na prvem mestu Poljak, ni
mogel skrivati teh misli v nekem intervjuju, pa je dejal: »Če je Vietnam nas
tako pretresel, potem obstaja velika možnost, da bodo druge države, če jih
vpletemo v takšne procese, preprosto razpadle«!
Zakaj so Rusi takrat
požrli ameriško vabo, tudi ni težko razumeti. Tudi tam obstajajo 'jastrebi',
obstajajo lobiji in obstajajo izraziti klientelistično zasebni interesi. Kakor
koli, 'Avganistanska zgodba' je doživela predvidljiv konec 'Vietnamske
avanture'. Če bi Ruski politiki vsaj malo preučevali britanske izkušnje konec 19. in v začetku 20.
stoletja, se pri zdravi pameti v to pustolovščino nikoli ne bi podali!
Ta velika operacija
'produkcije talibanov' je bila le kompleksno nadaljevanje aktivnosti, ki jih je
v svetu do tedaj vodila le CIA. Z utemeljitvijo »Spopadov nizke intenzivnosti«
pa se je pomemben, predvsem logistični del aktivnosti prenesel tudi na NATO.
Sedaj ni tukaj niti
mesta niti prostora, da se opiše vse aktivnosti, ki jih je izvajala, kot
posamične in v bistvu nepovezane, že CIA pred tem. Le naštejmo jih – pariška
pomlad, Praška pomlad, Poljska in predvsem kasneje nastanek Solidarnosti,
'Rušenje Berlinskega zidu'... Vse te subverzivne dejavnosti so imele
povezovalno parolo »Za več svobode in demokracije«!
Torej z Ameriško
doktrinarno in logistični pomočjo so se ustvarile razmere v katerih se je
pojavil 'Minotaver vojne in terorizma' – talibani, ki so potem v maniri najbolj
nevarnih mikrobov in virusov z neverjetno hitrostjo mutirali iz ene v drugo, še
bolj nevarno obliko. Od talibanov, preko Al kaide, Boku Haram, pa do ISIL.
Kako se bo imenovala
evropska varianta tega razvoja, niti še ne vemo (no mogoče trije le vemo:
Američani, Bog in jaz), vsekakor pa to ne bo niti veja, niti podaljšek, niti
kar koli skupnega v ozkem smislu do ISIL.
Prav je tudi, da je omenjeno, da svet do takrat ni vedel, kaj so to »proxy vojne«. Sicer nočem
nikogar užaliti, toda nisem prepričan, da od 100 ljudi tukaj, dva vesta
odgovor. Zato le enostavno pojasnilo. »Proxy vojne« so vojne v katerih se
legitimnost doseganja vojaških ciljev (kot nadgradnje ekonomskih in političnih)
prenese na določene družbene skupine. S tem se jim podeli tudi legotovnost
njihove demokratičnosti in skorajda »že božjega poslanstva«. Torej vojn več ne
bijejo vojske posameznih držav in njihove enote. Ne one sodelujejo v »ustvarjanju
zdravih sil«, ki te vojne vodijo, v njihovem usposabljanju, logistični podpori
(res celoviti).
»Proxy vojne« so
karakteristične še po eni stvari. Ne poznajo klasičnih elementov vojne kot so
vojne napovedi, bitke in kapitulacija. Proxy vojne so kot metastaze, ki se
zanetijo z povzročanjem destabilizacije neke države, brez velike intervencije
tujih enot tistih, ki 'vodijo igro'. Cilj je, da se »ustvarijo borci za
svobodo« in to odznotraj, ki so potem deležni »pomoči« v omejenem obsegu. Tudi
če je bila pomoč celovita (primer Kuvajt), se tega ne prizna in se vedno govori
le o omejeni pomoči! Pomembno je tudi nenehno poudarjanje, da se vse to izvaja
zgolj zaradi zagotavljanja »človekovih pravic«! Ta taktika je zasledljiva
praktično povsod, od Bližnjega vzhoda, Afrike, Ukrajine, pa seveda, da ne
pozabimo do Latinske Amerike, če samo pogledamo v Peru in omenimo dve najbolj
znani organizaciji, kot sta Sendero luminoso in Tupac Amaru. Res, da nista
islamski, prej se deklarirata kot strajno levi, vendar celoten ustroj, od
delovanja, napadov, financiranja itd. kaže na uporabo istih priročnikov kot pri
islamskih organizacijah.
»V imenu človekovih pravic«
– to je danes parola na kateri sloni vsa taktika, ki se uporablja kot
najširša svetovna platforma. Druga parola je, da organizacija
sloni na doktrini »centralizacije odločitve in decentralizacije
izvršitve«. Zanimivo je, da nobena od teh parol ni utemeljena v Koranu, tako da
lahko postavimo domnevo, da sta bili obe v samo delovanje islamskih radikalnih
skupin, vnešeni od zunaj.
Vsekakor, da se ne
spuščamo v podrobnosti, ki se razkrivajo predvsem v globalnem konceptu
delovanja radikalnega islama, je bil z nastankom ISIL dosežen pomemben preobrat
v nadalnjem razvoju radikalizma. Al Kaida, ki si je dolgo zavzemala za globalno
povezovanje vseh skupin, je z nastankom ISIL postala del zgodovine.
Torej faza
»nacionalnih« sorazmerno samostojnih vej islamskega radikalizma, ki so bile še
najbolj izražene v naslednjih državah in ki so bile znane pod imeni kot so Abu
Nidal v Iraku, Indonezijska veja Al-Kaide, Abu Sajaf – Filipinska veja, potem
Egiptovski veji Al Džihad in Džama la Islamija, Nigerijski Boku Haram, Libanonski Hezbolah, so postale
marginalne in le še v smislu »decentralizacije izvršitve« terorističnih dejanj.
Torej, če so to vse
bila več ali manj gibanja, so se s pomočjo ISIL sedaj tudi na nek način
povezala in vzpostavila sodelovanje v treh temeljnih elementih: človeških
resursih, ekonomskih resursih in vojaški logistiki.
Namerno nisem
vključeval v to obravnavo Palestinskih radikalnih organizacij, ker v pomembnih
elementih odstopajo od splošnega vzorca. V tej točki bomo končali, saj je to le
ogrevanje, da tistim, ki se boste prebili do teh vrstic ne zmanjka volje za
naslednjimi zapisi!
Znimivo .. torej, če je to šele začetek, se bom vzdržal komentiranja in dodatkov, saj menim, da jih boš tako ali tako sam napisal .. pa da vidimo!
OdgovoriIzbrišiLp
Včasih pozabljamo, kakšna je razlika med analitičnim in ideološkim zapisom?
IzbrišiPrvi dopušča možnost možnost dodajanja lastnih pogledov in spoznanj. Drugi pa tega sploh ne dopušča. Dober primer sta Sveto pismo in Koran.
Pozdravljen Amsel
OdgovoriIzbrišiNa zapis bi imel le eno pripombo. Napisal si: "Dobesedno 'proizvedeni' so bili zgolj z eni ciljem – izčrpati takratno Sovjetsko zvezo, jo vplesti v vojno in zrušiti prosovjetski režim v Avganistanu."
V Afganistanu so bili s strani CIE in MI6 podpirani ,oboroženi in vodeni mudžahehidini, katerim so kot obveščevalce ustvarili Al Qeado. Talibani pa so nastali
kot verska milica v begunskih taboriščiih prebeglih Paštunov v Pakistan. Ko je CIA
ugotovila da je fanatizem teh borcev bil bolj uspešen od mudžahedinov so AlQeado
priključili talibanom . Skupaj so potem vrgli vlado mudžahedinov v Afganistanu..
Drugače pa ja, dober zapis in čakam nadaljevanja.
lp
Se strinjam, popolnoma!
OdgovoriIzbriši