Fašistoidni korporativni imperializem (II)

V našem prejšnjem zapisu smo dejali, da je »V imenu človekovih pravic« –  danes parola na kateri sloni danes taktika, ki se uporablja kot najširša svetovna platforma. Druga parola pa je, da organizacija sloni na doktrini »centralizacije odločitve in decentralizacije izvršitve«.

Ob tem nikakor ne smemo pozabiti misli Noama Chomskega, ko je zbrano predstavil 10 strategij manipulacije ljudi. Glede dogajanj povezanih z begunci so predvsem aktualne in ključne štiri njegove obrazlage:

(1) PREUSMERJANJE POZORNOSTI - Preusmeriti pozornost javnosti od pomembnih vprašanj v zvezi z problemi na nepomembne. Prezaposliti javnost s poplavo nepomembnih informacije, tako da ljudje nebi razmišljali in pridobivali osnovno znanje za razumevanje sveta.

(2) USTVARJANJE PROBLEMOV - Povzročanje problemov - Ta metoda se imenuje tudi "problem-reakcija-rešitev." Potrebno je, da se ustvarijo težave, da del javnosti reagira na njih. Na primer: izzvati in vzpodbujati nasilje z namenom, da bi javnost lažje sprejela omejitev svobode, gospodarsko krizo, ali pa, da se upravičijo procesi uničenje socialne države.

(6) VZBUJANJE EMOCIJ - Zloraba čustev je klasična tehnika, uporabljena pri povzročanju kratkega stika, ko gre za razumno presojo. Kritično zavedanje zamenjujejo čustveni impulzi (jeza, strah, itd.) Uporaba čustvenega registra omogoča dostop do nezavednega, in je kasneje mogoče na tej stopnji graditi za izvedbo ideje, želje, skrbi, strah ali prisile, ali povzročiti določena vedenja in ravnanja.

(8) KREPITEV ZABITOSTI - Javnost se mora spodbujati k sprejetju povprečnosti. Treba je prepričati ljudi, da je (tudi v svetu mode ali politike), po možnosti, zaželeno biti neumen, vulgaren in neveden. Hkrati je treba izzvati odpor do kulture in znanosti.

Čeprav je bil ISIL »sproduciran« v Iraku, je takoj našel svoje ustreznejše parazitarsko mesto v Siriji. Namreč, Al Kaida, je s svojo »jamsko« obliko organiziranja in izvajanja terorizma iz Avganistana postala preživeta oblika. Še jasneje se je to videlo po smrti Osame bin Ladna in z njegovim naslednikom Egipčanom Al Zavahirijem. Vse metode dela, način povezovanja z drugimi ekstremnimi organizacijami, financiranjem, vse je naenkrat postalo preživeto in staromodno.

Preprosto, čas je dozorel za popolnoma nove metode, nove motive, ki bi pritegnili mase ljudi, tako v arabskem svetu, kot tudi azijskem, afriškem, predvsem pa evropskem.

Zopet je nastopil trenutek za obujanje mitologije o večvrednosti Islama, hujskanje za maščevanje nekdanjim kolonizatorjem in njihovim vazalom, kombiniran s socialno dimenzijo in ustvarjanjem »pravične družbe« - kalifata. Hkrati so se v tej zgodbi »združili« mnogi statusno zelo različni ljudje. Kdor je bral knjigo Alamut bo seveda lažje razumel, kaj je gnalo ljudi v to »čudno in nesmiselno« povezovanje. Recimo Alžircev iz Afrike, Muslimanov iz Kitajske ali Čečenov iz Rusije, da ne naštevamo Indonezijcev, Filipincev, Pakistancev, Avganistancev, Arabcev iz Emiratov...

Predvsem pa razkol tradicionalnih skupnosti, judovske, krščanske in muslimanske, ki so v preteklih tisočletjih razvili ekonomsko in versko sožitje, se je razblinil v nič. Razlog je bi preprost, če hočeš razbiti enotnost, pač iščeš tiste elemente, ki omogočajo pravilo 'divide et impera'. In o vseh postavk za delitev zmanjka, in če ostane le še vera, je potem tudi ta dobra!

Prebujenje sanj o odpravi krivic v svetu, omogočanju 'častnega položaja' teh malih ljudi, utrditev položaja malih samozvanih emirov, muslimanskih duhovnikov, malih psihopatsko naravnanih osebkov, ki so želeli predvsem zgolj sproščati svoje strasti, vse to se je kombiniralo v eno od najbolj eksplozivnih zmesi, ki je postalo pač to, kar je.

Največjo 'dodano vrednost' pa predstavljajo visoko izurjeni strokovnjaki za orožje, oborožitev in taktike, ki pa jih je, kako cinično, usposobila ameriška vojska. Ker morate vedeti, uporaba današnjih sofisticiranih vojaških orožij, ni več tisto, kar je bilo včasih. Orožje zasežeš in ga obrneš ter pričneš uporabljati.  Tedne in tedne, tudi mesece traja takšno usposabljanje.

Zato preučevanje »zgodbe o ISIL-u«, ima ob vsem drugem tudi neverjetno veliko socio-patološko komponento. Nikakor pa ne smemo pristati na ugotovitev, da se zgodba o ISIL konča tukaj in sedaj, s tem kar se vidi. Vključno z dejstvom 'o masovnem exsodusu' beguncev v Evropo.

Nikakor ne smemo zanemariti globalnega poglede na vso zadevo. Pri tem pa globalnost ne pomeni zgolj celovit pogled na svet in odnose v njem, tukaj in sedaj. Ne, ta globalni pogled mora obsegati tudi zgodovinske posledice »velikega projekta« ustvarjanja 'novega bližnjega vzhoda'! zastavonoše ali bolje rečeno,tvorci so bili v začetku predvsem Angleži in Francozi, toda sedaj so to 'zastavo' v celoti prevzeli Američani!

Kaj je bil primarni cilj tega 'korporativnega imperializma' v njegovem začetku? Predvsem to, da se izhajajoč iz klasičnih korporativnih logik 'brezsramnega poveličevanja' profita za vsako ceno in predvsem obvladovanja resursov nafte, transporta le-te in obdelave, ustvari sistem celovitega 'upravljanja' z naravnimi resursi. Da se v tem delu onemogoča ustvarjanje srednjega razreda, ki je bil v človeški zgodovini še vedno vselej in povsod nosilec progresivnosti. Da se ustvarijo močni in poslušni režimi, katerim se podeli atribut »svobodnih in demokratičnih« držav, vse drugo pa so »režimi in terorizem«!

Predvsem pa se je moralo kontrolirati in brzdati 'direktne nosilce teh sprememb družbe', to je predvsem izobraževanje, zdravstvo, splošni socialni sistemi, usmerjevane panoge za zaposlovanje, vzpodbujanje prekerstva z uvozom delovne sile iz še bolj revnih držav sveta...

Toda, to vizijo so korporativnemu kapitalizmu rušile mnoge stvari, tudi organizacije. N.prim. OPEC, ki se je boril za spodobno ceno barela nafte, potem te države, ki so vseeno en del prejetega denarja usmerjale v projekte 'blaginje svojih državljanov'. Da ne grem v detajle, ker dejstva so znana, vendar ljudje jim ne bodo nič bolj verjeli, če jih ponavljamo. Med pametnimi ljudmi za kaj takega ni razlogov. Pomembno pa, je, da se ponovi spoznanje, da na bližnjem vzhodu sploh ni šlo za rušenje »diktatorskih režimov, uvajanje demokracije in zagotavljanje svobode«. Ne, te države so ogrožale profitarsko logiko in edina rešitev je bila rušenje in uničenje teh držav.

Seveda pa je danes vse več ljudem jasno, da kot se je vse v svetu spremenilo, so se v njem spremenile tudi prioritete. Težišče ekonomske grabežljivosti se pomika od nafte proti naravnim surovinam, ki so povezane z razvojem tehnoloških produktov IT – informacijskih tehnologij.

No, o tem pa se bomo pogovarjali več v našem zadnjem delu skupnih razmišljanj, naslednjič seveda!