O Einsteinovem stopalu!

Že v blogu »Saj res, smo mi narod hlapcev?«  sem se o marsičem spraševal. Vendar sem začutil, da predvsem zaradi odsotnosti komentarjev in drugih zapisov, napišem nekaj misli, brez da pričakujem, da bi kdor koli takoj in radikalno zaradi zapisa spremenil svoje temeljne poglede. Je že tako, da so tovrstne spremembe vedno dolgotrajen proces, včasih tudi boleč.

Prejšnji teden se je končala razprava o tem, kdo naj bo novi mandatar. Ta teden se razpravlja ali se naj odstrani zapornika iz državnega zbora. Včasih imam občutek, da nam tempo vseh teh dogodkov izbirajo kar mediji, pa razne PR agencije

Že od EU volitev so nas kar nesramno spraševale in seveda ponujale odgovore v stilu znane igre »Kdo je oseba?«: Torej, katera od navedenih treh oseb A, B, C, naj bo mandatar, EU poslanec. Tako smo hočeš nočeš postali ujetniki, da moramo potrditi izbiro,s katero pa se v bistvu skoraj nihče ne strinja. Nek nenehen in permanenten »deja vu«

Kakšen je moj splošni pogled na kadrovski potencial naših kandidatov v državi. O tem sem že večkrat pisal. Vodja SDS kot tip politika v sebi združuje vse v bistvu najbolj sporno, od Stalinovega do Churchilovega tipa politika. Sicer pa je to še najboljše opisal njegov soborec Rupel: »Z njim že imamo izkušnje. Kot vodja je obseden z obvladovanjem oseb, zato okrog sebe kadruje ljudi nizke intelektualne ravni, ki so si v zadnjem času pridobili t.im »spin« akademske nazive, od katerih ni nobene koristi.«

Po drugi strani pa vseeno ima res le par intelektualcev, ki pa so se uspešno zamaskirali v povprečnost in neizraznost, recimo Zorn, Bizjak, Jerajeva... In za vodenje tovrstnih sodelavcev izrazito ustreza nenehni konflikt, tudi med njimi, zaradi avtokratskega vodenja, kot oblika »desetarskega načina«: kratki roki, enostavni in jasni ukazi, neposredna kontrola, takojšnje poročanje itd.

Potem smo v celoti spoznali njegovega izrazitega in popolnega antipoda, človeka, ki meni da je odličen predsednik države, da je bil odličen predsednik vlade (to še sedaj čutimo vsi) ali EU poslanec, kar smo že občutili. Če je on mislil pred tremi leti, da je pravica, da ga država "pokliče" za predsednika vlade, nad tem, da tvega z našo usodo, da doseže svojo stopnjo nesposobnosti, potem se je hudo motil, ceno smo plačali mi. V moji okolici so ljudje, ki me tudi še sedaj kličejo in me spominjajo, da sem to takrat napovedal.

O poglavarju »plemena upokojencev« sploh ni vredno zgubljati besed, nima nobenih kreativnih idej, žene ga le nagon biti zraven. Prostodušno glasuje za TE-6, podpiše pogodbo za Patrio, sanira z dokapitalizacijo banke. Torej 5 milijard € razdeli preden trepne človek z očmi in potem prostodušno izjavi: "V koalicijskih pogajanjih smo dosegli vse naše cilje – 40 mio € za regres." Pa kaj je z vami ljudje, predvsem z upokojenci?

Spremljal sem njegovo delo, ko je bil minister na več ministrstvih. Recimo ko je bil še na obrambnem in so mi visoki uslužbenci zaupali vrsto poraznih stvari o njegovi nesposobnosti. Vendar mi smo v tej državi razvili nek paradoks. Če si nesposoben, pravzaprav nisi nevaren, saj ne groziš s spremembami, z doseganjem ciljev, prevzemanjem novih vlog ipd. In Erjavca imajo vsi radi. Spomnim se iz otroštva, da se je vedno našel en mulc, ki ni imel pojma o nogometu, pa smo ga vzeli v ekipo, samo da smo bili polnoštevilni. In vsi smo mu govorili, ti samo tam stoj in nič ne delaj. To je Erjavec!

Za Bratuškovo se slutilo, da je s prehodom iz uradniške sredine, preko izkušenj s kreiranjem politik uradniškega višjega nivoja, sedaj padla v nevarnost, da je sedaj po Petrovem načelu dosegla svoj prag nesposobnosti. Bratuškova je namreč zmotno menila, da so njene izkušnje na čelu izvršilne oblasti odlika, ki je dovolj velika prednost, da bi se sedaj sprejela odločitev o njenem komisarstvu v Bruslju. Pa ravno v tem grmu tiči zajec, ona je pozabila, da se tu pojavlja matrika diametralnih interesov in če nisi sposoben nastaviti kontrolnih (političnih indikatorjev) mehanizmov in tudi pravil, preprosto zgubiš bitko za bitko. Še včerajšnji največji »zavezniki in podporniki« postanejo najbolj zagrizeni nasprotniki.

Ostal je za novo mandatarstvo le še eden, prvak »svoje stranke«, Cerar, ki je kot tipičen pravnik obseden s paradigmo, da je forma pred vsebino, zakoni pred državo. Ta paradigma seveda velja, vendar zgolj v preseku in nekem konkretnem trenutku. Nikakor pa ne velja ko perspektiva neke politične premice. Bodoči Cerarjev problem vloge mandatarja in predvsem predsednika vlade nima toliko politične dimenzije vodenja, kot to, da je v nenehni konfliktnosti zaradi birokratskega vodenja. Pravila sicer ne postavljajo neposredno nadrejeni vodje, so zapisana »by the book« in čeprav pledirajo na fleksibilnost, so v bistvu toga in rigidna.

Ko se je pred leti nek drug pravnik in sicer Virant hvalil s parolo »Odprem podjetje v enem dnevu«, je bil takrat moj zelo oster komentar, da bi bilo bolje, če bi dosegel, da se podjetje »Zapre v enem tednu«. Sedaj samo čakam, da bo Cerar dejal »Rešili bomo državo v enem letu«!

Osebno poznam kar nekaj ljudi, ki bi te zadeve, ki se tičejo obvladovanja izvršilne veje oblasti, bistveno bolje opravili, vendar je zanimivo, politike se izogibajo kot stekla lisica vode. Že pred tremi leti smo imeli priliko poslušati starosto Bučarja na TV, ko je dejal, da se ob primerih kakršnih koli izbir ne bo nič zgodilo. To je povedal v dobri veri, vendar se je motil, saj posledice nastanejo kot dediščina preteklosti in blokada prihodnosti. Bučar se je namreč tudi hudo zmotil, ko je mislil, da ustvarja ustavo za naslednjih 100 let.

V temelju zato, ker je reduciral nekatere pristojnosti, ki morajo biti v rokah predsednika države in z kontrolnimi mehanizmi, ker je pripadnike manjšin zmontiral v državni zbor namesto v regijske zbore, ki pa jih še vedno ni, ter namesto, da bi dosegel ustrezno razmerje med državnim zborom in predsednikom republike, brez vloge državnega sveta pa še bi lahko našteval.

Preprosto gre za to, da Slovenci pozabljamo na učinek teorije kaosa in efekt metuljevega zamaha s krilom. Skratka smo v godlji, in možnost, da se izvlečemo iz nje je resnično minimalna. Prava rešitev je namreč vedno pred nosom, le vidimo je ne.

Trije so glavni problemi, ki nenehno generirajo nesposobnost se izvleči iz stanja v katerem smo:

- Prvi je dvajsetletna slaba in pogubna kadrovska politika. Uzakonili smo stanje, ko so se povprečni kadri še vedno obdajajo s podpovprečnimi, ko je nepotizem še vedno temeljno pravilo kadrovanja, ko še vedno padajo pred našimi oćmi etične vrednote ena za drugo, mi pa zgolj molčimo.

- Druga je, ponesrečena zgodba s privatizacijo. Uničili smo vse svoje pretekle pozitivne dosežke, tudi na področju upravljanja in soupravljanja, tako države kot tudi podjetij.

- Tretja je naša nesposobnost definiranja temeljnega nacionalnega interesa, torej to, kar smo zapisali v drugi člen ustave, da je Slovenija pravna in socialna država.

O vsem tem bi človek zlahka napisal stotine blogov, vendar raje dodam le še eno misel. Marsikdo v Sloveniji je prepričan, karikiram, da bi se nam veliko bolje godilo, če bi skoraj vsi v tej državi postali in bili Einsteini. To je seveda narobe, saj je tudi za svet bil dovolj le eden, kaj šele za Slovenijo. Nam bi zadostovalo že njegovo stopalo.

Slovenski vlak smrti