Žižek o "Levici" in levici

Po dveh letih sem si privoščil da si kupim Delo, zaradi Sobotne priloge seveda. Pa ne bi z nakupom ničesar izgubil, je pa mojo pozornost pritegnil le članek izpod peresa Slavoja Žižka, z naslovom »Levica« in levica.

Najprej pa moram zapisati, da nikoli nisem imel razloga da podvomim v lucidnost misli Slavoja Žižka, še več – vedno sem ga imel za genialnega opazovalca dogajanj in tako tudi to pot v tem njegovem zapisu.

Naj torej omenim nekaj njegovih svaril in opozoril:

- tako pravi, da je »ljudstvo« v populizmu megleni sen organske enotnosti, ki jo ogroža takšna ali drugačna zunanja nevarnost (in našteva: imigranti, korumpirana elita, kulturni in moralni relativizem ter dodaja imigrantske množice, ki se valijo proti Evropi, pokvarjeni bankirji brez patriotskega čuta) ter ugotavlja da se naša skupnost lahko dojame kot harmonična organska celota, katere ravnotežje je porušil zunanji sovražnik - če tega sovražnika likvidiramo, bosta spet zavladala red in harmonija.

-  ugotavlja tudi, da je pravi cilj novega antifašizma eliminacija radikalne levice, ki se ji z razkrojem zmerne levice v Evropi odpira nov prostor. Obscenost tega položaja je osupljiva: globalni liberalni kapitalizem se zdaj predstavlja kot zadnja zaščita pred fašizmom in če kdo poskuša opozoriti na to dejstvo, je obtožen da skrito podpira fašizem.

- navaja, da se tudi Slovenija približuje temu stanju in fetišu, ki mu je ime 'Janša'. Pri tem pa skoraj porogljivo ugotavlja, da se obstoječi (samooklicani) levosredinski blok prav nič ne meni za pravice najbolj revnih in ogroženih, poleg tega pa je zapleten v stalne korupcijske afere in poslušno izvaja ukaze mednarodnih finančnih institucij ter se upravičeno sprašuje – kaj pri tem pomaga patetično sklicevanje na partizanstvo (rdečo zvezdo), ko pa služi zgolj kot figov list za prikrivanje naše lastne bede.

- zaključi pa z ugotovitvijo da je stranka Levica edina, ki se ne definira kot Antijanša in čeprav se po njegovem seveda ni mogoče zmerom strinjati z vsem, kar posamezni njihovi predstavniki rečejo, je osnovna usmerjenost stranke vseeno takšna, da govori drug jezik kot ostale stranke.

- njegova zadnja misel pa je optimizem, da kar se tiče strahu, da stranka Levica nima izkušenj z vladanjem, da je prav v tem njena prednost saj nima nobenih izkušenj z zakulisnim barantanjem med lobiji in podobnim. Po njegovem si zasluži mesto v vladi prav zato, ker v družbo v kateri se bo znašla, ne spada.

Nič ne pomaga, da so vsi ti njegovi zaključki briljantni, ker so vsi znotraj njegovega diapazona izkušenj in miselnih shem. 

Kaj pa je jedrni problem vladanja – ali je to sprejemanje zakonov ali je to njihova implementacija v uredbe, pravilnike, strategije, nacionalne akcijske programe,  nacionalne razvojne programe…! Zadeve niso tako enostavne, da bi lahko dejali – če si v opoziciji pač zgolj opozarjaš na probleme (Ljudmila Novak), če pa si v poziciji, pa udobno vladaš. Bitka za oblast se ne vodi samo v zakonodajni veji oblasti, kar nam tako rada kaže naša RTV s svojim 3. programom, še hujša se bije v izvršilni veji oblasti. Toda to so že podrobnosti, ki se tičejo sposobnosti izdelav nacionalnih strategij, NAP (nacionalnih akcijskih planov) in DRP (državnih razvojnih planov)...

Mogoče bo sedaj vsaj nekdo razumel zakaj se je naš del koalicije ZL tako zelo zavzemal za vstop v vladno koaliciji – zgolj zato, da se čim prej ustvarijo razmere za potrebne spremembe v družbi (državi) – ampak ta čas je bil nepovratno izgubljen.

In naj dodam nekaj bogokletnega – kljub temu, da so mladci iz nekdanje ZL v teh štirih letih dokazali, da po podlosti ne zaostajajo za mladci iz desnice, pa najsi gre za tiste iz SDS ali one iz NSi, tekme znotraj izvršilne veje oblasti ne morejo dobiti – tukaj pa res nimajo niti znanja, niti izkušenj niti politične modrosti! Zato je tudi to laskanje Žižka in še marsikaterega volivca predvsem izraz njegove goreče želje, da se pač nekaj zgodi.