Oblastna avtoritarnost – ali res?

Brcanje 'v meglo' postaja že neke vrste slovenski nacionalni šport. To je med drugim uspelo tudi profesorju ustavnega prava Andražu Teršku, o tem pa piše v svoji sveži kolumni tudi pronicljivi Mladinin kolumnist Janko Lorenci.

Najprej pa moram zapisati, da Andraža Terška zelo rad berem in verjetno celo uživam v njegovih razmišljanjih, še bolj pa v njegovih zaključkih. Toda ko sem videl njegovo razmišljanje in pogled na dogajanje v sodni palači in o konfliktu med sodnikom in varnostnim uslužbencem, sem se prvič vprašal – pa kaj se je zgodilo s Terškom?

Lorenci citira Terška in ponovi njegovo misel – »Zanima me samo še eno vprašanje, ki je temeljno in odločilno. Dogodek, arhiviran tudi s posnetkom, jasno in nedvoumno prikazuje arbitrarno oblastno držo, izvajano s policijsko vlogo ob glavnem vhodu na sodišče. Nesprejemljivo je, da se sodnika vrhovnega sodišča zaustavi tako, kot je bil zaustavljen, dotakne, kot je bil dotaknjen, in obravnava, kot je bil obravnavan.«

Lorenci nato ugotavlja povsem zgrešeno Terškovo zaključevanje in razumevanje dogodka, sploh tisti del, ko Teršek smatra, »da ne gre za varnostno vprašanje, ampak izključno za 'oblastno avtoritarnost', gospodovanje policista…« Toda Teršek se v tem zaključevanju tukaj ne zaustavi in to razmišljanje še nadgradi s svojo poanto, češ da so ljudje nagnjeni k podrejanju sleherni obliki gole avtoritarnosti, »enakost vidijo v enakem gospodovanju nad vsakomer in v dolžnosti vsakogar, da se vselej in brez spraševanja po razlogu ponižno prikloni komurkoli v vlogi oblasti. Tudi zato pri nas ni etike, svobode, demokracije in vladavine prava…«! No, in to pa je tista – brca v meglo!

Zakaj? V tem primeru sploh ne gre za izvajanje neke splošne prakse, ki bi izhajala predvsem iz prakse in ravnanja sodnega policista. To 'pobeg' ni ravnanje nekega sodnika ali povsem običajnega državljana v mestnem parku. Ne v tem primeru gre za vstop nekoga v sodno palačo, ki je sama po sebi objekt varovanja in zaščite. Torej, če kdor misli, da v času razpasenega terorizma v svetu in tudi v EU ne more prisiliti tudi sodnika vrhovnega sodišča, da v stavbo prenese zgolj v jopiču, pod svojo obleko 2 -3 kg semtexa, se grdo moti.

Torej ni osnovno vprašanje ali je središče te teme sodnik in ali je on osnovni in v bistvu edini objekt varovanja. Če bi to bilo res, potem ne bi horde ljudi kar nekaj zadnjh let vpile pred poslopjem »krivosodje, krivosodje…«! Preprosto, gre za elementarno razumevanje, da je sodni policist moral izvajati predpise, ne po svoji volji ali 'obsedenosti' s avtoritarnostjo, temveč zgolj zaradi doseganja zaščite objekta. To je vrhovnega sodišča.

Če sicer človek hoče razumeti navedeno, potem na žalost ni dovolj da je ustavni pravnik, moral bi razumeti tudi vlogo in bistvo sistema varnosti. Tukaj pa se pojavi naslednji problem – ne morem se znebiti občutka, da je Teršek svoje videne 'kršitve pravic' sodnika videl skozi prizmo civilne družbe, ni pa mu uspelo na dogodek pogledati iz vidika politične države. Želostno je v vsej zadevi to, da je ravno Teršek povsod in ob vsaki priliki opozarjal na nujnost širšega gledanja na pravne probleme in njihovega obravnavanja. Še posebej pa je opozarjal na slabost »črkobralstva« zakonov.

V tej luči Lorenci še kako lucidno ugotavlja bistvo Terškovega nerazumevanja, ko zapiše »In po Terškovi logiki se je drugi sodnik, ki se je dal pregledati, ponižno klanjal avtoritarnosti sistema.«

Če bi se 'morala' lahko uzakonila, to ne bi več bila morala (etika) – temveč zapovedani kodeks države, nekaj kot »civilni kazenski zakonik«. Sicer pa, kaj ni že dovolj moralnih pravil zapisanih v sami ustavi, le najti jih moramo in razumeti!