Sedaj pa le zajemite sapo! Zrak boste namreč potrebovali, še bolj pa kisik, ki je v njem. Priznati moram, da me resnično že kar nekaj časa muči vprašanje, od kod v tako majhnem narodu tako veliko število tepcev. In to ne navadnih, temveč rasnih. Takšnih, ki bi jih človek lahko vodil naokrog in jih razkazoval.
Lahko bi se tudi posnetke njihovih govorov uporabilo kot video učno gradivo za vse predmete, ki se ukvarjajo z komunikacijo, čeprav ne vem ali kaj takega še sploh obstaja v osnovnih šolah.
Da ne bo pomote, ker ne bom naštel nekaj takšnih briljantnih »bistrežev«, ki so se prebili celo v poslanske vrste, so pa iz vrst predvsem SDS, SNS in NSi. Seveda so tovrstni primerki tudi v vrstah, SD, LMŠ in SAB, da ne omenjam DeSUS-a. Toda v teh ostalih strankah so ti »bistreži« vsaj tiho ali pa se oglasijo le toliko, da preberejo tisto, kar bi sicer morali povedati.
Nekako iz tega okvirja sladostrastnih diskutantov izstopajo tisti, ki se vsaj trudijo, da bi imeli diskusije s človeškim obrazom. Bojim pa se,da potem ti njihovi pobegi v neko normalno polje komunikacije dokaj žalostno končajo, ko jih na strankarskih (beri – partijskih) sestankih obtožujejo verjetno pomanjkanja pravovernosti in nespoštovanja lika in dela enega in edinega.
Če je kdo pričakoval, da bodo sedaj sledile najbolj sočne eskapade in (ne)logične bravure sladostrastnežev, bo razočaran. Raje bo njihove pristope orisal z analitičnega vidika. Torej, skupno jim je to, da so v retoričnem smislu »natrenirani« do konca. Spretno uporabljajo vse mogoče komunikacijske pristope, največkrat sami lansirajo neko tezo ali pogled, ki je ni nihče izrekel, nato pa tako dolgo polemizirajo z njo, da imajo ostali potem že občutek, da jo je resnično izrekel tisti, s katerim se polemika vodi. Drug značilen primer je prehajanje iz ene teme v drugo. Tukaj moram pohvaliti kar nekaj »mojstrov tovrstne besede«, ampak največji med njimi so vsekakor v vrstah SDS in NSi, pa tudi prvak SNS jim je tesno za petami.
Ne glede nato ali bo tekla beseda o bankah, financah, gospodarstvu, kmetijstvu itd. vedno se bo pri njih našel prostor za poudarek, kako je naše sodstvo slabo, nepošteno, murgeljsko obarvano in podobno. Potem je značilen še pristop dominantne teme, ko se namreč spretno zamenja izhodiščno temo, ki bi naj bila v središču razprave in podtakne temo, v kateri so oni »kobajagi« doma.
Ampak zaključimo to razmišljanje z osnovno, v naslovu, izpostavljeno dilemo. Pa se vprašajmo recimo, zakaj so »Majhne države so raj za tepce?« Zakaj se to dogaja? Kaj so vzvodi izrazito negativne kadrovske selekcije po kateri pridejo v parlament predvsem »kralji z Betajnove«. Zakaj ljudje izvolijo vedno take, ki bi s takšno svojo diskusijo, kot si jo privoščijo v parlamentu, v nekem bifeju resnično tvegali hud pretep.
Lahko pa vprašanje tudi obrnemo in se vprašamo »Ali je kakršna koli perspektiva v tej državi za ljudi, ki so ne po svoji krivdi, preprosto sposobni in pametni«! Skoraj prepričan sem, da je lažje odgovoriti z »NE« na drugo vprašanje. Perspektive ni, najhuje pa je to, da niso sami krivi zato, temveč je krivo dejstvo, da pametni v premajhni državi (državi brez kritične mase) preprosto ne morejo uspeti. Zakaj, to pa prepuščam vaši domišljiji, sam sem želel le dati iztočnico za razmišljanje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Vsak komentar v demokraciji šteje, tudi vsako mnenje in pogled.