Z lekarniško tehtnico do pravičnih plač in pokojnin?

Ko človek sledi razpravi na Ekonomsko socialnem svetu, se najprej spomni razprave v našem parlamentu o spremembi členov v ZUJF, ki se tičejo znižanja pokojnin. Kajti že takrat smo se zavedli vse naše nemoči in bede v iskanju pravičnih rešitev, predvsem pa uresničevanja načela socialne države. Slovenci smo že nekaj let ujetniki principa, ki bi rad našel globalne rešitve ali se do njih dokopal na induktivni način. Torej po načelu od posamičnega k splošnemu. To je tisti način, ki je tako lepo opisan v Butalskih zgodbah, »če bo šilasto, bodo vile, če bo špičasto, bo lopata«. Predvsem je pomembno, da se kuje. Za nas to pomeni, predvsem, da se sprejemajo zakoni in da se ugotavlja in kaznuje vse tiste, ki bi radi prejemali takšne pokojnine, ki niso pokrite s plačanimi prispevki.

No, pa si oglejmo ta fenomen pokritosti! Načelo socialne pravičnosti, opredeljeno tudi na temelju Ustave, se pri nas neha z ugotovitvijo, da je vsem pod enakimi pogoji zagotovljena pravica do dela. Ali je res temu tako? Trdim, da je že ta pravica izkrivljena, da ne rečem skorumpirana. Ali ni problem v tem, da so dobro plačana delovna mesta, ki dejansko omogočajo višje plačane zneske v pokojninsko blagajno privilegij, stvar sreče ali pa tudi nepotizma. Kajti masa denarja, ki gre v neki državi za plače je stvar delitve družbenega bruto proizvoda.

In v tej luči se postavlja nekaj zelo umestnih vprašanj. Ali je nekdo, ki je postavljen za direktorja banke, državnega podjetja, sekretarja nekje v javni upravi, za profesorja na neki šoli ali fakulteti, resnično najboljši izbor in ali je resnično doprinesel v danih okoliščinah največ k DBP, torej vreči, ki zagotavlja poleg pravičnosti tudi solidarnost.

Namenoma nočem opletati z nobenimi imeni za katere bi lahko eklatantno dokazal, da so prej primer nesposobnosti, klientelizma, nepotizma in drugih sprevrženih načinov podeljevanja privilegiranih položajev v plačnem sistemu. In če kdor misli, da to ne velja za realni sektor se še kako prekleto moti. Tudi za njih to velja, le da so deleži tovrstnih anomalij bistveno nižji kot v javnem sektorju.

Omejitev plač iz vidika živega dela v razmerju 1 : 5 je bila seveda politična odločitev in ne ekonomska, vendar je brzdala ekonomski pohlep posameznikov, ki so si želeli v družbeni ali gospodarski strukturi prilastiti odgovorne ali privilegirane položaje. In splošna presoja koristi, ki jih človek ima z zasedbo odgovornega položaja in njegovo plačo, se je končala v glavnem tako, da manj sposobni niso za vsako ceno želeli tvegati, zgolj za nematerialne koristi, torej mesing ploščico na vratih pisarne, visok naziv in še parkirišče. Danes temu ni tako, materialne koristi so prekoračile sleherna razumna razmerja. In namesto da bi ločili sistem plač iz naslova »živega dela« in naslova »kapitalskega dela«, se naši vrli povzpetniki (ne podjetniki) držijo načela » bolje drži, nego lovi ga!«

Vrnimo se nazaj do pokojnin. Ali je torej pravično, da si je nekdo dobesedno ugrabil že v času delovne aktivnosti privilegiran položaj, onemogočil drugim, da bi ga zasedli in dosegali še boljše rezultate za družbo kot celoto, še v času penzije zagotavlja rento na svoje lopovsko obnašanje. Kaj storiti. Marsikaj se da. Je pa res, da mi nismo sposobni o tem javno razpravljati, da vse, kar se da ukrasti, tudi idejo pač ukrademo in po možnosti še izmaličimo, tako da zadeva nato zagotovo tudi propade.

Zato le namig, kot dokaz da so zadaj še številne druge potencialne rešitve. Najprej v začetku vzpostaviti plačna razmerja glede »živega dela«, tako in v okvirjih, kot smo jih 1989 prevzeli po sistemu nemških kolektivnih pogodb, torej razmerje 1 : 3, dejansko pa 1 : 5. Nadalje združiti pokojninska sredstva in iz te enotne mase izplačati pokojnine s katerimi se mora odpravljati tudi marsikatera krivica iz aktivnega obdobja, ko mogoče boljši kandidat ni bil izbran na neko delovno mesto in ni imel možnosti, da bi »vplačeval« višje zneske v pokojninsko blagajno.

Predvsem pa moramo zagotoviti temeljno pokojnino, ki mora biti neodvisno od vplačanih prispevkov zagotovljena najmanj v višini 85% izhodiščne plače I. tarifnega razreda povečana za minulo delo. Kakšna bi morala biti ostala vmesna razmerja, bom kaj napisal šele potem, ko bom videl, kako bo sploh to razmišljanje kot osnova sprejeto, Drugače je vse skupaj brez veze. Pomembno pa je predvsem to, da se ponovno reafirmirajo ustavna načela pravice do dela in socialne pravičnosti. Drugače smo boj z neoliberalizmom izgubili.

In v tej luči sedaj še o vprašanju UTD. Plačni sistem v družbi in podrejene sisteme, pokojninskega ali sistem socialnih transferjev, smo tako zelo neodgovorno izmaličili, da jih je skoraj nemogoče ustrezno popraviti. Še najbolj smiselna bi bila poprava v obliki linearnega dviga prejemkov za neko višino, ki bi predstavljala to korekcijo. S tem da bi jo morali prejeti vsi dela zmožni ljudje v družbi. UTD sploh ni grožnja ekonomski stabilnosti, temveč učvrščevalec ekonomske stabilnosti in korektiv socialne nepravičnosti.