O mukah in težavah razno raznih 'Raziskovalnih in inovacijskih strategij'

Slovenci smo nekoč poznali pregovor – ljudski rek »Dobro blago se samo hvali!« Danes že zdavnaj ni več tako! Stroški marketinga se v podjetjih v povprečju sučejo med 15% do tudi 20%, kar pomeni da je tudi samo blago dražje za najmanj eno četrtino! Kaj hočem reči, da smo uspešni, da prodamo čim več, moramo lagati, zavajati in poveličevati blago. V ta namen smo pripravljeni vlagati nenormalno visoka sredstva, tako v strukturi BP, kot tudi BDP.

Po drugi strani pa se na začetku 21. stoletja srečujemo z izzivi, ki napovedujejo temeljito prestrukturiranje sveta, kakršnega poznamo danes. Kakor lahko sklepamo iz podatkov zadnjega desetletja, bo to stoletje zaznamovala Azija, ki postaja središče svetovne proizvodnje in poglavitna izvoznica. Ob nadaljevanju zdajšnjih trendov bosta Evropa in ZDA do leta 2025 izgubili vodilno vlogo tudi v znanosti in tehnologiji, Azija pa bo postala središče raziskav in razvoja poslovnega sektorja. Demografske spremembe v Evropi bodo povzročile močno povečanje javnih izdatkov za zagotavljanje potreb starajoče se populacije. Naraščajočim ekonomskim in političnim migracijam se bodo pridružile okoljske. Svet se bo srečal s pomanjkanjem naravnih virov, kot so energija, hrana in voda, ter z večjimi grožnjami, ki bodo posledica podnebnih sprememb.

Ti izzivi kličejo po kritičnem razmisleku in raziskovanju vzrokov za tako stanje, predvsem pa po prenovi načina življenja, delovanja, ustvarjanja, proizvodnje in povezovanja. Procesi, ki smo jim priča, še bolj poudarjajo potrebo po ustvarjalnosti in znanju kot dobrinah, ki izpolnjujeta posameznika in mu dajeta ustrezno mesto v sodobni družbi, omogoča družbeno vključenost, trajnosten način življenja in trajnostno gospodarstvo, kar vse omogoča visoko kakovost življenja in pravičnejšo družbo.

Čeprav država Slovenija ob upoštevanju družbene odgovornosti priznava trajno privrženost znanosti in razvoju ter ugotavlja njuno pomembno vlogo pri družbenem napredku in ustvarjanju blaginje za svoje državljane in se zaveda, da brez skupnega nastopanja in prepletanja različnih znanstvenih disciplin ni mogoče razumeti razvoja družb in tehnologij, pa tudi njena odločitev, da recimo za marketing namenja desetkrat več kot .pr. za raziskave in razvoj, ne daje ravno vzpodbudnih obetov za neke kakovostne premike. To, da mi napišemo v razno razne dokumente, »…da Slovenija podpira celovitost in nedeljivost znanosti ter krepitev avtonomije znanosti in njenih institucij ob hkratni podpori usklajeni soodvisnosti znanosti, razvoja in inovacij, kar edino zagotavlja splošni družbeni napredek in blaginjo«, ni vredno praktično nič, saj papir res prenese vse!

V izhodiščih razno raznih resolucij tako najdemo sledeče zapise: »Članice EU so predlani (2014) za raziskave in razvoj skupno namenile 283 milijard evrov, intenzivnost raziskav in razvoja pa je dosegla 2,03 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP), kar je primerljivo s predhodnim letom. V Sloveniji je bilo v ta namen porabljenih 890 milijonov evrov, intenzivnost je dosegla 2,39 odstotka BDP, kažejo podatki Eurostata.«

Ali pa najdemo ugotovitve, kot je: »Med letoma 2000 in 2006 je 17 držav članic, med katerimi so predvsem tiste, ki ostale še dohitevajo, okrepilo intenzivnost raziskav in razvoja, medtem ko se je v desetih državah, ki imajo 47- odstotni delež BDP v EU, intenzivnost raziskav in razvoja zmanjšala. Intenzivnost raziskav in razvoja se je na Japonskem zvišala s 3,04 % na 3,39 %, v Koreji z 2,39 % na 3,23%, hitro pa ju dohiteva tudi Kitajska z zvišanjem z 0,90 % na 1,42 %.«

Kot sem že uvodoma napisal, so se na področju znanosti in tehnologije pojavili pomembni novi udeleženci, zlasti iz Azije. Znanje je vedno enakomerneje porazdeljeno, tako da svetovni delež EU v zadnjem desetletju znaša manj kot 25 %. Naša neverjetna želja pa je, vsaj po Lisbonski strategiji, »da mora Evropski raziskovalni prostor postati bolj privlačen, odprt in konkurenčen na svetovni ravni.«

Zato ni naključje, da je zastoj  intenzivnosti raziskav in razvoja v EU-27 (izdatki za raziskave in razvoj kot delež BDP) na ravni 1,84 % tisti, ki ogroža ambicije EU, da bi postala svetovno konkurenčna družba znanja. Čeprav mnoge države članice krepijo naložbe v razvoj in izboljšujejo učinkovitost svojih raziskovalnih sistemov, je EU še vedno daleč od lizbonskega cilja, da bi se v raziskave in razvoj vlagal 3- odstotni delež BDP. Uspešnost EU ovirata še vedno nizka stopnja poslovnih naložb v raziskave in razvoj v povezavi s strukturo industrije v EU, kjer je visokotehnološki sektor manjši kot v ZDA. Istočasno objavljeni sistem inovacijskih kazalnikov za 2008 vsebuje natančne rezultate uspešnosti EU na področju inovacij. Vsa dosedanja poročila kažejo,  da mora EU spremeniti strukturo svoje industrije, bolj spodbujati inovacije ter zagotoviti večjo in boljšo uporabo raziskav in razvoja.

Vendar pa naj zaključimo še z enim, skorajda neopaznim spoznanjem – »Upravljanje inovacijskega sistema znotraj raziskav in razvoja je v preteklih letih prešlo iz linearnega modela, ki upošteva, da ekonomska učinkovitost sledi raziskovalni, v sistem druge generacije, ki ni več osredotočen na tehnologijo, temveč temelji na interaktivnem organizacijskem modelu, ki ustvarja 'možnosti za uspeh'. Toda v zadnjem desetletju se po svetu vse bolj uveljavlja sistem tretje generacije, ki je horizontalen in zahteva dobro usklajen postopek načrtovanja, izvajanja in vrednotenja politik med vsemi deležniki, vključenimi v inovacijski sistem, in sprotno prilagajanje institucij s področij raziskav, tehnologije in inovacij spremembam v okolju. Proces je odprt in demokratičen, porazdelitev odgovornosti pri oblikovanju raziskovalnega in inovacijskega sistema pa nedvoumna.« Seveda marsikdo ne ve niti tega, da je 'tretja generacija'vodenja sistemov nastala v vojaških strukturah in se tam imenuje 'matrična organiziranost vodenja sistemov'!

Dajmo to posloveniti! Neoliberalizem želi na vsak način tudi na področju državnih politik vsiliti zakonitosti delovanja trga, kjer so torej vse nujne dejavnosti zgolj stroški in izdatki. Družbena empatija tako počasi in zanesljivo izginja, hkrati pa moramo jasno povedati, da je prikrita želja neoliberalizma, da država postane njegova dekla tudi na področju raziskav in razvoja, popolnoma nesprejemljiva!