Nismo nori – postajamo pa besni!

»…Smo žrtve komunistične revolucije… Nekaterim je vzela pravice: do lastnine, do šolanja, do prostega gibanja, do poklica, do dela…Opredeljuje nas žalost, saj se zbiramo, da bi skupaj objokovali elito, ki jo je revolucija pobila… Opredeljuje nas zgražanje, da po popolnem propadu komunizma naš narod ne čuti potrebe, da bi storjen zločin priznal, revolucijo obsodil in obžaloval…«.

To berem v zapisu Grege Repovža iz zadnje Mladine – 'Bo dovolj sprava, ali bi še prepoved splava'? Dobro je zastavil svoje razmišljanje, le prebrati se mora skrbno. Sam pa ne morem mimo nekaterih besed, ki jih je tam ob manifestaciji začetka prenosa zločinskih kosti izrekel Sušnik, novodobni vodja fašistične domobranske organizacije, ki dobesedno že več kot dve desetletji zastruplja slovenski prostor. Izbral sem najbolj tipične njegove poudarke.

Torej tega njegovega »…Smo žrtve komunistične revolucije…« ne bom komentiral, ker je preveč abotno!

Ampak trditev »…Nekaterim je vzela pravice: do lastnine, do šolanja, do prostega gibanja, do poklica, do dela…«, ta pa je neverjetna. Kaj se ni Drobnič – predhodnik Sušnika pri tej organizaciji dokopal do pravne izobrazbe in službe, kaj isto ne velja za Peterleta in vse ostale? Trditi, da so pri tako polni zaposlenosti, kot smo jo poznali v socializmu, o velikih'krivicah' je res podlost brez primere in brisanje spomina. Toda še hujša je njegova navedba, 'da se je vzela pravica do lastnine'! Poslušajte, še nikoli ni bil Slovenski narod tako okraden kot ravno po letu 1991. Odpovedovali smo se plačam, vlagali smo skoraj vse za skupno dobro in zato vas vprašam, kje pa je tista lastnina, predvsem nas, ki smo bili rojeni po 2. svetovni vojni. Sušnik, okradli ste nas!

Dejal je še »… Opredeljuje nas zgražanje, da po popolnem propadu komunizma naš narod ne čuti potrebe, da bi storjen zločin priznal, revolucijo obsodil in obžaloval…«. Kaj res ti domobranski ideolog? Slovenija je krenila na pot osamosvojitve v odlični kondiciji, bili smo daleč pred ostalimi vzhodnimi državami. Peterle je le načrtno dobesedno 'zajebal' naše ekonomske trge, ni vedel čemu in zakaj je država in to si moramo priznati. Komunizem v naši državi ni nikoli propadel – mi smo se mu preprosto odpovedali in to že daljnega 1958 leta. Je pa p 25 letih samostojnosti skoraj že popolnoma propadla ta država.

Lahko se slepimo kolikor se hočemo, toda to so dejstva in njegovo dobesedno posiljevanje da nas »…Opredeljuje zgražanje, da …. naš narod ne čuti potrebe, da bi storjen zločin priznal, revolucijo obsodil in obžaloval…« je nekaj najbolj sramotnega. Sploh pa ob dejstvu, da je v prvi vrsti stal Predsednik republike in ministrica iz vlade. Torej, ne Pahor ali Kopač Mrakova – tam sta bila predstavnika oblasti in molčala ob ideološki lekturi predstavnika sil, ki se je pred 70 leti podal na pot kolaboracije in paktiranja s tistimi, ki so imeli dokazan namen, da Slovenski narod izbrišejo iz obličja zgodovine.

To kar ste do sedaj dosegli, to kar govorite, to kamor nas vodite – od CETA in TIPP – to se ne bo dobro končalo. Lahko se le vprašate za koga. Mirni pošteni in dostojanstveni ljudje smo izgubili skoraj vse – ostal nam je le bes. In če kdajkoli pričakujemo od koga, da bo »…priznal storjen zločin, obsodil našo pot prehojene tranzicije in jo obžaloval…«, ste to vi gospod ideolog fašizma.

Naš 'krasni izvoz' v Nemčijo!

Današnji zapis sem naredil pod vtisom intervjuja naše ambasadorke v Nemčiji na Valu202. Na splošno vzeto tudi sam najdem v njenih besedah več pozitivnega, kot pa negativnega. Sploh so zanimive njene osebne izkušnje iz njenega podjetniškega delovanje, kjer se mi je zazdelo, kot da njeno zgodbo spremljam z faznim zamikom kakšnih 10 let. Pravi 'deja vu'!

In če primerjam njeno življenjsko pot in delovanje, s karierno zgodbo kakšne Bulčeve ali Tomčeve, potem mirne duše lahko rečem, da ona vsaj sodi v 'svojo življenjsko zgodbo'. Za razliko od prej omenjenih, ki nikoli v življenju nista počeli nič in to resnično popolnoma nič takega, kar bi ju uvrščalo na sedanje področje dela ali na lestvice priljubljenosti. Ena izmed njiju je bila kompetentna za hojo po žerjavici, druga pa je bila priskutna administratorka na krilih oslov iz 'največje opozicijske stranke'. Sploh pa me je dobesedno razkurila Bulčeva (pa tudi Potočnik) s svojim blebetanjem na Cerarjevi seansi o slovenski prihodnosti v EU. Z eno besedo – grozljivo.

Danes se v Sloveniji ponašamo s številnimi 'doktorskimi veličinami', ki nam dnevno prodajajo svojo pamet 'skopirano' iz neoliberalističnih učbenikov in jo prodajajo kot 'lastno meglo? Zato želim le reči, da se je v to past poveličevanja ujela tudi vrla Marta Kos, ko je med drugim omenila »da se premalo zavedamo kako pomembna gospodarska partnerica je Nemčija, saj naš izvoz znaša tja kar 11 milijard EUR.

Se strinjam, in pritrjujem da je to odličen podatek na mikro ravni in v trenutnem časovnem preseku. Toda gledano skozi očala politične ekonomije pa je čista katastrofa. Razlog je preprost! Naš BDP znaša nekaj več kot 39 milijard EUR, torej predstavlja teh 11 mrd v strukturi BDP skoraj 30%. Vendar se naša zgodba ne konča tukaj in to nam naši vrli profesorji tudi zamolčijo.

Kakšna pa je realna vrednost naše blagovne menjave z Nemčijo? Če kdor misli, da nam Nemci prav vse pošteno in korektno plačajo, se bridko moti. Za naše storitve in blago nam Nemci priznajo v povprečju največ 80 % vrednosti, kot pa bi jo priznali svojim gospodarskim subjektom. Tudi se ob tem ne sprašujem, koliko je v tej strukturi menjave 'lohn' dela? Z drugimi besedami, mirno lahko zapišemo – ne 11 mrd, kar 13,8 mrd je vrednost menjave z njimi.

Povedano drugače, samo Nemci nas vsako leto 'olupijo' za dobrih 2,8 mrd v tej 'veličastni' blagovni menjavi. Pa dodajmo k tej številki še obresti na izposojeni denar, kjer se tudi večina finančnih 'niti' konča pri nemških bankah in ki znaša vsaj 1,2 mrd, pa pridemo do številke, da se na nas že samo Nemčija vsako leto 'napase' za dobre 4 milijarde EUR. Kje so pa sedaj tukaj še Francozi, Italijani, Američani…?

Nekdo je ob tem napisal - najlažje bi bilo prenehati izvažati, ne glede na posledice. Vendar, sploh ni dilema v tem – izvažati ali ne izvažati. Pom ponovil, kot se zgoraj že zapisal - Nič ni dobro, ne ena niti druga skrajnost (izvoz da - izvoz ne) - preprosto gre za vodenje razumne gospodarske politike in seveda ne 'komandiranje' podjetjem! Ker če en Akrapovič ali Pipistrel vseeno dosežeta tudi 95 % realne vrednosti svojih izdelkov, to pomeni, da so prisotna tudi podjetja, ki dosegajo le 60 %. Dodajmo še, da BDP ni individualna ekonomska kategorija, temveč državna kategorija, saj je temelj za omogočanje pokrivanja potreb (delitve sredstev) v sektorjih, ki jih zagotavlja ustava.

Vse to je dejstvo – problem pa je ta, da nikogar zaradi tega ne boli glava in da ga ni politika v tej državi, ki bi zastavil kompenzacijske ukrepe, ki so še kako mogoči. Mi pač raje krademo te odtujene in manjkajoče milijarde pri zdravstvu, šolstvu in pokojninskemu sistemu. Pa bom kar nehal!

Obenem pa bi se rad iskreno zahvalil tistemu procentu ali največ dveh, izmed mojih 'fb' prijateljev, ki se potrudijo, preberejo in tudi malo razmislijo o zapisanem. Ker torej od ostalih 98 % praktično ni nobene koristi v komunikativni interakciji, tudi ne vidim smisla, da jih preveč motim v njihovi samozaverovanosti.

Brexit!

Kaj lahko mi izražamo z besedami – neko našo misel. Torej, ali se nam lahko zgodi, da enako misel izrazimo z različnimi besedami! Verjetno lahko.

Pahor je danes dejal – » Obstoj evropske unije je za Slovenijo življenjskega pomena«!

No, tam do leta 1945 pa smo se naposlušali tega stavka, od skoraj istih slovenskih politikov, ki danes hočejo ohranjati tradicijo 'domoljubja' – »Obstoj tretjega Reicha je za Slovence življenjskega pomena«! Nikar si ne domišljaj Pahor,da smo kar koli pozabili!

Še večje razkošje svojih registrov nesposobnosti pa je izrazil Erjavec – »Mislim, da je to zadnji izstop iz EU in ne verjamem, da bodo sledili novi!«

Karel poberi se iz Mladike in ne smeši se ter nam ne peri zdrave pameti! Sicer se mi ne da podrobno pojasnjevati, že zaradi tistih, ki podpirate vseskozi DeSUS, SD, SDS, SMC in vse ostale nesrečne politične združbe in ki jim nobeno pojasnilo ne pride do živega.

Toda, ker je Erjavec že klobasal o 'neverjetnosti učinka domin', le telegrafski pogled! Tudi zato, ker pahor sedaj še bolj podtika sintagmo o nujnosti enotne EU z novo ustavo.

To, da EU potrebuje novo pogodbo, ker je Lizbonska na žalost povsem skrenila, drži. Toda to ne pomeni ustave 'a la Miloševič' ki se je ponujala v ranjki Jugoslaviji. Temveč pogodbo, ki bi razrešila dileme predvsem na področju ekonomskih odnosov v EU. EU mora sedaj, bolj kot kdaj koli redefinirati svoj smisel, namreč da je temelj socialne države v prihodnost naravnano gospodarstvo. Vendar, naj bo dovolj ta stavek!

Poglejmo si raje predvideni efekt 'domino brexitov':

-          resna naslednja kandidatka je Francija,

-          nato je že na vrsti Nizozemska,

-          sledile bodo države, ki niso prevzele Evra (od skandinavskih, do dela vzhodnih držav),

-          in kaj bo ostalo od EU Nemčija z jedrom balkanskih držav.

Posebne pretrese bodo doživele zaradi tega procesa države, ki so že sedaj bile na tem, da se v njih dokončajo procesi nacionalne identifikacije, kot sta Španija in Italija. Mislim, da pojasnila niso potrebna!

Naj na koncu omenim le še širitev EU. Menda le političnim norcem ni jasno, da bodo procesi pridruževanja Turčije in Ukrajine, zamrznjeni za nedoločen čas.

V naši politiki pa pogrešam predvsem eno – namreč stavek – »Vse to so legitimni procesi v EU in Slovenija je na njih pripravljena, ker ima jasno izražen svoj nacionalni interes, ki ga je izpovedala na osamosvojitvenem referendumu!« Ampak, tega stavka ni!

O mukah in težavah razno raznih 'Raziskovalnih in inovacijskih strategij'

Slovenci smo nekoč poznali pregovor – ljudski rek »Dobro blago se samo hvali!« Danes že zdavnaj ni več tako! Stroški marketinga se v podjetjih v povprečju sučejo med 15% do tudi 20%, kar pomeni da je tudi samo blago dražje za najmanj eno četrtino! Kaj hočem reči, da smo uspešni, da prodamo čim več, moramo lagati, zavajati in poveličevati blago. V ta namen smo pripravljeni vlagati nenormalno visoka sredstva, tako v strukturi BP, kot tudi BDP.

Po drugi strani pa se na začetku 21. stoletja srečujemo z izzivi, ki napovedujejo temeljito prestrukturiranje sveta, kakršnega poznamo danes. Kakor lahko sklepamo iz podatkov zadnjega desetletja, bo to stoletje zaznamovala Azija, ki postaja središče svetovne proizvodnje in poglavitna izvoznica. Ob nadaljevanju zdajšnjih trendov bosta Evropa in ZDA do leta 2025 izgubili vodilno vlogo tudi v znanosti in tehnologiji, Azija pa bo postala središče raziskav in razvoja poslovnega sektorja. Demografske spremembe v Evropi bodo povzročile močno povečanje javnih izdatkov za zagotavljanje potreb starajoče se populacije. Naraščajočim ekonomskim in političnim migracijam se bodo pridružile okoljske. Svet se bo srečal s pomanjkanjem naravnih virov, kot so energija, hrana in voda, ter z večjimi grožnjami, ki bodo posledica podnebnih sprememb.

Ti izzivi kličejo po kritičnem razmisleku in raziskovanju vzrokov za tako stanje, predvsem pa po prenovi načina življenja, delovanja, ustvarjanja, proizvodnje in povezovanja. Procesi, ki smo jim priča, še bolj poudarjajo potrebo po ustvarjalnosti in znanju kot dobrinah, ki izpolnjujeta posameznika in mu dajeta ustrezno mesto v sodobni družbi, omogoča družbeno vključenost, trajnosten način življenja in trajnostno gospodarstvo, kar vse omogoča visoko kakovost življenja in pravičnejšo družbo.

Čeprav država Slovenija ob upoštevanju družbene odgovornosti priznava trajno privrženost znanosti in razvoju ter ugotavlja njuno pomembno vlogo pri družbenem napredku in ustvarjanju blaginje za svoje državljane in se zaveda, da brez skupnega nastopanja in prepletanja različnih znanstvenih disciplin ni mogoče razumeti razvoja družb in tehnologij, pa tudi njena odločitev, da recimo za marketing namenja desetkrat več kot .pr. za raziskave in razvoj, ne daje ravno vzpodbudnih obetov za neke kakovostne premike. To, da mi napišemo v razno razne dokumente, »…da Slovenija podpira celovitost in nedeljivost znanosti ter krepitev avtonomije znanosti in njenih institucij ob hkratni podpori usklajeni soodvisnosti znanosti, razvoja in inovacij, kar edino zagotavlja splošni družbeni napredek in blaginjo«, ni vredno praktično nič, saj papir res prenese vse!

V izhodiščih razno raznih resolucij tako najdemo sledeče zapise: »Članice EU so predlani (2014) za raziskave in razvoj skupno namenile 283 milijard evrov, intenzivnost raziskav in razvoja pa je dosegla 2,03 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP), kar je primerljivo s predhodnim letom. V Sloveniji je bilo v ta namen porabljenih 890 milijonov evrov, intenzivnost je dosegla 2,39 odstotka BDP, kažejo podatki Eurostata.«

Ali pa najdemo ugotovitve, kot je: »Med letoma 2000 in 2006 je 17 držav članic, med katerimi so predvsem tiste, ki ostale še dohitevajo, okrepilo intenzivnost raziskav in razvoja, medtem ko se je v desetih državah, ki imajo 47- odstotni delež BDP v EU, intenzivnost raziskav in razvoja zmanjšala. Intenzivnost raziskav in razvoja se je na Japonskem zvišala s 3,04 % na 3,39 %, v Koreji z 2,39 % na 3,23%, hitro pa ju dohiteva tudi Kitajska z zvišanjem z 0,90 % na 1,42 %.«

Kot sem že uvodoma napisal, so se na področju znanosti in tehnologije pojavili pomembni novi udeleženci, zlasti iz Azije. Znanje je vedno enakomerneje porazdeljeno, tako da svetovni delež EU v zadnjem desetletju znaša manj kot 25 %. Naša neverjetna želja pa je, vsaj po Lisbonski strategiji, »da mora Evropski raziskovalni prostor postati bolj privlačen, odprt in konkurenčen na svetovni ravni.«

Zato ni naključje, da je zastoj  intenzivnosti raziskav in razvoja v EU-27 (izdatki za raziskave in razvoj kot delež BDP) na ravni 1,84 % tisti, ki ogroža ambicije EU, da bi postala svetovno konkurenčna družba znanja. Čeprav mnoge države članice krepijo naložbe v razvoj in izboljšujejo učinkovitost svojih raziskovalnih sistemov, je EU še vedno daleč od lizbonskega cilja, da bi se v raziskave in razvoj vlagal 3- odstotni delež BDP. Uspešnost EU ovirata še vedno nizka stopnja poslovnih naložb v raziskave in razvoj v povezavi s strukturo industrije v EU, kjer je visokotehnološki sektor manjši kot v ZDA. Istočasno objavljeni sistem inovacijskih kazalnikov za 2008 vsebuje natančne rezultate uspešnosti EU na področju inovacij. Vsa dosedanja poročila kažejo,  da mora EU spremeniti strukturo svoje industrije, bolj spodbujati inovacije ter zagotoviti večjo in boljšo uporabo raziskav in razvoja.

Vendar pa naj zaključimo še z enim, skorajda neopaznim spoznanjem – »Upravljanje inovacijskega sistema znotraj raziskav in razvoja je v preteklih letih prešlo iz linearnega modela, ki upošteva, da ekonomska učinkovitost sledi raziskovalni, v sistem druge generacije, ki ni več osredotočen na tehnologijo, temveč temelji na interaktivnem organizacijskem modelu, ki ustvarja 'možnosti za uspeh'. Toda v zadnjem desetletju se po svetu vse bolj uveljavlja sistem tretje generacije, ki je horizontalen in zahteva dobro usklajen postopek načrtovanja, izvajanja in vrednotenja politik med vsemi deležniki, vključenimi v inovacijski sistem, in sprotno prilagajanje institucij s področij raziskav, tehnologije in inovacij spremembam v okolju. Proces je odprt in demokratičen, porazdelitev odgovornosti pri oblikovanju raziskovalnega in inovacijskega sistema pa nedvoumna.« Seveda marsikdo ne ve niti tega, da je 'tretja generacija'vodenja sistemov nastala v vojaških strukturah in se tam imenuje 'matrična organiziranost vodenja sistemov'!

Dajmo to posloveniti! Neoliberalizem želi na vsak način tudi na področju državnih politik vsiliti zakonitosti delovanja trga, kjer so torej vse nujne dejavnosti zgolj stroški in izdatki. Družbena empatija tako počasi in zanesljivo izginja, hkrati pa moramo jasno povedati, da je prikrita želja neoliberalizma, da država postane njegova dekla tudi na področju raziskav in razvoja, popolnoma nesprejemljiva!

Zatišje pred viharjem!

Studio ob 17., ki je danes gostil štiri eminentne sopotnike iz leta 1991, je bi prava zakladnica preteklih, sedanjih in tudi bodočih pogledov na perspektivo naše države. Sodelovali so štirje doktorji, tako ali drugače vpleteni v obdobje nastajanja države, kot tudi njenega razvoja v prvih petih letih. Vsem sem izjemno pozorno prisluhnil, ker čeprav so bili kar trije iz desnega pola in le eden iz levega, so v bistvu dobro predstavljali le dve strani – sile kontinuitete iz države, ki smo jo zapustil in(Ribičič) in sile Demosa (Jambrek, Jerovšek in Grad). In če se bo kdor odločil, da bo v arhivu izbrskal ta Studio ob 17. sem prepričan, da mu ne bo žal.

Zato tudi ne mislim ponavljati njihovih pogledov, mogoče kakšen citat, če bo potrebno mojo misel razviti iz njihovih stališč. Najprej pa pojasnilo, zakaj sem izbral takšen naslov – Zatišje pred viharjem! Razlog je preprost, marsikdo pozna izraz »oko v hurikanu«, ko si večina že misli, da je silovit vihar mimo in da se nič slabšega ne more več zgoditi!

Prav tako moram v zvezi z obravnavo dogodkov okrog leta 1991 še omeniti današnji tweet M. Kučana, ko je napisal: »Očitajo mi, da sem bil proti odcepitvi. Še zdaj sem!« V svojem intervuju na RTV pa je svojo izjavo še dodatno postavil v kontekst:: »Takšna rešitev nam je bila celo ponujena z zakonsko rešitvijo znotraj tedanjega sistema. Toda Slovenci bi v tem primeru odšli kot narod brez zgodovine, brez pravice do sodelovanju v sukcesiji, brez pravice do nasledstva meddržavnih pogodb, ki jih je podpisala Jugoslavija in so bile za nas pomembne. Med drugim tudi pogodb, ki so določale in zagotavljale našo mejo.«

Takrat sem se strinjal z njim in se tudi sedaj. Vendar sam sem gledal na zadeve predvsem bolj iz ekonomskega zornega kota – perspektiv gospodarstva, ohranjanja trgov. Vedno sem trdil, da ni bistvo politike,da zacepetaš in – odideš. To je najlažje, trdim da takrat še zdaleč nismo izčrpali vseh političnih možnosti, podpore evropskih političnih zaveznikov in jasno definiranega ekonomskega interesa »da gremo v smeri na bolje«!

Ribičič je zelo previdno in med vrsticami omenil, da smo premalo pozornosti namenili v 90-tih »kapitalizmu s slovenskim obrazom«. Še huje se nam je zgodilo v tedanji ustavi, saj nismo nikjer eksplicitno pripravili teren za neoliberalizem in roparski kapitalizem! Vendar se nam je prav ta 'zgodil' in to v najbolj okrutni obliki!

Celotna desna trojka, z Jambrekom na čelu, je še vedno prepričana, da nam je mesto v Evropski uniji in kot je eden med njimi dejal, da zato da se »majhna slovenska kura lažje skrije med drugimi evropskimi kurami«! No, meni že ta izjava marsikaj pove o naravnanosti slovenskega značaja in popolni odsotnosti političnega vizionarstva.

Iz vsega povedanega, bo dovolj če potegnemo nekaj zaključkov. Recimo zaključek, da smo bolj podvrženi 'političnemu drobljenju, kot povezovanju'! Najbolj se ta princip odraža pri nenehnem bohotenju vedno novih in novih političnih strank po eni strani, po drugi pa 'ohranjanje' slepe politične pege in slepo prepričanje, da se bodo stare stranke slej ko prej urazumile in pričele naenkrat delati v dobrobit naroda in države. In to z istimi ljudmi, istim vzorcem razmišljanja in istimi političnimi pristopi.

V vsej zgodbi je nekako izpadel Janša, vendar verjemite, da ni. Marsikdo sedaj ugiba, kam se ta človek nagiba, kako si je trasiral svojo politično pot pohoda na oblast. Ne mislim vsega razkrivati, saj mu lahko takšno razmišljanje lahko le 'koristi'. Toda Ribičič je edini opozoril, da se boji za prihodnost parlamentarne demokracije in v luči te bojazni se meni jasno odpira Janševa pot v smeri krepitve republikanstva in počasnega brisanja parlamentarne demokracije. Do leta 2020, bo glede tega že vse jasno.

In kje je v tej zgodbi Združena levica? Težko je o njej razpravljati z ljudmi, ki zamenjujejo vzroke in posledice. Vendar zgolj na kratko. Ideja ZL (zgolj kot princip) se je pojavila 2011, z veliko težavo se je udejanila junija lani, tik pred državnozborskimi volitvami. Volilna »loterija« je na žalost najbolj kaznovala DSD, kot prvo zapisano stranko v koaliciji ZL. To dejstvo se seveda mora sprejeti in zato DSD še vedno podpira princip povezovanja levosredinskih strank in, kar je še najbolj pomembno levih civilno družbenih gibanja. Kajti prepričani smo, da je to v tem trenutku največja dodana vrednost ZL.

Vse naše ograde ali ograje

Slovenci imamo težave z vojaškim izrazoslovjem, sploh če pogledamo v SSKJ. Poenostavljeno bi lahko dejali, da ograda pomeni pasivno oviro, vezano na varovanje objektov, ljudi, skratka mini element državnosti. Nasprotno pa je ograja nekaj kar ščiti ljudi, da ne zletijo s ceste, da ne padejo po stopnicah, da živina ne pobegne ipd. Torej je bolj civilno družbeni izraz, ki z državo nima veliko skupnega ali pa ima vsekakor manj kot pojem ograda!

ograda -e ž (a)

1. zemljišče, obdano z ograjo iz zloženega kamenja, grmovja, zlasti na kraškem svetu: kupiti ogrado; iti kopat ogrado; pasti v ogradi; oljke v ogradi // ograjen prostor, ograjeno zemljišče: igrali so se v veliki ogradi; vrt je bil velika štirikotna ograda / goniti črede s paše v ograde; hlev in pred njim velika ograda * lov. past za lovljenje divjadi, ki naj ostane živa

2. ograja, zlasti močnejša: nizke kamnite ograde; hišo so varovale trdno zidane ograde; temne ograde iz brinja / ekspresivno - veter podi oblake čez gorsko ogrado

ograja -e ž (a)

1. naprava, ki se postavi okrog zemljišča, prostora za preprečevanje prehoda: namestiti, postaviti ograjo okrog vrta; preplezati, preskočiti ograjo; sedeti na ograji; dvoriščna, vrtna ograja; kamnita, lesena, žična ograja; ograja iz bodeče žice / ograja okrog posajenega drevesca / ekspresivno - oblaki zadevajo ob ograjo gorovij; ekspresivno - podrli so ograje, ki so jih ločile //

2. naprava, ki se namesti ob robu česa zlasti za varstvo pred padcem: narediti stopnicam ograjo; skloniti se čez ograjo; betonska, jeklena, kovana ograja; ograja krova; držaj ograje / ograja pri otroški posteljici / balkonska ograja; snežna ograja, ograja na strehi, ki zadržuje sneg • redko puščati živino čez noč v ograji ogradi * gradbena odbojna ograja, ograja ob cesti, ki označuje njen rob in ima varovalni namen

Torej če ponovimo še enkrat je ograja bolj civilno družbeni izraz, ki z državo nima veliko skupnega ali pa ima vsekakor manj, kot pojem ograda! Zadaj za ogrado se vedno praviloma izvaja »zakon močnejšega«!

Fašistoidni korporativni imperializem (II)

V našem prejšnjem zapisu smo dejali, da je »V imenu človekovih pravic« –  danes parola na kateri sloni danes taktika, ki se uporablja kot najširša svetovna platforma. Druga parola pa je, da organizacija sloni na doktrini »centralizacije odločitve in decentralizacije izvršitve«.

Ob tem nikakor ne smemo pozabiti misli Noama Chomskega, ko je zbrano predstavil 10 strategij manipulacije ljudi. Glede dogajanj povezanih z begunci so predvsem aktualne in ključne štiri njegove obrazlage:

(1) PREUSMERJANJE POZORNOSTI - Preusmeriti pozornost javnosti od pomembnih vprašanj v zvezi z problemi na nepomembne. Prezaposliti javnost s poplavo nepomembnih informacije, tako da ljudje nebi razmišljali in pridobivali osnovno znanje za razumevanje sveta.

(2) USTVARJANJE PROBLEMOV - Povzročanje problemov - Ta metoda se imenuje tudi "problem-reakcija-rešitev." Potrebno je, da se ustvarijo težave, da del javnosti reagira na njih. Na primer: izzvati in vzpodbujati nasilje z namenom, da bi javnost lažje sprejela omejitev svobode, gospodarsko krizo, ali pa, da se upravičijo procesi uničenje socialne države.

(6) VZBUJANJE EMOCIJ - Zloraba čustev je klasična tehnika, uporabljena pri povzročanju kratkega stika, ko gre za razumno presojo. Kritično zavedanje zamenjujejo čustveni impulzi (jeza, strah, itd.) Uporaba čustvenega registra omogoča dostop do nezavednega, in je kasneje mogoče na tej stopnji graditi za izvedbo ideje, želje, skrbi, strah ali prisile, ali povzročiti določena vedenja in ravnanja.

(8) KREPITEV ZABITOSTI - Javnost se mora spodbujati k sprejetju povprečnosti. Treba je prepričati ljudi, da je (tudi v svetu mode ali politike), po možnosti, zaželeno biti neumen, vulgaren in neveden. Hkrati je treba izzvati odpor do kulture in znanosti.

Čeprav je bil ISIL »sproduciran« v Iraku, je takoj našel svoje ustreznejše parazitarsko mesto v Siriji. Namreč, Al Kaida, je s svojo »jamsko« obliko organiziranja in izvajanja terorizma iz Avganistana postala preživeta oblika. Še jasneje se je to videlo po smrti Osame bin Ladna in z njegovim naslednikom Egipčanom Al Zavahirijem. Vse metode dela, način povezovanja z drugimi ekstremnimi organizacijami, financiranjem, vse je naenkrat postalo preživeto in staromodno.

Preprosto, čas je dozorel za popolnoma nove metode, nove motive, ki bi pritegnili mase ljudi, tako v arabskem svetu, kot tudi azijskem, afriškem, predvsem pa evropskem.

Zopet je nastopil trenutek za obujanje mitologije o večvrednosti Islama, hujskanje za maščevanje nekdanjim kolonizatorjem in njihovim vazalom, kombiniran s socialno dimenzijo in ustvarjanjem »pravične družbe« - kalifata. Hkrati so se v tej zgodbi »združili« mnogi statusno zelo različni ljudje. Kdor je bral knjigo Alamut bo seveda lažje razumel, kaj je gnalo ljudi v to »čudno in nesmiselno« povezovanje. Recimo Alžircev iz Afrike, Muslimanov iz Kitajske ali Čečenov iz Rusije, da ne naštevamo Indonezijcev, Filipincev, Pakistancev, Avganistancev, Arabcev iz Emiratov...

Predvsem pa razkol tradicionalnih skupnosti, judovske, krščanske in muslimanske, ki so v preteklih tisočletjih razvili ekonomsko in versko sožitje, se je razblinil v nič. Razlog je bi preprost, če hočeš razbiti enotnost, pač iščeš tiste elemente, ki omogočajo pravilo 'divide et impera'. In o vseh postavk za delitev zmanjka, in če ostane le še vera, je potem tudi ta dobra!

Prebujenje sanj o odpravi krivic v svetu, omogočanju 'častnega položaja' teh malih ljudi, utrditev položaja malih samozvanih emirov, muslimanskih duhovnikov, malih psihopatsko naravnanih osebkov, ki so želeli predvsem zgolj sproščati svoje strasti, vse to se je kombiniralo v eno od najbolj eksplozivnih zmesi, ki je postalo pač to, kar je.

Največjo 'dodano vrednost' pa predstavljajo visoko izurjeni strokovnjaki za orožje, oborožitev in taktike, ki pa jih je, kako cinično, usposobila ameriška vojska. Ker morate vedeti, uporaba današnjih sofisticiranih vojaških orožij, ni več tisto, kar je bilo včasih. Orožje zasežeš in ga obrneš ter pričneš uporabljati.  Tedne in tedne, tudi mesece traja takšno usposabljanje.

Zato preučevanje »zgodbe o ISIL-u«, ima ob vsem drugem tudi neverjetno veliko socio-patološko komponento. Nikakor pa ne smemo pristati na ugotovitev, da se zgodba o ISIL konča tukaj in sedaj, s tem kar se vidi. Vključno z dejstvom 'o masovnem exsodusu' beguncev v Evropo.

Nikakor ne smemo zanemariti globalnega poglede na vso zadevo. Pri tem pa globalnost ne pomeni zgolj celovit pogled na svet in odnose v njem, tukaj in sedaj. Ne, ta globalni pogled mora obsegati tudi zgodovinske posledice »velikega projekta« ustvarjanja 'novega bližnjega vzhoda'! zastavonoše ali bolje rečeno,tvorci so bili v začetku predvsem Angleži in Francozi, toda sedaj so to 'zastavo' v celoti prevzeli Američani!

Kaj je bil primarni cilj tega 'korporativnega imperializma' v njegovem začetku? Predvsem to, da se izhajajoč iz klasičnih korporativnih logik 'brezsramnega poveličevanja' profita za vsako ceno in predvsem obvladovanja resursov nafte, transporta le-te in obdelave, ustvari sistem celovitega 'upravljanja' z naravnimi resursi. Da se v tem delu onemogoča ustvarjanje srednjega razreda, ki je bil v človeški zgodovini še vedno vselej in povsod nosilec progresivnosti. Da se ustvarijo močni in poslušni režimi, katerim se podeli atribut »svobodnih in demokratičnih« držav, vse drugo pa so »režimi in terorizem«!

Predvsem pa se je moralo kontrolirati in brzdati 'direktne nosilce teh sprememb družbe', to je predvsem izobraževanje, zdravstvo, splošni socialni sistemi, usmerjevane panoge za zaposlovanje, vzpodbujanje prekerstva z uvozom delovne sile iz še bolj revnih držav sveta...

Toda, to vizijo so korporativnemu kapitalizmu rušile mnoge stvari, tudi organizacije. N.prim. OPEC, ki se je boril za spodobno ceno barela nafte, potem te države, ki so vseeno en del prejetega denarja usmerjale v projekte 'blaginje svojih državljanov'. Da ne grem v detajle, ker dejstva so znana, vendar ljudje jim ne bodo nič bolj verjeli, če jih ponavljamo. Med pametnimi ljudmi za kaj takega ni razlogov. Pomembno pa, je, da se ponovi spoznanje, da na bližnjem vzhodu sploh ni šlo za rušenje »diktatorskih režimov, uvajanje demokracije in zagotavljanje svobode«. Ne, te države so ogrožale profitarsko logiko in edina rešitev je bila rušenje in uničenje teh držav.

Seveda pa je danes vse več ljudem jasno, da kot se je vse v svetu spremenilo, so se v njem spremenile tudi prioritete. Težišče ekonomske grabežljivosti se pomika od nafte proti naravnim surovinam, ki so povezane z razvojem tehnoloških produktov IT – informacijskih tehnologij.

No, o tem pa se bomo pogovarjali več v našem zadnjem delu skupnih razmišljanj, naslednjič seveda!

Fašistoidni korporativni imperializem (I.)

Histerija glede beguncev je vedno večja. V TV studijih se pojavlja vse več 'strokovnjakov', ki analizirajo stanje in iščejo najbolj čudne obrazlage, vendar kot zakleto kvečjemu v polju političnih interesov. Zato takšni pogledi vključuje mnogo preveč iracionalnosti. Nikakor pa si nihče ne upa potegniti črte še bolj v začetek 'te zgodbe', to je v polje ekonomskih interesov.

Eden boljših prispevkov, ki je bil v zadnjem mesecu objavljen na spletu je intervju – razgovor z Zlatkom Dizdarevićem na FALIŠ-u v Šibeniku, pod naslovom – »Idemo u susret fašisoidnom korporativnom imperijalizmu«. Ker je na več mestih v njem marsikaj prikritega, kljub  neverjetni doslednosti in točnosti navedb, sem prav moral poseči k dopolnitvi in predstavitvi nekaterih zadev, ki v intervjuju sicer niso omenjena, so pa prisotna in celo ključna za razumevanje. V kolikih nadaljevanjih bom končal, ne vem? Vsekakor ne mislim pretiravati, sploh pa ne mislim nikogar posiljevati, čeprav z resnico!

Začel bi z njegovim pogledom, ki se je njemu trajno vtisnil v spomin in na katerega se, ne samo v svetu, temveč tudi pri nas sploh pozablja.Torej, pred njegovim prvim odhodom na Bližnji vzhod leta 1978, mu je dober znanec dal nasvet: »Če boš tam ocenjeval zadeve z našo logiko in pametjo, z našim sistemom razmišljanja in z našimi standardi razlagal in delal zaključke o tem, kaj se tam dogaja – ne boš nikoli dojel tega, čemur boš priča! Poskusi razumevanja njihove logike, ki je zelo drugačna, saj temelji na drugačni zgodovinski podlagi, na drugačni mentaliteti in življenjski računici, je lahko račun brez krčmarja. Pokaži nekomu 'kozarec vode' in ga zgolj vprašaj 'kaj je to'? Pa se bo takoj videlo, da bo Evropejec ali Američan obrnil pozornost na vrsto kozarca, izgled, dizajn, za razliko od njih, ki jim bo mogoče pomembnejše vprašanje – koliko tekočine je v kozarcu. Ta razlika v pogledih velja za vse teme, tudi o tem kdo so prijatelji, kaj so sovražniki, kaj je oblast in partnerstvo in se sploh ne ujemajo z našimi pogledi!«

Danes se nam dogaja, 'prebujenje' v nek nov svet, poln krvi in nepredvidljivosti. In potem se vsi čudimo, kako je to mogoče. Pa preden se vrnemu k »fenomenu ISIL« le kratek preskok v Evropo danes. Ravno ta teden se je pojavila novica, kako bodo ZDA povečale število jedrskih nuklearnih izstrelkov na tleh Nemčije. Kot odgovor a tako sledi izjava Rusije, da bo prav tako povečala število taktičnih jedrskih projektilov vzdolž svojih meja proti zahodu in še posebej v svoji enklavi Kaliningradu. Sedaj pa se sprašujem, kaj je res tako težko sešteti koliko je dva in dva? Toda s pomočjo manipulativnih propagadnih medijev prispe do zahodne javnosti le, drugi del novice – Rusi krepijo jedrske zmogljivosti v Evropi!

Vrnimo se k ISIL-u in le na kratko poglejmo genezo tega 'neslavnega' fenomena. Splošna ugotovitev je, da so bili islamski fundamentalisti in terorizem na nek način vedno 'siamski dvojčki', ki so se izkoriščali za vojne igre 'druge vrste'! V klasifikaciji vojn, ki jo je pripravil NATO, so bile vse vojne razvrščene v šest razredov in prvi razred so bili ravno »spopadi nizke intenzivnosti«. To je isto, kot če bi dejali, da obstaja pomembna razlika, med iedrskimi izstrelki z uranovimi konicami ali z 'osiromašenim' uranom, pa je ni!

Talibansko gibanje kot pra-mati ISIL, s svojimi začetki v Pakistanu ni 'padlo iz neba'. Dobesedno 'proizvedeni' so bili zgolj z eni ciljem – izčrpati takratno Sovjetsko zvezo, jo vplesti v vojno in zrušiti prosovjetski režim v Avganistanu. Ameriška logika je temeljila zgolj na enem spoznanju, ki so se ga naučili iz Vietnama. Bžerzinsky – za katerega ne smemo pozabiti, da je na prvem mestu Poljak, ni mogel skrivati teh misli v nekem intervjuju, pa je dejal: »Če je Vietnam nas tako pretresel, potem obstaja velika možnost, da bodo druge države, če jih vpletemo v takšne procese, preprosto razpadle«!

Zakaj so Rusi takrat požrli ameriško vabo, tudi ni težko razumeti. Tudi tam obstajajo 'jastrebi', obstajajo lobiji in obstajajo izraziti klientelistično zasebni interesi. Kakor koli, 'Avganistanska zgodba' je doživela predvidljiv konec 'Vietnamske avanture'. Če bi Ruski politiki vsaj malo preučevali britanske izkušnje konec 19. in v začetku 20. stoletja, se pri zdravi pameti v to pustolovščino nikoli ne bi podali!

Ta velika operacija 'produkcije talibanov' je bila le kompleksno nadaljevanje aktivnosti, ki jih je v svetu do tedaj vodila le CIA. Z utemeljitvijo »Spopadov nizke intenzivnosti« pa se je pomemben, predvsem logistični del aktivnosti prenesel tudi na NATO.

Sedaj ni tukaj niti mesta niti prostora, da se opiše vse aktivnosti, ki jih je izvajala, kot posamične in v bistvu nepovezane, že CIA pred tem. Le naštejmo jih – pariška pomlad, Praška pomlad, Poljska in predvsem kasneje nastanek Solidarnosti, 'Rušenje Berlinskega zidu'... Vse te subverzivne dejavnosti so imele povezovalno parolo »Za več svobode in demokracije«!

Torej z Ameriško doktrinarno in logistični pomočjo so se ustvarile razmere v katerih se je pojavil 'Minotaver vojne in terorizma' – talibani, ki so potem v maniri najbolj nevarnih mikrobov in virusov z neverjetno hitrostjo mutirali iz ene v drugo, še bolj nevarno obliko. Od talibanov, preko Al kaide, Boku Haram, pa do ISIL.

Kako se bo imenovala evropska varianta tega razvoja, niti še ne vemo (no mogoče trije le vemo: Američani, Bog in jaz), vsekakor pa to ne bo niti veja, niti podaljšek, niti kar koli skupnega v ozkem smislu do ISIL.

Prav je tudi, da je omenjeno, da svet do takrat ni vedel, kaj so to »proxy vojne«. Sicer nočem nikogar užaliti, toda nisem prepričan, da od 100 ljudi tukaj, dva vesta odgovor. Zato le enostavno pojasnilo. »Proxy vojne« so vojne v katerih se legitimnost doseganja vojaških ciljev (kot nadgradnje ekonomskih in političnih) prenese na določene družbene skupine. S tem se jim podeli tudi legotovnost njihove demokratičnosti in skorajda »že božjega poslanstva«. Torej vojn več ne bijejo vojske posameznih držav in njihove enote. Ne one sodelujejo v »ustvarjanju zdravih sil«, ki te vojne vodijo, v njihovem usposabljanju, logistični podpori (res celoviti).

»Proxy vojne« so karakteristične še po eni stvari. Ne poznajo klasičnih elementov vojne kot so vojne napovedi, bitke in kapitulacija. Proxy vojne so kot metastaze, ki se zanetijo z povzročanjem destabilizacije neke države, brez velike intervencije tujih enot tistih, ki 'vodijo igro'. Cilj je, da se »ustvarijo borci za svobodo« in to odznotraj, ki so potem deležni »pomoči« v omejenem obsegu. Tudi če je bila pomoč celovita (primer Kuvajt), se tega ne prizna in se vedno govori le o omejeni pomoči! Pomembno je tudi nenehno poudarjanje, da se vse to izvaja zgolj zaradi zagotavljanja »človekovih pravic«! Ta taktika je zasledljiva praktično povsod, od Bližnjega vzhoda, Afrike, Ukrajine, pa seveda, da ne pozabimo do Latinske Amerike, če samo pogledamo v Peru in omenimo dve najbolj znani organizaciji, kot sta Sendero luminoso in Tupac Amaru. Res, da nista islamski, prej se deklarirata kot strajno levi, vendar celoten ustroj, od delovanja, napadov, financiranja itd. kaže na uporabo istih priročnikov kot pri islamskih organizacijah.

»V imenu človekovih pravic« – to je danes parola na kateri sloni vsa taktika, ki se uporablja kot najširša svetovna platforma. Druga parola je, da organizacija sloni na doktrini »centralizacije odločitve in decentralizacije izvršitve«. Zanimivo je, da nobena od teh parol ni utemeljena v Koranu, tako da lahko postavimo domnevo, da sta bili obe v samo delovanje islamskih radikalnih skupin, vnešeni od zunaj.

Vsekakor, da se ne spuščamo v podrobnosti, ki se razkrivajo predvsem v globalnem konceptu delovanja radikalnega islama, je bil z nastankom ISIL dosežen pomemben preobrat v nadalnjem razvoju radikalizma. Al Kaida, ki si je dolgo zavzemala za globalno povezovanje vseh skupin, je z nastankom ISIL postala del zgodovine.

Torej faza »nacionalnih« sorazmerno samostojnih vej islamskega radikalizma, ki so bile še najbolj izražene v naslednjih državah in ki so bile znane pod imeni kot so Abu Nidal v Iraku, Indonezijska veja Al-Kaide, Abu Sajaf – Filipinska veja, potem Egiptovski veji Al Džihad in Džama la Islamija, Nigerijski Boku Haram, Libanonski Hezbolah, so postale marginalne in le še v smislu »decentralizacije izvršitve« terorističnih dejanj.

Torej, če so to vse bila več ali manj gibanja, so se s pomočjo ISIL sedaj tudi na nek način povezala in vzpostavila sodelovanje v treh temeljnih elementih: človeških resursih, ekonomskih resursih in vojaški logistiki.

Namerno nisem vključeval v to obravnavo Palestinskih radikalnih organizacij, ker v pomembnih elementih odstopajo od splošnega vzorca. V tej točki bomo končali, saj je to le ogrevanje, da tistim, ki se boste prebili do teh vrstic ne zmanjka volje za naslednjimi zapisi!

Pred skokom skozi okno preverite, da je spodaj res beton

SDS že nekaj mesecev vodi na slovenski politični sceni. Nič nekaterih ne spametuje, niti njegove izjave ter izjave njegovih gorečih privržencev. Kot da imamo opravka s sekto! Toda ta sekta ima jasen pogled kako bo ravnala z nami, narod pa kar 'glavo v pesek'! Torej spomnimo se, kaj nam je pred 25 leti zaupal!

»Spoznanje, da mora biti miza pospravljena ali na polju stari pridelek pobran, plevel populjen, preden se posadi novo seme, je v tem trenutku prav gotovo zelo jasno znamenje na slovenskem delu. Drugo je vprašanje, ali ga bomo zmogli dovolj razumeti. Če ga bomo, bomo lahko stopili naprej in se spoprijeli z novimi izzivi. 

Pridobivanje nove narodne in državne zavesti, vsestranski razvoj države, institucionalna graditev in utrjevanje slovenske državnosti, popravljanje krivic iz preteklosti, uveljavljanje v svetu - vse to so izzivi tega trenutka tako za posameznike kot za narod.

Obstajata pa še dva globalna cilja, ki sta med seboj povezana.

Ko bo miza pospravljena in polje očiščeno, bo prišlo obdobje, ko bodo narodovi potenciali veliko bolje izkoriščeni in ko bo lahko v dobrih razmerah vsak član tega naroda prispeval po svoji moči in hotenju. Slovenci takega časa še nismo živeli. Verjamem, da je pred nami.

Verjamem pa tudi, da tega iz več razlogov ne moremo doseči brez tistega, čemur so pred stoletjem in pol rekli zedinjena Slovenija. Pri tem danes ne gre toliko za pojem, ki bi zaobjemal samo fizično ali politično združevanje narodnih ozemelj – čeprav zgodovina ni končana in prihodnost nedvomno skriva mnoge pasti, pa tudi priložnosti – ampak za pojem, v katerem so vsebovani vse tiste prvine, ki lahko narod povežejo v skupnem napredku in ki presegajo politične, državne in geografske meje. Te prvine obsegajo tako spoznavanje in zavedanje lastnih korenin ter spravo in priznanje preteklosti za svojo kot tudi dokončano demokratizacijo v matični državi, spoštujoč človekove pravice in enakost pred zakonom.«

/Janez Janša, Založba MK, Ljubljana 1994, Okopi, stran 308/

Nič od zgornjega teksta ne bomo komentirali. Naš pogled temelji le na dejstvu, da se je 'veliki vodja' za svoje privržence izbral kadre, kot so Leljak, Irglova, Grims, Gorenak.... In če zgornji tekst preberemo še enkrat, bomo hitro videli, kaj nas vse čaka in kakšne rezultate moramo doseči!

Vojna za demokracijo!

Jutri, v soboto, bo Ljubljani kongres DSD. Prelomen bo na nek način, ker se nam odpira ena zadnjih možnost, da stopimo na pot razumnosti. V drugačnem smislu nam preostane le »vojna za demokracijo«!

Po razkolu znotraj DeSUS-a in dejstvu, da je stranka postala le še ena v naboru personaliziranih strank, je prišlo do ustanovitve DSD, poleti 2010. Pričakovanja, da se bodo v stranko množično vključevali zaposleni, za katere je bila dejansko ustanovljena, se niso uresničila. Sindikati so stranko videli kot konkurenco, namesto kot orodje in instrument za lažje in učinkovitejše doseganje, za delavski razred, nujnih ciljev. DSD je takrat ostal osamljen, sindikati pa so še naprej vsa leta neuspešno branili pravice zaposlenih tako, da so slednje po vsakih pogajanjih manjše, zajamčene plače pa, praviloma, pod pragom revščine.

Moram posebej poudariti, da je Predsednik DSD vseskozi opozarjal: »Zavedamo se, da je potrebno reševati položaj delovnih ljudi. Če ne bo dela ali bo razvrednoteno, potem bo tudi starejšim propadla socialna država, pravice iz minulega dela in solidarnost, ki je temelj sodobne demokratične družbe. V času pred volitvami v letu 2011 in po njih, se je pokazalo, da so se v stranko vključili člani, ki so imeli nalogo preprečiti njen razvoj in uspešen nastop na volitvah. V Celju je tako par dni pred začetkom volilne kampanje, na strani cca. 20 članov, nastopila tišina, niso se odzivali, niso kandidirali, ni jih bilo več. V Rogaški Slatini je kandidatka odpovedala kandidaturo dan pred vložitvijo liste, enako v Rušah. Morali smo na novo iskati kandidate in posebej odločati o potrditvi. Skratka: brez ustreznih izkušenj, smo doživljali razočaranja in presenečenja, ki pa so vendarle rezultirala v večjo previdnost v naslednjih letih.«

V času druge Janševe Vlade se je pokazalo, da mandat ne bo trajal dolgo, zopet so bile na obzorju predčasne volitve. Za tako možnost pa je bilo nujno iskati povezave in iti na volitve z podobno mislečimi. V času velikih protestov so se pokazale določene možnosti. V DSD smo začeli strpno raziskovati politični prostor. Del vstajnikov je ustanovil stranko Solidarnost, del se je identificiral kot Iniciativa za demokratični socializem, stranka TRS pa je bila že prej tu. Stekli so pogovori s TRS-om, kasneje pa tudi z IDS. Pogajanja o možnem sodelovanju in skupnem nastopu na volitvah so bila težavna, ker pa so bili Programi treh strank dovolj kompatibilni, smo se končno le dogovorili, da je mogoče ustanoviti Koalicijo Združene levice. Sprejeli smo skupen program, ki je omogočal dogovor za kasnejši nastop na vseh treh volitvah, v letu 2014.

Dne 1.marca 2014 je bila, na veličastnem zboru v Unionski dvorani, ustanovljena koalicija Združena levica. Že 10. marca zatem, je nastala nova stranka Iniciative za demokratični socializem. Nastanek Koalicije treh in 4. Skupine, pripadnikov civilne družbe, je pokazal, da je le v združevanju naprednih sil, mogoče računati na podporo volivk in volivcev, ki so imeli z etabliranimi deli politike in strank, slabe izkušnje.

Že volitve v Evropski parlament. 5,6 odstotni rezultat, so bile veliko presenečenje na eni, upravičeno pa je kazal na možni preboj tudi na volitvah v DZ, na drugi strani. Lotili smo se dela. Izjemno premišljen Program je ponujal dobre možnosti. Manj sreče smo imeli s Koalicijskim sporazumom, katerega sprejetje se je zavleklo v začetek predvolilne kampanje, brez časovne možnosti potrebnih izboljšav in odpravo nesmislov v njem. V določeni meri, takratne rešitve oziroma nedorečenosti, še danes, po malem, motijo idilo notranjih odnosov in včasih tudi sodelovanja. A nič zato.

Delovanje naših poslancev, oziroma Poslanske skupine Koalicije ZL, je potrebno oceniti kot zelo dobro, kar v marsičem presega naša notranja razmerja, razlike v pogledih ali načinu dela. Bistveno je, da se uresničuje sprejeti Program in Program dela PS ter zasleduje predvidene cilje, tudi tiste v Programu DSD.

Naša poslanka je v marcu mesecu, v skladu z načrtom prestopanja, kot so si ga tam zamislili, odšla v stranko TRS. Ni prav in ni dobro. Utegnilo bi celo škodovati, ako bi v DSD ne imeli pred očmi naših skupnih ciljev in Programa ZL, ki ni in ne sme biti odvisen od odločitve ene članice stranke, čeprav je poslanka. DSD zato gleda v prihodnost in vidi svoje mesto v ZL, v kateri smo dali svoj prispevek, ki ga želimo še povečati. DSD pomlajuje članstvo in počasi, a vztrajno raste.

DSD se zaveda, da je sedanja podpora Združeni levici rezultat skupnih prizadevanj za preboj in rezultat sijajnega zastopstva v parlamentu, kjer Poslanska skupina, s svojimi stališči in aktivnostmi, predstavlja edino upanje, ponižanih in razžaljenih državljank in državljanov, predvsem pa permanentno izkoriščanega delavskega razreda, za nujne spremembe v zaščito človeka pred kapitalom. Podpora gre ZL, ne posameznim strankam. Zato je potrebno ohranjati ZL najmanj kot Koalicijo štirih ali pa ustanoviti novo skupno stranko s tem imenom, kar volivci tudi pričakujejo. DSD podpira obe opciji, nagiba pa k združitvi, kar bi lahko v veliki meri preseglo notranja razhajanja ali posamezna nesoglasja, kolikor jih sploh še je.

Določene težave te vrste so sestavni del politike in delovanja strank, le način reševanja je lahko različen in več ali manj uspešen. Prav je, da ugotovimo, da smo v danih razmerah in skromnih materialnih možnostih, stranko uspeli obdržati pri življenju in skupaj z drugimi dosegli preboj na političnem prizorišču.

Predsednik stranke DSD pred jutrišnjim kongresom tudi upravičeno opozarja: »Vsega nismo uspeli narediti dobro ali brez težav in si moramo to tudi priznati. Statut, ki naj bi opredeljeval način delovanja, je bil marsikdaj kršen. Program naj bi bil vodilo in cilj malo volje za izboljšanje. Priča smo bili nepooblaščenemu ravnanju ali neutemeljenemu izkazovanju neenotnosti pri stvareh, ki so skupne podlage za delo in sodelovanje… dejanja, ki nam morajo biti v poduk in odločitev, da spregledanih napak ne ponavljamo in skušamo delati naprej, za skupno dobro pri utrjevanju stranke, dobrih notranjih odnosov ter odprtega ter zaupanja vrednega sodelovanja s partnerskimi strankami in predstavniki civilne družbe v 4. Skupini.

Ja, lepo bi bilo imeti članstvo in vodje brez napak, a takih – idealnih (na žalost) ni! Za nami je naporno poglavje delovanja DSD, začnimo novega boljše, kot smo končali tega. Program DSD, Koalicije in cilji Združene levice, so bili in bodo tega vredni tudi v bodoče.«