Nova epoha prihaja?

Že večkrat sem napisal v blogih zadnjega meseca, nič nimam proti Miru Cerarju, želim mu uspeh! Vendar tisti trenutek, ko igra na strune naše etičnosti in pravičnosti, ko končuje proces izoblikovanja nove vladne strukture v organizacijskem in personalnem smislu, je prav, da se mu direktno pove kakšne so njegove možnosti, če se bo nadaljevala stara epoha in njena miselnost. Po mojem nič kaj obetavne!

Vendar se moramo vseeno najprej vrniti k temi iz zadnjega bloga, kajti v njem sem položil temelje za ta zapis in s katerem želim nadaljevati razmišljanje, kot je bilo pričeto že v blogu z naslovom »Kaj se nam to dogaja?«. Osrednja dilema, ki se je tam odprla je bilo namreč iskanje odgovora na vprašanje, katera so sploh ostala v naši državi državotvorna ministrstva. Kako je naša država z novo vlado pripravljena na izziv, da se končno prično dogajati spremembe, po vsebini namreč in ne zgolj po nazivu ter organizacijo, ki sedaj obsega 16 ministrstev.

Skratka, nadaljujem z željo, da utemeljim, ali je nastopilo obdobje, kjer je za državotvornost nesporno pomembnejše kulturno ministrstvo kot pa recimo obrambno! V praksi sleherne države so namreč utemeljena skoraj povsod štiri tako imenovana državotvorna ministrstva. To so finančno, za zunanje zadeve, za notranje zadeve in obrambno ministrstvo. Če zgolj z enim očesom samo poškilite na ta štiri področja mora vsakemu tudi biti jasno, zakaj je proces nadaljnjega povezovanja v EU v slepi ulici. EU nima vizije doseganja državotvornosti na teh temeljnih področjih. Vendar pustimo EU in se vrnimo k nam.

Mandatar Cerar je prav neprikrito dokazal, kako ga dogodki prehitevajo. Zadnji dokaz je iskanje novega gospodarskega ministra – na vrat na nos – z obiskom v kandidatovem podjetju. Še pravljice se v glavnem tako lepo ne končajo. Ministrstvo pa bo ostala ista okostenela in zakrnela institucija, s togim in rigidnim pristopom, seveda k svojemu resornemu področju.

Bilo bi že bogokletno, če bi se recimo mandatar vprašal, »kako bomo ustvarili vizijo nujnih sprememb?« Kajti potem bi se moral vprašati, ne samo ali je izbira kadrov prava, temveč tudi ali so ti kadri nosilci komplementarnih vizij. Zgleda da ne, saj prav vsi novinarji pri njihovih predstavitvah poudarjajo visoko strokovnost ministrskih kandidatov. Sindikalist Semolič je šel še dlje, on je namreč govoril n.pr. o Kopač-Mrakovi, da je zelo primerna za to funkcijo, ker je socialno čuteča. Bog pomagaj!

Obstaja nekaj dejstev, ki so neodvisne spremenljivke, recimo da je kriza v globalnem svetu, da je poraba v državi nesorazmerna glede na razvojne možnosti. Da smo nosilci številnih obveznosti, ki nam bolj pritičejo zaradi našega napuha kot pa neposrednih koristi. Recimo članstvo v OECD, pa v NATO, navsezadnje tudi v EU in še marsikje. In naenkrat se zato upravičeno postavi vprašanje, kje mora biti v teh razmerah težišče naše usmeritve za preboj iz krize.  Katera ministrstva so torej lahko novi zastavonoše državotvornosti? Recimo, da bi jih zopet hoteli poiskati zgolj štiri. Izbira je namreč zelo pestra in številčna.

Sam se, brez nekega daljšega razmišljanja, odločam sedaj za naslednja štiri: ministrstvo za gospodarstvo (in delo!!!), ministrstvo za šolstvo in znanost, ministrstvo za kmetijstvo (in okolje) ter ministrstvo za kulturo. Z drugimi besedami, če bi hotel Cerar pričeti izvajati kakršne koli spremembe, bi moral doseči vsaj takšno organizacijo in tudi reorganizacijo ministrstev, da bi bila kos tej novi nalogi, to je državotvornem položaju in seveda tudi zasedbo s takšnimi kadri, ki bi mu bili dopolnjevalni element v sprejemanju in izvajanju politične vizije.

Vendar že površen pogled, tako na kadre, še bolj pa a sektorsko organiziranost kaže, da sprememb ne bo. Zato za konec mogoče le en nasvet. Še vedno se v glavah mnogih ljudi bije boj, ali obesiti Pahorjevo sliko v sleherni ministrski kabinet ali ne? Mislim, da bi bilo neprimerno boj koristno, da bi se v pisarne vseh ministrov in tudi njihovih pomočnikov obesilo sporočilo, ki ga je Mahatma Gandhi leta 1947, leto dni pred svojo nasilno smrtjo stisnil v roke svojemu vnuku Arunu Gandhiju. Na tem majhnem listku je bilo zapisano, kaj je po mnenju Gandhija sedem zablod Sveta. 

1          Bogastvo brez dela

2          Užitek brez vesti 

3          Znanje brez značaja 

4          Trgovina brez morale 

5          Znanost brez humanosti 

6          Čaščenje brez žrtvovanja 

7          Politika brez principov

Temu dobljenemu zapisu je potem isti Gandijev vnuk Arun Gandhi nato kasneje čez nekaj let dodal še štiri zablode, katere je sam prepoznal kot take. Te so:

• Tehnologija brez usmeritve
•  Komuniciranje brez/mimo družbene skupnost
• Poučevanje brez veselje
• Učenje brez upanja 

In če bi se ministri vsak dan navsezgodaj vprašali, kaj morajo danes storiti, da niso nosilci zablod in ob koncu delovnega dneva ali so in kako to storili, bi marsikaj dosegli, še bolj pa marsikaj slabega preprečili!