V živo v oddaji Radio Live!

Včeraj sem se potožil prijateljici, da me v bistvu moti, ker mi že ves teden odzvanja v glavi refren iz neke pesmi, ki jo RTVSLO vrti v svoji reklami za novo ploščo iz Festivala Melodij morja in sonca. Refren gre nekako takole: dere bure, mere bom, mere dere bure bom. No pa sem dobil nasvet, daj jo poišči na spletu, pa se je mogoče otreseš, ko jo slišiš celo. In že prvo iskanje je bilo uspešno: Rudi Bučar in Frčafele, pesem pa »Sen znala jes«. Pa bi se lahko tukaj zgodba končala, vendar se ni.

Kajti na desni strani najdem prikaze arhiva oddaj v živo Radia Live in sicer kar po vrsti Drago Mislej - Mef in NOB (1:08), Rudi Bučar (1:34), MI2 (1:07), Smaal Tokk (0:50), Manouche (1:03)... Torej že samo tukaj pet ur in pol dobrih in zabavnih oddaj. In sem jih poslušal! Za začetek sem žrtvoval dve uri in pol ter si »privoščil prva dva. Bilo je čudovito saj se že dolgo nisem tako nasmejal in res sem užival v spontanem šaljenju Mefa na račun vsega, svojih let, prijateljev, glasbene scene, politike...

Naj bo za uvod dovolj, saj tema teh razmišljanj so dogajanja med politično državo in civilno družbo, zato se vračam v to polje. Kajti sama oddaja na Radio Live mi je dala kar precej za misliti. Danes nas številni mediji dobesedno utrujajo s svojimi »dnevno-informativnimi oddajami«. Pa da bi te oddaje trajale zgolj 15-20 minut, kot je to običajno v Avstriji ali Nemčiji in da ne bi bile prekinjane z reklamami. Ne, kot da so se RTV SLO z kar dvema programoma (1 in 3), PopTV A-kanal, Planet TV, torej šest RTV programov, ki osrednji dnevnik redno raztegnejo na dobro uro, hkrati pa nas obsujejo s 4-5 reklamnimi bloki.

Nekdo se norčuje iz nas, prisežem, da sem po volitvah ta del dneva, med 19. in 20. uro namenil vsem drugim stvarem, le TV ne. No, prehod je bil postopen, kot detoksizacija. Nekaj časa sem še gledal tistih 15 minut, ki jih nekaj pred osmo pokaže A-kanal. Vendar kaj, če pa so sporočila tako bebava, novinarji tako prozorni v svojem propagandnem delovanju, da sem se tudi tega hitro otresel 

Pravzaprav sem hotel v zaključku vsega tega, torej našega »boja« s TV psihološko propagando na njej, povedati le eno. V Sloveniji delujejo odlični in zagreti snovalci oddaj, ki se zaradi stroškov lahko vključujejo na nabolj stroškovno sprejemljive medije, kot je internet. Tukaj pa nastopi problem, kot ga je v zadnjih »Prispevkih in močvirja« nakazal tudi Marko Radmilovič: »Stopite na podeželje in boste videli, kako deluje internet na parni pogon!« In točno za to gre, vrsta ljudi je iz več razlogov odrezanih od oddaj na katere opozarjam. Zato jim preostane le sedenje pred TV ekrani in da se jezijo, kaj počne Elvira, Estrelita, Estera ali katera že koli druga junakinja mehiških, venezuelskih, turških ali kateri koli drugih žajfnic. V redu, mogoče mora biti tudi to. 

Problem je v tem, da ni tistega, kar bi lahko bilo. Skratka moja misel je usmerjena v to, da predvsem komercialne TV rade poudarjajo, kako ni sredstev za več lastne produkcije. Tisto, kar pa nam včasih ponujajo pa je tudi tako hudo prežvečeno in stereotipno ponavljano, da imaš srečo če preživiš ogled, recimo treh zapovrstnih »nadaljevank«. Skratka, ali bi komu padla kapa z glave, če bi se vse te TV postaje, ki nas posiljujejo s »političnimi« nadaljevankami, povezale s temi mladimi in več kot izvrstnimi izvajalci ter jih v nekakšnem koprodukcijskem sodelovanju simbolično podprle in odkupile tovrstne oddaje, ki jih najdeš v živo na internetu, vendar v nobenem primeru ne bi izgubile na svoji žlahtnosti s ponovitvijo na TV Ekranu. 

No, pa sem prišel do konca, kajti s tem sem položil temelje za naslednji blog, v katerem želim razmišljati, kot nadaljevanje bloga z naslovom »Kaj se nam to dogaja?«, katera so sploh ostala v naši državi državotvorna ministrstva. Po vsebini namreč in ne po nazivu. Skratka, želim utemeljiti, da je nastopilo obdobje, kjer je za državotvornost nesporno pomembnejše kulturno ministrstvo kot pa recimo obrambno!